Zala – Gregor Blog

22. julija, 201922. julija, 2019

DAN 96: DOMAČI KRAJI.

Začelo se je slabše, kot sem planiral. Ampak o tem kasneje. Minuli dnevi so bili namreč bolj klavrni. Vreme je bilo idealno, dnevi so še dolgi, jaz pa počel vse drugo, kot kolesaril. Škot je bil namreč na servisu, sobno kolo mi pa ni dišalo kaj preveč. Z njim bom namreč konkretnejšo vez zgradil v poznih jesenskih dneh, ko bo kolesarjenje zunaj malo oteženo.

In posledično me je v tistih nekaj dneh malo pobralo. Kondicijsko, seveda. Pa sem se zjutraj odlično počutil, sploh ko sem zaradi hladnega jutra podaljšal spanec za dve uri. Ja, hlad je bil tisti, ki mi je pokvaril začetek dneva, ampak horoskopska trma me ni zaustavila. Vseeno sem se podal na planirano pot, le da sem štartal šele okrog devetih. Kar v bistvu ni problem.

V domače konce sicer redno zahajam, a redko s kolesom in prav to je bil razlog, da se tokrat odpravim. Ne vem točno kolikokrat sem poskušal, a če dam na vago uspešne in neuspešne vožnje tam okoli, je slednjih več. Enkrat je bil tak veter, da sem v klanec vrtel skorajda na mestu. Drugič so bile izredne familijarne zadeve in sem se pustil čez največji klanec peljati. Tretjič me je sredi klanca ujela nevihta in sva s Škotom zopet pristala v avtu. In to vedno na istem klancu in če podam osebno mnenje – klanec na Col je zaklet.

Kakorkoli. Začel sem v blagem tempu vse tja do Idrije, kjer sem zapeljal na ne več tako nov ¨cigu must¨ in proti Podroteji. V izogib večno popravljajoči Zali sem zavil na Kluče in po serpentinastem makadamu nadaljeval proti Godoviču. Priznam, da nisem kaj preveč užival. Malenkost bolje je bilo, ko sem oddelal rajde nad Črnim Vrhom, saj me je čakal le še spust.

Kluče so ena tistih poti, ki jo moraš obvezno prekolesariti vsaj enkrat letno.

Če se dam malo na off, večkrat sem gledal tisto kapelico, tokrat pa sem se ustavil in si pobližje pogledal. Ne vem zakaj, a sakralni objekti me od nekdaj privlačijo. Mariji posvečena Kampeljcova kapelica nosi svojo zgodbo in prav zaradi tega je tako privlačna.

Spust do domače vasi je potekal mirno in brez večjih pretresov. Ustavil sem se ravno toliko, da se nisem ohladil, nato pa odvrtel še v metropolo Vipavske doline na sladoled in nato…

Tri popoldne. Sonce pripeka. Ljudje veseli odhajajo iz služb in marsikdo od vse te radosti pred vikendom, pohodi plin močneje, kot običajno. Začnem z vzponom proti Colu in naprej. Čaka me dobrih trinajst kilometrov, ki jih mukoma zbrcam v dobrih dveh urah. Kolikokrat sem počival vmes, ne vem. Kolikokrat sem preklel vse, kar se je dalo prekleti, tudi ne vem. In kolikor nisem dovolj trpel, je na zadnjem kilometru vzpona tovornjakar na prazni cesti peljal deset centimetrov mimo balance. Nikoli nisem tako dolgo držal sredinca v zrak, kot tistega dne.

Kljub vsemu naporu, mi je ostalo toliko energije, da sem skozi Črni Vrh 2.2 gume poganjal 38 na uro. Nič me ni brigalo, tako slabe volje sem bil, da sem hotel čimprej domov. Da se najem, umijem in zaspim. Žal se je vleklo – čeprav je Zala hitro minila, me je čakalo še 23 kilometrov Keltike. Redkokdaj priznam, a tokrat sem resnično trpel. Preprosto ni bil moj dan. In ob vsem tem mi je žal, da nisem začel zgodaj, več prekolesaril, več videl in bolj užival. Ker, lahko bi dan bolje izkoristil.

2. maja, 20192. maja, 2019

DAN 18: KONEC SVETA NA OČETOVEM GRIČU.

Pogosto, ko se vračam iz rodnih krajev proti domu, na hitro ošvrknem tablo, ki vabi k eni kapelici. Ne sprašujte, koliko časa je tabla tam, opazil sem jo nedolgo nazaj in od takrat me vleče, da bi jo obiskal. Kapelico, ne tablo. Praznični dan je bil več kot primeren za to.

No, niti ne. Sonce je vabilo, a obenem je prav neprijetno pihalo. Na srečo sem vetra in burje vajen, a vseeno ti pobere dobršen del moči. Poleg tega sem bil rahlo neprespan in v nogah so bile še posledice včerajšnje stotke. Toliko se pa poznam, da me to ne zmoti in prepričan sem, da bom slej ko prej dobil zagon in se ne bom pretirano sekiral. Zavijem levo na Keltiko in ne začne se še dobro Pirhov klanec, sem že utrujen. Daj no, zdelaj to, potem bo petnajst kilometrov ravnine, si rečem. Proti Idriji gre skoraj samo, vmes slečem dolge rokave in dodobra ogrejem noge, kajti čakal me bo vzpon.

Trmasto zagrizem po Zali in kljubujem vetru v prsa. Torej, Zala. Pot, poznana po ovinkih in večnih sanacijah, saj le redkokateri še pomnijo dan, ko na njej ni stal vsaj en semafor. Pot, ki ima svoje čare, ne glede s kakšnim vozilom si na njej. In sedaj, ko je okolica malo počiščena, nudi tudi nekaj lepih razgledov.

Misleč, da bom bolj trpel, razmeroma hitro pridem do vrha in ravno ko se začne ravnina proti Godoviču, zavijem desno, da se izognem tej ravnini, kjer marsikdo pritisne bolj, kot je priporočeno. Makadamski rahli vzpon me pripelje do nekaj hiš in mimo smerokaza. Ker imam čas, obrnem in grem preverit, kam me bo usmeril.

No, zakaj ne bi preveril te kačje smreke. Spustim se po ozki stezi in zagledam tablo. In smreko. Da vam bo jasno, kačja ali kačasta smreka je naravni mutant, ki je svoje ime dobil po krivenčasti rasti vej. Te so vijugaste, dolge in nepravilno rastoče v vse smeri. Iglice so daljše in močnejše, veje pa so poraščene le na zunanjem delu krošnje, proti deblu pa so gole. Kot zanimivost, v Sloveniji v naravnem okolju beležijo le približno deset takih smrek, tale v Godoviču pa je že od leta 1987 zavarovana kot naravni spomenik. Tole na sliki spodaj je potomec kačaste smreke, ki je bil posajen v marcu letos, tiste taprave, ki stoji poleg, pa nalašč nisem slikal, samo zato, da vas spravim na izlet. Obenem lahko priznam, da tudi sam nisem vedel za to smreko, mi je pa všeč, da na kolesarskih izletih tudi kaj zanimivega vidim in ne le nabiram kilometre.

Spustim se nazaj na glavno cesto in nadaljujem z ne ravno hudim vzponom proti Predgrižam. In tam zagledam tablo, ki mi je zbujala radovednost. Kapelica svetega Huberta na Očetovem griču.

Da vidimo. Zavrtim po zlizanem asfaltu, ki se kmalu spremeni v makadam in ki me pripelje do hiše, kjer me bernski planšar oblaja in grozeče povoha. Prijazna gospa mi pove, da do sedaj ni še nikogar napadel in da je vse enkrat prvič. Poda mi natančna navodila, kako naj ravnam ob povratku in naj ga nikar ne začnem božat, ker me bo potem zaposlil do večera. Povprašam o kapelici in o morebitnih poteh, da se ne bi vračal po isti. Hja, da so poti, takšne, gozdne, ampak da ne ve, kam peljejo. In doda ¨veste, tukaj ste na koncu sveta¨. Nekaj metrov je tako strmo, da Škota porivam ob sebi, nato pa ponovno zajašem in se po ravnini zapeljem do kapelice. Oziram se okoli in si rečem, da je gospa imela kar prav, ker tole je res videti kot apokalipsa. Ne rečem, če ima tako za biti ob koncu sveta, podpišem takoj. Z nekaj specialnih učinkov in dramatične glasbe bi bila to nova Tarantinova uspešnica. Kakorkoli, dobim kapelico, poslikam in se odpeljem nazaj, ker preveč piha, da bi se zadrževal.

Kapelica svetega Huberta na Očetovem vrhu.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Niti najstarejši prebivalci ne pomnijo tega dne in zahvalimo se lahko le zgodovinarjem in tistim, ki so iz roda v rod prenašali zgodbe. Brez njih ne bi vedeli, da se je na današnjega dneva dan davnega 1729 rodila nemška princesa Sofija Avgusta Frederika von Anhalt-Zerbst-Dornburg. Kot šestnajstletna je stopila v zakon s čudakom Petrom Fedorovičem, a tiste prave sreče ni bilo. Zato si je krajšala čas z ljubimci in knjigami, ker pa ji je bilo vseeno dolgčas, se je hitro naučila rusko in postala priljubljena, predvsem v intelektualno bolj odprtih krogih. Nazadnje so jo leta 1762 kronali za vladarico in po vseh spremembah imena, je nazadnje postala Katarina Velika in s tem tudi edina ženska v zgodovini, ki je dobila vzdevek Velika. Njeno vladanje je trajalo do leta 1796, ko je carica Katarina utrpela možgansko kap. Z njeno smrtjo se je končala doba zelo pomembne politične protagonistke osemnajstega stoletja, ki je za sabo pustila pomembno sled. Njeno obdobje velja za zlato dobo ruskega imperija. Od takrat velja tudi, da moški pri ženskah ne gledamo le na lepoto, temveč tudi na kaj drugega – Katarina ni bila posebno lepa, pa je kljub vsemu imela enaindvajset ljubimcev. Nazaj na ceste.

Odločim se vrniti po isti poti, čeprav bi lahko izbiral. Lahko bi se spustil skozi Idrijski Log do Fežnarja in nadaljeval ob Idrijci mimo Divjega jezera in se priklopil na zaključek Zale, ali pa čez Medvedje Brdo vse tja do Žiri, pa me je spust po Zali preveč mikal. Dejstvo, da mi do Idrije ne bo treba zavrteti, je tokrat prevagalo vse ostale poti. Kar pa pusti posledice – od tam naprej se je vleklo po polžje in samo čakal sem, kdaj bom doma, da parkiram in se konkretno spočijem. Ni kaj, kondicije ni še, je le trma in volja.

2. septembra, 20182. septembra, 2018

IDRIJSKI KROG.

Ni važno, zakaj sem se odločil imeti dopust in niti ne, kako sem ga preživel. Najpomembnejše je, da sem ga sploh preživel.

Po nekaj dneh premora in po tem, ko se mi je nabral velik minus, sem tistega lepega četrtka nase nadel kolesarske cunje in se odpravil. Ampak, pojdimo najprej k premoru. Ta je bil nujno potreben, saj se je pojavila bolečina v kolenu. Zaradi nje sem bil primoran predčasno nehati s kolesarjenjem že dve leti nazaj in nikakor nisem hotel, da je tudi letos tako. Še več, nisem bil pripravljen še enkrat klicati, češ, pridi me iskat, nekam bogu za hrbtom in sedemdeset kilometrov od doma. Zato sem se odločil za počitek in rehabilitacijo na svoj način, nato pa znova pregledal trenutno stanje kilometrov in se dal na to, da mi letos uspe.

Ker pa kolesarjenje ni samo nabiranje kilometrov, kar bom počel na sobnem kolesu, pač pa tudi nekam iti, nekaj videti in nekaj doživeti, sem, kot že omenjeno, zajahal Škota in zavil proti Idriji. Že dolgo nisem bil v Idrijski Beli in lepo bi bilo iti, če ne bo preveč nasičena z ljudmi. Seveda ne bo, četrtek dopoldne je, žive duše ne bo tam. Do Idrije brez problemov, koleno dela kot namazano. Hotel sem iti čez nov most, a sta čezenj pohajkovali dve mamici z vozičkom. Prostora zame zagotovo ne bi bilo. Drugi most je bil naložen z mlajšimi mladinci in nekaj vzgojitelji. Ker so se eni ravno odpravljali, drugi pa revno prispeli, je bilo treba tik pred mostom malo poklepetati. Pa sem počakal, kaj naj. Moj stari jaz bi popenil, izrekel nekaj psovk in se pokazal v najslabši možni luči. Že tako me zaradi brade, spete v čop, ljudje s predsodki čudno gledajo.
”Zihr je kak drogeraš.”
”Ampak je na kolesu, v polni kolesarski opremi, po nogah pa se mu vidi, da veliko kolesari.”
”Ja, zihr s kolesom razvaža drogo…”
Kaj bi šele bilo, če bi imel potetovirane roke, uhan in se usekoval brez robca vpričo takih ljudi.

No, počakal sem, da so se vse zmenili in ko so šli otroci mimo mene, sem jim veselo odzdravljal. Lepo je videti, ko te večina otrok iz skupine lepo pozdravi, te pogleda v oči, se prijazno nasmehne… Še je upanje, si rečem. Zavrtim proti Idrijski Beli in glej ga zlomka – koliko časa me ni bilo tu? Dva meseca, približno in od takrat se je stvar kar polepšala. Nove klopi (ker so stare ukradli), leseni čuvaj in dve bajtabukvi. Okej, obstaja verjetnost, da to stoji že več časa tam, sam sem jih opazil prvič, tudi zaradi tega, ker se običajno tu ne ustavljam. Bajtabukva je v bistvu mimobežnica ali knjigobežnica, le da ima značilno podobo stare rudarske hiše z visokim pročeljem, strmo streho, majhnimi okni in strmimi stopnicami ter gankom. Kar lahko rečem, je lahko le pohvala.

Bajtabukva, Idrijska različica knjigobežnice.

Priljubljeno kopališče Lajšt v Idrijski Beli.

Žal pa se ne da pohvaliti malo širše okolice tega priljubljenega kopališča. Nemalo stran je kup prostorov za piknik, kateri so temu primerno onesnaženi. Na enem od njih sem našel plastične zobotrebce, na drugem nekaj pločevink, odloženih v samo kurišče, pri tretjem par plastenk in tako naprej. Da je vse videti lepše, so dodani tisti grdi kovinski sodi za olje, ki v tem primeru služijo kot koši za smeti. Pohvalno, vsaj nekaj je, kamor lahko človek odloži in glede na možnost kraje česarkoli lepšega od teh sodov, je verjetno to edina opcija. Ni mi pa razumljivo – zakaj ne dati v koš? Ljudje znajo povedati samo to, da so plačali pet evrov za vstop v krajinski park, da so tam pustili plastične krožnike in nekaj plastenk, pa ne. Me zanima, če tudi doma pustijo krožnik kar na mizi, ko si napolnijo želodec.

Da ne zaidem z današnje teme. Naprej od Bele se mi ni dalo, poleg tega ni dolgo tega, ko sem tam kolesaril, zato se odpravim po isti poti nazaj. Pri Fežnarju me zamika druga pot. Zavijem ostro desno in se začnem vzpenjati v klanec. Poti ne poznam – prevozil sem jo kakih šest let nazaj v obratni smeri, a mi ni ostala v spominu. Kakorkoli, vzpenjam se po asfaltni cesti in v kolikor bi rabil kaj počitka, bi lahko na enem od ovinkov še preveril teletekst ali si ogledal, kar bi v tistem trenutku ponujale naše televizijske postaje. Naredim samo sliko in zavrtim dalje. Kmalu me preseneti makadam in takrat šele začnem uživati. Ne prevozim veliko makadamskih vzponov, zato mi tale kar popestri dan.

Po dveh kilometrih sem spet na asfaltu, a ne za dolgo – toliko, da se peljem mimo hiš v Zadlogu in Idrijskem Logu. Mimogrede, Idrijski Log je zanimiva vasica in čeprav ni ravno daleč od mene, sem kasneje preko spleta odkril nekaj zanimivih informacij, za katere sploh nisem vedel. Ne bom razlagal, poiščite sami, če se boste odpravili tja na izlet. Sem pa v Koševniku naletel Andrejčkovo brezno, kjer so v nekih drugih časih usmrtili zapornike, prepeljane iz Trsta in Gorice. Število žrtev ni znano. Ne morem trditi, da sem se počutil dobro.

Pogled v Andrejčkovo brezno. Zanimivo, čeprav žalostno.

Spustim se po Klučah, vmes se ustavim in pavziram. Cesto sem v zadnjem mesecu nekajkrat prevozil z avtom, ker je bila najboljši nadomestek obnavljajoče Zale. Seveda so jo uporabljali tudi lokalci in v povezavi z dežjem izpred nekaj dni, je spust po njej bolj muka, kot užitek. Zavore so nekje pri koncu, a ostaja upanje, da bodo preživele še teh nekaj letošnjih kilometrov. Pri Podroteji se priklopim nazaj na Keltiko in v zmernem tempu odkolesarim domov.

Kolena so zdržala. Glava tudi. Pojem dve banani, ker pridem domov pač lačen, pogledam na uro in si rečem, da sem nekoliko zgodaj doma. Čez petnajst minut začne deževati. Ne, nisem zgodaj doma, ampak ravno prav. Jaz že vem.