Gonim – Stran 12 – Gregor Blog

24. junija, 2018

DAN 1: KAM NAJ SE DAM?

Poznaš človeka, ki v nekem trenutku ne želi nič drugega kot to, da se pošteno naspi? Poznaš človeka, ki si za prvi dan dopusta nastavi budilko za ob štirih zjutraj, ker hoče maksimalno izkoristiti dan in kolesariti kar tako, brez nekega cilja? Če je tvoj odgovor nikalen, ti povem, da takega človeka pravkar bereš.

V bistvu sem zjutraj kolebal. Obe budilki sem namreč gladko ignoriral in iz postelje zlezel šele okrog devetih. Preverjal sem vreme na aplikaciji na telefonu in v realnosti, skozi okno in zreč v nebo. Druga opcija mi je bila všečnejša, kajti prva je kazala dež. In če je kaj, kar ne želim, je to, da ne želim biti moker že prvi dan dopusta. Kot izgovor sem našel milijon nenujnih gospodinjskih opravil, a vseeno sem malo pred enajsto le zlezel v kolesarsko opremo in se odpravil.

Naj ne okolišim, len sem bil kot fuks. Ni se mi dalo niti živeti, kaj šele odkolesariti nekaj kilometrov. Očitno sem se v zadnjem tednu razvadil in če se ne bi imel vsaj malo rad, bi po tistem poznem zajtrku odšel nazaj v posteljo. Ampak, budalo, pa ja ne boš prvega dne dopusta preležal? Ne, ne bom. Res ne.

Pred blokom naletim na soseda, ki se tudi odpravlja, vrževa nekaj besed in nekaj kilometrov mu sledim. Gre kot sneta sekira. Nato ga počasi spuščam naprej. Moje življenje ni dirka. In moj dopust tudi ne. Če bi to želel, bi nabavil specialko in drvel naokrog, brez da bi videl karkoli, razen ceste. Jaz sem bolj… popotnik.

Dejansko nisem vedel, kam se bi dal. Kobarid, na hitro postavljen cilj, je padel v vodo. Oziroma je voda padla nanj. Namreč, ko sem prispel do Mosta na Soči, ni bil pogled proti Tolminu nič kaj obetaven in po zaupanju lastni presoji, da je približno podobno tudi proti Kobaridu, sem se odločil obrniti. Ampak ne še takoj – privoščil sem si malo čiliranja ob jezeru, škrtuh v meni pa mi ni dal iti na kavo. Roko na srce, v tistem trenutku je niti nisem potreboval.

Oblaki mi govorijo, naj poskusim naslednjič…

Izmenjujoče se vreme me je jezilo. Nekaj časa sonce, nato črni oblaki, spet sonce in potem rahel vetrič, točno tak, ki običajno oznanja nevihto. Pa zopet črni oblaki in sonce, ki se je mučilo skoznje pošiljati svoje žarke. Podobno kot vreme, je nihalo tudi moje razpoloženje. Pretirano sekiral se seveda nisem, ker ni vredno, sem bil pa siten kot podrepna muha. Tisoče vprašanj: bo dež, ne bo dežja, kam naj grem, vedo tile motoristi, kaj delajo, bom moker, do kod na grem… potem sem poslal vse skupaj v maloro in na Želinu nadaljeval po Keltiki, ampak samo do Travnika. Ker, oblaki. Besn k česn sem vrtel proti domu. In sam sebi govoril, ajde, model, umiri se. Življenje je prekratko za bes, živčnost, jezo in sekiranje. Nihče te ne čaka, nikamor se ti ne mudi, vse maš točno tako, kot si želiš. Ja, res je. Naj gre vse v tri božje, življenje je lepo. Poglej pozitivno, nasmej se in pomahaj nasproti vozečemu kolesarju. Življenje ni ležanje, življenje je trdo delo. Delo na sebi in delo zase. Imej se rad, ker če se ne boš imel, te ne bodo imeli niti drugi.

Siten kot podrepna muha in besn k česn. Nič čudnega, da … ne, to ni za objavit.

Tradicionalno kot vedno, se tudi tokrat ustavim na pumpi pred mestom. Tokrat na sladoledu. Ob večjem številu kilometrov tam nabavim energijsko pijačo, da lažje zdelam še tista dva kilometra do cilja. Poskrbim še za svojo hazardersko žilico in medtem ko grizem tisto lučko, se pojavijo prve kaplje. Evo mi mojo meteorološko intuicijo. Pustimo ob strani vse tiste izmišljotine, kaj mora moški znat, da se ga lahko smatra kot pravega moškega in so si jih izmislile predvsem ženske. Ker pravi moški mora znat napovedat vreme.

Domov prispem suh. In vesel. In ponosen na to. Na oboje. Sicer ni bil dan, kot sem si ga zamislil, a tudi to, da sem zgodaj doma, je nekaj vredno. Ostali dnevi dopusta zagotovo ne bodo takšni, ampak napornejši. In zato tudi bolj zabavni.

Kilometri: 68. Malo. Premalo.

18. junija, 2018

NAPAD NA REKORD.

Si tudi ti tiste vrste človek, ki mu je zjutraj težko vstati? Ne govori. V kolikor je treba v službo, se prebujanje in vstajanje iz postelje vleče v nedogled, povsem druga zgodba pa je, če je treba iti na izlet. Kajne?

Prva budilka je zvonila ob 03:50. Druga, tista na drugi strani sobe, ob 04:05. Logično je, da sem vstal brez problema, saj je bil pred mano izredno lep dan. Zahvaljujoč svoji dobri presoji, da se lahko večerni obisk koncerta v centru zavleče proti jutru, sem noč raje prespal. Nekaj izkušenj že imam na tem področju in posledično vem, kakšen je naslednji dan. In ja, vedel sem, da bo ta dan lep, ker si bom pač lepega naredil. Pa seveda tradicionalno, brez kakršnega koli plana.

Ne da bi zjutraj preveril temperaturo ozračja, sem nadel nase kratke rokave in zavrtel. Po stotih metrih sem oblekel dolge. Ni kaj, hvala, poletje. Mesto je še spalo, ko sem nekaj minut čez peto uro odšel od doma in na moje veliko veselje, so spali tudi vozniki. Na križišču s Keltiko zopet razmišljam, kam bi zavil. Dejstvo je, da večkrat zavijem desno, proti Tolminu, zato zdaj izberem levo opcijo, proti Idriji. In po dvajsetih kilometrih sprejmem odločitev – naredil bom krog skozi Vipavsko dolino. Sicer to ne bo tisti tipični krog, s katerim imam v večini primerov težave in sem o njemu še dolžan kaj napisati, temveč bo malo bolj zanimivejši. No, ne prav malo…

Pretekli kilometri se poznajo na kondiciji, saj Zalo odpeljem brez da bi se zadihal, od Godoviča naprej pa tudi gre večinoma samo. Še sonce je posijalo, tako da sem malo pred Postojno slekel dolge rokave, nadel sončna očala in se skoncentriral na vzpon. Pred tem še vržem en pogled, da preverim štorkljino prisotnost (ja, še je tam) in zagrizem. Lepo, res lepo, da se je nekdo spomnil tudi to cesto malo popraviti. Spomnim se, čeprav bi bilo bolje, da se ne bi, kakšne muke sem občasno preživljal v tem klancu. Razmišljam, zakaj sem jih. Zadnje dve leti, kar redno kolesarim, sem ugotovil marsikaj, tudi to, da sem se včasih podal na zahtevne poti povsem nepripravljen. Danes se mi to ne dogaja več, ker vem kako je treba. In tudi … ne, o tem bom kasneje.

Ne vem, kdaj sem bil nazadnje v Postojni, a tokrat se mi je zdela lepša. Spremenjena. Ne vem sicer kaj je bilo spremenjeno, a nekaj je. Pač, kolikor jo imam v spominu iz preteklih let. V bistvu, ugotovim, da od samega začetka današnje ture še nisem razjahal, z izjemo slačenja dolge majice, ampak tisto je bila minuta. Ne bo me vrag pocitral, če si vzamem dvajset minut za kavo. Nabijalo je. Sonce, namreč. In ura je bila devet.

Sicer mi ni sedla tista kava obupnega okusa in proti Razdrtemu sem praznil tisti bidon, kot da vode ne bo nikoli več priložnost piti. Ta del ceste me vedno utruja in mi ni preveč povšeči, ker vsebuje prav vse za popolno katastrofo: nekaj ravnin, nekaj varljivih ovinkov in prevelike hitrosti avtomobilistov, ki mimogrede peljejo nekaj centimetrov stran od balance. In ko k temu dodaš še kak kamion, traktor in prehitevanje v škarje… na koncu te poti se pokrižajo tudi neverni. Priznam, bolj sem se veselil tistega, kar me je še čakalo – nor spust po Rebernicah. Odkar je avtocesta, delujejo bolj osamljene in zato primerne za takšno in drugačno rekreacijo. Srečal sem točno tri avte in približno ducat kolesarjev v nasprotni smeri. No, še preden sem se spustil, sem poklical gospoda Fotra in se najavil na obisk.

Seveda po spustu ni bilo vse tako, kot bi si človek želel. Presenetila me je burja, katere sem kot domačin vajen, a vseeno ni prijetno. Vedel sem, da ne bo dolgo trajalo in vedel sem, kako se ji izogniti. Prednost domačega terena, se reče temu. Če kdaj rabiš, kar povej. In zavijem pred fotrovo bajto. Drugi počitek danes. Pojem krof, vrževa nekaj besed, napolnim bidone in se poslovim. Proti Ajdovščini me zopet moti burja, a vseeno peljem z dobro hitrostjo. Občutek imam, da se ne šparam, čeprav bi se moral. Ker vem, kaj me čaka – slabih trinajst kilometrov vzpona proti Colu in naprej. Dober klanec, ki na momente omogoča tudi več kot deset kilometrov na uro, postane v kombinaciji z vročim vremenom in žgočim soncem bolj ubijalski, kot je sicer. Uro in petnajst ga premagujem. Vmes ošvrknem Stravo in vidim ravno črto. In to ravno na tistem delu poti, za katerega me bi informacije najbolj zanimale. Marš nekam, si rečem, izklopim, odpovem sodelovanje in prisežem, da se ne vrnem. Sicer mi je malenkostno žal, kajti v tem zapisu ne bo nobene slike, pa čeprav sem vedno rad prilepil tisti zemljevid s potjo.

Med vzponom rahlo pihlja, presenetita edino dva močnejša sunka, kot vedno v prsi. Ni panike. Bomo zmogli? Itak. Še kaj drugega me ni pokopalo, pa me tudi to ne bo. Med potjo srečam približno sto specialkarjev, ki ne pozdravljajo. Kakor komu paše. In ko pridem na vrh, v spremstvu pasjega laježa, ki prihaja od bližnje hiše, zmagoslavno dvignem roko v zrak in sam pri sebi spustim kratek zvok zmage. Taglavno je za mano. Oddelam še tisti kilometer ravnine in se spustim po ovinkih v Črni Vrh. Zadnje ploščice ustvarjajo prijetno melodijo, polagam ovinke in si mislim, kako dobro sem izpeljal današnji dan. No, vsaj del dneva.

V Črnem Vrhu ustavim na pumpi, kupim energijsko pijačo in jo z užitkom zlijem vase v senci mogočne lipe. Pogledam števec in… čakaj malo. 119? To pomeni, da… ja, res je. Pa ni bilo planirano in itak ste že v naslovu izvedeli, ampak… Očitno bom podrl osebni rekord. Ta znaša 149 in še nekaj metrov in kot je videti, niti ne bo šlo tako zelo na tesno. Vseeno, počakajmo, ker najprej je treba priti do cilja.

Po Zali je teklo samo in brez problemov in ko v Idriji zapeljem mimo pumpe, kjer običajno obrnem, ko delam krajše treninge, je znano. Za dobrih osem kilometrov bo šlo. In nato se je vleklo. Cela Keltika do Želina, kot da je nikdar ne bo konec in za popoln finiš, kot vedno, ko se vračam po tej strani domov, tistih pet kilometrov do mesta. Pa sploh ne do mesta, kritičen je tisti kilometer do mostu. Rahel klanček, skoraj ga ni, ampak je. Ne vem, od kje sta prišla, mladi par na kolesih, a bila sta kot naročena. Hitro sem izkoristil zavetrje, toliko da je šlo lažje. Potem sem ju spustil. Konec je. Neverjetno. Kakšna sreča v meni, kakšno veselje.

Ni kaj, po dolgih turah sem praktično neuporaben. Poznam se in vem, kaj moram in kaj ne smem. Ura je odbila 14, deset minut sem se relaksiral na kavču, skočil pod tuš, v avto in na piknik. Ja, saj vem, sam nase sem naredil vtis. Tudi s tem, da sem si naslednji dan vzel prosto in zabijal čas ob Idrijci.

157 kilometrov, 446 minut.

12. junija, 2018

ALPSKA PERLA.

Jutro je bilo sicer soparno, a v naši kotlini megleno in oblačno. Plan, da zgodaj vstanem in se odpravim kam daleč s kolesom, je splaval po vodi že ob pol osmih, ko sem se zbudil. Po ustaljenem procesu me ni prav nič vleklo ven, čemur se je pridružila še lenoba. Pa sem, namesto da bi se odpravil, raje dokončal nekaj dela za računalnikom. Saj, konec koncev sem ugotovil, da sem v tem mesecu že daleč s kilometri in da dan pavze pravzaprav ne bo škodil. Kasneje sem mnenje spremenil, da si bom vseeno privoščil nekaj krajšega, dodatno spodbudo pa je dala spletna kamera na Počivalu. In ko je še v Cerknem posijalo sonce, nisem več videl razloga ostati doma.

Alpska perla je bila edina opcija, glede na to, da sta bili dve drugi poti zaprti zaradi Franje. Kar je v bistvu super. Vzpon mi bo prav prišel, da preverim svoje kondicijske sposobnosti, saj se kmalu začne dopust, katerega bom preživel na kolesu. Ne na način, kot sem ga v zadnjih dveh letih, a vseeno na kolesu. Obenem je vzpon do bisera ravno dovolj kratek, da ga opraviš po službi, a vseeno dovolj dolg, da si v določenih momentih rečeš ”kaj mi je tega treba bilo”. In ni tako zelo nedolžno, dobrega jurčka višinske razlike v slabih štirinajstih kilometrih.

Seveda bi lahko med vzponom zavil kam drugam, recimo na Tuškov grič in skozi Davčo ali proti Škofji Loki, še malo višje pa na Blegoš, pa nisem. Ker sem hotel točno to. Za nameček je aplikacija kazala možnost neviht in ko sem se vzpenjal od Počivala naprej, je nebo že kazalo svojih petdeset odtenkov sive. Vmes je nekajkrat zašumelo po grmovju in v strahu pred medvedom sem bil pripravljen pohoditi pedala na polno. Na mojo srečo ni bilo treba. No, tudi na medvedovo srečo, kajti na meni je več masti, kot uporabnega mesa. Za boljše počutje (ne nujno, da je to mnenje obeh) se mi je na dva metra približala srna. Je pa tudi zbežala, ko me je videla, kar me ne preseneča – zaradi kozje brade in Cankarjevih blond brk zbeži marsikatera, pa ne mislim zgolj na srne v tem primeru.

Nevihte ni bilo in domov se mi tudi ni mudilo, volje do kolesarjenja še kam naprej pa tudi nisem imel. Že sem imel izdelan skoraj popoln plan – tu spijem radler, ob povratku v mesto se ustavim na pivu, popoldne pa preživim ležerno na kavču. Seveda se ni izšlo, z izjemo radlerja. Več kot primerno ohlajen je pasal kot makovi cvetovi v žitnem polju. Kar slonel bi tam na tistem šanku in užival v razgledih, bilo je namreč prijetno toplo, nikakor pa ne vroče, kot nižje. Pa sem se v strahu pred dežjem vseeno odpravil v dolino. Seveda ni odveč omeniti razgledov – običajno je to največja nagrada po vzponu.

Slika sicer ni od tega dne, važno da se vidi perlo.

Makadamskega spusta ne obožujem preveč. Vem, kako hitro zdrsne in žal je situacija taka, da si več od nekaj nedolžnih prask ne morem privoščiti. Priznam, da v kolikor bi pristal na bolniški zaradi kakega zloma, bi se mi hitro zmešalo. Sicer je odvisno, kaj bi imel zlomljeno, a želje po tem nikakor nimam, ne glede na to, za katerega od udov bi šlo. Zato je bilo malo lažje, ko sem zapeljal na asfalt in se je povečala hitrost. In za kar sem prej rabil uro in pol, je sedaj v obratni smeri vzelo dobrih deset minut. Za konec sem šel še potešit željo po igrah na srečo, poklepetal s simpatično petrolejko (ali kakor se pač reče ženski, ki dela na Petrolu) in se odpravil domov.

Začuda danes Strava ni risala ravnih črt, zato pa je presenetila drugje. Ona je kar narisala, kot da sem ob povratku v mesto zavil domov, čeprav sem naredil še majhen krog in pot do pumpe. Ni kaj, na tehnologijo se res ne moreš zanesti. Za lažjo predstavo, o kakšnem klancu sem prej govoril, dodajam sliko. Sicer pa švoh 36 kilometrov in 160 minut.

Mi pa adrenalin, ki ga poseduje moje telo, tudi v popoldanskih urah ni dal miru in sem po poznem kosilu zopet nadel kolesarske cunje in se odpravil na še eno, malenkost daljšo ravninsko turo. Kot poskus, koliko časa potrebujem, ker v tem tednu ne bo ravno časa na pretek, poleg tega bom najmanj en dan pavziral. In ko je zvečer nastajal tale zapis, je Johanova družba dobro dela.

9. junija, 20189. junija, 2018

Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI.

Preden preidem na bistvo, naj pojasnim dve stvari. Prva, ta zapis bi lahko bil objavljen še isti dan, a sem želel počakati na končni rezultat, ker se bo na ta način mogoče kdo malo zamislil. In druga, verjetno bo to eden redkih, če ne kar edini od mojih kolesarskih zapisov, ki ne bo vseboval prevoženih kilometrov. Ker tu so pomembnejše druge številke.

Pred kosilom.

Začelo se je takole.

Dejanje, ki ti vzame minuto časa. Naj vam pride v navado.

Pozorno oko je opazilo tudi uro pošiljanja. Takrat sem namreč vstal, pojedel zajtrk in spil kavo, naložil kolo na avto in se odpravil proti Vipavi. Pred domačo hišo sem snel Škota in se odpravil na mesto štarta šeste etape dobrodelne akcije Deželak junak. Malo sem jih iskal z očesom, nato pa zagledal kamion Radia 1. Ni kaj, če sem pošten, sem prekršil vsa vojaška pravila in se na začudenje večine znašel ob rikši. Nekaj besed, nekaj stiskov rok in že smo se odpravili v sam center na kavo, potem pa se je začelo zares. Mimogrede, Avdić, tu dobiš lešnikov sladoled.

Pridružena ekipa z Deželakom: Aleš, Matjaž in moja malenkost. Deželak se je znašel in potegnil trebuh noter, zame je bilo prezgodaj za tak napor. Avtor slike: Darja.

Proti Ajdovščini smo nadaljevali v blagem ritmu. Roko na srce, sem lone rider, osamljeni jezdec in težko kolesarim v družbi, a tu je bilo povsem drugače. Glede na to, da rikša ne zmore vrtoglavih hitrosti, smo pedala vrteli počasi, lahkotno, poleg tega smo imeli družbo. Ob redni ekipi smo bili tu še jaz, mokre sanje vsake slovenske tašče Matjaž Nemec, Aleš tekač in še en kolesar. Brž zjutraj še ni bilo slutiti razsežnosti akcije, čeprav so se ljudje ustavljali, donirali, se slikali in nam mahali. Meni je najbolj ustrezalo to, priznam, da mi ni bilo treba voziti po skrajnem robu cestišča. Kar se vožnje tiče, pač.

Prihoda v Ajdovščino si nisem tako predstavljal in sem kar ostal odprtih ust. Pričakalo nas je nekaj šolarjev na kolesih, s katerimi smo skladno s CPP vozili do njihove šole, kjer je Deželaka pričakalo nešteto otrok. Saj vem, na dobrodelnost ima vsak svoj pogled, ampak ko vidiš otroke, kako z navdušenjem spremljajo tako akcijo, kako si ogledujejo rikšo, hočejo avtograme in se zavedajo namena… priznam, dobil sem solzo v oko. Res, do srca. Ajdovski otroci so se namreč odpovedali kepici sladoleda in zbrali res lepo vsoto.

Nadaljevanje je potekalo po, vsaj sklepam, protokolu, brez kakšnih večjih ali manjših pretresov. Le malo od Ajdovščine naprej nas je presenetila trojica brhkih deklet, ki so bila sicer poraščena, a rikša je bila vseeno očiščena.

Kasneje je bilo še nekaj ustavljanja, slikanja, klepetanja, predvsem pa je bilo nekaj skupno vsem – dobra volja. Resnično, ekipa je tako preprosta, tako nasmejana, toliko pozitivne energije na enem mestu že dolgo nisem čutil. Že res, da se oni poznajo med seboj, a so s tistimi, ki so bili poleg, ravnali enako. Nikomur ni bilo nič odveč in sam sem imel občutek, da se poznamo že od nekdaj. Okej, z Darjo se res spremljava na blogih že dolgo, tokrat pa sva prvič imela čast biti skupaj na selfiju.

Seveda je bilo treba še z glavnim. Oseba, ki ji ni nič pretežko. Človek, ki bi se, če bi mu dovoljeval čas, ustavil pri vsakemu, se z vsakim slikal, malo poklepetal in človek, ki to počne z velikim veseljem – to je lahko samo Deželak junak.

Počasi se je oblačilo in na naši levi je že bilo opaziti nevihtne oblake. Priznam, nimam pojma, koliko je vnaprej dogovorjeno, a sklepam, da veliko, ne pa čisto vse. In nismo v Ozeljanu še dobro parkirali koles in rikše, že se je odvijal sodni dan. Pretirano sekiral se ni nihče.

Kosilo.

Ker, kako se bi kdo sekiral, ko pa smo imeli nad glavo streho, pred seboj pa jedi z žara.

Med samo jedjo je bilo ogromnega smeha in ogromno govorjenja, tistega, splošnega. O vsemu. In povsem preprosto, ker smo konec koncev vsi le ljudje. Seveda smo vsi pohvalili hrano, se konkretno najedli, nekateri še spili kavo, nato pa se počasi odpravili. Ni druge, če si vezan na čas.

Po kosilu.

Skozi rahlo rosenje smo peljali proti Vogrskemu in Volčji Dragi ter doživeli prvi padec. Eden od ekipe pridruženih je padel, na srečo brez poškodb. Še najslabše jo je odneslo kolo, a ekipa se je tudi tu izkazala – takoj so mu dali drugo kolo in po kratki vožnji v kombiju, se nam je v Renčah že pridružil ter odpeljal do konca. Deželak je moral vmes še na kotalke, pa na nogomet, potem pa strumno in veselo naprej proti Šempetru. V Vrtojbi je dekletce izrazilo željo po slikanju z Deželakom, ta pa ji je ponudil še vožnjo do Nove Gorice. Po kratkem dogovoru z mamico, je le sedla v rikšo in nadaljevala z nami. Ni kaj, sem le človek in ko sem videl to srečo v njenih očeh, to veselje – drugič danes solza v očesu.

Proti zaključku je bilo ogromno vsega. Ogromno mahanja, veselja, ljudje so prispevali in četudi smo ovirali promet, se nihče ni razburjal. Prvič sem bil poleg in če sem kdaj v preteklosti izgubil vero v človeštvo, sem jo danes dobil nazaj.

V Novi Gorici je bilo še nekaj časa za dobrodelni rikša taksi in malo klepetanja, nato pa… bile so opcije, da me odpeljejo domov in izbrali smo tisto najprimernejšo za vse. Njim se je mudilo naprej, saj jih je naslednji dan čakala še zaključna etapa, meni pa tudi ni bilo težko kolesariti do Vipave. Poslovili smo se. Veseli.

Osebni zaključek.

Včasih razmišljam. V vsem tem drvenju proti cilju, ki ga sploh nimamo, v vsem tem materializmu, ki ga ne potrebujemo in v vsem pohlepu, ki nas iz človeka spreminja v telo brez duše in srca, pozabljamo na to, da smo samo ljudje. Včasih bi radi bili junaki, pa smo junaki zgolj zase. Ker počnemo stvari, ki nekaj pomenijo samo nam. In če začneš samo malo drugače gledati na svet, si lahko junak tudi ti. V očeh drugih, v očeh mnogih.

Mogoče je napaka, da tole objavljam sedaj, ker vas ne morem spodbuditi, da bi poslali SMS. (Popravek avtorja – še vedno lahko darujete z ”pomagam1” ali ”pomagam5” na 1919). A imel sem namen počakati na zaključek, da bom lahko v tem zapisu objavil samo dve številki:

157.117 – toliko je zbral Deželak junak v sedmih dneh. Toliko ste dali vi, ki ste ljudje in ki vam ni vseeno. Ker ni veliko – kava na dan, da nekomu polepšate otroštvo.
600 – več kot toliko otrok bo letos prvič doživelo in preživelo počitnice na morju.

Kratek filmček o tem, kako smo se imeli šestega dne, si lahko pogledaš TUKAJ.

Hvala Deželaku in ekipi ter celotnemu Radio 1, da sem lahko bil del te zgodbe.

6. junija, 2018

DVA MALA PRELAZA.

Začelo se ni nič kaj obetavno. V minulem tednu je moral Škot na servis, pa smo mu zamenjali še pedala. In dan pred samo odpravo ni tisti kratki, štirideset in nekaj kilometrski trening dajal občutka, da bo naslednjega dne vse v redu. Zdelo se mi je, kot da ne gre nikamor, pa nisem ugotovil, ali je krivda na meni, ali nemara kolo ni tako, kot bi moralo biti.

Pa pojdimo.

Na dan nedelje je jutranje poležavanje dovoljeno in posledično sem pognal šele okrog desetih. Sonce je nabijalo, ko sem na Keltiki zapeljal skozi rdeče semaforje. Prednost domačega terena, se reče temu. Ko veš, da je semafor tam, kljub temu da se dve vozili brez problema srečata. Vse je delovalo brezhibno – menjalnik, veriga je tekla kot namazana (taka je tudi bila) in pedali niso povzročali težav. Očitno smo se sinhronizirali. Do Slapa, kjer sem zavil na Kosmačevo učno pot in nadaljeval po ozki in povsem neprometni cesti, katere deli so na moje veselje, tudi makadamski. V samem centru Mosta na Soči sem zavil desno, do Bače pri Modreju in od tam naravnost v Baško grapo. Prečudovito dolino, kjer si bi rade volje kupil hišo. Nekoč.

Naj bo vzeto na znanje – to dolino reke Bače sem prevozil že lani in spomin nanjo je bil kljub vsej lepoti že rahlo bledikast in potrebno je bilo ponoviti. Ne da se cesta pretirano vzpenja, saj je prvi mikro vzpon šele v Kneži, je pa treba stalno vrteti. So, so tudi spusti, a prav pretirano se ne spotiš vsaj do Podbrda. Je pa res, da se od tam v približno treh, štirih kilometrih dvigneš za slabih tristo metrov na prelaz Petrovo Brdo, na dobrih 800 nadmorske. In šele tam prvič počivam, pa še to ne dolgo. Si rečem, če do sedaj skozi Baško Grapo nisem nič slikal, tudi sedaj ni treba. Saj vem, za bolj slikovit prikaz poti bralcem bi se spodobilo, a naj bo tokrat tako.

Na kratko povedano, za mano je prvi vzpon. Ne vem, ali je to nek fetiš ali zgolj slučaj – že prejšnji vikend, ko sem kolovratil na Kolovrat, sta v pot padla dva vzpona, danes bosta očitno spet. Le da bo tokrat lažje. Najhujši klanec je namreč tisti, ki ga ne poznaš. Ampak zdaj je na vrsti drugo.

Spust.

Dobrih osem kilometrov je letelo skoraj brez vrtenja in s hitrostjo štirideset in več. Do Zalega Loga, kjer sem se zopet ustavil, da bi trezno razmislil o nadaljevanju – ali vzpon skozi Davčo na Tuškov grič, ali nadaljevanje skozi Železnike in Škofjo Loko. Dejstvo je, da sem vzpon proti Tuškovemu griču že obdelal lani in da je bil ubijajoč. In dejstvo je bilo tudi to, da bo en kup matranja, kilometrov pa ne kaj veliko, pa še prezgodaj bom doma. Obenem pa so Železniki lepi in… ni kaj, zaradi spusta sem prišel ravno prav svež in spočit v Škofjo Loko, kjer začuda nisem počival, ampak sem kar nadaljeval. Do prvega sladoleda, kjer sem se nafilal še s Frutabelo in Monsterjem in se nato prepustil prometni cesti skozi Poljansko dolino. Ne vem, ali se mi samo zdi, da so nekateri avtomobilski uporabniki cest postali bolj kolesarju prijazni, ali je bilo njih obnašanje zgolj posledica tega, da so tistega dne oddali glas svojemu najljubšemu političnemu obrazu, a nekih ekstremnih voženj tik ob balanci ni bilo zaznati. Nikar, Gregor, nikar ne razmišljaj o tem. Psihično sem se pripravil na nadaljevanje poti.

Drugi prelaz.

Od Trebije naprej se cesta počasi, a vztrajno dviguje in če se tam ne šparaš, te ubijeta tista dva ovinka proti Kladju. Je že res, bolje se je vzpeti s te strani, kot obratno, a če se ga ne lotiš pravilno, trpiš. Ker je kratek, a zahrbten. Priznam, da me je malo pobiralo že pred začetkom vzpenjanja, zato sem za dve minuti sestopil s kolesa. Poleg tega, zakaj bi nosil vodo domov, če se razumemo.

Ni me ubilo. Na tisti kratki ravnini na vrhu sem že višal prestave, da sem brž izza ovinka zavrtel na polno proti domu. K sreči me cesta ni mogla presenetiti. Poznam vse tiste luknje in v kolikor se boš po tej poti odpravil s specialko, me ne boš dohitel. Ampak, naj to ne bo napad na tiste, ki skrbijo za cesto – najlažje je rečt ”takle mamo” in se ne sekirat. V glavnem, šestdeset je letelo v zadnji ravnini in bog ne daj traktorja, da bi izsiljeval prednost. Šlo je predvsem za adrenalin, malo pa tudi za dvig povprečne hitrosti, kljub temu, da je postranskega pomena.

Domov pridem razmeroma spočit, kar mi veliko pomeni. Da te še dva dni noge bolijo, to ni za nikamor. Ker se ti lahko zagabi in začneš dneve preživljati na kavču, kar tudi ni dobro, ne za telo in ne za psiho.

Pozitiv:

Na momente oblačno vreme. Tako vsaj ni tekla majoneza od mene.
Razmeroma prazna cesta, z izjemo Poljanske doline.
Misli usmerjene naprej in oči zazrte v lepote okolice, ne v telefon.

Negativ:

Luknjasta cesta na drugem spustu.
In o temu moram dodati nekaj besed.

Namreč, skrajno razočaran sem nad aplikacijo. Tako zelo, da niti ne bom prilepil slike, ker so v večini narisane tri dolge črte in prikazanih približno trideset kilometrov manj. In obenem je to razlog več, da se zanašam na števec, katerega sem nastavil sam in kateremu še najbolj verjamem. Bom pa, bolj za šalo, kot zares, zbral sto daljših poti in na koncu naredil eno zanimivo primerjavo.

Statistika: 131 kilometrov. 383 minut.

4. junija, 2018

KOLOVRAT-ENJE.

Torej, kje smo ostali?

Maj mesec je bil eden najnapornejših letos. Nabralo se mi je enih reči, da ni za verjet. S tem namenom sem se odpovedal tudi dogodku, katerega se vsako leto veselim in udeležim – poseben interni kolesarski maraton od Ljubljane do Izole. Res, s težkim srcem, ampak ni šlo drugače. Da bo letošnji doseg cilja otežen, pa je v petek zvečer dalo vedeti sobno kolo. Ne da ga pretirano ljubim, a je idealno za nabiranje kilometrov ob slabem vremenu. Hudič frdaman se je namreč pokvaril. Kot dobro novico lahko štejem le to, da sem pozno popoldne prišel do spoznanja, da sem lahko naslednji dan prost. A bilo je prepozno za udeležbo na maratonu. Na hitro nekaj splanirat in…

Kolovratenje.

Upravičeno se današnjemu izletu lahko reče kolovratenje, saj sem se odpravil na Kolovrat. Po tem, ko sem slišal, kako strma in naporna je pot, sem si rekel, da je to nekaj zame. In malo pred sedmo zjutraj pognal po Keltiki proti Tolminu. Sonce je že grelo, preventivno pa sem imel s seboj dolge rokave, saj nikoli ne veš. Celo prvič sem s seboj vzel zadnjo torbo in ni kaj, nahrbtnik je pozabljena zadeva. Za to torbo veš da jo imaš za ritjo šele takrat, ko vidiš svojo senco: ”sej res, torbo imam”. Nekje okrog 38 kilometra se je začel klanec, v katerega sem strumno in veselo zagrizel, a ni šlo tako, kot bi moralo.

Lahko priznam, da sem malenkostno trpel, kar sem pripisoval nočnemu obisku. Teta Insomnia mi je namreč dovolila le švoh tri ure spanja. Glej, marsikaj smo zmogli in tudi to bomo. Nekaj časa sem se poigraval z mislijo obrnitve proti domu, a risal se je prekrasen dan. In razgledi so bili prekrasni.

Komaj se je cesta postavila vodoravno, sem si rekel, da zdaj pa sem na konju, pa ni bilo tega veselja. Pred mano tabla. Ne glede na politično usmerjenost, danes je treba desno, levo bomo raziskali nekoč drugič. Na srečo od table naprej vzpon ni ne prehud in ne predolg in kar naenkrat si tam. Na vrhu. Prav tam, kjer je pred prvo svetovno vojno potekala meja med Italijo in Avstro-Ogrsko, med vojno pa prizorišče krvave morije. Vse to izveš namreč v muzeju na prostem, ki ga sam nisem obiskal, jasno pa je, da tu poteka Pot miru. Ampak o tem kdaj drugič.

Nad jurja nadmorske ni greha, pravijo, jaz pa greha nisem imel s kom storiti. Da bo pravici zadoščeno, sem kakšno minuto sam pri sebi preklinjal, nato pa se odpravil proti Livškim Ravnam. Naj opozorim, kdor se ima vsaj malo rad, naj pot prevozi v obratni smeri – cesta navzdol je namreč tako slaba, da je še mene bolelo srce, pa nimam specialke. Obenem je tako strma, da sploh nisem užival, ker sem nenehno stiskal zavore. In če ne bi v Livku ravno tega dne vsi nekaj delali z gnojem, katerega je bila polna cesta, bi bilo tudi dobro. Tako ga je nekaj pristalo na hrbtu in nogah, ker se je bilo nemogoče izogibati vsem tistim polžkom in klobasam. Vseeno pa je srce v meni igralo v ritmu harmonike, saj sem zdelal nor klanec in se počutil bolj malo utrujenega.

Prva pavza.

Čestokrat se ne ustavljam po barih, a želja po kavi in kokakoli, katero izredno redko pijem, je bila prevelika. Poleg tega je Kobarid postanka vredno mesto. Žal sem moral obiskati dva bara, ker v prvem niso imeli kokakole. Je pa sedlo malo počivanja, to pa.

Nadaljeval sem čez Napoleonov most in po manj prometni cesti proti Tolminu. No, tega dne ni bila manj prometna, saj je v Tolminu potekal ženski motozbor in približno dvesto motoristk mi je pripeljalo nasproti. En kup šundra, ampak je bilo lepo videti. Kakorkoli, vročina je že krepko pritiskala in utrnila se mi je ideja, da ne zavijem nazaj na Keltiko, kjer me bo žgalo sonce, ampak jo mahnem čez Ljubinj in Hum. Seveda, dobra ideja. Kar se sence tiče. Kar se tiče ravnine, ne najbolj. Naj bo, tisti prvi klanec, ki skoraj ni klanec, sem preživel. Z nekaj pavzami vmes, a sem ga. Vse do Kneže in Grahovega je šlo brez problemov, od tam pa ne ravno.

Drugi vzpon.

Prvo kot prvo zmoti tabla – ne tista, na kateri piše, da je vzpon deset odstotni, ampak tista, ki sporoča, da je dolg štiri kilometre. Ker je v bistvu dolg skoraj sedem. Vzpon mi je znan in že večkrat prevožen, a tokrat ne gre gladko. Nenehno se ustavljam, pijem in počivam. Ogledujem pokrajino, po kateri so davnega leta 1948 za potrebe filma Na svoji zemlji tekali Lojze Potokar, Stane Sever in drugi, a o tem kdaj drugič. Pri hiši, kjer sem nedolgo nazaj povprašal lastnika, koliko je še do vrha, se spomnim, kako je takrat odgovoril. ”Ni deleč, še dva kilometra”. Dva, ja. Dejansko so trije. Tik pod vrhom me ustavita nemška turista in sprašujeta, če je cesta prevozna, zaradi opozorila, da pač ni. ”Jes jes, fri. A litl bit of makadam, bt is fri” jima razložim v svoji polomljeni angleščini. Še dobro, da ne potujem veliko in jo redko uporabljam.

Ko zagledam vrh, mi srce zaigra. Ker vem, kaj me čaka. Pretežno ravnina do Zakriža, z rahlimi, ampak res rahlimi vzponi in rahlimi, ampak res rahlimi spusti. In ko je še to oddelano, ostane samo še spust skozi Trebenče in proti centru našega malega mesteca. Trije vrtljaji pedalov in že parkiram Škota v klet. Dovolj je za danes.

Kljub temu, da je bilo kolesarjenja skoraj osem ur, sem ravno dovolj zgodaj doma, da bi lahko poiskal napako na sobnem kolesu, če ne bi izkušnje potrjevale, da se elektronska oprema občasno popravi sama sod sebe. In glej ga zlomka, povsem slučajno sem poskusil in delovalo je. Toliko bolje – ostanek dneva sem lahko preživel na kavču.

Pozitiv:

Prekrasno vreme, čeprav celo malo prevroče.
Štoparka v Tolminu. Štopala, čeprav je nisem imel kam dati (lažem, našel bi se prostor). A ker je imela ob sebi še moškega predstavnika človeške vrste, sva le udarila z dlanmi in si tako polepšala dan.
Konji nad Grahovim.

Negativ:

Slab asfalt na spustu iz Kolovrata proti Livškim Ravnam (ali bo nemara bolje, če rečem ”boljši makadam”).
Posledice slabega in kratkega spanca.
Vzpon proti Bukovemu. Sicer prekrasna pot, a tokrat sem bolj trpel, kot užival.

Statistika: 118 kilometrov počasne vožnje. 466 minut.