NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Šebreljska planota.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.
Pogled na dolino.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.

IN POTEM DOLGO NIČ…

Naslednjega dne mi je rahlo zavrelo. Ker sem dan prej snel prednje kolo za potrebe prevoza v prtljažniku, mi nekako ni uspelo prav nastaviti. Zavorne ploščice so drsele po disku in kljub nešteto poskusom, ki jih izvede amater, nikakor ni uspelo nastaviti tako, da bi normalno teklo.

Bil je čas sprememb. Zgolj naključje je, da mi je ob istem času nagajal tudi avto, a za to sem že vedel, da bom menjal mehanika. Kakorkoli, tistega dne sem imel opravke. Da bo bolj zanimivo, opravke v dveh različnih mestih, ki ju povezuje Keltika. Ihtav, kot znam biti, sploh če se mi mudi, sem naložil Škota na prtljažnik in se zapeljal direkt k serviserju. Bil je dober serviser, če si mu pripeljal kolo v zimskem času. Ko je imel gužvo, je naredil bolj na hitro, pač. In ko sem mu nazadnje plačal sicer borno ceno, je bilo po prvi vožnji ugotovljeno, zakaj. Razen da je malo z orodjem krilil okrog kolesa, ni bilo niti najmanj profesionalno narejeno.

Pa sploh ni važno. Tistega dne sem ga hotel presenetiti, kar mi ni uspelo, saj je bila delavnica zaprta zaradi dopusta. Ni kaj, rabim novega serviserja. Hitro pokličem soseda, mi da številko enega bolj resnih tipov, ki popravljajo kolesa, ga pokličem, upajoč da lahko še isti dan oddam kolo – tip je v popoldanski izmeni. Ni panike, zmeniva se za drugi dan.

Tri spremembe v tako kratkem času – zamenjal mehanika za avto, zamenjal serviserja za kolo in … sprejel odločitev, da o tretji ne bom pisal v blogu.

Tako sem tistega popoldneva dirjal še na drugi konec Keltike s kolesom na prtljažniku. Naslednji dan sem ga sicer oddal, seznanjen z dejstvom, da bo popravilo trajalo kak teden in pol. Kar se je na koncu razvleklo na skoraj tri.

Da mi bo brez kolesa skrajno dolgčas, sem bil prepričan. Seveda sem se motil. Dogajalo se mi je toliko stvari, da vse ne bo šlo v en zapis. Roko na srce, večinoma sem počival, se predajal branju, se družil z ljudmi in živalmi, kondicijo pa ohranjal s hojo po hribih. Tako sem recimo, kot vsako leto nekajkrat, šel na Blegoš, na Porezen, povrh vsega pa končno obiskal tudi slap Beri. Užival sem v kulinariki in s piva presedlal na vino.

Pogled na Porezen.
Sklepanje prijateljstev z biki…
… in s psi.

Imel sem tudi dovolj časa, da sem razmislil o stvareh, ki bi me morale izpolnjevati, pa me ne in sem na tem področju naredil majhno čistko. Ne bom na dolgo in široko o tem, le to, da kolesarski izleti ne bodo več označeni z dnevom in da se bo na blog sčasoma uvrstilo tudi kaj drugega, ne le kolo.

Ker si pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj pomenijo.

PRVA RUNDA.

Če bi moral za prvi stavek tega zapisa izbrati pregovor, bi izbral tistega, ki pravi, da se dobra roba sama hvali. Ker se bom v tem zapisu pač hvalil. Šalo na stran, nisem take sorte človek. Če slučajno koga zanima, z veseljem povem svoje doživljaje, sicer pa bolj ne.

Ko sem začel z vsakodnevnim kolesarjenjem, sem bil prepričan, da ne bo dolgo trajalo. Zdaj lahko to priznam. Sem namreč bolj lene narave in ko se neke stvari lotim, mi je hitro odveč, če ne vidim rezultatov. Preprosto, naveličam se. A mi je nekako uspelo izpeljati teh enainosemdeset dni.

V prvih dneh sem napisal tale zapis in si zadal, da se bom v zapisih poti posvečal občutkom, doživljajem, zanimivostim, prevoženi kilometri in čas pa bodo nekje na stranskem tiru. Ker grem na kolo uživat, ne pa tekmovat s samim seboj. Vseeno pa imam podatke zapisane in jih uporabljam zgolj za evidenco in spomine.

Kaj naj rečem. V prvi rundi enainosemdesetih dni sem nanizal 87 treningov. Kako je to mogoče – enostavno. Kakšen dan sem na kolo sedel dvakrat. V večini primerov je bilo to ob deževnih dneh, ko sem opravil en dopoldanski trening na sobnem, popoldne pa še enega. Ali enega na sobnem kolesu, drugega na Škotu. Bili so tudi dnevi, ko sem zaradi pomanjkanja časa sedel na kolo zgolj za dve minuti in želim si samo to, da bi bilo teh dni manj. V tem času mi je uspelo prevoziti skupnih 2430 kilometrov, od tega dobrih 1600 zunaj, na pravem kolesu. Ni ravno veliko, a za človeka, ki je začel z nule, zadovoljivo. Kolesarjenju sem se posvečal približno 114 ur. Ampak, to je navedeno kot zanimivost in ne zato, da bi se s tem hvalil. Poleg tega so vse to le številke, ki na koncu ne pomenijo nič, ker šteje le eno – užitek.

Med vsemi potmi sem jih poiskal pet. Pet tistih poti, ki so mi nekaj pustile in nekako zaznamovale. Zaradi njih sem to, kar pač sem, ker realno gledano, še vedno rastem. Ne v višino, ampak… saj razumete.

Konec sveta na Očetovem griču je ena izmed tistih zgodb, ki jih hočeš ali nočeš moraš doživeti. Bil sem soočen z vsem – s pripekajočim soncem, rahlim vzponom, močnim vetrom in odkrivanjem stvari, ki jih prej sploh nisem poznal. Pa tako blizu mene in tako blizu prejšnjega prebivališča, jaz pa za to izvem sorazmerno pozno – pri svojih 3_ letih. Obenem je bil ta zapis najbolj bran, za kar se zahvaljujem vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu.

Končno sem zbral dovolj poguma, da sem se iz pretežno ravninskih poti opogumil za klance. Kondicija je takrat bila bolj klavrna in do takrat me je bilo klancev strah. V bistvu, še vedno me je. Če ga ne začneš prav, te lahko uniči in če ga ne poznaš, ne veš, kako ga začeti. Zato sem izbral vzpon, ki ga poznam in nekako ni nedolžen – gre za približno 900 metrov v približno desetih kilometrih.

Edini zapis o kolesarjenju, ki ga nisem označil z dnevom. In edini zapis, o katerem niti za lastno evidenco nisem zapisal kilometrov in časa kolesarjenja. Pozabil sem števec, pa niti ni tako zelo važno, ker je šlo za dober namen. Drugič sem kolesaril z Deželakom in drugič je bilo fino. Tu se ne boriš s samim seboj. Tu ne gledaš, kakšno kolo ima nekdo drug. Tu te ne zanima prevožena pot, tukaj samo si. In uživaš. In jočeš. Ker veš, kaj imaš, pa se tega ne zavedaš. In to, cenjene bralke in spoštovani bralci, je edino kolesarjenje, za katerega lahko garantiram, da se ga bom udeležil tudi naslednje leto.

V zadnjih letih sem se umiril. Od osebe, kakršna sem bil, je ostala bleda senca, ki se občasno še vedno prikaže. Takšnega se ne maram. Skozi sem dal ravno dovolj in poznam se ravno toliko, da vem, da se za marsikaj ni treba sekirati. To znam zdaj, včasih nisem znal. In je bil stres in so bili živci in je bil kreg in je bilo marsikaj. Še zdaj je včasih. In vem, kaj rabim. Edino stvar, ki ti lahko da več, kot si lahko predstavljaš in prav toliko ti lahko tudi vzame. Zato je bil tistega dne pobeg v naravo pričakovan in izpolnjen.

Če bi bil politični bloger, bi imel bralcev veliko več. In če bi dal ven svoje mnenje, bi se marsikdo strinjal z mano, ravno vsak pa ne. Pa se mi ne da s tem ukvarjati, sploh ker se vsak, ki ima pet minut časa, ima za vsevedca, če pa že to ne, pogreva stvari iz prve in druge svetovne vojne, pa iz časov Jugoslavije in še česa drugega. Dol mi visi za take – jaz le vem, kje je meja in rad sem to, kar sem. Slovenec. Je pač tako, kakor je in dokler sem na svoji zemlji, mi ni in ne bo hudega.

Kaj si želim v drugi rundi? Da bi mi Škot služil. Da ne bi doživel padca ali še česa hujšega. Da me ne bi ulovil dež in da ne bi imel problemov s koleni. To je vse. Zdaj pa naprej v nove zmage.

Naj tale zapis izkoristim še za zahvalo. Zahvalo vsem, ki me prebirate, komentirate, mi sledite na družabnih omrežjih in počnete še karkoli drugega, kar mi koristi in kar me vleče naprej. Brez vas bi že obupal.

DAN 76: POT DOMOV.

Vsega lepega je enkrat konec in žal je tako, da lepe stvari prehitro minejo. Priznam, nisem vedel, da bom v teh nekaj dnevih toliko doživel in toliko prekolesaril, čeprav še zdaleč nisem vsega. Naj mi ostane razlog za vrnitev.

Večer pred odhodom sem razmišljal, po kateri poti naj se vrnem domov. Imel sem vsaj tri ideje, recimo Bohinjska Bistrica s Sorico in na drugi strani idilična Tablja s prav tako idiličnim, čeprav mučnim vzponom na Sella Nevea in Predelom. Kaj mi je bilo, da sem se odločil za klasiko in se odpravil proti Vršiču, mi bo ostala večna uganka.

Ni mi šlo dobro. Sicer sem se malenkostno presenetil, kajti nikoli si nisem mislil, da bom v razmaku petih dni dvakrat na Vršiču. Saj vem, so kolesarji, ki ga osvajajo dnevno in jim na tem mestu izrekam vse pohvale, kajti jaz se bi naveličal. Kakorkoli, dan vseeno ni bil dober, kljub veselju, ki me je prevevalo ob osvojitvi. In bilo je treba narediti sliko, edino v tem dnevu.

Na vrh sem se cijazil skoraj dve uri, kar je dvajset minut več, kot pred tremi leti. Tolažim se edino s tem, da sem tri leta starejši. No, saj ne dirkam in mi dol visi za čas, zabeleženega imam bolj kot ne za spomine. Ampak če bi bilo to najslabše v tem dnevu, bi dan bil pravzaprav idealen. Zasedel sem prvo prosto klopco in navalil na sendvič. Užival sem v razgledu, dasiravno je rahlo pihljalo in bilo na momente nič kaj prijetno.

Nič, dopusta je konec, dajmo skozi še Trento in Bovec, potem bom pa že počasi doma. Še preden je Škot razvil neko normalno hitrost, sem preizkusil zavore in delale so enako slabo, kot včeraj. Ustavim, vzamem imbus in zavrtim vijak za en vrtljaj. Spredaj in zadaj. In mimogrede opazim, da je zadnja zajla že malo natrgana. Jeba. Še za en obrat zavrtim sprednje ploščice, ker preventiva. Počasi se spustim in preverim, če se bom ob zaviranju s sprednjo zavoro ustavil s kolesom in ali se bo mogoče ustavilo samo kolo, jaz pa nadaljeval v prostem letu. Dejmo rečt, da bo. Do Trente sem zadnjo zavoro zategnil še dvakrat. In dvakrat ob pritisku ročice začutil, da se stanje spreminja na slabše.

V Trenti sem naredil daljši postanek. Bil sem siten. Vedno sem na poti na Vršič užival, tudi danes, četudi je bilo naporno. In vedno sem užival tudi v spustu, razen danes. Neverjetno, kako dolga je pot, če trpiš. Daj, zajla, prosim te, zdrži vsaj do Bovca.

Biti na dan sobote in v začetku turistične sezone na tej cesti, je kot ruska ruleta. Motoristi drvijo kot za stavo. Tujci v avtomobilih so previdni in vozijo za teboj trideset na uro, dokler niso prepričani, da te lahko varno prehitijo, pa še takrat te najraje ne bi. Slovenske tablice grejo mimo tebe kot sneta sekira in petnajst centimetrov od balance. Višek pa so, ne glede na narodnost, najemniki avtodomov. Buljijo skozi steklo in silijo naprej, ne da bi se zavedali širine vozila in ko je malo manjkalo, da nisem od enega takega dobil po čeladi s stranskim ogledalom, sem se odločil, da ne bom pokvaril dopusta ne njemu in ne sebi, niti svojim bližnjim. Primojdunej, da bi rad še nekaj let živel. In sem malo pred Koritnico zavil čez most in nadaljeval po makadamski poti na drugi strani Soče. Mogoče bo celo prilika, da se kje namakam, ker se v tem tednu nisem niti v Jasni. In ker nimam kopalk, mogoče dobim celo primeren prostor.

In potem je zajla dala odpoved. Ročica je bila mrtva, jaz pa v blagem spustu s sprednjo nezaupanja vredno zavoro. Nekako se je ustavilo in prestrašen sem sestopil. Bom šel kar peš. No, po ravninah je šlo, spuste, četudi skoraj neomembe vredne, sem pa raje izpustil. Kakih pet kilometrov sem hodil, dokler nisem prišel do Čezsoče. Lačen in od sonca utrujen, a ni mi bilo ne do hrane in niti do počitka. Potem sem zavrtel v klanec do Bovca, kjer sem po poizvedovanju našel servis koles. Žal mi dekle za pultom ni znalo drugače pomagati, kot s prodajo zajle. Resnici na ljubo, najraje bi videl, da bi kolo prevzel nekdo, ki obvlada, naredil tako kot je treba, jaz pa bi šel na pivo. Zajle, recimo, nisem še nikoli menjaval. Konec koncev se mi je v moji kolesarski karieri šele drugič strgala.

Tako sem ob sebi peljal kolo vse do prve primerne sence, ki je bila povsem slučajno na pumpi. Idealno. Pojedel sem čokolado, spil energijski napitek, čez sem vrgel še dva brezalkoholna pira in se lotil dela. Nasvet vsem, ki vas bo grabila rahla panika, ko boste morali sami menjati zajlo: brez strahu. Lažje je menjati zajlo, kot kaj drugega. Če sem sam, ki o kolesu nimam pojma, končal v dveh minutah, potem je jasno, da to ni noben bau bau. Se pa lahko zahvalim sam sebi, da imam vedno s seboj orodje, po novem pa tudi rezervno zajlo.

Nadaljevanje poti se je vleklo kot sam vrag. Pil sem toplo vodo iz bidonov, jih ob vsaki možnosti napolnil, se polival in zdolgočaseno vrtel naprej. Priznam, bil sem utrujen. Bil sem naveličan. In bil sem vesel, ko sem se na zadnji pumpi pred domačim mestom ustavil in kupil radensko, tik pred zaprtjem. Ker sem vedel, da me čaka še tisti kilometer, potem bo konec. Konec poti, konec dneva in konec dopusta.

Menda naključij ni. Menda. In nikoli mi ne bo jasno, kaj me je tega dne gnalo na Vršič, kot tudi nikoli ne bom vedel, kaj bi naredil, če bi zajla odpovedala na Sorici ali na Sella Nevea.

DAN 75: TROMEJA.

Prišel je dan, ki se ga nisem najbolj veselil in prav zato sem ga hotel preživeti kolikor se da lepo in dobro. Zadnji dan dopusta, namreč. Ob zajtrku sem razmišljal, česa vse še nisem videl in prišel do zaključka, da bi lahko bil še kak teden v Kranjski Gori in kolesaril po bolj ali manj znanih biserih.

Utrnila se mi je ideja za Tromejo. Na hitro sem prebrskal splet in zaznal, da je izredno priljubljena krožna pot, ki se začne v Ratečah in konča v Podkorenu. Zaznal sem tudi, da večina kolesari v opisanem vrstnem redu. Okej, jaz ne bom.

Tako se vzpnem skozi Podkoren, na da bi prav dobro vedel, kje sploh sem in z nekakšnim občutkom, da sem se izgubil. Ni me sram priznati, utrujen sem že navsezgodaj in klanec me ubija. Če ne bi bil trmast kot oven, bi odnehal, a nekaj me vseeno žene naprej. Sploh, ko zagledam modro tablo, ki kaže smer proti Tromeji. Takrat sem pomirjen. A vseeno nadaljujem proti Korenskemu sedlu, zgolj zato, ker nisem še nikoli bil. Pa čas imam, saj sem na dopustu…

Po dveh letih je Škot zopet blizu Avstrije.
Občasno zmeden, v času nastanka fotografije pa niti malo…

Na kratko, nič zanimivega. Na parkirišču v senci pojem čokoladico, na kateri je pisalo ¨zmeden¨. Prav zato sem jo kupil. Ker obstajajo trenutki, ko ni bolj zmedene osebe od mene. Kdor me pozna osebno, bi to znal potrditi. Kakorkoli, vrnem se do modre table in zavijem ostro desno na makadamsko pot. Po nekaj vrtljajih je okoli mene vse tisto, kar sem rabil – mir in tišina. Idealno za čiščenje možganov, če le ti ne bi bili zaposleni z drugimi stvarmi, natančneje z okolico. Pustimo ob strani dejstvo, da večji del poti poteka skozi gozd in zato ne nudi ravno obilice razgledov, kadar pa se odpre, so oči presenečene. Meni, osebno mnenje, je ta dan več pomenila senca, vsaj dokler nisem prišel do naslednjega križišča in zopet zavil ostro desno v klanec. Potem sem se ukvarjal z drugimi stvarmi.

Če je nekaj, kar me vleče h kolesarjenju, potem so to take poti…
… in taki razgledi.

Seveda ne vem, koliko časa sem porabil do vrha, ampak to ni tako zelo pomembno, ker sem na poti užival. Tako rečem danes. Četudi so bile noge utrujene in sem v kakšen klanec bolj trpel, kot pa užival. Ampak to je prednost, naj bo pot še tako težka in strma, si na vrhu poplačan z lepim razgledom. In to sem tudi bil.

Peč ali Tromeja je 1508 metrov visok vrh, ki se nahaja na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Večje število spominskih obeležij v treh jezikih se nahaja na vrhu, ampak to me ni toliko zanimalo. Ker sem hotel nagrado, hotel sem razglede. In dobil sem jo. Na Ziljsko dolino in na mogočni Dobrač. In na koroška jezera in gozdnat hrbet Karavank.

Mogočni Dobrač.
Pogled na Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino.

Ko se naužijem lepot, se odpravim na počitek h koči. Dreilandereck Hutte se nahaja na avstrijski strani grebena Karavank in kot je v navadi, ko prestopiš mejo, nihče ne sliši slovensko. Najprej naročim kavo z mlekom in brezalkoholno pivo, ko pa me je natakar čudno gledal, sem raje preklopil na angleščino. Toliko lokalpatriota pa je v meni, da najprej poskusim v svojem jeziku. Dasiravno to ni blog, kjer bi izzval kakršnekoli medsosedske spore, ampak pivo je pa tako sedlo, da sem naročil še enega. In cena je bila še vedno nižja, kot v Italiji.

Ker gre za krožno pot, sem za spust ubral smer proti Ratečam. Zdela se mi je dobra poteza, ker je slednja pot bolj strma. Ampak, zakaj bi šlo vse dobro, če se lahko nekaj pokvari. Omenil sem že, da sem tistega dne po spustu z Vršiča peljal zavore na servis. Ploščice so drsele po diskih in kolo se je prav počasi ustavljalo. Da si boste lažje predstavljali, zamislite si, da vam kratko šalo pove Zoran Predin. Ko on začne, jaz pritisnem ročice in ko on konča, se kolo ustavi. Redki so, ki jim zaupam kolo v servis in še največ sem sposoben narediti sam. ustavim, vzamem imbus in z enim vrtljajem približam ploščice diskom. Na obeh kolesih. Zadostovalo je za kakšen kilometer, nato ponovim. Ni problem v tem, da se ne bi ustavilo, ker po ravnini je delovalo povsem zadovoljivo, na spustu se pa res nisem počutil varno.

Čeprav je rahlo pihljalo, vročina ni popuščala. Na pumpi sem spil še enega brezalkoholnega, nato pa se zaradi relativno zgodnje ure odpravil še do Trbiža. Zamikala me je pot proti Avstriji, pa sem šel malo pogledat. Kdor pozna Pontebbano, bo vedel o čem teče beseda. Idilična kolesarska pot, malo gor, malo dol in brž prideš do Kokove, prvega kraja Kanalske doline. Zgolj še nekaj vrtljajev me loči, čeprav jih je nekaj več, pa sem v Avstriji. Pot postane lepša, predvsem pa ravna. Zapeljem se še do Arnoldsteina, po naše Podklošter. In tam sem zopet uzrl Dobrač. Nekaj me je kar vleko naprej in z velikim veseljem bi nadaljeval, ampak čakalo me je približno 23 kilometrov povratka. Poleg tega bi se rad vsaj malo naspal, ker jutri bo naporen dan…

Dobrač še enkrat.

Nadaljevanje preložim za nedoločen čas, napolnim bidone s svežo vodo in obrnem proti Italiji. Vmes še enkrat obrnem na kolesarski poti, da posnamem tole sliko.

V sobo se vrnem pozno zvečer, utrujen in hkrati zadovoljen. Vidim samo še tuš in posteljo.

DAN 74: KOČA ZACCHI.

Najprej je sledilo neprijetno opravilo – odjava iz apartmaja. O njemu ne bom izgubljal besed. Ker nisem razvajena rit, me nekatere stvari niti niso motile, dejstvo pa je, da za tako ugodno ceno ne bi dobil nikjer prenočišča. Od vsega so mi bile najbolj pomembne tri stvari: da imam kje spati, da se imam kje umiti in da je Škot na varnem. Kakorkoli, ker sem letos kar malo okleval z rezervacijo, sem bil na koncu kar malo razočaran, ampak ni panike – dobil sem sobo v bližnjem gostišču. Tako sem se tistega jutra preselil zgolj za dobrih trideset metrov.

Ni mi zmanjkovalo idej za obiskovanje domačih biserov, a hotel sem pokukati čez mejo. Tako sem v poznem dopoldnevu zavrtel proti Ratečam in kmalu za mejo z Italijo zavil zopet proti Belopeškim jezerom. Ta izraz je še najbolj uporabljan, sicer ju poznamo tudi pod imeni Mangartska, Fužinska in Klanška jezera. O tem je na spletu napisano dovolj, tako da ni potrebno na tem mestu ponavljati že znanega.

Na samem parkirišču sem za nekaj minut postal in občudoval race, nato pa pognal po lepi makadamski poti. Že na začetku zapornica in tabla z opozorilom, da sprejemajo samo gotovino. Nato se začne vzpon. Najprej gre zlahka, potem malo težje. Vem, bolj pripravljenim to ne predstavlja težav, sam pa sem kar težko sopel. Imam razloge – zadnje tri dni sem delal nekje med 50 in 90 kilometrov dnevno in veliko vzponov, zato so bile noge že malo utrujene. A imam horoskopsko trmo in ne odneham kar tako. Sem pa med potjo veliko počival. Občasno je ob poti postavljena klopca, pa nisem izkoristil ravno vsake.

Serpentinasta pot mi je odpirala čudovite poglede na Mangrt in Visoko Ponco in kljub vsemu bi lagal, če bi rekel, da nisem užival. Velikokrat nisem prepričan, a take poti mi dajo vedeti, da sem si izbral krasen hobi. Ker sem imel čas, sem razmišljal o vsem mogočem in tako so misli zatavale tudi k trenutnemu finančnemu stanju in telo je hrepenelo po pivu. Ni mi dalo miru in na enem od ovinkov sem ustavil in preveril stanje v denarnici. Seveda, zjutraj sem plačeval apartma, bil v trgovini, na bankomat sem pa pozabil.

Na enem od počivališč si sendvič razdelim z veverico, ki je prav nič boječe skakljala kak meter proč, nato pa zopet zagrizem v klanec. Za spremembo ne makadamski, ampak betonski. Strm je in kdor si je izmislil tam betonirati, bi moral biti nagrajen s kakšno skromno nagrado, recimo s pokalom za domislico leta in nekaj golaži letno v katerikoli planinski koči. Pot sicer nudi veliko sence, a menda je bil to najbolj vroč junijski dan, kar sem sicer občutil.

Rifugio Zacchi ali po naše koča Zacchi leži na 1380 metrih nadmorske višine in je izhodišče za pristope na vrhove Ponc iz italijanske strani. Kljub temu, da sem prebral mnogo negativnih komentarjev o postrežbi, sem upal na najboljše. Ne vem kakšni ljudje pišejo te komentarje in ali so sploh resnični, a sam sem dobil prijazen pozdrav in nisem se še dobro namestil na sicer neudobnem stolu, ko je že bila natakarica pri mizi. No, pa dajmo po resnici o mojem finančnem stanju. Veliko pivo se mi je s ceno petih evrov sicer zdelo drago, a ga bi plačal, konec koncev sem ga zaslužil. Žal pa sem iz denarnice napraskal zgolj tri evre, kar je zadostovalo le za mali krigl. Mogoče mi bo to šola za naprej.

Koča Zacchi.

Med spustom zopet ugotavljam, da so mi zavore popravili zgolj zasilno in ne delujejo v skladu z mojimi željami. Res pa je, da delujejo in dokler je tako, je vse v najlepšem redu. Popoldne se odločim preživeti v družbi ob neznanem številu brezalkoholnih piv, ki so bile zaslužene, proti večeru pa jo mahnem do Jasne, kjer sem se zaklepetal s Kosobrinom.

Klepet s Kosobrinom.

Sledila je še večerja v Lačnem Kekcu, nato pa prenočevanje v novi nastanitvi.