27.5.2018
Dragi.
Veš, čeprav zapisujem vate takšne in drugačne stvari, je moje življenje nekoliko prazno. Sicer bog ne daj, da bi te kdo prebiral. Če bi te, bi se mu mogoče zdelo, da je moje življenje razpeto med zabavo in delom, čeprav je razpeto samo med delom. Ta trgovina je bolj tako, sicer denar je, ampak prenašati Vido in povrh vsega še vse stranke, ki si ne znajo same poiskat artiklov, to me rahlo uničuje.
Ampak ne bom jamrala. Nekaj dni res nisem ničesar napisala, ker se mi ni zgodilo nič zanimivega, včeraj se pa je in to ti moram povedati. Šla sem na prvi randi.
Že pred dnevi mi je na eni od strani za iskanje partnerja, kjer imam profil, pisal en fant. Predstavil se je kot Dejan, star 23 let in iz moje bližnje okolice. Deloval je prijazen, normalen, čeprav, kaj je sploh merilo za normalnost? No, preko klepeta ni izstopal ne v eno in ne v drugo smer in po tem sem sklepala, da spada v čisto normalno povprečje. Veliko sva si dopisovala, bilo je zabavno in ker mi ni deloval vsiljiv ali, če sem bolj groba, ni iskal seksa, kot to običajno iščejo fantje njegove starosti po spletu. Zato nisem kaj dosti razmišljala, ko je predlagal zmenek. Mogoče bi bilo boljše, če bi razmišljala.
Potem je prišel tisti dan, to je včeraj. V zgodnjem popoldnevu sem končala s službo in preostanek popoldneva preživela v pričakovanju. Saj sem videla njegovo sliko, toliko neumna pa tudi nisem, da ne bi preverila celotnega njegovega Facebooka. Večinoma slike športnih avtomobilov, kar mi sicer ni jasno. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki na Facebook objavljajo slike nečesa, kar ni njihovo. Recimo, moja soseda vsak dan objavi sliko kakšne sicer simpatične mačke, ampak zakaj? Te bodo imeli za ljubiteljico mačk, pa sploh nisi, ker je nimaš. No, na njegovem profilu je bilo tudi nekaj slik narave, všeč pa mi je bilo, da je imel tudi svoje slike. Simpatični blondinec, na eni sliki celo v oprijeti majčki, da so do izraza prišle njegove trebušne mišice. Če je s tem na koga naredil vtis, prav, name nekako ne. Boljše se mi zdi, da se imam z nekom pogovarjati, kot pa da izgleda kot maneken. Čeprav je možno tudi, da naletiš na človeka, ki ima obe te vrlini. Ampak to je samo moje mnenje.
In potem je prišel večer. Nase sem navlekla kavbojke, preprosto črno majico od Nirvane, obula allstarke in se odpravila na mesto dogovora. Počakala ga bom na glavnem trgu, kjer me bo pobral in skupaj bova šla na pico. Bila sem pet minut prezgodnja. On je prišel minuto pred dogovorjeno uro. Takoj so mi bile jasne tiste slike avtomobilov na njegovem profilu. To so bile njegove želje. Prip alieljal se je namreč v audiju, ki je bil komaj kakšno leto mlajši od moje mame. Izstopil je in brž mi je bilo jasno, da je tudi slikam sebe posvetil precej časa. Ne ravno, da se je igral s fotošopom, ampak da jih je poiskal po internetu. Bil je komaj kak centimeter višji od mene, temnorjavih las in kar je bilo na slikah videti kot trebušne mišice, je v realnosti zgledalo bolj kot aktiviran airbag. Kaj naj storim? Naj brž rečem, da to ni to in ga obtožim laži in zavajanja, ali naj mu nemara dam priložnost? Porajali so se mi mešani občutki, ampak časa za premislek ni bilo, saj je že stal pred menoj in tiščal roko predse.
»Dejan, me veseli«, je izustil.
»Marina, tudi mene«, sem izdavila in mu segla v roko. Ob tem sem se prisrčno nasmehnila, ampak ne vem, če je opazil. V naslednjem trenutku je že odprl vrata in nakazal, naj vstopim. Sedla sem v avto, dišal je po tisti tipični kozmetiki za armaturne plošče.
»Torej, kam greva«, je vprašal, ko je zagnal motor in zasukal volan v desno, da sva prišla na glavno cesto.
»Nekam jest, saj sva tako rekla«, sem odvrnila. Mogoče sem že malo obžalovala.
»Ja, ampak kam? A vzameva kebab in greva nekam na samo?«.
»Ne ne. Nekam, kjer bova sedela«. Možgani so mi začeli delovati. Bilo je slutiti kot da je imel drugačne načrte. Vseeno je čez nekaj minut lahkotnega pogovora ustavil pred picerijo.
Naročila sem kraško pico, on pa morsko. Pol litra radenske zame, on je, kot se mi je zazdelo, hotel pivo. Če bi jo, bi šla peš domov. Ne bom sedla v avto k nekomu, ki je pil pivo. Alkohol in volan ne gresta skupaj. Nato je naročil jabolčnik.
»Si videla moj avto?«, je vprašal medtem, ko sva čakala na hrano. Kakšno butasto vprašanje. Logično da sem ga videla, še peljala sem se v njemu.
»Videla, v redu je«, sem odgovorila.
»Audi 100 dva nula, letnik triindevetdeset. Sto šestnajst konjev, kot sneta sekira gre. Tristo tisoč kilometrov, od novega je pri hiši. Novo sklopko ima, enkrat letno ga spoliram. Škoda ga je dat proč, zanj bi dobil šeststo, mogoče osemsto. Šibedah, klima, ni da ni«. Resno, o avtih se bova pogovarjala?
»Aham«, sem odvrnila.
»Kaj pa ti«, je vprašal.
»Nič kaj posebnega, delam v Šparu, rada gledam filme, berem…«, vsa navdušena, ker sem končno dobila priložnost spregovoriti.
»Mislil sem, kaj voziš«, me nevljudno prekine.
»A. Twingota. Svetlo modrega«.
»Oh, jajca. Oprosti, tisto sploh ni avto. Ena dva motor, šestdeset konjev. Nikamor ne gre, karoserija kot iz plastike, ne si želet zaletet z njim. Avto mora bit nemški, samo nemški avti dosegajo določene standarde. Pa še to ne vsi, novejši sploh ne. Sama elektronika.«. Mirno sem jedla mojo kraško pico.
»In kaj drgač počneš v življenju«, sem hotela speljati temo kam drugam, da bi izvedela še kaj več o njemu.
»Avtomehanik sem. Delam na servisu, popravljam. Potem pa še doma popravim kak avto, tako, na črno. Menjam olje, filtre, jermene, pa take stvari. Ta teden sem imel enega Volvota. Zajebano za popravljati, ti povem, ampak poezija za vožnjo. Ne tako kot Audi, ampak za Šveda kar dobro«.
»Kaj pa punce, hodiš dosti na zmenke«, sem kar vskočila z vprašanjem.
»Niti ne, vsake toliko grem na kakšen zmenek, kot recimo danes s tabo. Nimam sreče, z veliko večino se nimam kaj pogovarjati«.
»Ali pa one s tabo ne«, sem rekla rahlo namuznjeno. Krožnik je bil prazen.
»Kako misliš? A misliš da preveč govorim o avtih?«.
Kaj naj odgovorim? Naj rečem, da ne pretirava s tem, ali naj bom kruto realna in povem naravnost?
»V bistvu ja. Do sedaj si govoril samo o avtih«.
»Ja, saj se lahko pogovarjava kaj drugega, oprosti«, je skoraj skesano rekel.
»Si v zadnjem času prebral kakšno knjigo ali pogledal zanimiv film«, sem vprašala.
»Knjige ne, sem pa gledal filme, ja. Ponovno sem pogledal vse filme hitrih in drznih. Poznaš? Neverjetno. Prvi in drugi del sta dobra, potem tretji je bolj tako, ampak ko prideš do šestega, tam je pa miselni preobrat…«. Še kar nekaj nadaljuje v tej smeri, ampak ga ne poslušam preveč pozorno. On in njegov miselni preobrat, ja. Zdolgočaseno povlečem telefon iz torbice in, samo zato, da ga prekinem, ob pogledu na ekran naredim zaskrbljeno presenečen izraz na obrazu.
»Si videl koliko je že ura?«, mu rečem in nemudoma pomaham natakarju. Na mizo dam petnajst evrov, več ne bi smelo biti, kar sem pojedla in popila.
»A je že treba it«, je vprašal Dejan.
Natakar je prinesel račun, Dejan je dodal ostalo, nato pa sem hitro odbrzela ven. On za menoj.
»Kam greva zdaj«, je vprašal, kot da mu ni še jasno.
»Jaz imam opravke«, sem si na hitro izmislila.
»Ja, okej, te zapeljem«, odvrne, rahlo nejevoljen. »Mislil sem, da se ti ne bo mudilo. Lahko bi se zapeljala kam na samo«.
»Ja, ne, oprosti«, sem nalašč delovala nekoliko zmedeno. »Prijateljica me pobere, v tem trenutku me bolj rabi, kot ti«, sem rahlo sarkazemična.
»Se bova še kaj videla?«.
»Ne vem, bova na vezi. Mudi se mi«, odvrnem in zakorakam proti domu. Hitro hojo sem ubrala, samo da pobegnem čimprej.
Videla sem ga, ko se je odpeljal. Jaz pa peš, pet kilometrov do doma. Lahko bi koga poklicala, da me pride iskat. Pa nisem. Sem raje temeljito razmislila.
Povej mi, dragi, resnično obstajajo ljudje, ki jim gre le eno po glavi? Kaj je mislil Dejan s tem, ko je rekel, da je mislil, da bi lahko šla kam na samo? Bi želel kaj več, ali bi mi le razlagal o avtomobilih? Ker ni znal povedati nič drugega, sem prepričana, da tudi na samem ne bi začel kakšne druge debate.
Doma sem še malo predelala minuli večer in res, dragi, razočarana sem. Vem da je bil to moj prvi zmenek, ampak predstavljala sem si ga drugače. Vseeno ne bom žalostna zaradi tega. Prepričana sem, da bo v prihodnosti boljše.