13.6.2018
Dragi.
Poletje je že skoraj tukaj, jaz pa ne vem, kako bom preživela dopust. Lani sem ga z mami, malo po hribih, malo v turističnih biserih širom Slovenije. Predlani z atijem v termah, od koder sva se vozila s kolesom vsak dan nekam. Saj meni se ne gre toliko, da ne vem kaj vidim, če pa sem že v nepoznanem kraju, si pa rada kaj ogledam. Za razliko od velike večine, ne maram morja. Ne me razumet narobe, ne prenašam prevelikega števila ljudi. Rada grem na morje, ampak nekam, kjer niso vsi. Da bi jaz ležala na plaži, okrog mene pa otročad, pa njihove mamice, daj to, pazi ono, pojej to, boš to, obriši se, ogrni se, preobleči kopalke, pusti meduzo, pazi ježke, medtem pa njihovi očetje mirno pijejo nikšičko in brskajo po telefonu, hvala lepa, grem drugam prvi dan. Saj ne da sem to že doživela, ampak menda se dogaja, kolikor sem prebrala na internetu. Čeprav, moje mišljenje, vsak ki kaj takega napiše, še malo doda in v resnici verjetno sploh ni tako zelo hudo.
Malo sem upala, da se bo na vseh možnih spletnih portalih za iskanje ljubezni, našel nekdo, ki bi rabil družbo na morju. Ne boš verjel, našli so se. Na žalost sami takšni, ki so trideset ali štirideset plus. Ne morem z dvajset let starejšim na morje. Če bi našla mlajšega, potem so spet problemi. Spati v isti postelji z njim, verjetno bi tudi kaj pričakoval, poleg tega bi se morala zmeniti o vsemu, kakšen apartma rezervirat, pa kje, pa koliko oddaljen od morja, pa ali je to turistično mesto in konec koncev, koliko bi me to finančno oželo. In tako sem misel na morje počasi opustila.
Dokler mi ni danes Nina v službi rekla, če bi šla z njo na morje. Na Cres. V življenju še nisem bila izven Slovenije. Če sem že šla na morje, je bil to Ankaran in enkrat za en dan Simonov zaliv. Ideja se mi je zdela zanimiva. Zakaj pa ne? Misliš, da bi lahko bilo kaj narobe? Ne vem, Nino sem počasi sprejela, zdi se mi super oseba, dobro se razumeva in je skoraj edina v službi, s katero lahko normalno govorim. Vse ostale so sodelavke so nekoliko zategnjene. No, ne ravno vse, Urška na sadju in zelenjavi je pridna in vestna, ne najdeš napake pri njenem delu, ampak preveč rada govori. Če rabiš kakršnokoli informacijo o katerikoli sodelavki ali kateremkoli sodelavcu, potem se obrneš nanjo. In to mi gre na živce, ker mene ne zanima, kaj v prostem času počne Andreja iz oddelka pijač ali kje je doma viličarist Stane.
Da se vrnem k vabilu. Mirno sem zlagala novo pošiljko durum moke na polico, ko se ob njej pojavi Nina.
»Serbus«. Tako se menda pozdravljajo Štajerci.
»Ojla«, sem odvrnila in ji namenila bežen pogled.
»Nekaj sem razmišljala«, je rekla.
»Kar povej«.
»Ti nimaš nikogar, jaz tudi ne, dopusti se bližajo… Kaj ko bi šle medve skupaj?«.
Ostala sem presenečena nad vabilom in zato nisem vedela, kako bi reagirala. Kaj naj rečem? In sem izustila nekaj vmes.
»Ja, ne vem, mogoče…«.
Nina je ostala pri ideji.
»Poznam mali in prisrčen kamp na Cresu. Že dve leti nisem bila tam, bi pa šla, če bi imela družbo. Pa sem pomislila nate«.
»Ja, slišati ni slabo, samo dopuste…«. Nisem prišla do konca.
»Brez skrbi, to bom jaz prilagodila. Vso opremo imam, nič ne rabiš. Imam šotor, kuhalnik, blazine, stole, mizo, le cunje vzemi«.
In kar tako, vidiš, dragi, sva bili dogovorjeni. Brez prevelikega razmišljanja sem imela planiran dopust, na katerega nikoli ne bi šla, če se ne bi spoprijateljila z Nino.
»Kamp ti bo zagotovo všeč, konec meseca greve, takrat še ni veliko ljudi, super bo, se že zdaj veselim«, je rekla, na rahlo in z razprtimi prsti zaploskala, nasmešek pa razvila do te mere, da ni bilo videti le zob, temveč še obe dlesni. Potem je šla opravljat svoje delo, jaz pa nazaj k durum moki.
Doma sem seveda obvestila mami, da grem na morje z Nino, ravno nekih pretiranih odzivov ni bilo, kot jih ni nikoli. Potem sem poklicala še atija, bil je vesel, da imam družbo in omenil, da mu bom Nino morala nekoč predstavit. Ti povem, dragi, tako sem navdušena, da sem danes že poiskala kopalke, japonke in tiste copate za v vodo, ki te varujejo pred ježki.
Zvečer me je klical dedi in povprašal, če bi vzela njegov avto.