DECEMBER.

Decembrsko vzdušje se počasi, a vztrajno pripravlja na vrhunec. Lučke, jelke, okraski, kuhano vino, večerni živžav na ulicah, koncerti s šalom okrog vratu in še kaj. Nekateri celo leto čakajo na vse to rajanje, drugim je pa večinoma odveč in komaj čakamo, da minejo ti mrzli meseci.

Če bi me vprašali po najljubših mesecih pred nekaj leti, december ne bi bil med njimi. Če dobro pomislim, ne spada med najljubše mesece niti sedaj. Mi je pa všeč, če se ne pretirava. Priznam, ven me ne vleče. Da bi stal nekje na prostem in silvestroval – ne, to obdobje je mimo. Raje imam zaključene družbe, če je že treba zapustiti varno toplino doma. Izjemoma seveda grem na kakšno dogajanje, čeprav se na koncu večinoma izkaže, da bi bilo bolje biti pod toplo odejo v družbi dobre komedije, skodelice čaja in vonja dišečih sveč.

Celo tako naprej sem, da vsa darila nakupim že v novembru. Namreč, neznosno težko preživljam čas v trgovinah. Običajno mi ni odveč, decembra pa mi gredo prerivajoči nakupovalci na določen organ. Res. Ampak, to ni zapis za pritoževanje. Ni zapis za dvigovanje branosti, niti ne za karkoli drugega. Je le za odpiranje oči.

Nisem pravi naslov za soljenje pameti ali kakršnokoli širjenje sovražnosti. Če me povečana vsebnost kupcev v trgovinah moti, to še ne pomeni, da jih sovražim. Ja, sovražim sicer marsikaj, a ljudi nikoli. Zakaj le? Vsako živo bitje je del našega življenja in ta živa bitja nam, ne glede na to, ali so del ali delček ali nemara zgolj drobec, življenje bogatijo. Ne bo se strinjal vsak, ampak če znaš iz vsake stvari potegniti najboljše in gledati pozitivno, potem s tem ne bi smel imeti problemov. Priznajmo, vedno ni lahko. Včasih kar ne gre in bi najraje obupali. Napaka. Da prideš do zmage, moraš tudi skozi poraze. Nič hudega ni v današnjem ponorelem svetu vreči puške v koruzo, spustiti vse iz rok in se predati misli na to, da se tega ne gremo več. In zdrdramo iz sebe vse, kar nas moti, onesrečuje in ja, potem se brž bolje počutimo.

Samo ljudje smo in v veliki večini ne potrebujemo veliko. Ne, tu ne gre za materialne dobrine, te so od človeka do človeka različne, čeprav so v veliki meri le plod domišljije, želje po sreči in želje po nečem boljšem. Ko bi se ljudje zavedali, koliko materialnih dobrin si lastimo zgolj iz razvajenosti in ne iz dejanske potrebe, bi bilo marsikaj drugače. Več bi se posvečali samemu sebi. Dejansko ljudje potrebujemo, če izvzamemo najnujnejše materialne zadeve, zelo malo. Velikokrat je to le objem, topla beseda, iskren pogled v oči, prijazen nasmešek. In to nam manjka. Si sposoben kar tako, naključnemu neznancu stisniti roko in mu zaželeti vesele praznike? Se kar tako nasmehniti nekomu in mu morebiti s tem polepšati dan?

O ja. Ljudje smo sposobni marsičesa. Na žalost se precej bolj obremenjujemo s tem, kako bi nekomu škodili, kako bi samega sebe povzdignili nekam višje, kako bi bili bolj opazni, koliko bomo zapravili za darilo samo zato, da nas bo nekdo imel rajši. Manj kot se obremenjujemo z drugimi, raje imamo sebe in posledično znamo gledati na življenje drugače. Ker nismo v filmu in nam ni treba igrati nečesa, kar nismo in smo preprosto taki, kot pač smo.

Prej sem spregovoril o darilih. Naj bom realen, s tem ko sem napisal vsa darila, nisem bil povsem iskren. Včasih ne najdem primernega in kljub trudu ne uspem nabaviti do tik pred zdajci. Lahko pa povem, da se to zelo redko zgodi, ker podarjam predvsem preprosta darila. Največkrat so to piškoti izpod mojih rok – osrečijo preprosto (in lačno) osebo in skorajda ni možnosti, da romajo k nekomu tretjemu. Bolj kot je preprosto, bolje je. Ker se ve, da je iz srca.

V bistvu mi dol visi, kako boste praznovali. Kako boste preživeli preostanek decembra in prehod v novo leto. Kaj vse boste podarili in koliko boste zapravili. Jaz vem zase – minimalno in za tiste ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Pa tudi glede ostalih stvari ne bom pretiraval, konec koncev, drevesce je postavljeno, božično žito se je razbohotilo. Želim vam pa, da odprete oči. Da ne tavate skozi potrošniško mrzlico tako slepi, da nakupite vse, kar vašim obdarovancem ne bo prišlo prav.

Zbudi se, raja.