gonim – Stran 2 – Gregor Blog

27. junija, 2018

DAN 2: VRŠIČ (MAJICA DOBRE VOLJE IN NOV OSEBNI REKORD).

Po prvem dnevu dopusta sem si vzel dan brez aktivnosti. Realno, zjutraj je padal dež. Še bolj realno, zvečer sem šel na pivo. In ko grem jaz na pivo, ne grem nikoli samo na eno. Čisto dovolj, da sem imel moralnega mačka.

Bo, al ne?

Zato je naslednjega dne prva budilka spuščala glasove ob 03:58, druga, tista na drugem koncu sobe, pa ob 04:05. Saj se mi ni pretirano dalo, a plan je bil nekako začrtan. Podvig, kakršnega še nisem izpeljal in me bo, v kolikor mi uspe, spremljal v spominu še dolgo.

Oblečem dolge rokave in malo čez 6 zavrtim pedale proti Tolminu, pa kar nisem zadovoljen. Hladno je, kličem sonce (saj, zdaj ga rabiš, kasneje ga boš klel) in se bolj ali manj ubijam. Nekako mi ne gre, kot da bi me nekaj zaviralo in ko v Kobaridu za trenutek ustavim na Napoleonovem mostu, se prvič poigram z mislijo, ali se mi sploh ljubi. Sonce je ogrelo ozračje, slečem dolgo majico in … ja, pa ja ne boš obupal, al kaj?

Proti Bovcu gre bolje. Pretiranega prometa ni, počutje se je spremenilo in kar od nekje sem dobil zagon. Bom, madona, bom, če sem si zadal. V Bovcu spravim vase sendvič in čokolado ter dobim prijazen nasmeh prodajalke. Tak je tudi moj namen, a o tem kasneje. Poigravam se z eno noro zamislijo, a jo odložim za nedoločen čas. Ni kaj, moram si priznati – odlično mi gre, po vsem čudnem počutju na začetku. In zavijem proti Trenti.

Dohitim nekaj kolesarjev, nihče se ne odpravlja na vrh. Škoda, zagotovo bodo momenti, ko bom hrepenel po zavetrju, ampak bom zmogel tudi brez. Zagotovo. Cesta še vedno ni obremenjena in z lahkoto vozim po sredini svojega pasu. Pretežno turisti so itak strpnejši do mene, medtem ko domačini vozijo par centimetrov od balance. In pred Trento se oziram proti Vršiču. Oblačno. Da se ”klafuč”, bi rekli pri nas. Pred samim vzponom si privoščim še energijski napitek, pomalicam čokolado in gledam števec. Če sedaj obrnem, bo vseeno osebni rekord. Ampak, ne bom obrnil. Prišel sem z namenom in to bom storil.

Spodaj sonce in toplo, na vrhu me (kot je videti) čaka nekaj povsem drugega.

Vzpon.

Vršič sem tokrat osvajal tretjič. Prvič, anno domini dva nula šestnajst, iz Kranjske Gore. Drugič, lani v Simonovi družbi, iz smeri Trente. In letos prvič, brez da bi ga prečkal – samo gor in nazaj dol. Začne se. Počasi in s pametjo, klanec poznam, a vseeno vem, da me bo še kje presenetil. Vožnja s povprečno hitrostjo šestih kilometrov na uro bo trajala nekje dve uri. Računam, da bom ob dveh na vrhu.

Ustavljam se redko, večinoma gre za minutne postanke za kako sliko in za čakanje na semaforju. Ja, kdor že dolgo ni bil na tej strani Vršiča, cesto prenavljajo. Srečam nekaj kolesarjev, ki se vračajo, z nasmeški na obrazih. Logično, tudi sam ga bom imel, ko bom šel dol.

A veš, ko zagledaš streho Tičarjevega doma, si misliš, da si zmagal. Pa nisi. Še lep del poti je pred tabo, je pa res, da lahko prestaviš v višjo. Menjalnik zaškrta, hitrost se poveča. Za nekaj sto metrov. Potem se vrneš na stanje, kakršnega si vajen od začetka. Ne gre mi. Ustavim. Ne, ne boš obupal, si rečem. Petdeset metrov grem peš in porivam kolo. Ravno toliko, da si pretegnem noge. Nato zopet zajašem in zavrtim. Še malo, še malo. Krik zmagoslavja na vrhu. Po šestih urah in dvajsetih minutah kolesarjenja, dve minuti pred drugo popoldne stojim ob tabli in prijazna Nemca me slikata. Zebe, a počakam na konec slikanja, nato oblečem dolge rokave in grem na zasluženo kavo. Ne morem skriti ponosa v sebi, res ne.

In spust.

Kakšno uro sem počival na vrhu, nato pa spust proti Bovcu. Zavore so smrdele, ploščice so spuščale zvoke trpljenja, jaz pa nisem popustil. Do Bovca je letelo samo od sebe in nekje vmes se mi je zazdelo, da sem izgubil koncentracijo – nekje sem zaradi ogledovanja okolice skoraj prišel do stika s škarpo in posledično tlemi. Na mojo srečo, skoraj. Bil sem utrujen, priznam, a vseeno mi je uspelo nadzorovati sebe in Škota, vedel pa sem, da tako ne bo šlo dolgo. Bovec preskočim in se ustavim pri Boki. Pojem čokolado, spijem vodo in za par minut ležem v travo. Zberem misli. Nadaljuj, jebenti, si rečem. To je tvoj dan, poglej kje si. Res.

Poženem naprej in vidim, da gre. Mogoče bom potreboval nekaj postankov po par minut, a glava dela odlično. Noge so druga pesem, a ta pesem ima melodijo in ritem. Vse gre brez problema. Trezno glavo ohranim tudi, ko se znajdem v škarjah – nekdo se je odločil prehitevati, kljub temu, da sem bil na nasprotnem pasu. Z vožnjo po bankini sem se sicer izognil najhujšemu, postavil pa sem verjetno tudi osebni rekord v številu kletvic na čas. Žalostno, da je na cesti toliko nestrpnosti in da se ljudem mudi, čeprav se jim v bistvu ne – le živčni so, ker nekdo vozi pred njimi.

V Tolminu si privoščim zadnjo pavzo, nato pa pohitim po Keltiki proti domu, ker se ne želim izneveriti tradiciji – sladoledu na pumpi. Števec se obrne na dvesto. Pa šele deset dni je, odkar sem postavil osebni rekord.

Zadnji klanec, ki sploh ni klanec, ampak bolj klanček, zdelam na škrge. Dobim sladoled in ob osmih zvečer parkiram kolo.

Seveda, lahko bi napisal mnogo daljši zapis s točnimi podatki o tem, koliko ljudi je bilo na Vršiču – celo zabeležil bi si lahko, koliko je bilo tujcev in koliko domačinov, a verjamem, da vas ti podatki ne zanimajo. Zame sta ključni zgolj dve številki: 212 kilometrov in 659 minut.

Seveda pa to še ni konec, kajti moram, ampak res moram …

Majica dobre volje.

Neumen. Budalo. Kar neki. Kot bi ušel z lastne poroke. Kot kelnar. Ni čudno, da nimaš nobene babe.

To so besede, ki sem jih slišal v povezavi z mojo majico. Ko sem jo zagledal, sem si rekel, da jo moram imeti. Ker je preprosto odpičena, kot sem odpičen sam. Ker je smešna, smeh pa je pol zdravja. Ker je življenje dolgočasno, če se ne smejiš in prekratko, da bi bil resen. Ker, če se nekdo nasmehne, je dan za dve osebi takoj lepši. In tak je moj namen – da se ljudje nasmehnejo, čeprav eni povsem preprosti majici.

Majica dobre volje. Nasmehni se. Danes. Ker ne veš, kaj te čaka jutri.

24. junija, 2018

DAN 1: KAM NAJ SE DAM?

Poznaš človeka, ki v nekem trenutku ne želi nič drugega kot to, da se pošteno naspi? Poznaš človeka, ki si za prvi dan dopusta nastavi budilko za ob štirih zjutraj, ker hoče maksimalno izkoristiti dan in kolesariti kar tako, brez nekega cilja? Če je tvoj odgovor nikalen, ti povem, da takega človeka pravkar bereš.

V bistvu sem zjutraj kolebal. Obe budilki sem namreč gladko ignoriral in iz postelje zlezel šele okrog devetih. Preverjal sem vreme na aplikaciji na telefonu in v realnosti, skozi okno in zreč v nebo. Druga opcija mi je bila všečnejša, kajti prva je kazala dež. In če je kaj, kar ne želim, je to, da ne želim biti moker že prvi dan dopusta. Kot izgovor sem našel milijon nenujnih gospodinjskih opravil, a vseeno sem malo pred enajsto le zlezel v kolesarsko opremo in se odpravil.

Naj ne okolišim, len sem bil kot fuks. Ni se mi dalo niti živeti, kaj šele odkolesariti nekaj kilometrov. Očitno sem se v zadnjem tednu razvadil in če se ne bi imel vsaj malo rad, bi po tistem poznem zajtrku odšel nazaj v posteljo. Ampak, budalo, pa ja ne boš prvega dne dopusta preležal? Ne, ne bom. Res ne.

Pred blokom naletim na soseda, ki se tudi odpravlja, vrževa nekaj besed in nekaj kilometrov mu sledim. Gre kot sneta sekira. Nato ga počasi spuščam naprej. Moje življenje ni dirka. In moj dopust tudi ne. Če bi to želel, bi nabavil specialko in drvel naokrog, brez da bi videl karkoli, razen ceste. Jaz sem bolj… popotnik.

Dejansko nisem vedel, kam se bi dal. Kobarid, na hitro postavljen cilj, je padel v vodo. Oziroma je voda padla nanj. Namreč, ko sem prispel do Mosta na Soči, ni bil pogled proti Tolminu nič kaj obetaven in po zaupanju lastni presoji, da je približno podobno tudi proti Kobaridu, sem se odločil obrniti. Ampak ne še takoj – privoščil sem si malo čiliranja ob jezeru, škrtuh v meni pa mi ni dal iti na kavo. Roko na srce, v tistem trenutku je niti nisem potreboval.

Oblaki mi govorijo, naj poskusim naslednjič…

Izmenjujoče se vreme me je jezilo. Nekaj časa sonce, nato črni oblaki, spet sonce in potem rahel vetrič, točno tak, ki običajno oznanja nevihto. Pa zopet črni oblaki in sonce, ki se je mučilo skoznje pošiljati svoje žarke. Podobno kot vreme, je nihalo tudi moje razpoloženje. Pretirano sekiral se seveda nisem, ker ni vredno, sem bil pa siten kot podrepna muha. Tisoče vprašanj: bo dež, ne bo dežja, kam naj grem, vedo tile motoristi, kaj delajo, bom moker, do kod na grem… potem sem poslal vse skupaj v maloro in na Želinu nadaljeval po Keltiki, ampak samo do Travnika. Ker, oblaki. Besn k česn sem vrtel proti domu. In sam sebi govoril, ajde, model, umiri se. Življenje je prekratko za bes, živčnost, jezo in sekiranje. Nihče te ne čaka, nikamor se ti ne mudi, vse maš točno tako, kot si želiš. Ja, res je. Naj gre vse v tri božje, življenje je lepo. Poglej pozitivno, nasmej se in pomahaj nasproti vozečemu kolesarju. Življenje ni ležanje, življenje je trdo delo. Delo na sebi in delo zase. Imej se rad, ker če se ne boš imel, te ne bodo imeli niti drugi.

Siten kot podrepna muha in besn k česn. Nič čudnega, da … ne, to ni za objavit.

Tradicionalno kot vedno, se tudi tokrat ustavim na pumpi pred mestom. Tokrat na sladoledu. Ob večjem številu kilometrov tam nabavim energijsko pijačo, da lažje zdelam še tista dva kilometra do cilja. Poskrbim še za svojo hazardersko žilico in medtem ko grizem tisto lučko, se pojavijo prve kaplje. Evo mi mojo meteorološko intuicijo. Pustimo ob strani vse tiste izmišljotine, kaj mora moški znat, da se ga lahko smatra kot pravega moškega in so si jih izmislile predvsem ženske. Ker pravi moški mora znat napovedat vreme.

Domov prispem suh. In vesel. In ponosen na to. Na oboje. Sicer ni bil dan, kot sem si ga zamislil, a tudi to, da sem zgodaj doma, je nekaj vredno. Ostali dnevi dopusta zagotovo ne bodo takšni, ampak napornejši. In zato tudi bolj zabavni.

Kilometri: 68. Malo. Premalo.

18. junija, 2018

NAPAD NA REKORD.

Si tudi ti tiste vrste človek, ki mu je zjutraj težko vstati? Ne govori. V kolikor je treba v službo, se prebujanje in vstajanje iz postelje vleče v nedogled, povsem druga zgodba pa je, če je treba iti na izlet. Kajne?

Prva budilka je zvonila ob 03:50. Druga, tista na drugi strani sobe, ob 04:05. Logično je, da sem vstal brez problema, saj je bil pred mano izredno lep dan. Zahvaljujoč svoji dobri presoji, da se lahko večerni obisk koncerta v centru zavleče proti jutru, sem noč raje prespal. Nekaj izkušenj že imam na tem področju in posledično vem, kakšen je naslednji dan. In ja, vedel sem, da bo ta dan lep, ker si bom pač lepega naredil. Pa seveda tradicionalno, brez kakršnega koli plana.

Ne da bi zjutraj preveril temperaturo ozračja, sem nadel nase kratke rokave in zavrtel. Po stotih metrih sem oblekel dolge. Ni kaj, hvala, poletje. Mesto je še spalo, ko sem nekaj minut čez peto uro odšel od doma in na moje veliko veselje, so spali tudi vozniki. Na križišču s Keltiko zopet razmišljam, kam bi zavil. Dejstvo je, da večkrat zavijem desno, proti Tolminu, zato zdaj izberem levo opcijo, proti Idriji. In po dvajsetih kilometrih sprejmem odločitev – naredil bom krog skozi Vipavsko dolino. Sicer to ne bo tisti tipični krog, s katerim imam v večini primerov težave in sem o njemu še dolžan kaj napisati, temveč bo malo bolj zanimivejši. No, ne prav malo…

Pretekli kilometri se poznajo na kondiciji, saj Zalo odpeljem brez da bi se zadihal, od Godoviča naprej pa tudi gre večinoma samo. Še sonce je posijalo, tako da sem malo pred Postojno slekel dolge rokave, nadel sončna očala in se skoncentriral na vzpon. Pred tem še vržem en pogled, da preverim štorkljino prisotnost (ja, še je tam) in zagrizem. Lepo, res lepo, da se je nekdo spomnil tudi to cesto malo popraviti. Spomnim se, čeprav bi bilo bolje, da se ne bi, kakšne muke sem občasno preživljal v tem klancu. Razmišljam, zakaj sem jih. Zadnje dve leti, kar redno kolesarim, sem ugotovil marsikaj, tudi to, da sem se včasih podal na zahtevne poti povsem nepripravljen. Danes se mi to ne dogaja več, ker vem kako je treba. In tudi … ne, o tem bom kasneje.

Ne vem, kdaj sem bil nazadnje v Postojni, a tokrat se mi je zdela lepša. Spremenjena. Ne vem sicer kaj je bilo spremenjeno, a nekaj je. Pač, kolikor jo imam v spominu iz preteklih let. V bistvu, ugotovim, da od samega začetka današnje ture še nisem razjahal, z izjemo slačenja dolge majice, ampak tisto je bila minuta. Ne bo me vrag pocitral, če si vzamem dvajset minut za kavo. Nabijalo je. Sonce, namreč. In ura je bila devet.

Sicer mi ni sedla tista kava obupnega okusa in proti Razdrtemu sem praznil tisti bidon, kot da vode ne bo nikoli več priložnost piti. Ta del ceste me vedno utruja in mi ni preveč povšeči, ker vsebuje prav vse za popolno katastrofo: nekaj ravnin, nekaj varljivih ovinkov in prevelike hitrosti avtomobilistov, ki mimogrede peljejo nekaj centimetrov stran od balance. In ko k temu dodaš še kak kamion, traktor in prehitevanje v škarje… na koncu te poti se pokrižajo tudi neverni. Priznam, bolj sem se veselil tistega, kar me je še čakalo – nor spust po Rebernicah. Odkar je avtocesta, delujejo bolj osamljene in zato primerne za takšno in drugačno rekreacijo. Srečal sem točno tri avte in približno ducat kolesarjev v nasprotni smeri. No, še preden sem se spustil, sem poklical gospoda Fotra in se najavil na obisk.

Seveda po spustu ni bilo vse tako, kot bi si človek želel. Presenetila me je burja, katere sem kot domačin vajen, a vseeno ni prijetno. Vedel sem, da ne bo dolgo trajalo in vedel sem, kako se ji izogniti. Prednost domačega terena, se reče temu. Če kdaj rabiš, kar povej. In zavijem pred fotrovo bajto. Drugi počitek danes. Pojem krof, vrževa nekaj besed, napolnim bidone in se poslovim. Proti Ajdovščini me zopet moti burja, a vseeno peljem z dobro hitrostjo. Občutek imam, da se ne šparam, čeprav bi se moral. Ker vem, kaj me čaka – slabih trinajst kilometrov vzpona proti Colu in naprej. Dober klanec, ki na momente omogoča tudi več kot deset kilometrov na uro, postane v kombinaciji z vročim vremenom in žgočim soncem bolj ubijalski, kot je sicer. Uro in petnajst ga premagujem. Vmes ošvrknem Stravo in vidim ravno črto. In to ravno na tistem delu poti, za katerega me bi informacije najbolj zanimale. Marš nekam, si rečem, izklopim, odpovem sodelovanje in prisežem, da se ne vrnem. Sicer mi je malenkostno žal, kajti v tem zapisu ne bo nobene slike, pa čeprav sem vedno rad prilepil tisti zemljevid s potjo.

Med vzponom rahlo pihlja, presenetita edino dva močnejša sunka, kot vedno v prsi. Ni panike. Bomo zmogli? Itak. Še kaj drugega me ni pokopalo, pa me tudi to ne bo. Med potjo srečam približno sto specialkarjev, ki ne pozdravljajo. Kakor komu paše. In ko pridem na vrh, v spremstvu pasjega laježa, ki prihaja od bližnje hiše, zmagoslavno dvignem roko v zrak in sam pri sebi spustim kratek zvok zmage. Taglavno je za mano. Oddelam še tisti kilometer ravnine in se spustim po ovinkih v Črni Vrh. Zadnje ploščice ustvarjajo prijetno melodijo, polagam ovinke in si mislim, kako dobro sem izpeljal današnji dan. No, vsaj del dneva.

V Črnem Vrhu ustavim na pumpi, kupim energijsko pijačo in jo z užitkom zlijem vase v senci mogočne lipe. Pogledam števec in… čakaj malo. 119? To pomeni, da… ja, res je. Pa ni bilo planirano in itak ste že v naslovu izvedeli, ampak… Očitno bom podrl osebni rekord. Ta znaša 149 in še nekaj metrov in kot je videti, niti ne bo šlo tako zelo na tesno. Vseeno, počakajmo, ker najprej je treba priti do cilja.

Po Zali je teklo samo in brez problemov in ko v Idriji zapeljem mimo pumpe, kjer običajno obrnem, ko delam krajše treninge, je znano. Za dobrih osem kilometrov bo šlo. In nato se je vleklo. Cela Keltika do Želina, kot da je nikdar ne bo konec in za popoln finiš, kot vedno, ko se vračam po tej strani domov, tistih pet kilometrov do mesta. Pa sploh ne do mesta, kritičen je tisti kilometer do mostu. Rahel klanček, skoraj ga ni, ampak je. Ne vem, od kje sta prišla, mladi par na kolesih, a bila sta kot naročena. Hitro sem izkoristil zavetrje, toliko da je šlo lažje. Potem sem ju spustil. Konec je. Neverjetno. Kakšna sreča v meni, kakšno veselje.

Ni kaj, po dolgih turah sem praktično neuporaben. Poznam se in vem, kaj moram in kaj ne smem. Ura je odbila 14, deset minut sem se relaksiral na kavču, skočil pod tuš, v avto in na piknik. Ja, saj vem, sam nase sem naredil vtis. Tudi s tem, da sem si naslednji dan vzel prosto in zabijal čas ob Idrijci.

157 kilometrov, 446 minut.

4. junija, 2018

KOLOVRAT-ENJE.

Torej, kje smo ostali?

Maj mesec je bil eden najnapornejših letos. Nabralo se mi je enih reči, da ni za verjet. S tem namenom sem se odpovedal tudi dogodku, katerega se vsako leto veselim in udeležim – poseben interni kolesarski maraton od Ljubljane do Izole. Res, s težkim srcem, ampak ni šlo drugače. Da bo letošnji doseg cilja otežen, pa je v petek zvečer dalo vedeti sobno kolo. Ne da ga pretirano ljubim, a je idealno za nabiranje kilometrov ob slabem vremenu. Hudič frdaman se je namreč pokvaril. Kot dobro novico lahko štejem le to, da sem pozno popoldne prišel do spoznanja, da sem lahko naslednji dan prost. A bilo je prepozno za udeležbo na maratonu. Na hitro nekaj splanirat in…

Kolovratenje.

Upravičeno se današnjemu izletu lahko reče kolovratenje, saj sem se odpravil na Kolovrat. Po tem, ko sem slišal, kako strma in naporna je pot, sem si rekel, da je to nekaj zame. In malo pred sedmo zjutraj pognal po Keltiki proti Tolminu. Sonce je že grelo, preventivno pa sem imel s seboj dolge rokave, saj nikoli ne veš. Celo prvič sem s seboj vzel zadnjo torbo in ni kaj, nahrbtnik je pozabljena zadeva. Za to torbo veš da jo imaš za ritjo šele takrat, ko vidiš svojo senco: ”sej res, torbo imam”. Nekje okrog 38 kilometra se je začel klanec, v katerega sem strumno in veselo zagrizel, a ni šlo tako, kot bi moralo.

Lahko priznam, da sem malenkostno trpel, kar sem pripisoval nočnemu obisku. Teta Insomnia mi je namreč dovolila le švoh tri ure spanja. Glej, marsikaj smo zmogli in tudi to bomo. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo obrnitve proti domu, a risal se je prekrasen dan. In razgledi so bili prekrasni.

Komaj se je cesta postavila vodoravno, sem si rekel, da zdaj pa sem na konju, pa ni bilo tega veselja. Pred mano tabla. Ne glede na politično usmerjenost, danes je treba desno, levo bomo raziskali nekoč drugič. Na srečo od table naprej vzpon ni ne prehud in ne predolg in kar naenkrat si tam. Na vrhu. Prav tam, kjer je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa prizorišče krvave morije. Vse to izveš namreč v muzeju na prostem, ki ga sam nisem obiskal, jasno pa je, da tu poteka Pot miru. Ampak o tem kdaj drugič.

Nad jurja nadmorske ni greha, pravijo, jaz pa greha nisem imel s kom storiti. Da bo pravici zadoščeno, sem kakšno minuto sam pri sebi preklinjal, nato pa se odpravil proti Livškim Ravnam. Naj opozorim, kdor se ima vsaj malo rad, naj pot prevozi v obratni smeri – cesta navzdol je namreč tako slaba, da je še mene bolelo srce, pa nimam specialke. Obenem je tako strma, da sploh nisem užival, ker sem nenehno stiskal zavore. In če ne bi v Livku ravno tega dne vsi nekaj delali z gnojem, katerega je bila polna cesta, bi bilo tudi dobro. Tako ga je nekaj pristalo na hrbtu in nogah, ker se je bilo nemogoče izogibati vsem tistim polžkom in klobasam. Vseeno pa je srce v meni igralo v ritmu harmonike, saj sem zdelal nor klanec in se počutil bolj malo utrujenega.

Prva pavza.

Čestokrat se ne ustavljam po barih, a želja po kavi in kokakoli, katero izredno redko pijem, je bila prevelika. Poleg tega je Kobarid postanka vredno mesto. Žal sem moral obiskati dva bara, ker v prvem niso imeli kokakole. Je pa sedlo malo počivanja, to pa.

Nadaljeval sem čez Napoleonov most in po manj prometni cesti proti Tolminu. No, tega dne ni bila manj prometna, saj je v Tolminu potekal ženski motozbor in približno dvesto motoristk mi je pripeljalo nasproti. En kup šundra, ampak je bilo lepo videti. Kakorkoli, vročina je že krepko pritiskala in utrnila se mi je ideja, da ne zavijem nazaj na Keltiko, kjer me bo žgalo sonce, ampak jo mahnem čez Ljubinj in Hum. Seveda, dobra ideja. Kar se sence tiče. Kar se tiče ravnine, ne najbolj. Naj bo, tisti prvi klanec, ki skoraj ni klanec, sem preživel. Z nekaj pavzami vmes, a sem ga. Vse do Kneže in Grahovega je šlo brez problemov, od tam pa ne ravno.

Drugi vzpon.

Prvo kot prvo zmoti tabla – ne tista, na kateri piše, da je vzpon deset odstotni, ampak tista, ki sporoča, da je dolg štiri kilometre. Ker je v bistvu dolg skoraj sedem. Vzpon mi je znan in že večkrat prevožen, a tokrat ne gre gladko. Nenehno se ustavljam, pijem in počivam. Ogledujem pokrajino, po kateri so davnega leta 1948 za potrebe filma Na svoji zemlji tekali Lojze Potokar, Stane Sever in drugi, a o tem kdaj drugič. Pri hiši, kjer sem nedolgo nazaj povprašal lastnika, koliko je še do vrha, se spomnim, kako je takrat odgovoril. ”Ni deleč, še dva kilometra”. Dva, ja. Dejansko so trije. Tik pod vrhom me ustavita nemška turista in sprašujeta, če je cesta prevozna, zaradi opozorila, da pač ni. ”Jes jes, fri. A litl bit of makadam, bt is fri” jima razložim v svoji polomljeni angleščini. Še dobro, da ne potujem veliko in jo redko uporabljam.

Ko zagledam vrh, mi srce zaigra. Ker vem, kaj me čaka. Pretežno ravnina do Zakriža, z rahlimi, ampak res rahlimi vzponi in rahlimi, ampak res rahlimi spusti. In ko je še to oddelano, ostane samo še spust skozi Trebenče in proti centru našega malega mesteca. Trije vrtljaji pedalov in že parkiram Škota v klet. Dovolj je za danes.

Kljub temu, da je bilo kolesarjenja skoraj osem ur, sem ravno dovolj zgodaj doma, da bi lahko poiskal napako na sobnem kolesu, če ne bi izkušnje potrjevale, da se elektronska oprema občasno popravi sama sod sebe. In glej ga zlomka, povsem slučajno sem poskusil in delovalo je. Toliko bolje – ostanek dneva sem lahko preživel na kavču.

Pozitiv:

Prekrasno vreme, čeprav celo malo prevroče.
Štoparka v Tolminu. Štopala, čeprav je nisem imel kam dati (lažem, našel bi se prostor). A ker je imela ob sebi še moškega predstavnika človeške vrste, sva le udarila z dlanmi in si tako polepšala dan.
Konji nad Grahovim.

Negativ:

Slab asfalt na spustu iz Kolovrata proti Livškim Ravnam (ali bo nemara bolje, če rečem ”boljši makadam”).
Posledice slabega in kratkega spanca.
Vzpon proti Bukovemu. Sicer prekrasna pot, a tokrat sem bolj trpel, kot užival.

Statistika: 118 kilometrov počasne vožnje. 466 minut.