Kategorija: Marina

10.1.18

Dragi.

Ne znam ti povedati, kolikšno ponižanje sem doživela včeraj, ko sem se oglasila na zavodu za zaposlovanje. Mar ne bi niti noter vstopila, v tisto društvo ljubiteljev javnih služb. Kolikor sem videla tam zaposlenih, so bile vse zdolgočasene gospe srednjih let, tam nekje pri petdesetih, če sem jasnejša, ker podatek o srednjih letih se mi zdi nekam mimo. Koliko sploh so srednja leta? Po mojem mišljenju to veš šele tik pred smrtjo. Če umreš star osemdeset let, potem so tvoja srednja leta nekje okrog štiridesetih. Verjetno nihče ne planira, da bo živel štirideset let, ampak vsi želijo več. Če pa slučajno pride tako, da umreš pri štiridesetih, potem so tvoja srednja leta pri dvajsetih. Resnično nisem šla raziskovat nič o tem in je to le moje mnenje, ampak mislim, da imam prav.

Od vseh teh finih dam, niti ena ni počela nekaj produktivnega. Ena je buljila v računalnik, kar je skrajno nezanimivo, ena je ravno nesla kavo po hodniku, le eno sem videla premikati neke škatle. Se pravi, delala je natančno ena. Če nimaš kaj pokazati, potem verjetno nisi delal, pravijo. Ona, ki je nesla kavo, kaj bo pokazala? Prazne kavne lončke, s katerimi je onesnažila planet takoj, ko ga je vrgla v plastično vrečko v košu za smeti. Da bi si omislile keramične skodelice, to pa verjetno ne. Lak na dolgih nohtih bi se okrušil, ko bi bilo treba pomiti.

Ena me je nadrla. Sicer ni kričala in me dejansko ni nadrla, je pa govorila tiho in s tako stisnjenimi zobmi, da so besede komaj prihajale v celoti iz ust, kar se smatra za posebno obliko agresivnega govora. Na kratko, agresivno je govorila z mano, kar je isto, kot če bi me nadrla. Pa sem lepo in normalno vprašala, če imajo kakšno službo zame.

»Kaj si po poklicu?«
»Prodajalka«, sem odvrnila. Potem se je začelo.
»Prodajalka? Veš koliko vas je, prodajalk? Ni toliko trgovin, da bi lahko vse prodajalke dobile službo. Kje imate vi, otročad, pamet, da greste za trgovko. Logično, najlažja šola je. In radi bi nič delali. V trgovini samo sediš za blagajno in izdelke vlečeš čez tisto stvar, ki skenira kode.«

Mogoče bi bilo pametno, da bi kaj rekla, a ob takih ljudeh enostavno zmrznem. Potem premlevam in pridem do nečesa, kar bi ji lahko zabrusila, ampak to je čez kakšen teden in ne morem čez en teden tja in ji povedat svoje. Poleg tega sem naučena, da imam spoštovanje do starejših in zdelo bi se mi pod svojo častjo, da bi se spustila na njen nivo. Gospa ima verjetno izkušnje. Le koliko let je morala delati v trgovini, da toliko ve. In le zakaj je pustila tisto službo in prišla sem, v javni sektor. Da ne bom predolga, zavod sem zapustila v solzah.

Ko nisem več motno videla, sem s table prepisala še nekaj naslovov morebitnih delodajalcev, da jim bom poslala prošnjo za delo. Nato sem šla domov, še vedno razočarana.

Se je pa današnji dan začel veliko bolje. Dragi ti, ki te pišem in te nisem še poimenovala, danes imam namreč rojstni dan. Osemnajst. Od danes sem polnoletna. Od danes naprej lahko počnem kar hočem. Od danes naprej sem samostojna oseba. Mami mi je pripravila zajtrk. Ne tisto, da bi mi nekaj dala na mizo, ampak je spekla rogljičke in skuhala pravo kavo. Do danes je nisem smela piti in zato sem doma vedno pila kakav. Naj ostane skrivnost, da sem si jo včasih skuhala, ko sem bila sama doma ali da sem si jo naročila, ko sva se z atijem dobila v mestu. Ko ga ravno omenjam, kmalu po zajtrku me je poklical.

»Vse najboljše, moja najdražja hčerka!«

Vedno me tako naslavlja. Ne vem zakaj, ker je to povsem logično. Ne samo, da sem njegova edina hčerka, ampak sem tudi njegov edini otrok in potemtakem (sploh ne vem, od kje sem pobrala to besedo) ne morem biti nič drugega kot najdražja. Če bi recimo imela sestro, mi ne bi mogel rečt, da sem najdražja, ker potem bi bila sestra ljubosumna in bi planila v jok, sploh če bi bila mlajša od mene. Mlajše sestre so vedno nadloga, sem prebrala na med over netu. In enako ne bi mogel njej rečt, da je najdražja, ker bi bilo to skrajno nepošteno do mene. Zato se mi kar dobro zdi, da sem edinka.

Rekel je, da ima presenečenje zame in da me pride iskat ob desetih. Na hitro sem se oblekla osemnajstletnici primerno in ga počakala. Zunaj, seveda. Mama ga ne mara prepogosto videti. Pravi, da ji je s svojim odhodom strl srce, ampak jaz pravim, da pretirava. Strto srce ne bi več delalo, ona pa še vedno živi. Vem kako je to, ker sem imela biologijo pet, čeprav so rekli, da so mi pri tem pogledali skozi prste. Karkoli so mislili s tem, jaz na rentgenu nisem bila, tako da so očitno bili oni in pogledali skozi svoje prste.

Ati ni skoparil. Brž ko sem sedla v avto, je rekel, da mi greva kupit avto. Dragi moj zvezek, vem, rekel boš, da sem (ne najdem izraza), a pričakovala sem, da me bo peljal v salon vozil. Pa me ni. Ustavil je na kamnitem parkirišču, kjer so stali avti, ki so se očitno prodajali. Razširil je roke, kot v kakšnem filmu in rekel »najdražja moja, izberi si avto«. Ne me narobe razumeti. Avto si zelo želim. Ampak če bi bila res njegova najdražja, bi me verjetno peljal v salon, jaz bi samo s prstom pokazala, on bi opravil vse drugo in jaz bi se odpeljala. Tako je ponavadi v filmih. Potem, ko sem izbirala in trikrat tudi izbrala, sva se ob tem iskreno pogovarjala in rekel mi je »veš, Marina, življenje ni film. Zate želim le najboljše in zato sem te pripeljal med te kripe, da si izbereš eno od njih.« Trikrat sem izbrala in trikrat mi je izbran avto odsvetoval. Nato sem mu rekla, naj izbere on, na koncu sva izbrala skupaj. On je stopil v nek kontejner plačat, jaz pa sem stala ob avtu, da ga ne bi še kdo hotel kupiti. Nato sva šla uredit papirje in na večerjo.

Odkar sem naredila izpit, sem danes prvič vozila. In to sama, kot se za samostojno žensko spodobi. Ker pa je bil že večer, nisem uspela prebrati, kakšen avto imam. Vem le, da je svetlo moder in noter zelo velik, zunaj pa majhen. Bom preverila jutri ob dnevni svetlobi, ko se bom tudi dala na to, da malo raziščem pomen vseh gumbov.

Ko sem odklenila vrata, sem zaslišala harmoniko. Prepričana sem bila, da mi je mami pripravila zabavo, na katero sta prišla oba strica, babi in dedi ter še mogoče Tamara ali kdo iz moje družbe, zato sem se že na stopnišču psihično pripravila na to, kako bodo vsi planili v zrak in zakričali »presenečenje«, ko bom vstopila. Pa ni bilo nič. Mami je spala na kavču, na televiziji pa ena od teh skupin, kjer so v narodnih nošah in igrajo harmonike.

Dragi ti, neizmerno vesela sem za današnji dan. Tako malokrat preživim dan z atijem, da znam te trenutke prav zares ceniti. In končno imam avto. Zdaj si želim samo še fanta. In službo. In svoj denar. In da bi znala kuhat.

06.01.18

Dragi.

Glede na to, da sem bolna, imam čas prav za vse neumnosti. Pravzaprav imam čas za neumnosti vedno, saj sem vendarle brezposelna in brez študija. Na to me opomne mama vedno, ko mi v sobo prinese čaj in mi da tisti občutek manjvrednosti. Ji pravim, da naj gleda na to pozitivno, saj če bi imela v tem trenutku službo, bi me morala peljati k zdravniku, ki se ga na smrt bojim. Potem bi spet jamrala, da me mora stalno nekam voziti. To zna najboljše. Še takrat, ko sem se odločila za trgovski poklic, ji ni bilo prav. »Kaj boš v trgovini počela, saj si nerodna in matematika ti ne gre, pa tam moraš delat z ljudmi, kar je slabše, kot delati z živalmi«, je rekla. Ja, mama, vem, z enim človekom živim, čeprav bi morala z dvema, ampak je eden odšel, ker je bil naveličan tvojega jamranja, najbrž. Saj ne vem zakaj je odšel. In da ne povem, kakšne stvari je govorila, ko sem se odločila narediti vozniški izpit.

Malo pozitive, prosim. Če bi bila zaposlena, bi sedaj imela verjetno tečno šefico, ki bi mi ob vsaki priliki povedala, da me plačuje za delat in ne za biti na bolniški. V tem primeru je boljše, da sem brez službe. Denarja sicer je nekaj, ni pa luksuz. Mitja, eden iz družbe, je večkrat rekel, da ko bo velik, bi se rad kopal v denarju. Sem mu naravnost povedala, da je bedak. Ne moreš se kopat v denarju. Kopaš se lahko v morju, jezeru, v denarju pač ne. Tudi plavat ne moreš v njemu. On bi se pa kopal v njemu. Lahko ležiš v banji in si pokrit z bankovci in kovanci, samo ne moreš rečt, da se kopaš v denarju, če prideš ven ravno toliko umazan, kot si šel noter, obenem pa še suh.

V četrtek sem šla mimo zavoda in pogledala par oglasov za zaposlitev. Odločila sem se, da bo to moje leto in da bom dosegla svoje želje. Zapisala sem par naslovov, da jim pošljem svoj življenjepis in mogoče bom dobila službo in z njo tudi denar. Včeraj sem že poslala nekaj prošenj in bo verjetno trajalo nekaj dni, preden dobim kakšen odgovor. In verjetno sem se prav na poti iz pošte prehladila in dobila vročino, ker sem morala peš. Mama me namreč ni hotela peljat, ker zanjo je to zapravljanje denarja in zakaj bi trošila bencin za me peljat, če lahko grem tista dva kilometra peš. Danes ji spet ni prav, ker mi mora kuhati čaj.

Kolikor mi ne daje ona občutka manjvrednosti, mi ga je dal prej radio. Tisto, s čimer je obremenjena tudi moja mama, ona mora vsak dan poslušati, kaj vse se je zgodilo na ta in ta dan v preteklosti. Reklo je, da je na današnji dan ne vem katerega leta, ampak mislim da malo pred mojim rojstvom, Primož Peterka postal prvi Slovenec, ki je zmagal v nečem in postal nekaj. In to mi je prišla povedat v sobo, ko mi je prinesla čaj. Butasto se mi je zdelo že ko sem slišala po radiu, še bolj pa, ko mi je povedala. Kot da bi mi hotela nekako indirektno povedat, da iz mene nikoli ne bo nič. Dragi neimenovani, povej mi, a naj začnem zdaj skakati kot Primož, da bo mami vesela? Bo vesela? Recimo, jo bo veselilo voziti me na treninge, ker avta še nimam? Močno dvomim. Saj vem, ona hoče zame vse najboljše in mi na nek način pomagati, da se najdem, ampak meni se zdi, da sem se že našla. Pravzaprav ne vem, če sem se. Ni še tako dolgo, kar sem v enem podkastu poslušala, da se mora človek celo življenje iskati. Sem razmišljala, če se celo življenje iščeš, potem se nikoli ne najdeš. Ampak sem razmišljala tudi v drugo smer, ker pač rada vidim stvari z različnimi pogledi in če se enkrat recimo najdeš, potem je verjetno konec. Potem najbrž ne siliš naprej. Kot ko kupuješ posteljnino. Brskaš, gledaš, premetavaš, dobiš tisto, ki ti je najbolj všeč. Potem si za kako leto ali dve brez problemov. Ker zakaj bi, ko najdeš dobro posteljnino, brskal naprej še za boljšo. Prav rada bi kdaj osebno s kom poklepetala o takih stvareh, a v moji družbi so bolj kot ne osebe prvih besed. Kar rečejo, tako je. Ne razmišljajo. In moje mnenje je, da jih bo to nekoč drago stalo, ampak to je le moje mnenje in ga ne vsiljujem. Se bodo že nekoč primorani učiti iz svojih napak.

Še nekaj dni bom počivala, toliko da se pozdravim, potem se bom pa pozanimala, kako je z nakupom avta. Mami nočem niti omenjati. Ko sem ji povedala, da bom delala izpit za avto, pa je bilo takoj »zakaj pa rabiš izpit za avto, veš da so norci na cestah, saj niti prakse nimaš, da bi vozila«. Ja, mami. Izpit hočem, ker se mi ne da poslušati njenega negodovanja, da me mora stalno nekam vozit. Da nimam prakse vozit, se mi zdi pa logično, zato te pa tam naučijo ljudje, ki so tam plačani. Kdo drug me pa bi? Mami? Če bi me ona učila, to bi bil šele osebnostni poraz. Saj ne, da jo imam za glupo, ampak ona včasih ne ve, kaj bi pritiskala. Verjetno je edina ženska na svetu, ki si želi tri noge samo zato, da bi lahko pritiskala vse tri stopalke naenkrat. In potem sem naredila izpit s prihranki, nekaj pa je dodala še babi. Mogoče še nisem omenila, da sem iz čudne familije, mami mi namreč takrat niti čestitala ni, ati je bil vesel, dedi je (domnevam, da sarkazemistično) rekel, da si bo kupil nov avto, starega pa dal meni, kar bi bilo idealno. Bi ga poklicala in vprašala, kako je kaj na tem področju, pa se bojim, da je na to že pozabil. Za svoja leta je še čil in zdrav, a ko mu kaj ne sede, preprosto zaigra demenco in verjetno bi jo tudi sedaj. Bom pa razmislila tudi o temu. Da mu rečem za avto, ne o demenci. Čeprav, ko razmišljam o temu, avta verjetno ne kupiš kar tako, kot recimo hlače. Ne greš kar v trgovino, gledaš pet minut in potem vzameš. Ali kot kruh, ko vzameš, kar pač je, saj je le za en dan. In mogoče se je dedi le sprijaznil, da sem jaz, njegova edina vnukinja, naredila izpit za avto in se je dal v preračunavanje, kaj bi se mu ta trenutek zdelo pametno izbrati. In je v resnici njegov avto že skoraj moj.

Dragi brezimenski, to je za danes vse. Grem nazaj počivat in pit čaj, pa jest tablete. Mogoče, če se bom boljše počutila, še jutri kaj napišem, če ne, pa takrat, ko se mi bo kaj zanimivega zgodilo. Recimo, ko bom dobila službo ali avto. Ali fanta. Ali kakšno novo prijateljico.