Priznam, da mogoče dvakrat letno celo preverim obisk svojega spletišča in sem takrat presenečen, koliko ljudi pride prebirat moja literarna skorpucala. V realnosti sem bolj skromen in je moje mnenje še vedno enako, kot je bilo pred desetletjem – da me prebira tistih devet rednih bralcev, občasno pa se najde še kakšen, ki povsem slučajno pride mimo.
In te zadnje tri mesece, ko sem si vzel pavzo, je vsak teden priletelo kakšno sporočilo v zasebni predal kakega od družbenodružabnih omrežij ali pa kar v živo, na cesti. A boš pršu nazaj? A boš še kaj napisal? Kako je z Marino? A nimaš inspiracije? A imaš kakšne travme in si se odločil spremeniti življenjski stil?
Samo na eni platformi so vedeli, kaj se dogaja z mano. Pa še to ne povsem, zato bom kar tu odgovoril na vsa ali vsaj na večino vprašanj. Ne, ne bom pršu nazaj. Vrnil se bom, kajti zame beseda je beseda nazaj nekoliko negativna, zato jo nerad uporabljam. In seveda bom še kdaj kaj napisal, saj je to eden od mojih hobijev, skozi katerega se na nek način učim in grem v korak s svetom. Dalje, z Marino je vse okej in vse pod kontrolo. Njene prigode boste lahko prebirali od svetega Štefana naprej.
Oh, a to o inspiraciji res moram? Res mi jo kdaj zmanjka, a jo kmalu najdem. Človeku s smislom za črni humor in bujno, na momente celo prebujno domišljijo, je pač ne more zmanjkati. In tudi takrat, ko je zmanjka, traja štiri minute, da se vrne. Če bi hotel, bi lahko pisal znanstveno fantastiko tako dobro, da bi marsikdo bil prepričan, da tisto sploh ni znanstvena fantastika. Če bi se spravil v kriminalke, bi umore na podeželju snemali po mojih zgodbah in če bi se spravil v drame, vam ne bi bilo treba soliti juhe, ampak bi vanjo preprosto jokali. Tega ne počnem, na veliko zadovoljstvo vseh, predvsem pa mene.
Tudi travm nimam. Včasih se spomnim, kako sem bil kot otrok tepen s snežkami, ker sem sitnaril za it na sneg, starši pa so rekli, porko dio, zakej smo delali drva poleti, a zatu de boš zunej zmrzaval? Tudi izgorel nisem, to prepuščam profesionalcem. Življenjski stil, kaj je to? Ma seveda. Spremenil sem ga ravno toliko, da sem nekega dne začel o določenih stvareh resneje razmišljati, iskati, izbirati, se odločati, nato računati in preračunavati in na samem koncu ukvarjati s kitanjem sten, beljenjem, urejanjem, opremljanjem in še marsičim, kar sem mogoče pozabil. Na kratko, selil sem se in urejal svoje kraljestvo. Nisem ravno Celjski grof, niti kralj na Betajnovi, sem pa tista mirna duša Usrane gase.
In to je v bistvu vse, kar sem za povratek hotel povedati.
Ko so običajni nedeljski dnevi na kolesu postali že skoraj stalnica v poletnih mesecih, se nam je pridružil še en m. Kar je pomenilo to, da ne gremo na izhodišče s kombijem, temveč z dvema avtomobiloma. In na obeh avtomobilih še dve kolesi.
En brez vinjete je šibal skozi Davčo in čez Soriško ter nato še čez Pokljuko, da bo ob dogovorjeni uri v Mojstrani, drug z vinjeto bi moral štartati pol ure kasneje, pa naju je raje čakal pol ure v Mojstrani. Ampak ni panike. Ura še osem ni odbila in ljudje so se komaj prebujali, ko smo mi že zavrteli čez mostiček in levo na kolesarsko stezo proti Kranjski. Zaenkrat vsi spočiti, ekipa v tokratni sestavi žmmm je dobra. Dva pokata šale, dva se smejiva, občasno menjamo vloge in se smejita ostala dva ali jih poka samo eden in se smejijo trije, skratka, kaj bi sploh govoril.
Seveda sem zopet vodič, saj je trasa zrasla na mojem zeljniku. Sokolesarji na večini destinacij še niso bili, zato sem jih, ko smo prispeli do Kranjske, gnal naravnost k Jasni in naprej, dokler nismo zavili levo na makadamsko pot ob Pišnici. Potem se je začelo zares. Občasni klančki, občasno toliko strmi, da je vsaj polovica odprave sestopila in porinila bicikel nekaj metrov ob sebi. Ustavimo se, jemo, pijemo in nato še tista moja skoraj tradicionalna izjava »pejmo, k nas bo tema lovila«, pa zopet vrtimo proti prvemu današnjemu cilju, Krnici.
Tam zaradi zasedenosti miz prisedemo h kolesarju, ki nas je kakih dvajset minut prej prehitel in si vljudno vržemo nekaj besed, nato pa spravimo vase tiste štrudlje, ki jih je za svoj rojstni dan častil eden od m. Vračamo se po isti poti do križišča, nato pa se držimo leve, da se znajdemo tik pod Mihovim domom. Sledi spust v Kranjsko, kjer se niti ne ustavimo, ampak kar nadaljujemo proti Planici. Tam sledi še en krajši postanek, saj nas čaka še Tamar.
Priznam, mislim da sem lani prvič kolesaril v Krnico in leto poprej še v Tamar, a sem na težavnost poti popolnoma pozabil. Vedel sem za tiste veličastne poglede na kamnite gmote na desni, na katere še ni stopila človeška noga, na same vzpone sem pa resnično pozabil. In ko sem bodril kolesarske kolege, dajmo, dajmo, še čisto malo, sem v resnici preklinjal samega sebe, češ, kako sem lahko tako blesav, da pozabim na to, da se po enem kratkem vzponu pojavi še eden. In še eden.
Tamar tistega dni ni bil lep, res ne. Bil je kot veleblagovnica ob sobotnih dopoldnevih. Zato se niti ne ustavimo in nadaljujemo do vode, kjer zopet mečemo vase čokoladice in gledamo izvir potoka Nadiža in slap. Kot zanimivost, potok je dolg le kakih tristo metrov, saj kmalu ponikne, na plano pa zopet privre v Zelencih. Se pa, če niste vedeli, šteje kot prvi izvir reke Save.
Vrnemo se po isti poti, z izjemo, da je treba vmes še nekam na sladoled. Tega najdemo na enem simpatičnem počivališču ob kolesarski. Okusnejšega sladoleda še nisem jedel, pa ni bil ravno domač, ampak izpod rok nekih sladoledarskih mojstrov iz province. Imena ne bom omenil, ker ni plačana objava, če pa dam šalo na stran, se ga v tem trenutku niti ne spomnim.
V Mojstrani spet naložimo kolesa in se odpravimo domov. Kratek povzetek – ja, Kranjska res nudi ogromno izhodišč za kolesarske izlete. Še meni, ki sem tam dve leti zapored preživel glavni dopust in jo letos dvakrat obiskal v roku enega meseca, je ostalo veliko poti, ki jih bo treba še odkriti.
Zdaj že standardna ekipa občasnih nedeljskih kolesarskih izletov v postavi žmm je tokrat želela spoznavati Kras. Kot vodič seveda nekaj časa brskam za zanimivimi potmi in obenem pazim, da se ne nabere preveč kilometrov, kar se na Krasu rado zgodi. Ja, tudi Kras ima svoje minuse in pluse, na srečo slednji prevladujejo. V minus mu lahko štejemo le to, da je za eno dnevno turo enostavno prevelik, ampak tudi to se lahko obrne v plus – imaš vsaj razlog, da se vrneš in odkriješ kaj novega.
Zgodaj zjutraj se naložimo v kombi in odpravimo proti Vipavski dolini, kjer ravno na meji s Krasom, natančneje v Kodretih parkiramo. Na hitro se oblečemo in začnemo. Riše se lep dan in četudi so napovedane nevihte, nič ne kaže na kaj resnejšega.
Po dolini Branice se pot čisto počasi spušča, kar nam blazno sede, a vseeno pedaliramo, saj nas že v Braniku pričaka resnejši vzpon proti Komnu. Roko na srce, prepričan sem bil, da je tisti klanec strmejši, vsaj kolikor sem imel v spominu iz časov, ko sem tam več kolesaril. Je pa tudi res, da sem ga vedno prevozil v obratni smeri. Ravno za nekaj minut se ustavimo pri gradu Rihemberk, potem pa nadaljujemo proti vrhu, kjer postanemo za dva požirka.
Da se izognemo glavni cesti, zavijemo desno na makadamsko pot proti Rubijam. Presenečenje, večina poti, vsaj teh, ki niso za specialke, je v občini Komen lepo označena in četudi hočeš kakšno stvar zgrešiti, je po zaslugi oznak ne boš. Kakorkoli, proti Rubijam se cesta še rahlo vzpne, ampak res rahlo. Kar naenkrat si sredi prisrčne vasice. Kjer, na žalost, vidiš le tuje registrske tablice.
Kaj kmalu se znajdemo v Svetem, še eni simpatični vasici. Nato zgrešim cesto, kar si ne štejem ravno v dobro. Po drugi, manj obljudeni cesti bi morali priti v Ivanji Grad in od tam v Gorjansko, a ko se tega zavem, smo že v Komnu. Vseeno zavijemo za Gorjansko, kar po glavni cesti, ki ni pretirano obremenjena, je le nedelja zjutraj. V mislih podaljšujem pot, da ne pridemo prezgodaj na glavno presenečenje, zato zavijemo proti Nadrožici.
Vodič v Nadrožici.
Tam pokličem gostitelja, se napovemo za čez eno uro, postojimo še nekaj trenutkov, nato pa po označeni poti nadaljujemo proti Brjam. Vse lepo in prav, če se ne bi lepa pot preko travnika počasi spreminjala v stezico in v vedno bolj nikakršno podlago. Potem srečamo par, ki je potiskal kolesa navzgor in nam svetoval previdnost, potem pridemo na območje, kjer smo raje sestopili in peljali kolesa ob sebi. Nikoli si nisem bolj želel biti v Brjah na Krasu, kot takrat, samo da bi bilo konec te poti, neustrezne za popotniškega kolesarja.
Pot iz Nadrožice proti Brjam.
Nekaj metrov še nadaljujemo po glavni cesti, nato pa zavijemo proti Škofom, kjer ne srečamo Gojca. Soparno je, sonce sije na polno, o nevihtah ne duha in ne sluha. V kolikor bi mi bilo finančno dano, brž bi v eni od malih vasic kupil malo bajtico, kjer bi preživljal proste dneve. Seveda bi dobro razmislil, v kateri vasici.
Sledi krajši spust na glavno cesto, od tam pa naravnost v Pliskovico, kjer se ustavimo pri znancu. To je tisto presenečenje. Postreže nam s sirom, domačim pršutom in seveda teranom. Nisem ravno pristaš rdečih vin, kar je glede na moje korenine logično, ampak za teran pa sem. In kolikor je bil ta dober, bi bil greh, če bi spil samo enega. In ni vrag, če ne bom nekega dne sedel v avto in ga šel kupit nekaj litrov.
Nato odvrtimo še do Dutovelj in proti Koprivi, kjer se zopet usmerimo na makadamsko pot proti Hruševici. Čaka nas še en razlog, zakaj smo na Krasu – sokolesarja nista še videla Štanjela. Tako naredimo krog okoli, se ustavimo na Ferrarijevem vrtu, nato pa napademo trikolesnik s sladoledom. Kot ljubitelj piva vam povem, nikoli ne kupite nečesa, kar se imenuje »Laško sorbet«.
Nebo nad Kobdiljem postaja vedno bolj temno. Ostaja nam upanje, da nas v tistih dvajsetih minutah ne bo opralo. Pod Štanjelom zavijemo na makadamsko cesto z asfaltiranimi ovinki in se priklopimo na pot, ki nam je znana od jutra. Odvrtimo še tiste štiri kilometre, spravimo kolesa v kombi in še preden speljemo, začne deževati.
Srečni, ker smo preživeli lep dan, se ustavimo v Vrhpoljah pri Teodoziju na okrepčitvi, nato pa med vožnjo proti domu vsake toliko kdo izusti »ampak, tisti pršut«. »Ja, in pa tisti teran…«.
Nad tem tekstom bi se sicer moral bohotiti naslov ¨Od izvira do izliva Soče¨, a ker tura ni potekala točno tako, sem si izmislil nekaj bolj realnega. V bistvu, če bi uspel prespati v koči pri izviru, bi bilo drugače, pa še kakšen kilometer več bi se odvrtel. Ampak pojdimo lepo počasi.
Vse se je začelo že dan prej, ko sem na Postaji čakal kolegico, imenujmo jo kar preprosto Thor-shica, da naloživa dve kolesi v en avto in se zapeljeva do Trente. Med čakanjem sem ugotovil, da sem doma pozabil čevlje za na kolo, ki sicer niso nič posebnega, le uporabljam jih zgolj za na kolo. Saj v bistvu nisem zguba, le občasno kaj pozabim. Sem pa presrečen, da tistega dne nisem šel od doma v natikačih ali kakšni še manj primerni obutvi, temveč v nizkih allstarkah, ki sploh niso allstarke, ampak cenena kopija. Z njimi bom sicer res videti kot kak Čeh, ki ga srečaš na katerem od hribov.
Po dobri večerji v Trenti in nastanitvi v eno od počitniških kapacitet, je sledilo le še štelanje budilke na nehumano četrto in četrt zjutraj.
Hladno jutro, ki se je rodilo v zaspano dolino je klicalo po dolgih rokavih, a jih vseeno nisem nadel. Zakaj le, hladno je bilo le prvih nekaj kilometrov. Zajtrk kar pred lokalno trgovino, kjer je zelo praktično umeščen tudi avtomat s kavo, mimo pride ena od radovednih mačk, izrečemo si nekaj besed in nekaj mijavkov, nato pa je že čas za štart te nore avanture.
Ernesta se veseli poti.
Cesta prazna, nad Sočo se vijejo meglice, na travnikih divji zajci in srne. Ustavljava se res le za slike in za najbolj nujne besede. Malo pred Kal-Koritnico zavijeva levo čez most in se izogneva trem kratkim in lažjim vzponom ter obvoziva Bovec. Čezsoča je še v snu, Boka pa bogata. Zavijeva na glavno cesto proti Kobaridu, nato pa pri Otoni na novo asfaltirano pot, ki naju pripelje do Napoleonovega mostu. Sledi prva konkretna kava.
Mimogrede, veš da je tole ena največkrat slikanih domačij na relaciji Bovec – Trenta?Torbe na Škotu so ravno dovolj velike, da gre v njih vse, kar rabiš za en dan. Če bi lepše zložil, za dva.Mestoma izredno slikovita cesta.Slap Boka.Veselje in pozitivna energija na Napoleonovem mostu.
Pol ure kasneje že drviva po stari cesti proti Tolminu, kjer je bil namen, v kolikor bodo kakšne težave s pedaliranjem, kupiti superge, ampak ni bilo potrebno. Naj bo videti še tako češko, dalo se je vrteti. Pogled na glavno cesto nama je dal vedeti, da zaradi zgodnje dopoldanske ure ta ni preveč prometna, zato spremeniva plan in obrneva balance mimo bivšega Johnsona na širšo in predvsem lažjo cesto. Plan je sicer bil proti Mostu na Soči in potem skozi Drobočnik in Gorenji Log, kjer bi bilo treba kolesa nekaj sto metrov nositi, v Avče in Bodrež do Kanala, a se nama je v tistem trenutku to zdelo blazno nepraktično in predvsem neumno. Cesta je bila namreč še vedno precej neprometna. Vseeno sem komaj čakal Kanal, kjer se bova odcepila.
Pol litra radenske kasneje zapustiva lokal s smooth muziko in se skozi Gorenjo vas zapodiva proti Anhovemu in Plavam, kjer prideva na eno lepših kolesarskih poti proti Solkanu. Tu bi moralo sonce že pošteno žgati, a se je ravno tistega dne odločilo skrivati za oblaki, kar pa ne pomeni, da ni bilo soparno. Švic vseeno ni tekel v potokih. Postankov praktično ni, le za fotkanje in za banano ali čokoladico na hitro. V Solkanu se del filma konča, saj je tisti, ki je bil zadolžen za določanje poti, splaniral le do meje. Gledal sicer je, kje bi bilo lažje in bolj praktično iti, a ni uspel najti rešitve. Ene poti so bile preveč oddaljene od Soče, ki se je čez mejo že preimenovala v Isonzo, druge preveč prometne… (tisti, zadolžen za planiranje poti, sem bil jaz).
Ena najlepših kolesarskih poti…… vodi tik ob železniški progi in tik ob Soči. Foto: T.
In potem, ko sva že dala skozi nekaj ulic in uličic Gorice (Gorizia), sva prišla do zaključka, da je najbolje obrniti proti Štandrežu (Sant Andrea) ter nadaljevati v smeri za Sovodnje (Savogna). Tam zavijeva proti Petovljam (Peteano) in se ustaviva pri spomeniku, čigar pomen nama ni znan. Kasnejše guglanje postreže z informacijo, da se je tam leta 1972 zgodil tako imenovani Peteano massacre, teroristično dejanje desnega političnega izvora, v katerem so življenje izgubili trije mladi karabinjerji.
Nadaljujeva proti Zagraju (Sagrado) in Sredipolju (Redipuglia), kjer kot prvovozeči (kot večino poti) zgrešim pot in potem kot budalo stojim pred Avstro-ogrskim vojaškim pokopališčem in čakam na Thor-shico. V strahu, da se ni kaj pripetilo, se obrnem in jo najdem na križišču, kako stoji v senci. Nekaj ne bo okej. Trenutna ošvohelost?
»Ma mona, a ti vidiš table?« »Ma ne, js spremljam promet.« »Sej table so del prometa…«
In tako zavijeva v smeri table, na kateri piše Gradež (Grado) in ki je par minut prej ni bilo tam. Pa da bi rekel, da imam kakšna meglena očala, ne pa čisto novih. Ni kaj, tudi to ne pomaga, če ne gledaš v pravo smer.
Skozi San Pier (Špeter) cesta že postane prometnejša. Škota postaneta umazana, saj naju je po poti ujelo nekaj kapelj umazanega dežja, čuti se že rahla utrujenost, za nama je že kakih 120 kilometrov. Vseeno premagujeva tisto ravnino, ki je videti neskončna. Rahlo nervoznega me delajo vozila, ki gredo občasno le nekaj centimetrov od balance, čeprav so Italijani precej bolj strpni do kolesarjev in komaj čakam, da zagledam tisto kolesarsko stezo, ki mi je ostala v spominu izpred desetletja ali več, ko sem bil nazadnje tu. In jo le zagledam. Takoj se boljše počutim.
Šest kilometrov pred koncem zavijeva na kokakolo. Nikoli je nisem bolj potreboval, kot ravno sedaj. Pustimo to, da bi za ceno tiste male stekleničke pri nas dobil vsaj tri pollitrske plastenke, smo pač ob morju. Zajaševa še za tistih par kilometrov, od katerih vsaj prvih petsto metrov boli rit. Najdeva prenočišče, kjer lahko imava celo kolesi v sobi, plačava tako ceno, kot jo v Sloveniji v še najbolj bogu za hrbtom kraju ne bi in nato pride nevihta. Kot bi cel dan čakala, češ, zmigajta se že, da lahko začnem.
Tale je bila res potrebna.
Kasneje je sledil sprehod na plažo, ker to plažo pač moraš videti, dobra večerja in bežen ogled mesta, nato pa spat, saj jutro ponuja nove izzive.
Nekako takole se delajo storiji za Instagram. Foto: T.Utrujen, a zadovoljen. Foto: T.
Budilka se je že pred šesto uro drla kot da se dere zadnjič. Noge niso bolele, jutro je bilo sveže in oprano, saj je deževalo celo noč. Brž je bilo treba iti na kavo, čeprav tisti umazani vodi iz avtomata na bližnji pumpi težko rečeš kava. Vase vrževa banano, da popraviva okus in odvrtiva nazaj po isti poti, dokler ne najdeva bolj mirnih cestic skozi naravni rezervat ob izlivu Soče ter se usmeriva proti Tržiču (Monfalcone). Tam počakava na vlak, ki naju popelje do Gorice, kjer na Trgu Evrope stojim z eno nogo na domačem ozemlju, z drugo v Italiji, nato pa zasluženo pivo in čakanje na vlak proti Postaji. In s tem se verjetno ena najlepših avantur zaključi.
Ob povratki pa tak pogled na izliv Soče. Foto: T.Zaključek ene daljših fur letos.
Seveda je bilo treba še po drugi avto v Trento in ker dan prej ni bilo časa in možnosti, sva za zaključek zavila k izviru na odlične štruklje. Ker je ravno leto gastronomije. In ker pripada. In ker je bilo zasluženo. In ker je dobro.
Za te štruklje pa tudi do kolen v toplo vodo.
Zanimivosti s poti: Tudi med Italijani dobiš kretene, ki te med čakanjem na semaforju poškropijo z vitrexom. Ne mi rečt, da moraš ravno takrat čistit prednje steklo. Dišiš pa lepo, to pa. Bolj kot imajo ljudje švoh avto, bolj se počutijo dirkače na cesti. To sicer ne velja za vse, ampak so tudi ljudje, ki se s športnimi avti peljejo počasi. Če na starem Cliotu pobarvaš feltne z zlatim sprejem, avto še vedno ni športen. Nikjer niso zahtevali nikakršnega potrdila o testiranju, prebolevnosti ali cepljenju. V Gradežu, osem metrov od morja, lahko spiš že za dvajsetaka. Pes, ki laja, te ne ugrizne, ampak prestraši. Če nobenega od tujih jezikov ne govoriš tekoče, ampak se z natakarji pogovarjaš malo slovensko, malo italijansko ter malo angleško, te imajo za Avstrijca.
Dan 1: 147 kilometrov, 7 ur in pol. Dan 2: 35 kilometrov, 2 uri.
Šele letos sem začel kolesariti v družbi, kar je zame napredek. Ne kot specialkarji, ki se morajo med vožnjo pogovarjati, pa s tem ne mislim nič slabega, ampak kot človek, ki v družbi odkriva nove kraje. Večinoma se med vožnjo brigamo bolj zase, na postankih pa kakšno rečemo, pa se ustavimo na kosilu, pa na sladoledu, pa take pa to. Tega, dokler sem kolesaril sam, nisem ravno čestokrat počel.
Tokratna trojica, katere član sem bil, naj jo ljubkovalno, prikrito in povsem realno poimenujem žmm, se je malo čez sedmo zjutraj v Kobaridu stegnila iz avtomobilov, pripravila kolesa in jo mahnila. Jaz vodič. Vodič, ki je v prvih treh kilometrih zgrešil pot in nato rahlo nejevoljen nadaljeval po glavni cesti. Aja, že vnaprej se opravičujem, ker je slik bolj malo, bom pa zato radodarnejši z besedami.
Zavrteli smo pedala proti Breginju. Sama pot ni naporna, čeprav se nenehno na rahlo vzpenja. Vroče še ni, energije je še dovolj, vsi trije smo tam prvič. No, z izjemo mene, pred leti sem pot resda prekolesaril, a se v samem Breginju odločil za krajšo opcijo. Je pa redno tlela želja, da se odpravim tudi tja čez. Kakorkoli, nad Breginjem naredimo krajšo pavzo, pojemo čokoladico, nekaj slik in znova zajašemo kolesa po cesti, ki bi se lahko imenovala ¨petdeset odtenkov sive¨, saj je nekje res siva, potem ji sledi nekaj novejših sivih zaplat, vmes nekaj črnih in še dokaj svežih, pa spet…skratka, pejte pogledat.
Pogled na Breginj in Stol.
Končno dosežemo vrh, čeprav ne vem česa in pot se začne spuščati proti Mostu na Nadiži, ki ga Italijani imenujejo tudi Ponte Vittorio. Le za trenutek postanemo, jaz pogledam na ročno navigacijo. To si redno pripravljam na listke, da varčujem z baterijo na telefonu. Ipak je nimam kaj koristiti, sem še eden tistih redkih, ki na kolesu ne uporablja nobene aplikacije. Ajde, zavijemo levo. Na momente strmejši klanček, ne pa ravno pretirano strm, nas pripelje v idilično vasico Prossenicco (Prosnid). Vzamemo si nekaj časa za fotografiranje.
Idilična vasica Prosnid.
Od tam nas čaka, kot kaže ročna navigacija, osem kilometrov do naslednjega odcepa na levo. Že malo trpim na vzponu. V nekem momentu posežem po dodatkih, zalijem z vodo in neko osvežilno pijačo ter trmasto pritisnem na pedala. Ž se že malo upočasnjuje, klanec pač zdeluje. M nadaljuje kot najbolj pripravljena oseba v ekipi. Jaz pa samo uživam. Nejevolja, tista iz samega začetka, je minila. In komaj se je cesta malo zravnala, nas je čakal še en malenkost hujši klanec proti vasici Porzus (Porčinj). Tam smo se ustavili, ne ravno v vasi, ampak tik nad njo, pri Madonnini Del Monte Carnizza pod Toplim Vrhom. Zakaj je Madonnina tam, nismo uspeli ugotoviti. Če bi vedeli, da je Porčinj znan po dveh dogodkih, bi ga zagotovo obiskali. Eden je ta, da se je tam takrat desetletni deklici prikazovala Marija, nekje leta 1855, drugi pa spada v leto 1945, ko je enota komunistično usmerjenih partizanov pobila osemnajst partizanov katoliško-liberalne enote Osoppo.
Škot se nad potjo ni pritoževal.
Od tam naprej je šlo kot namazano. Kako ne, saj se je cesta spustila in v vsej svoji ozkosti bila videti bolj kot steza. Diski so delali na polno, smrdelo je po gumicah. Logično da smo se spustili na polno, naveličani tistih vzponov. Poseben občutek je, ko si na neki cesti prvič, ker ne veš, kaj te čaka. Skratka, tako je letelo, da smo v enem momentu skoraj pozabili, da bi morali pri kapelici svetega Antona zaviti proti Sloveniji. Nič postanka, samo spust in ravan, dobrih pet kilometrov do mejnega prehoda s Slovenijo, kratek vzpon in že smo v Robidišču.
Ujet med slikanjem razgleda na Čedad.
Po takšnem kolesarjenju pa že pripada nekaj hrane, kajne? Eni smo si privoščili friko s polento, drugi njoke z divjačino, tretji ovco, vsi skupaj pa enormne količine radenske. Ni kaj, človek postane lačen. Nato je kakšen kilometer bolela rit, ampak vsaj klancev ni bilo več. Sledil je le še spust do Napoleonovega mostu in do Podbele, kjer sem si privoščil še en spodrsljaj. Da bi se izognili asfaltu in še enemu vzponu, sem izvohal kolesarsko pot ob Nadiži, ki pa nam ni preveč ustrezala. Resda je nudila precej sence in tudi nekaj možnosti, da bi parkirali kolesa in se vrgli v reko, obenem pa tudi nekaj blesave podlage, da se je na momente kolo samo od sebe ustavilo. Nobenemu od nas ni bilo pretirano všeč. Smo pa vsaj videli, kje se pride zopet na glavno cesto in vsaj kakšen od udeležencev bo nekoč ta odcep uporabil za parkiranje, ko se bo hotel namakati v Nadiži.
Sledilo je le še kolesarjenje po glavni cesti do Kobarida, kjer smo si privoščili sladoled, nato pa naložili kolesa in šli vsak na svoj konec. Nabralo se je dobrih 66 kilometrov, za kar smo porabili nekaj več kot pet ur. Bilo je vredno, bilo je fajn.
Letošnje leto ni moje leto. To je tista laž, kateri verjamemo, ko zapademo v neko drugačno stanje. Ko smo lenobno razpoloženi, ko se nam ne da in ko iščemo vzroke za vse ostalo drugod, razen pri sebi. In če potegnemo črto, nobeno leto ni naše leto, če se tako odločimo. Lahko pa se odločimo drugače.
Junij je. Skrajni čas, da povlečem kolo iz kleti in da se podava novim izzivom naproti. Vem, bo kdo rekel, ti si pa pozno začel letos. Res je. Nekaj dejavnikov vpliva na to. Vreme, recimo. Ki je bilo do sedaj razmeroma slabo, ko je bil čas za kolo. Hribi, recimo. Ki so se postavili na tehtnico in prevagali, ko sem tehtal med tema dvema opcijama. Posledice, recimo. Korona me je psihično in fizično izčrpala. Ne da sem imel prej dobro kondicijo, ampak je zdaj skoraj nimam. In tu se lahko zahvalim samo nečemu – svoji vztrajnosti.
Da sem se zmenil za kolesarjenje na tisto lepo soboto, je bilo pač posledica moje miselnosti, da je dan treba izkoristit, da je vse mogoče, če se da, da je treba v življenju tudi uživati in vse tiste modrosti, ki jih človek vneto zagovarja in ne tudi počne. Tistega jutra bi rade volje ugasnil budilko, se prevalil na drugi bok in spal naprej. Ampak ne. Enkrat je treba začeti. Zakaj ne zdaj?
Če je družba približno enako misleča, s podobnim smislom za humor, približno enako kondicijsko pripravljenostjo, približno enakim ciljem, je vse lažje. In sva vrgla bicikle na prtljažnik in se odpravila proti Tolminu. Za prvič je ravnina namreč dobra izbira. Klanci bodo počakali.
Ernesta se nad izletom ni pritoževala.
Sledila je klasika. Mimo kampa na staro cesto proti Kobaridu. Odlična izbira za vse, ki ne obožujete preveč prometnih cest in z vzponi, ki so v resnici vzpončki, saj se na njih niti ne spotiš. Cesto poznam kot lasten žep, saj sem jo v zadnjih petih letih prevozil približno stokrat. Ob poti gledaš krave, ovce, turiste in doječe mamice. In Sočo, ki se je tokrat prelivala čez skale v smaragdno modrikasti barvi. Res, čista klasika.
Tokrat z drugačnim tempom. Za užitek. Nisem človek za stravo. Grem zase, za svoje dobro počutje, ne da se primerjam z drugimi. Je že res, si beležim kilometre, ampak zaradi svoje evidence.
Napoleonov most, največkrat slikan objekt v Kobaridu.
Po prihodu v Kobarid je sledilo obvezno slikanje Napoleonovega mostu, ki je poleg kostnice verjetno največkrat slikan most čez Sočo. Potem kava pri Lazarju, pica v centru in zopet na staro cesto. Iskanje kotička ob vodi in namakanje nog v ne hladno, ampak ledeno hči planin. Ker Murphy obstaja, se je ravno takrat sonce skrilo, v nasprotnem primeru (in v primeru, da bi imel s sabo brisačo) bi ležal tam na tistih kamnih in kazal soncu belo rit. In kot je vedno pri takih stvareh, samo da sva prišla nazaj na cesto, je začelo sonce spet nažigati. Ampak nimaš kaj, greš in pustiš, da ti sonce na rokah riše sledi rokavov. Saj je fajn.
Škot po vseh teh letih in po vseh kilometrih še vedno teče odlično. V bistvu ne teče, ampak se vrti.
Preden na cilju namestiš kolo na prtljažnik, zaviješ še na sladoled. In ugotoviš, da je šest v bistvu deset, saj sem tisto porcijo sladoleda komaj spravil vase. Ampak je vse pod kontrolo. In nato se odpraviš domov, zadovoljen, ker ti je uspelo, ker si preživel lep dan. Škot teče kot mora, Ernesta se ni pritoževala, mišice niso bolele. In za naslednji dan je napovedan dež.
