FURA 9: KRANJSKA.

Ko so običajni nedeljski dnevi na kolesu postali že skoraj stalnica v poletnih mesecih, se nam je pridružil še en m. Kar je pomenilo to, da ne gremo na izhodišče s kombijem, temveč z dvema avtomobiloma. In na obeh avtomobilih še dve kolesi.

En brez vinjete je šibal skozi Davčo in čez Soriško ter nato še čez Pokljuko, da bo ob dogovorjeni uri v Mojstrani, drug z vinjeto bi moral štartati pol ure kasneje, pa naju je raje čakal pol ure v Mojstrani. Ampak ni panike. Ura še osem ni odbila in ljudje so se komaj prebujali, ko smo mi že zavrteli čez mostiček in levo na kolesarsko stezo proti Kranjski. Zaenkrat vsi spočiti, ekipa v tokratni sestavi žmmm je dobra. Dva pokata šale, dva se smejiva, občasno menjamo vloge in se smejita ostala dva ali jih poka samo eden in se smejijo trije, skratka, kaj bi sploh govoril.

Seveda sem zopet vodič, saj je trasa zrasla na mojem zeljniku. Sokolesarji na večini destinacij še niso bili, zato sem jih, ko smo prispeli do Kranjske, gnal naravnost k Jasni in naprej, dokler nismo zavili levo na makadamsko pot ob Pišnici. Potem se je začelo zares. Občasni klančki, občasno toliko strmi, da je vsaj polovica odprave sestopila in porinila bicikel nekaj metrov ob sebi. Ustavimo se, jemo, pijemo in nato še tista moja skoraj tradicionalna izjava »pejmo, k nas bo tema lovila«, pa zopet vrtimo proti prvemu današnjemu cilju, Krnici.

Tam zaradi zasedenosti miz prisedemo h kolesarju, ki nas je kakih dvajset minut prej prehitel in si vljudno vržemo nekaj besed, nato pa spravimo vase tiste štrudlje, ki jih je za svoj rojstni dan častil eden od m. Vračamo se po isti poti do križišča, nato pa se držimo leve, da se znajdemo tik pod Mihovim domom. Sledi spust v Kranjsko, kjer se niti ne ustavimo, ampak kar nadaljujemo proti Planici. Tam sledi še en krajši postanek, saj nas čaka še Tamar.

Priznam, mislim da sem lani prvič kolesaril v Krnico in leto poprej še v Tamar, a sem na težavnost poti popolnoma pozabil. Vedel sem za tiste veličastne poglede na kamnite gmote na desni, na katere še ni stopila človeška noga, na same vzpone sem pa resnično pozabil. In ko sem bodril kolesarske kolege, dajmo, dajmo, še čisto malo, sem v resnici preklinjal samega sebe, češ, kako sem lahko tako blesav, da pozabim na to, da se po enem kratkem vzponu pojavi še eden. In še eden.

Tamar tistega dni ni bil lep, res ne. Bil je kot veleblagovnica ob sobotnih dopoldnevih. Zato se niti ne ustavimo in nadaljujemo do vode, kjer zopet mečemo vase čokoladice in gledamo izvir potoka Nadiža in slap. Kot zanimivost, potok je dolg le kakih tristo metrov, saj kmalu ponikne, na plano pa zopet privre v Zelencih. Se pa, če niste vedeli, šteje kot prvi izvir reke Save.

Vrnemo se po isti poti, z izjemo, da je treba vmes še nekam na sladoled. Tega najdemo na enem simpatičnem počivališču ob kolesarski. Okusnejšega sladoleda še nisem jedel, pa ni bil ravno domač, ampak izpod rok nekih sladoledarskih mojstrov iz province. Imena ne bom omenil, ker ni plačana objava, če pa dam šalo na stran, se ga v tem trenutku niti ne spomnim.

V Mojstrani spet naložimo kolesa in se odpravimo domov. Kratek povzetek – ja, Kranjska res nudi ogromno izhodišč za kolesarske izlete. Še meni, ki sem tam dve leti zapored preživel glavni dopust in jo letos dvakrat obiskal v roku enega meseca, je ostalo veliko poti, ki jih bo treba še odkriti.

Ma, dobro je blo.

DAN 73: DAN DVEH DOLIN – VRATA IN TAMAR.

Vremenoslovcev ne gre podcenjevati, četudi jim ni vedno vsega verjeti. Napoved, da bo dan vroč, se mi je zdela sicer super in fajn, da bo pa tako zelo vroč, si nisem niti v sanjah predstavljal. Ko sem ob osmih zavrtel proti Mojstrani, me je že pošteno kuhalo, zato je bila ena od opcij oditi nekam višje. Kjer sicer ni bilo kaj pretirano hladneje, ampak…

Kolesarsko stezo že poznamo. In to jutro je bila čudovito prazna. Vajen glavnih magistralk sem se končno privadil na to, da mi ni treba voziti po skrajnem desnem robu in se ozirati nazaj, v pričakovanju kakšnega vozila, ki na kolesarsko pot ne spada.

Seveda se je bilo treba ustaviti v Gozd Martuljku pri spominskem obeležju Juretu Robiču. Posedel sem nekaj minut in prebral nekaj njegovih zapiskov ter misli.

Spominsko obeležje Juretu Robiču.

Naprej me je gnala želja po hladu in kavi, ki je zjutraj nisem spil. Ampak se tudi v Mojstrani ne ustavim, ker obstaja nevarnost, da se zasedim. Potem postanem len in se ne premaknem, zato je bolje iti mimo vseh kafičev in barov. Potem se začne. Najprej asfaltna pot postane makadamska, kar je sicer užitek. Potem se začne vzpon in nisem se niti dobro ogrel, že sem pri Peričniku. Ustavim, poslikam in pičim dalje. Do prvega pravega vzpona. 25% in prijazen nasvet, naj prestavim v prvo. Še dobro, ker sem hotel nadaljevati v višji prestavi. Šala mala.

Pogled na slap Peričnik.

Strah pred klanci sem premagal, a vseeno do njih čutim spoštovanje. Tudi do tega sem ga. mogoče so bile noge utrujene, mogoče nisem prav začel, a nekje na prvi polovici sem klonil. Sestopil sem. In porival do prve ravnine, ki je bila videti kot ravnina. Potem je šlo. Vmes sem se izogibal avtomobilom različnih, predvsem tujih registracij in kamionu s hlodovino. Ja, prav je, da se v takih krajih zaračuna parkirnino, če gre le ta v pravi namen. Sam sem raje obrnil glavo proti kakšnemu rovtu in si predstavljal, kako lepo bi bilo v njemu imeti vikend. Ker dvomim, da bo do realizacije prišlo, naj mi ostanejo vsaj sanje.

Eden od mnogih rovtov.

Nato pa zapornica in minuto kasneje koča. Super. Kava in kokta sta bili več kot zasluženi in sedel sem v tisti senci kakšno uro. Saj se mi nikamor ne mudi, na dopustu sem. Kasneje skočim še do velikanskega karabina, nato pa se spustim nazaj proti Mojstrani, ker nekaj minut počivam v drevesni senci.

Aljažev dom, kjer spijem prvo zasluženo kavo.
Čeprav je vroče, se pri klinu zadržim kar precej časa.

Tik ob kolesarski najdem odprt bar s samevajočo natakarico. No, ravno dolgčas ji ni bilo, saj je celoten čas moje prisotnosti čvekala po telefonu in vsem klicanim razlagala o svojih težavah. Bilo je tako vroče, da sem prvi radler zlil vase kot na apno in nekje pri zadnjih požirkih drugega začel šele uživati. Ampak bodi ga dovolj, odkril sem, da lahko žejo gasim tudi s toplo vodo iz bidonov, katere sem veselo praznil med vračanjem proti Kranjski Gori, kjer sem se ustavil le toliko, da sem nalil vodo.

Prvi radler je šel vame kot za stavo.

Bilo je že čez poldne in v želodcu so se oglašali prvi opomniki. Če sem se za dolino Vrata nagradil s kavo, bi se spodobilo nekje drugje potruditi za kosilo. In sem jo mahnil v dolino Tamar. Švignem mimo Planice in kmalu zagrizem v makadamski klanec. No, ne bom pretiraval, prav hudo ni, v približno štirih kilometrih se cesta vzpne za približno 150 metrov. Je pa priporočeno počasno kolesarjenje – ne da bi bila cesta slaba, ampak na takih poteh pač ne gledaš v sprednje kolo. Okolica je namreč dih jemajoča. Ustavljam se in berem informativne table. Pa naj dodam še malo izobraževalnega značaja. Domačini temu travnatemu območju rečejo Zelje in tu so bili v začetku prejšnjega stoletja skupni pašniki. Pa ne le to, postavili so ovčjo sirarno, pred samim objektom pa je stala ograda, kjer so zbirali ovce pred molžo. Taki ogradi se je reklo tamar in od tod tudi ime doline. Kasneje so postavili še Marijino kapelo.

Dih jemajoči razgledi.
Koča v dolini Tamar.

Tretji dan dopusta sem le prišel do štrukljev. Z užitkom sem jih snedel in spil brezalkoholno pivo, nato pa legel na klop in razmišljal. Kakšno srečo imam. Da sem lahko tu. Da sem lahko prišel s kolesom. Da sem si lahko privoščil. Nisem eden tistih, ki bi jamral vsepovprek, obenem pa mi gredo takšni jamrači na živce. Vse bi in nič ne bi. Namesto da bi se prepustili užitku, se pehajo za denarjem, kot da je edina stvar, ki jo lahko zvečer okisajo in pojedo. Nato kupujejo stvari, ki jih sploh ne potrebujejo in so v kratkotrajni sreči večno nesrečni.

Končno dobil štruklje.

V poznem popoldnevu se spustim nazaj mimo Planice in naravnost v apartma, kjer spakiram nahrbtnik. Jutri se namreč selim…