31.8.2018
Dragi.
Sem že omenila včeraj, da ti bom danes opisala zmenek. Ga ne bi, ampak sem še toliko pod vplivom čustev, da še danes malo lebdim. Saj v bistvu ne, ampak se tako počutim. Vsaj zdi se mi.
Damjan, moj drugi zmenek, odkar sem se odločila hoditi na zmenke in iskati potencialnega partnerja, se je pripeljal s kolesom. Ne da je nek športnik, ampak vseeno je imel kar daleč. Tako sem mislila, dokler ni povedal, da je na obisku pri babici in si je sposodil njeno kolo. In njegova babica živi le kak kilometer stran. Skratka, da se tip pripelje na starem ženske kolesu na zmenek, že to je odličen pokazatelj, da mu dol visi za vse. Dragi, oprosti, ampak kar bom sedaj napisala, je res samo zate – všeč so mi ljudje, ki jim dol visi, ampak od vsega, kar lahko visi, vsaj ena stvar mora znati tudi stati, a ni tako? Saj mogoče ti ne veš, ker nisi živo bitje. Niti nisi moški, čeprav te naslavljam v moški obliki. Ne vem, mogoče ker si zvezek.
No, moj drugi prvi zmenek je hipster. Tega mi sicer ni nikoli omenil, ampak prišel je, kljub toplemu vremenu, v hlačah na črto, v beli srajci s kratkimi rokavi, čez ramena je imel hozntregarje, pripete na hlače še na tisti starinski način na ščipalke, čez balanco pa mu je visel ponošen reklc. Dišal je po meni neznanem moškem parfumu, ampak sklepam, da ni bil ravno najcenejši in Lidla. Imel je dolgo, a urejeno brado, ki se je, če sem jo pogledala pod določenim kotom, rahlo svetlikala. Kasneje je objasnil, da si vanjo vtre nekakšno olje. Imel je še kratke brčice, ki so bili na konceh rahlo zavihane, nosil pa je očala s črnim okvirjem.
Se spomniš, kako sem se zmrdovala nad Anejem, ki je imel brke? Ampak tisto niso bile brke, niti najmanj. Tisto je bila skregana družina podnosnih dlak, ki ni ni dobila socialnega stanovanja nikjer drugje, kot nad zgornjo ustnico. Damjan, moj hipster, on je imel brke, ki se jim lahko reče brke. In še marsikaj drugega. Pač, lepo urejen moški, ki je bil zaradi brk in brade videti starejši, vsaj tja blizu trideset, je imel enaindvajset let. V bistvu je bil še fant. In to lep fant. Ko sva se hodila proti bližnjemu kafiču, sva bila verjetno videti kot iz kakšne razglednice iz konca sedemdesetih, čeprav je to le moje laično mišljenje, saj poznih sedemdesetih nisem nikoli doživela. In tudi ko sva sedla na teraso, je kar nekaj punc obrnilo pogled proti njemu. Očitno je zaželen. Super, lahko mi zavidajo. Na zmenku sem z lepim fantom in ostali mi to zavidajo, moje življenje je končno podobno filmu.
Veliko sva govorila in všeč mi je bil njegov pogled na svet. Tak, boli me kurac varianta. Ne briga ga, kdo je vodilni v politiki, športu, na glasbenih lestvicah in še kje drugje. Sam je rekel, da mu je najnujnejša skrb zase, ker on osebno od neke zmage nekega pevca na Eurosongu ali športnika na tekmovanju nima nič, saj more še vedno v službo, da zasluži za hrano in ostalo kar potrebuje. In bolj kot sva govorila, bolj mi je postajal všeč.
Dragi, kaj meniš? Je zdaj pravi čas, da se zaljubim? Je Damjan sploh pravi? Se on sploh hoče zaljubiti? Nič nisva govorila o tem, kaj je komu všeč, le malo sva se spoznavala in klepetala.
Oh, kako je moje življenje od včeraj naprej naporno. Dragi, tu bom zaključila, grem razmišljat o mojem hipsterju.