Kategorija: Marina

11.3.2018

Dragi.

Zjutraj je v sobo prihitela mami in mi hitela razlagati, da je umrl Miloševič. Bila sem rahlo šokirana, saj sem bila prepričana, da je umrl že pred leti in v polsnu nisem uspela dojeti, kako bi lahko umrl dvakrat. Mi je bilo pa čudno, da bi se to zgodilo. Šele po zajtrku sem ugotovila, da mi je mama govorila o njeni priljubljeni rubriki »na današnji dan«. Sicer mene tudi zanima zgodovina, ampak nisem tako zelo obsedena, kot mami. Ona ima cel registrator, zelo lično urejen, na vsakem listu posebej datum in kaj se je zgodilo na tisti dan v preteklosti. Za vsak rojstni dan ve, kdo od slavnih se je na tisti dan rodil ali umrl, natančno pove vse dogodke, skratka, obsedena. Velikokrat mi pove povsem drugo informacijo. Nekaj časa sem si zapisovala, kar mi je povedala o preteklosti na dnevni ravni. Če sedaj pogledam, lani mi je na ta dan povedala, da je umrl Alexander Fleming, to je bil tisti stric, ki je izumil penicilin, ali pa oni drugi, ki je pisal knjige, ne vem točno. Če pogledam še nazaj, dve leti nazaj mi je povedala, da se je rodil Tomaž Domicelj. Takrat nisem vedela, kdo je to in sem preverila na internetu, potem mi je bilo jasno, da bi bilo mogoče boljše, da sploh ne bi brskala.

Razmišljam, da bi morala tudi sama kaj početi v tej smeri. Dragi, če pogledam malo v prihodnost, verjetno bo ta mamina knjiga, ki jo vsako leto vsak dan dopolnjuje, nekoč moja. Saj se ne strinjam z njo in njenim početjem, ampak roko na srce, v to je vložila ogromno truda in škoda bi bilo, če bi to nekega dne zamrlo. Dragi, obljubim, resnično, bom se bolj zanimala za to. Za njen hobi, če že svojega nimam.

Lahko ti priznam, utrujena sem. Danes sem prosta, nedelja je in plan imam cel dan počivati, gledati serije in brati internet. In to je tudi vse, kar sem nameravala danes napisati.

Zvečer sem si namestila Tinder.

26.2.2018

Dragi.

Ne morem skriti navdušenja nad Nininim klicem. Čeprav sem ga pričakovala, nisem mislila, da bo tako kmalu. V petek, malo preden je mami postavila tenstan krompir na mizo, je zazvonil mobitel. Neznana številka in najprej sem mislila, da mi hočejo prodati kakšno zavarovanje, saj se teh vsiljivih klicev kar težko znebiš. Tudi če rečeš, da nič ne rabiš, ti ponudijo pa nekaj drugega, vse, samo da bi te prepričali, da bi nekaj vzel. Saj vem kako to gre, sem vendar prodajalka. Čeprav z niti enim delovnim dnem. Vseeno sem se javila.

»Živjo, Nina tle. Na razgovoru sma se zmenile, da te pokličem. A si še na razpolago?«.
»Živjo, ja, še, ja«, sem odgovorila navdušeno.
»Super, a bi lahko prišla v ponedeljek? Boma imele malo uvajanja, pa to«, je rekla.
»Okej, pridem. Kdaj pa?«. Zakaj ljudje podajo samo polovico pomembnih informacij? Logika je, da enkrat zjutraj, ampak lahko bi prišla ob petih popoldne in rekla, da smo se zmenili samo za ponedeljek.
»Kar ob devetih pridi«.
»Okej, super«.

In, dragi, danes je bil ta ponedeljek. Že pet minut pred deveto sem parkirala in se odpravila proti informacijskemu pultu, kjer je močnejša ženska očitno že vedela, kdo in kaj sem. Močnejša ne mislim močnejša, ampak dobesedno debela. Ne samo debela, prav zavaljena. Ena tistih, ki zaradi obsega svojega telesa in kratkosti rok le teh ne more prekrižati na hrbtu. Še spredaj ji je verjetno muka. Ampak so me učili, da ne smem soditi po zunanjosti, zato tega ne počnem.

Nina in Marjan sta me sprejela v sejni sobi. Marjan mi je podal roko, povedal par vljudnostnih fraz, nato pa je Nina razložila površen proces dela ter urnik. Delala bom en teden zjutraj, en teden popoldne in takrat, ko bom popoldne, me bo čakalo še nedeljsko delo. Tudi prav, denar mi bo prav prišel. »Natančnejše navodile boš dobila na oddelku, kamor smo te dodelili«, je rekla Nina. Rodilnik, sem si mislila. »Zdaj pa kar stopi z mano«, je rekla in ubogala sem, kot menda moraš nadrejene. Toliko sem se že pozanimala. Stopila sem za njo v nek majhen prostor, na čigar vratih je pisalo ¨ekonomat¨, med kupe kartonastih škatel, polnih papirja za tiskalnik, rolic, verjetno za blagajno in ostale uporabne krame. Izročila mi je brezrokavnik, dva kemična svinčnika, blokec, olfa nož in majhne škarijce. »To je osnovna oprema«, je rekla. »Kar nadeni si brezrokavnik in greve na oddelek«.

Med potjo proti oddelku mi je razkazala še trgovino, prehod v skladišče, skladišče, priročno skladišče in kar naenkrat sva stali pred simpatično črnolasko. No, simpatična je bila verjetno trideset let nazaj, saj jih je zdaj kazala več kot petdeset in njen obraz je že načel zob časa. Kar slab je moral biti tisti zob, saj se ji je videlo, da nekaterih gub ne more skriti še tako dober puder. Črnolasa je bila pa še vedno, čeprav verjetno ne original.

»Vida, tole je Marina, Marina, tole je Vida«, naju je predstavila Nina. »Vida bo tvoja mentorica in ti bo pokazala način dela in predstavila vse, kar moraš vedet«. Proti Vidi sem stegnila roko, ona jo je tako hladno prijela, niti zamigala ni z njo, imela sem občutek, kot bi prijela mrliča. Sovražim hladne roke, ampak to ni bila hladna roka, to je bila roka ledene skulpture. In ko se je predstavila, ojoj, tisti siten, piskajoči glas. Saj sama tudi nisem popolna, ampak občutek imam, da se ne bova štekali.

»Pridi, pokazala ti bom tvoje delo«, je rekla s tistim grdim glasom. Peljala me je v skladišče. »To je voziček«, je rekla in s prstom pokazala na voziček. »To je moka« in je pokazala na moko. Počutila sem se kot v vrtcu. »Kaj ti povesta ti dve informaciji«, je vprašala. Kaj naj rečem? Naj se pohecam? Bolje da ne, s svojimi mrtvo hladnimi očmi me lahko zamrzne. »Moko naložimo v voziček in peljemo v trgovino, si mislim«, sem rekla. »Prav misliš«, je rekla. Kako bi lahko sploh mislila narobe?

Nekaj minut kasneje stojiva pred polico z moko. »Tvoje delo je«, je začela, »da pogledaš, kaj na polici manjka, greš v skladišče iskat, pripelješ in preden zložiš na polico, jo obrišeš. Police morajo biti polne in čiste. Če ljudje nekaj ne dobijo, gredo v drugo trgovino in to je najslabše, kar se lahko prodajalcu zgodi«. A resno? Zanimivo, da je to slabše kot recimo smrt ljubljene osebe ali bog ne daj, požar, naravna katastrofa ali kaj takega.

Vida me je pustila samo, jaz pa sem vso moko spravila s polic, jih obrisala in nazaj zložila. Ni mi jasno, zakaj bi morala čistiti samo ko bi jo nakladala. Poleg tega moraš biti priden, da na drugih pustiš vtis in to je potem ključ do uspeha. No, ključ ti ne pomaga nič, vmes so še vrata, ki jih moraš odpret. Proti koncu delovnega časa je spet prišla Vida, pogledala, kaj sem naredila in kaj naj rečem, se mi zdi, da je bila za moj prvi dan kar zadovoljna. Videla je, da je vse čisto, nikjer ni bilo lukenj in mislim, da sem naredila vtis. »Dobro je, pojdi domov«, je rekla. Ona reče, da je dobro? Dobro ni dobro. Dobro je relativno. Pomeni, da ni slabo, pomeni le, da je zadovoljivo. Kot če bi v šoli dobil dve. »Veš kaj je še treba«, je vprašala. Skomigajoče sem naznanila, da ne vem. »Pazit na roke«, je rekla. In priznam, so me res kar bolele. Kako ne, saj sem veliko preložila.

Dragi, res me veseli, da sem dobila službo, v kateri uživam. Zdaj bom pa zaključila, ker me resnično bolijo roke.

14.2.2018

Dragi.

Si ti vedel, da so na današnji dan pred kakimi stotimi ali malo več leti umorili svetega Valentina, ker je v nasprotju s cesarjevo odredbo poročal mlade pare? Kasneje, verjetno da bi se mu odkupili, so po njemu poimenovali praznik zaljubljencev, kar pa mu ni kaj dosti pomagalo, saj je bil že itak mrtev. Ampak jaz o temu nimam pojma – ne o smrti, ker sem pač še živa, ne o ljubezni, ker jo poznam samo iz filmov in knjig. Vem kako je, ko imaš rad, ker nekaj ljudi imam celo jaz rada. Recimo atija in celo mami, le da to je drugače. To je tista ljubezen, ki pač mora biti. So moji starši in je logično, da jih imaš rad, čeprav verjetno obstajajo otroci, ki svojih staršev ne marajo, kolikor berem na Twitterju.

Je tudi tista ljubezen, ko imaš rad prijatelje, ne glede na spol. Sama jih imam sicer malo in od tistega šopinga v Ljubljani, še Tamare ne jemljem za svojo prijateljico. Tistega dne, sem prišla do zaključka, me je izkoristila samo za družbo na avtobusu, kot se slovnično pravilno reče, čeprav sva bili v njemu. Oh joj in tisto, kar sta počela z Anejem, če je tisto ljubezen, potem sem vsa srečna, da še nisem bila zaljubljena.

Vem, dragi, boš rekel, da pretiravam, ampak sama razmišljam precej ekonomsko. Po poklicu sem pač trgovka in čeprav nimam še niti enega dneva delovne dobe, znam razmišljat tipično trgovsko. Naj ti pojasnim, dragi, na svetu sta dve vrsti prodajalcev. Eni so tisti, ki bi naredili vse za denar. Ni važno, vse se da prodati in prodali bodo vse, samo da bodo imeli denar. Drugi so tisti, ki jim ni vseeno in zato tudi kakšno stvar podarijo. Meni ni všeč, da je vse zapakirano v plastiko, ki nikoli ne razpade in konča nekje v morju in potem greš nekoč v Honolulu na dopust in gledaš, kako mimo tebe plove nekaj belega in rdečega in si misliš, verjetno neka avtohtona riba, ko se pa približaš, vidiš Mercatorjevo vrečko. Čeprav, meni se zdi, da nisem prava oseba, da bi na to opozarjala, poleg tega pa samo svoje misli zapisujem vate in tega ne bo nikoli nihče bral.

Veš kakšna ljubezen še obstaja? Navidezna. To je, ko imaš rad nekoga, ki je znan. Recimo Ed Sheeran. On je zvezdnik in ker ga imaš rad, kupuješ njegove cedeje, gledaš njegove posnetke, poslušaš njegovo glasbo. Ampak to je enostransko, ker on tebe nima rad, niti te ne pozna. Ne vem s kom bi ga lahko primerjala na domačem tržišču. Tiste, malo mlajše od mene, kolikor sledim po internetu, padajo na BQL, mojih let in starejša dekleta pa na Hamota in Megliča, verjetno. Na kaj padajo tipi, ne vem, ampak pri njih je vse drugače, še najraje vidijo, da je napol gola.

Tudi če je valentinovo, meni se bolj zdi, da je to bolj kot ne praznik za gostince in trgovce. Seveda vsi vedo, da vsak rad pelje svojo simpatijo ali osebo, s katero je v ljubezenskem razmerju ali celo poročen, na pijačo, če ne kar na večerjo. Gostinci se pripravijo, spackajo nek menu v obliki srčka in podobno. Trgovci celoten februar preživijo zaradi čokoladnih bonbonjer in vrtnic in vsega ostalega sranja, ki jim ga nekako uspe zaviti v ta valentinovski duh. Jaz ob tem le rahlo bruhnem, ker vem, da na te finte padajo le materialisti. In predvsem materialistke. Zakaj, o le zakaj ti mora za valentinovo kupiti neko drago pižamo s srčki ali dva enaka telefona, ker sta pač par in morata imeti enak telefon? Lahko ti kupi makovo žemljico, recimo, da potem eden drugemu z jezikom čistita tisti mak z zob. A to ni ljubezen? Meni se zdi, da je.

Dragi, zdi se mi skrajno neumno, da o tem sploh pišem, ker do sedaj sem imela marsikaj in marsikoga rada, zaljubljena pa še nisem bila. Kakšna je sploh razlika? A če imaš nekoga rad, to pomeni tudi, da ga ljubiš? To področje moram še malo raziskati. Bom sedaj v postelji, tebe pa odlagam, dokler se mi kaj zanimivega ne zgodi.

12.2.2018

Dragi.

Danes sem opravila razgovor za službo in imam precej mešane občutke. Na Twitterju so mi dopoldne dvigali moralo, medtem ko je na Facebooku komajda padel kakšen všeček. Še en dokaz, da se mi, inteligentnejši, raje zadržujemo nekje, kjer niso vsi.

Kot sem ti že v enem prejšnjih zapisov obljubila, da bom preverila, kakšen avto imam – no, Twingo je. Napis znamke je že odpadel, ampak sem domnevala, da je to Renault, ker kdo drug bi znal narediti tako praktičen avto, kot Francozi? Povsem logično je, da je idealen za njihova mesta, kot je Pariz in ko sem se vozila na razgovor, sem samo čakala, kdaj bom zavila v kakšno ozko ulico in se počutila kot v Parizu. Sicer ne vem kako se človek počuti tam, ker še nisem bila, ampak si znam predstavljati, da ne more biti nič drugače, kot pri nas. Le govorijo drugače.

No, na razgovoru je potekalo nekako tako. Prišla sem v trgovino, na informacijskem pultu povedala, da imam razgovor, nakar me je uslužbenka napotila proti enim vratom in rekla, naj kar grem po hodniku in potrkam na vrata na desni. Potem sem šla na tisti hodnik in potrkala na vrata na desni. Potrkam enkrat. Nihče se ne odzove. Potrkam drugič, še vedno nič. Mislim si, verjetno ni nikogar tu, ker smo dogovorjeni šele čez deset minut in bo najbolje, da počakam. Čakam tam pred tistimi vrati. Nato pride po hodniku, v isti smeri kot jaz prej, eno dekle, tam nekje pri petindvajsetih.

»Živjo, a čakaš?«
»Čakam, ja«, odgovorim, kot da ni samoumevno. Nato kakšno minuto stoji poleg in si me ogleduje.
»Pa, a je kdo noter«, vpraša.
»Ne vem, trkala sem, pa ni nihče nič rekel«.
»Ja, potem pa kar pojdi noter«.
»A kar tako?«, vprašam, ker nisem prepričana, da lahko kar vstopim.
»Ja, kar pejd, če ne, grem jaz«, odvrne.
»Ne ne, saj grem«. S strahom primem tisto kljuko in vstopim. V vece. Predstavljaj si, dragi, na razgovor sem čakala pred vecejem. Da ne bom izpadla kot budalo, sem nekaj časa stala ob školjki, nato pa spustila vodo in se odpravila ven.

»Nasvidenje«, sem rekla dekletu, ki je čakalo pri vratih in se podala naprej, k naslednjim vratom na desni. Lahko bi kdo na informacijskem pultu povedal, da je več vrat na desni. Le pred katerim prostorom bom zdaj trkala. Na srečo, sem pri pravih vratih, saj se je brž zaslišalo »naprej«.

Vstopim, nekaj vljudnih fraz, kot recimo dober dan, jaz sem ta pa ta in sem tu pa tu za to pa za ono. Simpatičen moški, tam nekje blizu petdesetih, mi pokaže na stol, sedem, on se predstavi kot poslovodja trgovine, v kateri naj bi delala in kot verjetno tudi bom, saj je mami rekla, da v Šparu vzamejo vsakega. Nato pokliče še tajnico ali nekaj drugega, ne vem točno. Domnevam, da nekoga, ki dela v kadrovski, ker zakaj bi recimo poklical skladiščnika ali prodajalko iz oddelka sadja. Nato vstopi dekle, s katero sva se družili pred straniščnimi vrati.

»O, saj midve se že poznama«. Štajerka. Iztegne roko proti meni in se odločno predstavi kot Nina. Njen stisk je krepak in sama sebi citiram Levstika ¨da je Brdavsu kri izza nohtov pritekla¨. Predstavim se kot Marina, edino smiselno, ker mi je pač tako ime. Vstane tudi poslovodja in se predstavi kot Marjan, tudi on ima krepak stisk, ampak ne tako kot Nina. Nato se posedemo.

»A res«, pogleda Marjan Nino začudeno, »od kje pa?«.
»Ah, na hodniku sva se srečali«, reče Nina in čakam, če bo povedala, da sem na razgovor čakala pred vecejem. Na srečo ni, vsaj dokler sem bila prisotna.
»Dobro, dobro. Sem mislil, da že od kje drugje, saj veš, nočem da bi se govorilo, da je kdo prišel po vezah«, je pomignil proti Nini.

Potem smo začeli. Kaj sem, kdo sem, kakšne imam cilje v življenju. Tu sem se malo zamislila. Kakšne cilje imam? Sploh imam cilje? Kaj bi sploh rada? Sploh nisem še nikoli o tem razmišljala. Družina, pes, mož podjetnik, lastna hiša, kaj pa vem. Kaj naj rečem? Še zlagati se ne morem, ker ne znam lagati, poleg tega so e učili, da ni lepo. »Rada bi samo delala«, sem končno izustila. Nima in Marjan sta se spogledala. Marjan je odložil moj življenjepis na mizo. Prav tako, kot v filmih. Le v filmih je slišati, saj pade cela mapa tistih papirjev, medtem ko je moj pristal čisto tiho in elegantno na mizi. Kako ne, če je pa cel moj življenjepis na enem listu.

»Če pa to ni nekaj najboljšega, kar sem slišal od vseh razgovorov! Tako boječe izrečeno, ampak tako realno! Marina, nič več ni treba govoriti, to je to. Mislim, da bo služba tvoja, ampak seveda se moram posvetovati. O vsem boš obveščena, Nina te bo poklicala«.

Nato smo šli na druge debate, kot recimo na prosti čas, o katerem tudi nimam kaj povedati. Rekla sem, da rada berem in gledam filme ter da zahajam v naravo, kar je v bistvu res. Marjan je povedal, da skače s padalom, kolikor mu ob družini čas dopušča, Nina pa je povedala, da se poleg službe ukvarja še z osebnim blogom in numerologijo. Potem smo si kmalu segli v roke in se poslovili.

Mami niti vprašala ni, kako je bilo na razgovoru, sama pa nisem imela volje kogarkoli obvestiti. Na mojo srečo me je klical ati in želel vedeti vse. Vsaj nekoga zanima in kljub vsemu, sem izredno vesela, da ga imam. Kasneje je klical še dedi. Tudi njega je zanimalo vse in bil je neizmerno vesel, da bo njegova prva in obenem edina vnukinja imela službo. »A veš, Marinca, tisti avto, ki sem ti ga obljubil … nisem še novega kupil«, je dejal proti koncu pogovora. Potolažila sem ga, da že imam avto in da njegovih besed nisem resno vzela. Potem je bil sicer slišati rahlo užaljen, ampak če je preživel eno vojno, bo verjetno tudi to.

Dragi, prav zdajle razmišljam, da res nimam nobenega hobija. Večinoma sem doma, tudi ker nimam denarja, ampak tudi če bi ga imela, ne bi to veliko spremenilo. Ne bi posedala v barih, kot to počnejo dekleta iz moje družbe. Ja, rada grem v naravo, ampak to nekako ni hobi. Naj bo to dovolj za danes, grem razmišljat, kakšen hobi bi lahko imela.

2.2.2018

Dragi.

Ta sončni petek se je začel s poštarjevim obiskom. V bistvu to ni nek veliki dogodek, če je vse po sreči, pride vsak dan. In zbaše v nabiralnik vse tiste reklame, ki jih pač mora, tudi če določene trgovine sploh ni v našem mestu. Običajno jih mami potem vse prebere, vse pregleda, kje je kaj cenejše in potem tam nakupi. Meni se zdi, da ni velike razlike, sploh če se med vsemi trgovinami vozi z avtomobilom. Sem ji že svetovala, naj gre po nakupih kako drugače, ampak se je odzvala nekako tako kot se vedno: »kaj pa ti veš, saj si še smrklja«. Ker mi je pisanje v zadnjem mesecu kar prišlo v kri in drugega dela nimam, bi lahko zapisovala vse njene razloge, zakaj sem smrklja, butasta in še kaj. Knjigo bi nato lahko izdala, saj to ne more biti težko.

Da se vrnem k poštarju, danes je prinesel en kup pisem in čisto vsa so bila zame. Z izjemo položnic, že kakšno leto nisem dobila pisma. Kdo mi bi pravzaprav pisal, če me vsak lahko poišče na Facebooku, Twitterju ali Instagramu. Moje mnenje je, da pisma pošiljajo le še bedaki, z izjemo voščilnic za praznike. Zakaj bi se nekdo usedel, vzel v roke svinčnik in na roke napisal nekaj, kar ima za povedati? Ljudje, smo v letu 2018, kaj res niste še šli v korak s časom?

Začela sem odpirati tista pisma. Neverjetno, vsem ki sem poslala ponudbo za delo, so se odločili odpisati mi na isti dan. Moje mnenje je, da se ljudje, ki so zaposleni pri različnih podjetjih v kadrovskih službah, dogovorijo in pošljejo, češ, saj je brezposelna, bo vsaj cel dan pisma odpirala. Odprem prvo, trgovina z avtomobili, ki ima še servis, da trenutno ne potrebujejo. Odprem drugo, mala pekarna, ena tistih, kjer ima vse enak okus, pisalo je »mi ne rabemo nova delovci«. Mi je kar malo odleglo. Verjetno je to odpisal glavni direktor in če on nima pojma o slovnici, kakšni morajo biti šele njegovi zaposleni. Odprem tretje, velika trgovska veriga in sporočilo, da me vabijo na razgovor v njihovo poslovalnico! Dvanajstega ta mesec! S pismom v roki se stekla v dnevno sobo, kjer je mami že gledala spored, kot da niso vse turške nanizanke vedno ob enaki uri na televiziji. »Službo imam, službo imam«, sem se drla in skakala skoraj do stropa. Z ne kaj prevelikim navdušenjem me je pogledala in izustila »Aja? Kje pa?«. »V Šparu, poglej, vabljena sem na razgovor«, sem ji molila pismo, medtem ko sem skakala okrog kljubske mizice. Zamahnila je z roko in rekla nekaj podobnega kot »saj tam vzamejo vsakega«. Če je to res, da vzamejo vsakega, potem imam res službo. Dragi, žal mi je, da ti ne morem pokazati navdušenja.

Odprem še četrto pismo, trgovina z mešanim blagom sporoča, da imajo trenutno vsa delovna mesta zasedena, ampak da si bodo shranili moj kontakt. Po eni strani škoda, ker blago pa imam rada. Kar vidim se, kako bi tam na metre rezala bombaž, kašmir, lan in ostale vrste blaga.

Dan sem preživela normalno, nič kaj posebno. Vesela kot že dolgo ne in spodobilo bi se praznovati. Ampak ne bom. Še to ti moram povedat, dragi, da sem včeraj bila z enim iz družbe na pijači. Nič kaj dogovorjena, slučajno sva se srečala in zavila na en čaj. Imela sem ga za bolj pametnega, ampak je včeraj dokazal nasprotno. Trdi namreč, da se klubska miza piše brez črke j. Ne bom trdila, da sem sama blazno učena, ampak sama logika ti more dat vedeti, da se piše z j. On je to utemeljil, da je se piše klubska, ker jih imajo pač v klubih, čeprav ne vem, v kakšne klube on hodi. Jaz še v nobenem klubu nisem videla take mizice, kot jo imamo mi doma ali take, kot jih vidiš v katalogih. Jasno sem mu razložila, da kljubska miza spada v kategorijo miz, ampak ni miza, temveč mizica. In ker dejansko je miza, čeprav je manjša, je kljub temu miza in od tu ime, kljubska mizica. Ne vem kako ljudje, ki se imajo za bolj učene, tega ne dojamejo.

Zvečer sem po internetu preiskala vse možne informacije o mojem bodočem delodajalcu. Vem da je še čas, ampak na razgovor hočem priti pripravljena, da bodo v meni brž prepoznali osebo, ki ima nekaj znanja in ki ve, kam je prišla.

Dragi, to bo za danes vse. Četudi brezposelna, kar ne bom več dolgo, sem prav prijetno utrujena.

24.1.2018

Dragi.

Nekaj dni sem te res zanemarjala, saj se mi ni zgodilo nič takšnega, da bi bilo vredno zapravljati tinto in uničevati papir. Danes se ti pa moram oglasiti, saj je bil zopet en lep dan. No, vsaj tako sem mislila včeraj in še danes zjutraj. Včeraj me je klicala Tamara, če bi šla z njo v šoping. In sem se z veseljem odzvala vabilu. Letos se še nisva videli, ker je večinoma s fantom in prav vesela sem bila, da se je spomnila name in me povabila nekam, kamor bi tudi jaz rada šla. Pravzaprav, saj grem rada kamorkoli, ampak šopinga ne maram. Naj ti opišem, zakaj ga sovražim.

Začelo se je z mamo. Vem, čudno se sliši. Kolikor je prepričana, da ljudje vsega, kar kupujemo, sploh ne potrebujemo in da je škoda denarja in časa za postopati po trgovinah, ona je kljub temu hodila v šoping. In kaj se je tam dogajalo? Zagledala se je v ene hlače. Jih pomerila. So ji bile prav. Pa jih ni vzela, ker mogoče ji bodo ene druge lepše stale. In so ji druge res lepše stale. Ampak jih ni kupila, ker verjetno imajo kakšne boljše ali cenejše ali lepše ali karkoli že, v sosednji trgovini. In so jih res imeli, kdo bi si mislil. Da skrajšam, tako je hodila od trgovine do trgovine in jaz za njo kot mlado pišče za raco. Med vsakim pomerjanjem sem morala stati pred kabino in držati njeno torbico v rokah, da sem bila videti kot še ne mladoletnica, ki so jo starši nagnali od doma in zdaj pred kabino čaka dobro dušo, ki me bo vzela k sebi domov in mi pripravila čokolešnik. In potem sem morala še jaz pomerjati hlače, kar mi ni bilo nikoli jasno, zakaj sploh rabim nove hlače, če imam še troje doma, od katerih sem ene oblekla samo enkrat, ker jih je pač škoda za večkrat. Zato, dragi, sovražim šoping. In danes še toliko bolj, ker si z mojim denarjem ne morem nič kupiti. Saj ne da rabim, ampak vseeno.

Kolikor sem se veselila današnjega dne, toliko sem bila kasneje razočarana. Zjutraj sva s Tamaro sedli na avtobus. Čeprav, sploh ne vem, zakaj se reče na avtobus. Saj nisva splezali na streho, konec koncev je bil mrzel dan in tam bi postali ledeni kocki, preden bi prispeli do Ljubljane. Menda je slovnično pravilno, da se reče, da se gre na avtobus in mogoče je celo res, ampak to si je zagotovo izmislil kak človek v bloku, ki nima drugega dela, ker logično ni niti najmanj. Ker si pač noter v avtobusu. Tudi ko si zunaj, ne rečeš, da greš na hišo, razen če nimaš namena it na streho.

Celo pot do Ljubljane sva klepetali, povedala mi je vse o Aneju, njenem fantu. Toliko je govorila o njemu, da sem ji na momente postala kar malo zavistna. Ni pa povedala tistega najbolj pomembnega – da naju bo počakal na avtobusni postaji, da gremo skupaj v šoping. Dragi, predstavljaj si, kako sem se počutila. Nenehno sem stopicljala poleg njiju ali pa za njima, onadva pa pred mano, držeča se za roke, vsa zaljubljena, kot da jutri ne obstaja. Tudi sama bi najraje videla, da jutri sploh ne bi obstajal. Muke, ki sem jih doživljala, pa hvala, naj se moje življenje konča tu, zdaj, sredi trgovskega centra in naj časopisi na naslovnicah napišejo nekaj ganljivega, da se bom posthumno vsaj komu zasmilila. Vrnila sem se v čase šopingov z mamo.

Tudi Anej ni tako zanimiv, kot mi ga je opisovala. Že ko naju je predstavila, je stegnil roko proti meni in oh, dragi, ko bi se le izgovorila takrat na kakšno bolezen ali na fobijo pred dotikanjem tujčevih dlani. Tako sem segla v tisto dlan, ki ni delovala kot človeška. Po videzu že, ampak bila je hladna in v njej ni bilo niti malo moči, bilo je, kot bi se rokovala z mrličem. Če je že deloval vsaj vljuden, to ni bil. Med govorjenjem je stalno pljuval. Ne tako, kot kakšni gradbeni delavci, ampak normalno, kot menda pljuva večina ljudi, ko govorijo. Le da v večjih količinah. Zdelo se mi je skrajno gnusno. Vem da se mogoče on tega niti ne zaveda, ampak če obstaja neka določena starost, ko se otroci navadijo na zadrževanje urina, zakaj ne obstaja še neka sprejemljiva starostna meja, ko bi ljudje med govorom nehali pljuvati?

Dragi, vem da je grdo, ampak moram opisati še njegovo drugo plat. Kultura mu ni preveč znana, si mislim. Cel čas je govoril, da sama niti nisem prišla do besede. Še ko sem kaj rekla, je začel iti brž kontra, zato sem se v nekem trenutku odločila, da bom tiho, kar je pri meni povzročilo še večje dolgočasje. Na srečo smo kmalu končali z nakupovanjem in mislila sem že, da se bomo poslovili in šli vsak na svoj konec. Ne, Tamara je predlagala še pico. Res sem bila lačna, ampak bi se zadovoljila tudi s sendvičem, ki ga bi pojedla v avtobusu na poti domov. In smo šli na pico. Zakaj si človek naroči pico z rukolo, če mu ni dobra? To je storilo to bitje. Najprej je tisto rukolo stavil na stran, potem je ugotovil, da bi bilo verjetno bolje, če je ne odlaga na pico, kar je pomenilo, da se je polovico pice pritoževal, da je mislil, da bo drugačna rukola, nato jo je odložil na prazni del krožnika in medtem govoril s polnimi usti, da mu iz ust ni špricala le slina, ampak še stopljeni sir, kečap in koščki šunke. Okej, preživim to kosilo in potem gremo domov. Upam, da ga ne vidim nikoli več, ker tudi…no, saj ni lepo in ljudi se po zunanjosti ne sme ocenjevati, ampak zakaj si fant pri dvaindvajsetih pusti brke?

Tamara je očitno tako rada z njim, da je predlagala varčevanje najinega denarja in da naju on pelje domov. Protestirala sem, da je daleč, da je bencin drag, ampak je bilo takoj izrečeno nekaj v stilu, da za ljubezen ni nič predrago. Oprosti, ampak jaz nisem videla nobene ljubezni. Onadva se lahko imata rada kolikor hočeta, ampak tu sem tudi jaz. Jaz, ki sem že cel dan tretje kolo in ju zagotovo motim, čeprav sta verjetno pozabila, da sem z njima. Najraje ne bi bila. Zakaj sem sploh privolila v ta šoping. Saj vem, Tamara me je prinesla okoli. Rabila je samo družbo v avtobusu.

Deset minut kasneje sem sedela na zadnjih sedežih njegove avtomobilske podrtije brez gretja. Celo pot sta se držala za roke. Tudi ko je bilo treba menjati prestavo. Če do danes nisem imela sladkorne, sem jo zdaj gotovo dobila. Pred semaforji sta se žvalila kot lačna. Naj prosim pride meteorit in izbriše iz obličja zemlje ljudi, ki se ližejo v javnosti in ob tem spuščajo razne ¨mmm¨. Mislila sem, da ne bo konca tega dne. Končalo se je tako, da sem na zadnjem semaforju, pet minut od doma, ko sta se spet lizarila, rekla le adijo in izstopila. Šla sem v nasprotni smeri vožnje, tako da nisem niti videla obraza moje izdajalske prijateljice in njenega brkatega slinarja. Čakala sem tudi kak sms, ampak zaman. Saj v bistvu mi je vseeno.

Konec dneva je prišel. Zdaj sem že boljše volje, čakam le še, da te odložim in zaspim. Ker to, dragi, to je za si zapomniti, ampak vseeno za pozabiti.