9.4.2018
Dragi.
Včerajšnjo nedeljo sem resnično izkoristila za počitek. Se spomniš, kako sem se veselila dneva, ko sem dobila službo? Začetno veselje je splahnelo in kar malo težko mi je oditi v tisto trgovino. Zakaj? Ker so moje sodelavke večinoma lene sorte in se do mene obnašajo, kot da sem študentka. Je že res, da sem zadnja prišla, ampak to ne pomeni, da me lahko izkoriščajo, kaj misliš? Ti povem en primer.
Vido že poznaš, mojo nadrejeno. Ja, tisto Vido, ki naj bi me vpeljala v delo. Ne razumem ravno poteka vpeljevanja, ampak po vsem, kar sem doživljala v teh treh tednih, mislim da moje sodelavke niso vpeljane. Vida mi je lepo rekla, ko končaš svojo polico, greš pomagat drugi sodelavki k njeni polici. In sem nekajkrat šla, enkrat k Urški na sadje in zelenjavo, drugič k Andreji na oddelek pijač in še kam drugam, da malo vidim način dela, njihovo tehniko polnjenja polic, da malo spoznam sodelavce in sodelavke, šla sem tudi k Blažu v skladišče, da sem videla potek spravljanja na skladiščne regale in ne da bi se kovala nekam v zvezde, ampak prepričana sem, da sem svoje delo odlično opravljala. K meni, na oddelek moke, ni nikoli prišla nobena pomagat in mi ni bilo jasno, zakaj ne. Saj nimajo toliko dela, da ne bi časovno uspele. Potem sem videla, da ko napolnijo svoj oddelek, gredo v skladišče, kjer je avtomat za kavo in se skrijejo nekje zunaj med paletami in kadijo. Meni se to sicer ne zdi prav, pa sem vseeno enkrat, ko sem napolnila svojo polico, šla tudi jaz na kavo.
Potem se je začelo, tiste sodelavke so večinoma opravljivke. Opravljajo eno, ko pride ravno tista poleg, začnejo drugo. No, in potem je na cigaret prišla tudi Vida.
»Kaj pa ti tu«, je rekla v mene.
»Na kavo sem prišla«, sem odvrnila.
»Ampak ti imaš notri svojo polico, za katero moraš skrbet«.
»Ja, saj je napolnjena. Kavo spijem in grem nazaj«. Tudi to ni bilo prav.
»No, spij kavo in greva pogledat, kako je urejena polica«, je nekoliko ihtavo rekla.
Pogoltnila sem tisto kavo, vrgla lonček v smeti in šla na svoj oddelek. Kmalu je za menoj prišla Vida in si začela ogledovati polico. Tiho si je mrmrala v tiste pobeljene brke meni nerazumljive besede, nato pa: »Lepo imaš pospravljeno, cenovke so poravnane, tukaj manjka pirina moka. Kaj misliš?«. Kaj naj mislim, v teh desetih minutah je nekdo kupil pirino moko. Brez zamere, ampak za vsako vrečko moke ne bom hodila v skladišče. In sem rekla.
»Ja, nekdo jo je v zadnjih desetih minutah kupil. Da ne hodim po vsako vrečko posebej, potegnem eno naprej in ko se nabere več, grem v skladišče, naložim in pripeljem«, kot da bi morala razlagati postopek svoji nadrejeni. Če je nadrejena, menda ve, kako se dela.
»A pogledam še roke?«, je vprašala.
»Ne vem«, sem iztegnila dlani predse, »si jih vsak dan mažem s kremo, pa tudi z rokavicami delam. Občutek moke ni najbolj prijeten za mojo kožo«.
Butasto me je gledala nekaj sekund, približno pol minute. Bolj butasto me ni gledal še nihče v življenju.
»Marina, a se ti zajebavaš?«, in ker ji očitno ni bilo jasno, da sem vprašanje slišala že prvič, je glasneje ponovila »a se ti zajebavaš?«. Meni ni bilo jasno, zakaj naj bi se zajebavala.
»Pod mojim mentorstvom si takšne zajebancije ni še nihče privoščil. Nismo tu, da bi pokali šale, tu smo, da nas konkurenca ne prehiti in zato delamo tisto, za kar smo tukaj in ne da se zajebavamo in če ti to ne bo prišlo v navado, je samo vprašanje, če boš dobila podaljšano pogodbo, ker česa takega si tu ne dovolimo. Samo da veš, nekega dne bodo mene vprašali, če dam podpis in takrat bom temeljito razmislila, ali ga bom dala ali ne«. Bila je pošteno jezna, čeprav brez razloga. Hotela je jezno odvihrati, kot hočejo v filmih odvihrati jezne ženske, ki so prepričane, da morajo imeti zadnjo besedo. »Ne«, sem rekla glasno. Obrnila se je proti meni. »Hoteli ste jezno odvihrati, ampak ne boste. Na tak način je šansa samo za eno. In jaz vas bom prehitela«, sem rekla in nemudoma jezno odvihrala. Brž se je zasukala za menoj. »Kam greš? Tvoje delo je tukaj«. »Kam«, sem se ustavila in se ji zazrla v oči. »Kam? K vašemu nadrejenemu!«.
Odločila sem se oditi naravnost k Marjanu. Med potjo sem razmišljala, kar je govorila Vida. Kdo je počil šal? Kako sploh počiš šal? Edino če bi imel kdo napihljiv šal, da ga bi lahko počil, druge razlage ni. Sicer znam marsikaj pretrpeti, ampak občasno tudi meni dvigne pokrovko. Marjan je bil na srečo v pisarni, potrkala sem, vstopila in mu povedala, kar se je dogajalo pred nekaj minutami. Smejal se je. Ne samo smejal, dobesedno krohotal se je. Najprej zadržano, z dlanjo si je skrival nasmešek, smeh pa je na neki točki nekontrolirano izbruhnil iz njega. »Ne zamerite, Marina, ampak…«, mu ni uspelo izustiti do konca. »Ne, ne, saj to ne more…čakajte samo malo«, je rekel v smehu in prijel telefonsko slušalko. »Prosim, pridite sem«, je rekel v slušalko in na vratih se je kmalu pojavila Nina.
»Kaj pa je«, je rekla in se čudila Marjanovemu smehu.
»Prosim, Marina, povejte še enkrat«, je rekel med smehom. Meni je bilo sedaj malo nerodno, čutila sem rdečico, ampak sem vseeno povedala še enkrat. Tudi Nina je prasnila v smeh. In potem je ta smeh trajal pet minut.
Ko so se stvari umirile, je Marjan, še vedno z nasmeškom na ustih, začel resnejšo debato. »Veste, Vida je izredna prodajalka. Mogoče smo naredili napako, ko smo jo postavili na višje mesto, ampak takrat ni šlo drugače. Opazili smo vašo pridnost in tudi vemo, da vam povzroča preglavice. Ne skrbite, če bo kdo odločal o vaši prihodnosti pri nas, bom to jaz, in če ne bom jaz, bo to Nina in se glede tega nimate česarkoli bati. Vam pa povem, Vida nima smisla za humor in vas je zato nadrla. Je izredno stroga in ne dovoli napak in nikakršnega heca. Ampak nikar se ne sekirajte zaradi tega, kajti, če boste nadaljevali tako, kot ste začeli, boste čez kakšno leto napredovali, Vidi bomo pa zaradi vseh preglavic, ki jih povzroča, pa ne samo vam, vzeli njen trenutni status in boste mogoče vi njena naslednja nadrejena«.
Ob teh besedah sem se malo pomirila, mi pa še vedno ni bilo jasno, kaj je bilo tako smešnega. Nina je razložila, da je Vida mislila na roke trajanja in ne na moje roke. Za trenutek je postalo hecno tudi meni, priznam. In, je rekel Marjan, da je prišlo do komunikacijskega šuma.
Na poti domov sem razmišljala o tem. Vida je tistikrat, prvi delovni dan, rekla, da naj pazim na roke. In sem pazila na roke. Lahko ne bi bila takšna butara in bi rekla, naj pazim na roke trajanja, roke uporabe, na datume, kakorkoli, ne pa da se izraža tako dvoumno. Naj gre nekam, recimo tja, kamor je šel njen pokojni smisel za humor, če ga je sploh kdaj imela.
Vidiš, dragi, tako delajo z mano. Ampak se ne dam. Prisegam, da se bom v službi trudila, da dosežem svoje. Da bodo do mene imeli spoštovanje.
Dovolj za danes. Grem preverit oglase na portale za iskanje ljubezni.