24.1.2018
Dragi.
Nekaj dni sem te res zanemarjala, saj se mi ni zgodilo nič takšnega, da bi bilo vredno zapravljati tinto in uničevati papir. Danes se ti pa moram oglasiti, saj je bil zopet en lep dan. No, vsaj tako sem mislila včeraj in še danes zjutraj. Včeraj me je klicala Tamara, če bi šla z njo v šoping. In sem se z veseljem odzvala vabilu. Letos se še nisva videli, ker je večinoma s fantom in prav vesela sem bila, da se je spomnila name in me povabila nekam, kamor bi tudi jaz rada šla. Pravzaprav, saj grem rada kamorkoli, ampak šopinga ne maram. Naj ti opišem, zakaj ga sovražim.
Začelo se je z mamo. Vem, čudno se sliši. Kolikor je prepričana, da ljudje vsega, kar kupujemo, sploh ne potrebujemo in da je škoda denarja in časa za postopati po trgovinah, ona je kljub temu hodila v šoping. In kaj se je tam dogajalo? Zagledala se je v ene hlače. Jih pomerila. So ji bile prav. Pa jih ni vzela, ker mogoče ji bodo ene druge lepše stale. In so ji druge res lepše stale. Ampak jih ni kupila, ker verjetno imajo kakšne boljše ali cenejše ali lepše ali karkoli že, v sosednji trgovini. In so jih res imeli, kdo bi si mislil. Da skrajšam, tako je hodila od trgovine do trgovine in jaz za njo kot mlado pišče za raco. Med vsakim pomerjanjem sem morala stati pred kabino in držati njeno torbico v rokah, da sem bila videti kot še ne mladoletnica, ki so jo starši nagnali od doma in zdaj pred kabino čaka dobro dušo, ki me bo vzela k sebi domov in mi pripravila čokolešnik. In potem sem morala še jaz pomerjati hlače, kar mi ni bilo nikoli jasno, zakaj sploh rabim nove hlače, če imam še troje doma, od katerih sem ene oblekla samo enkrat, ker jih je pač škoda za večkrat. Zato, dragi, sovražim šoping. In danes še toliko bolj, ker si z mojim denarjem ne morem nič kupiti. Saj ne da rabim, ampak vseeno.
Kolikor sem se veselila današnjega dne, toliko sem bila kasneje razočarana. Zjutraj sva s Tamaro sedli na avtobus. Čeprav, sploh ne vem, zakaj se reče na avtobus. Saj nisva splezali na streho, konec koncev je bil mrzel dan in tam bi postali ledeni kocki, preden bi prispeli do Ljubljane. Menda je slovnično pravilno, da se reče, da se gre na avtobus in mogoče je celo res, ampak to si je zagotovo izmislil kak človek v bloku, ki nima drugega dela, ker logično ni niti najmanj. Ker si pač noter v avtobusu. Tudi ko si zunaj, ne rečeš, da greš na hišo, razen če nimaš namena it na streho.
Celo pot do Ljubljane sva klepetali, povedala mi je vse o Aneju, njenem fantu. Toliko je govorila o njemu, da sem ji na momente postala kar malo zavistna. Ni pa povedala tistega najbolj pomembnega – da naju bo počakal na avtobusni postaji, da gremo skupaj v šoping. Dragi, predstavljaj si, kako sem se počutila. Nenehno sem stopicljala poleg njiju ali pa za njima, onadva pa pred mano, držeča se za roke, vsa zaljubljena, kot da jutri ne obstaja. Tudi sama bi najraje videla, da jutri sploh ne bi obstajal. Muke, ki sem jih doživljala, pa hvala, naj se moje življenje konča tu, zdaj, sredi trgovskega centra in naj časopisi na naslovnicah napišejo nekaj ganljivega, da se bom posthumno vsaj komu zasmilila. Vrnila sem se v čase šopingov z mamo.
Tudi Anej ni tako zanimiv, kot mi ga je opisovala. Že ko naju je predstavila, je stegnil roko proti meni in oh, dragi, ko bi se le izgovorila takrat na kakšno bolezen ali na fobijo pred dotikanjem tujčevih dlani. Tako sem segla v tisto dlan, ki ni delovala kot človeška. Po videzu že, ampak bila je hladna in v njej ni bilo niti malo moči, bilo je, kot bi se rokovala z mrličem. Če je že deloval vsaj vljuden, to ni bil. Med govorjenjem je stalno pljuval. Ne tako, kot kakšni gradbeni delavci, ampak normalno, kot menda pljuva večina ljudi, ko govorijo. Le da v večjih količinah. Zdelo se mi je skrajno gnusno. Vem da se mogoče on tega niti ne zaveda, ampak če obstaja neka določena starost, ko se otroci navadijo na zadrževanje urina, zakaj ne obstaja še neka sprejemljiva starostna meja, ko bi ljudje med govorom nehali pljuvati?
Dragi, vem da je grdo, ampak moram opisati še njegovo drugo plat. Kultura mu ni preveč znana, si mislim. Cel čas je govoril, da sama niti nisem prišla do besede. Še ko sem kaj rekla, je začel iti brž kontra, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom tiho, kar je pri meni povzročilo še večje dolgočasje. Na srečo smo kmalu končali z nakupovanjem in mislila sem že, da se bomo poslovili in šli vsak na svoj konec. Ne, Tamara je predlagala še pico. Res sem bila lačna, ampak bi se zadovoljila tudi s sendvičem, ki ga bi pojedla v avtobusu na poti domov. In smo šli na pico. Zakaj si človek naroči pico z rukolo, če mu ni dobra? To je storilo to bitje. Najprej je tisto rukolo stavil na stran, potem je ugotovil, da bi bilo verjetno bolje, če je ne odlaga na pico, kar je pomenilo, da se je polovico pice pritoževal, da je mislil, da bo drugačna rukola, nato jo je odložil na prazni del krožnika in medtem govoril s polnimi usti, da mu iz ust ni špricala le slina, ampak še stopljeni sir, kečap in koščki šunke. Okej, preživim to kosilo in potem gremo domov. Upam, da ga ne vidim nikoli več, ker tudi…no, saj ni lepo in ljudi se po zunanjosti ne sme ocenjevati, ampak zakaj si fant pri dvaindvajsetih pusti brke?
Tamara je očitno tako rada z njim, da je predlagala varčevanje najinega denarja in da naju on pelje domov. Protestirala sem, da je daleč, da je bencin drag, ampak je bilo takoj izrečeno nekaj v stilu, da za ljubezen ni nič predrago. Oprosti, ampak jaz nisem videla nobene ljubezni. Onadva se lahko imata rada kolikor hočeta, ampak tu sem tudi jaz. Jaz, ki sem že cel dan tretje kolo in ju zagotovo motim, čeprav sta verjetno pozabila, da sem z njima. Najraje ne bi bila. Zakaj sem sploh privolila v ta šoping. Saj vem, Tamara me je prinesla okoli. Rabila je samo družbo v avtobusu.
Deset minut kasneje sem sedela na zadnjih sedežih njegove avtomobilske podrtije brez gretja. Celo pot sta se držala za roke. Tudi ko je bilo treba menjati prestavo. Če do danes nisem imela sladkorne, sem jo zdaj gotovo dobila. Pred semaforji sta se žvalila kot lačna. Naj prosim pride meteorit in izbriše iz obličja zemlje ljudi, ki se ližejo v javnosti in ob tem spuščajo razne ¨mmm¨. Mislila sem, da ne bo konca tega dne. Končalo se je tako, da sem na zadnjem semaforju, pet minut od doma, ko sta se spet lizarila, rekla le adijo in izstopila. Šla sem v nasprotni smeri vožnje, tako da nisem niti videla obraza moje izdajalske prijateljice in njenega brkatega slinarja. Čakala sem tudi kak sms, ampak zaman. Saj v bistvu mi je vseeno.
Konec dneva je prišel. Zdaj sem že boljše volje, čakam le še, da te odložim in zaspim. Ker to, dragi, to je za si zapomniti, ampak vseeno za pozabiti.