12.2.2018
Dragi.
Danes sem opravila razgovor za službo in imam precej mešane občutke. Na Twitterju so mi dopoldne dvigali moralo, medtem ko je na Facebooku komajda padel kakšen všeček. Še en dokaz, da se mi, inteligentnejši, raje zadržujemo nekje, kjer niso vsi.
Kot sem ti že v enem prejšnjih zapisov obljubila, da bom preverila, kakšen avto imam – no, Twingo je. Napis znamke je že odpadel, ampak sem domnevala, da je to Renault, ker kdo drug bi znal narediti tako praktičen avto, kot Francozi? Povsem logično je, da je idealen za njihova mesta, kot je Pariz in ko sem se vozila na razgovor, sem samo čakala, kdaj bom zavila v kakšno ozko ulico in se počutila kot v Parizu. Sicer ne vem kako se človek počuti tam, ker še nisem bila, ampak si znam predstavljati, da ne more biti nič drugače, kot pri nas. Le govorijo drugače.
No, na razgovoru je potekalo nekako tako. Prišla sem v trgovino, na informacijskem pultu povedala, da imam razgovor, nakar me je uslužbenka napotila proti enim vratom in rekla, naj kar grem po hodniku in potrkam na vrata na desni. Potem sem šla na tisti hodnik in potrkala na vrata na desni. Potrkam enkrat. Nihče se ne odzove. Potrkam drugič, še vedno nič. Mislim si, verjetno ni nikogar tu, ker smo dogovorjeni šele čez deset minut in bo najbolje, da počakam. Čakam tam pred tistimi vrati. Nato pride po hodniku, v isti smeri kot jaz prej, eno dekle, tam nekje pri petindvajsetih.
»Živjo, a čakaš?«
»Čakam, ja«, odgovorim, kot da ni samoumevno. Nato kakšno minuto stoji poleg in si me ogleduje.
»Pa, a je kdo noter«, vpraša.
»Ne vem, trkala sem, pa ni nihče nič rekel«.
»Ja, potem pa kar pojdi noter«.
»A kar tako?«, vprašam, ker nisem prepričana, da lahko kar vstopim.
»Ja, kar pejd, če ne, grem jaz«, odvrne.
»Ne ne, saj grem«. S strahom primem tisto kljuko in vstopim. V vece. Predstavljaj si, dragi, na razgovor sem čakala pred vecejem. Da ne bom izpadla kot budalo, sem nekaj časa stala ob školjki, nato pa spustila vodo in se odpravila ven.
»Nasvidenje«, sem rekla dekletu, ki je čakalo pri vratih in se podala naprej, k naslednjim vratom na desni. Lahko bi kdo na informacijskem pultu povedal, da je več vrat na desni. Le pred katerim prostorom bom zdaj trkala. Na srečo, sem pri pravih vratih, saj se je brž zaslišalo »naprej«.
Vstopim, nekaj vljudnih fraz, kot recimo dober dan, jaz sem ta pa ta in sem tu pa tu za to pa za ono. Simpatičen moški, tam nekje blizu petdesetih, mi pokaže na stol, sedem, on se predstavi kot poslovodja trgovine, v kateri naj bi delala in kot verjetno tudi bom, saj je mami rekla, da v Šparu vzamejo vsakega. Nato pokliče še tajnico ali nekaj drugega, ne vem točno. Domnevam, da nekoga, ki dela v kadrovski, ker zakaj bi recimo poklical skladiščnika ali prodajalko iz oddelka sadja. Nato vstopi dekle, s katero sva se družili pred straniščnimi vrati.
»O, saj midve se že poznama«. Štajerka. Iztegne roko proti meni in se odločno predstavi kot Nina. Njen stisk je krepak in sama sebi citiram Levstika ¨da je Brdavsu kri izza nohtov pritekla¨. Predstavim se kot Marina, edino smiselno, ker mi je pač tako ime. Vstane tudi poslovodja in se predstavi kot Marjan, tudi on ima krepak stisk, ampak ne tako kot Nina. Nato se posedemo.
»A res«, pogleda Marjan Nino začudeno, »od kje pa?«.
»Ah, na hodniku sva se srečali«, reče Nina in čakam, če bo povedala, da sem na razgovor čakala pred vecejem. Na srečo ni, vsaj dokler sem bila prisotna.
»Dobro, dobro. Sem mislil, da že od kje drugje, saj veš, nočem da bi se govorilo, da je kdo prišel po vezah«, je pomignil proti Nini.
Potem smo začeli. Kaj sem, kdo sem, kakšne imam cilje v življenju. Tu sem se malo zamislila. Kakšne cilje imam? Sploh imam cilje? Kaj bi sploh rada? Sploh nisem še nikoli o tem razmišljala. Družina, pes, mož podjetnik, lastna hiša, kaj pa vem. Kaj naj rečem? Še zlagati se ne morem, ker ne znam lagati, poleg tega so e učili, da ni lepo. »Rada bi samo delala«, sem končno izustila. Nima in Marjan sta se spogledala. Marjan je odložil moj življenjepis na mizo. Prav tako, kot v filmih. Le v filmih je slišati, saj pade cela mapa tistih papirjev, medtem ko je moj pristal čisto tiho in elegantno na mizi. Kako ne, če je pa cel moj življenjepis na enem listu.
»Če pa to ni nekaj najboljšega, kar sem slišal od vseh razgovorov! Tako boječe izrečeno, ampak tako realno! Marina, nič več ni treba govoriti, to je to. Mislim, da bo služba tvoja, ampak seveda se moram posvetovati. O vsem boš obveščena, Nina te bo poklicala«.
Nato smo šli na druge debate, kot recimo na prosti čas, o katerem tudi nimam kaj povedati. Rekla sem, da rada berem in gledam filme ter da zahajam v naravo, kar je v bistvu res. Marjan je povedal, da skače s padalom, kolikor mu ob družini čas dopušča, Nina pa je povedala, da se poleg službe ukvarja še z osebnim blogom in numerologijo. Potem smo si kmalu segli v roke in se poslovili.
Mami niti vprašala ni, kako je bilo na razgovoru, sama pa nisem imela volje kogarkoli obvestiti. Na mojo srečo me je klical ati in želel vedeti vse. Vsaj nekoga zanima in kljub vsemu, sem izredno vesela, da ga imam. Kasneje je klical še dedi. Tudi njega je zanimalo vse in bil je neizmerno vesel, da bo njegova prva in obenem edina vnukinja imela službo. »A veš, Marinca, tisti avto, ki sem ti ga obljubil … nisem še novega kupil«, je dejal proti koncu pogovora. Potolažila sem ga, da že imam avto in da njegovih besed nisem resno vzela. Potem je bil sicer slišati rahlo užaljen, ampak če je preživel eno vojno, bo verjetno tudi to.
Dragi, prav zdajle razmišljam, da res nimam nobenega hobija. Večinoma sem doma, tudi ker nimam denarja, ampak tudi če bi ga imela, ne bi to veliko spremenilo. Ne bi posedala v barih, kot to počnejo dekleta iz moje družbe. Ja, rada grem v naravo, ampak to nekako ni hobi. Naj bo to dovolj za danes, grem razmišljat, kakšen hobi bi lahko imela.