SABOTIN IN KOZLOV ROB.

Dva dni dopusta sem si res vzel bolj zlahka, konec koncev je sedlo. Je pa res, da bi, v kolikor bi žulji dovolili, bolj pohajkoval, kot sicer sem. Ker je bilo vreme več kot primerno, sem enega dne naredil krog nad mestom, drugega pa odšel v zmerno do pretežno nepoznano snežno pustolovščino čez Slugov grič, a nekako ni omembe vredna.

Že sredi noči se mi je pojavil preblisk, da bi sončni vzhod dočakal na vrhu hriba, a sem se raje obrnil in zaspal še za nekaj ur. Naslednjega dne sicer nisem nameraval čakati na vzhod, bila pa je želja po istem hribu, ki sem ga imel v preblisku prejšnjega zgodnjega jutra. Tako sem že pred osmo štel semaforje na Keltiki in malo pred deveto parkiral v Solkanu.

Sabotin je tista vzpetina, katero sem približno trinajst let gledal iz prejšnje službe, a nikoli se spravil nanjo. In ker je enkrat treba, zakaj pa ne zdaj. Roko na srce: do samega začetka je treba po robu prometne ceste in ta rob ceste bi lahko bil boljši. Mogoče zgolj predlog. Tudi ko jo moraš po parih minutah zopet prečkati, bi lahko bil narisan vsaj prehod za pešce. No, saj bo, počakajmo najprej, da se kaj zgodi, ker le tako se kaj premakne.

Izberem južno pot, zaradi časovne praktičnosti. In brž me preseneti vzpon. Saj se ne pritožujem nad njim, a pot na nekaterih predelih res ni najlepša. Na enem od postankov slečem bundo, saj je kar pretoplo za ta letni čas.

Na vrhu me pričakajo razvaline cerkvice svetega Valentina, ki je bila konec osemnajstega stoletja porušena, kasneje pa je svoje naredila še prva svetovna vojna. Mimo tega pač ne morem – Sabotin je nemi pričevalec krvave zgodovine. V njemu se skriva okrog petnajst kilometrov kavern, ki mi jih danes ni uspelo obiskati. In imam ponovni razlog za obisk.

Razgled na Novo Gorico.
Ravno daleč se ne vidi, na žalost…
Obe Gorici.

Da se ne bo kdo zmotil, vrh ni pri ruševinah cerkve, pač pa še nekaj minut hoje stran. Zgrešiti ne moreš, ker če ti že uspe, se tega ne boš spominjal. Pot poteka po grebenu in nudi stalen razgled na Sveto goro v višini oči in Sočo nekje globoko spodaj. Da pa ne bi bilo preveč dolgočasno, prav tam kjer stopam, poteka meja med Slovenijo in Italijo, kar kažejo tudi mejni kamni. Z malo domišljije, z desno na domačem ozemlju, z levo na pa na tujem, s še več domišljije pa … no, bom misel raje zadržal zase, da ne bo treba dodati nalepke ”parental advisory”. Skratka, na vrhu je lepo, ija ija o, stoji skrinjica z vpisno knjigo in miza s smermi vseh hribov in gora, ki jih je moč videti, če le ni oblačno, kot je bilo oblačno danes.

Italija.
Najlepši pogled na Sočo.
V ostalinah je moč najti tudi kak duhovit napis…

Žal sem imel malo omejen čas, ker naj bi šel na kosilo. Mimogrede, Sabotin je stičišče sredozemskega in alpskega rastlinstva, ki kljubuje ostremu vetru in žgočemu soncu. Nekatere rastlinske vrste tu dosegajo skrajne meje svoje razširjenosti. In prav zato se moram vrniti, ker bi rad videl tiste orhideje, ki so sicer na rdečem seznamu. Ne bi se branil niti beloglavega jastreba, ki Sabotin preletava v poletnih mesecih, četudi bi za to riskiral srečanje s še eno posebnostjo Sabotina – modrasom.

Nazaj se spustim po isti poti, med črkama T in O. Da ne bom predolg, Sabotin se od leta 1978 ponaša z napisom Naš Tito. Ne stalno, kajti vmes so se našli ljudje, ki imajo slab spanec, pa so v nočnih urah premikali kamenje in tako so se pojavljali tudi napisi SLO, Naš Fido, Naš Tigr, anno domini 2013 pa je bilo nespečnežev več in so sestavili napis VSTAJA. Nekaj let kasneje se je pojavil še napis THC, a vedno se je v zelo kratkem času spremenil nazaj v to, kar piše še danes – Tito.

Kosilo je padlo v vodo, no, ne dobesedno, a na žalost sem bil že blizu parkirišča. Ura je bila še prezgodnja za domov, zato sem odbrzel proti Tolminu in skočil na Kozlov rob. Kopasta vzpetina sredi Tolminske kotline ima bogato zgodovino, ruševine na vrhu pa so ostaline nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem. Na srečo so ruševine sanirali in uredili v razgledno točko, s katere je odličen razgled na okoliške vasi in hribe. Danes je to kulturni spomenik in priljubljen cilj rekreativcev.

Ruševine nekoč najpomembnejšega gradu na Tolminskem.
Pogled na Tolmin…
…in na okoliške hribe.

Da ne bo nepotrebne navlake, pot začnem brez bunde, brez nahrbtnika in brez palic. Hiter tempo, vmesni postanki pri tablah, ker pač piše zanimive stvari, na vrhu nekaj slik in nazaj dol, vse skupaj je vzelo približno urico časa. Priporočam tudi družinam, saj je pot lahka in zanimiva.

In kar je najbolj žalostno od vsega skupaj – danes je zadnji dan dopusta.

PIK.

Svoj načrt, da razbijem monotonost kolesarjenja in da zaidem tudi na druge poti, sem tistega zgodnjega jutra poskusil prakticirati s tem, da sem Škota naložil na prtljažnik in se odpeljal v domačo Vipavsko dolino. In zdaj lahko rečem, da je bila ta poteza ne samo odlična, temveč tudi začetek odličnega dne.

Tako sem že rano malo poklepetal z gospodom Fotrom, nato pa pred osmo zavrtel pedale po makadamu pod avtocesto proti Wajdušni in brez kakršnih koli planov kar naprej, proti Novi Gorici. Pot, ki sem jo letos že prevozil v obratni smeri in v isti pred slabimi tremi meseci v dobrodelne namene, tokrat ni bila namenjena zgolj nabiranju kilometrov. Po tej cesti sem se pred več kot dvajsetimi leti vozil vsak dan v šolo. Se kasneje, če mi ni dišala avtocesta, vozil tudi v službo. In sedaj se po njej parkrat letno peljem s kolesom. Odločil sem se videti. Videti, kako je. In videti je bilo veliko, predvsem to, da se od takrat ni spremenilo kaj veliko: tu pa tam nova hiša, fasade pa takšnih barv, za katere nisem niti vedel, da obstajajo. Sklep, da se s tem ne obremenjujem in raje uživam, je bil na mestu.

Na kratko povzeto, zgoraj omenjeno mesto sem za potrebe šolanja in službe obiskoval redno in vsakodnevno približno osemnajst let. Dovolj, da se mi je priskutilo in pravi razlog, da se bolje znajdem v manjših krajih. Saj, če je treba ravno skozi, mi nekako ni problem, da bi se pa moral ustaviti in preživeti tam uro ali več, bi moja koncentracija rahlo padla in postal bi nejevoljen. Zato že na koncu Šempasa zavijem proti Vogrskemu, kjer za nekaj minut počijem v senci. Saj ne, da pripeka, ravno dovolj sije, da čutim potne kance na čelu. Nadaljevanje sicer postreže z rahlim vetričem, ki se okrepi, ko se s stranske ceste priklopim na magistralko. Tako zelo, da je ravnino skozi Prvačino bolj muka kot užitek prevoziti. Lahko bi rekel beda od bede, ampak nisem s tem namenom na svetu. Treba je najti pozitivo, ker negative je tako ali drugače preveč.

Sredi dopoldneva na cesti ni pretiranega prometa, zato mi ni treba kolesariti tik ob robu, kar pomeni tudi to, da se lažje skoncentriram na okolico. Ker, mi pač ni treba toliko paziti nase, kot moram običajno na takih cestah. Skozi Dornberk odvrtim brez postankov, le tega načrtujem za kasneje, a se tudi v Braniku ne ustavim. Madona, sem si izbral lep dan in lepe kraje za kolesarjenje. Pa še relativno spočit sem, nabit z energijo in ni je stvari, ki bi me zamorila. Vsaj tako si mislim.

Dokler ne poženem v klanec in rahlo zasopel diham z odprtimi usti. In dokler poti v oralno votlino ne najde neznana žuželka. Ne razumimo se napak, sem ljubitelj živali, ampak živo bitje v mojih ustih je celo zame preveč. Z jezikom zapeljem v območju med spodnjo dlesnijo in ustnico, kamor se je nepridipravka ujela, zbezam nekoliko na plano, hrknem in izpljunem. Počutim se kot drugi Pantani ali vsaj kot čefur nižjega sloja. Ne glede na vse, očitno se je zgodil pik, saj čutim ostro špikanje. Splaknem usta z izotoničnim napitkom, pa ne pomaga kaj veliko. Vseeno vrtim naprej. Čutim, da se mi spodnja ustnica veča. Napihuje. In prva stvar, na katero pomislim: jutri moram tak v službo? Naredim celo selfi, da preverim stanje ustnice. Videti je ok.

Še vedno rahlo zadihan prispem v Štanjel, najlepše kraško mesto. Sploh odkar so mu dali nove pločnike in nov asfalt. Razmišljam o sladoledu, a sem nekako na tisti poti, ko se človek nekaj odloči in pri tem vztraja. Seveda bi se lahko nagradil in bilo bi več kot zaželjeno za nabrekajočo ustnico. Ampak, si dedec al ne, včasih so ljudi med košnjo opikale ose, sršeni in še kaj, pa so kosili dalje, ne pa jokali in stokali v senci, kot bi marsikateri iz generacije ipsilon.

Štanjel. In nekaj more štrleti v zrak.
Odkar je nov asfalt, je vožnja prijetnejša…

In nato me čaka spust. Cesta, ki povezuje Kobdilj in Manče, je cesta mojih kolesarskih začetkov. Tistih, resno rekreativnih. Spomnim se, kako sem jo prevozil vsak dan, za potrebe nabiranja kondicije, ko sem še imel željo udeleževati se večjih kolesarskih prireditev. Čisto vsak dan, približno dva meseca, vedno v isti smeri in še sedaj nekje obstajajo zapiski o času. Danes jo napadam v kontra smeri.

No, ni ravno spust, na nekaterih mestih se vzpne, ampak ne pretirano. Dokler ne pridem za odcepa za Goče, potem gre samo še navzdol, s prelepim pogledom na vinograde in dvema ostrima zavojema.

Zavijem proti domu, kjer skromno praznujemo okroglo gospoda Fotra, poklepetam s stricem, naberem grozdje in ga odpeljem tja, kjer ga nimamo. V svoj kraj.

Kilometri tokrat niso pomembni, ker so stvari, ki štejejo več. Vsaj zame. Se je pa števec skupnih letošnjih obrnil čez sedem tisoč. In glede na lenobnost zadnjega meseca in pol, me čaka še veliko dela. Saj bo, saj bo, le vročina naj mine.