#VSIZASPOŠTOVANJE

Naj na začetku povem tole: blogerji in vlogerji smo se združili v skupino #vsizaspoštovanje z namenom ozaveščanja o spoštovanju do drugih ljudi. Z razlogom – ker je tega spoštovanja vedno manj in manj. Sicer sem najprej kolebal, ali bi, ali ne bi. Nisem influencer. Nisem vplivnež. Moj blog je razmeroma mlad in ne morem se hvaliti z visokim obiskom. Kljub vsemu nisem novinec, prejšnji blog sem fural dobrih sedem let in dal skozi ravno dovolj, da pa že malo vem, o čemu in kako in kaj.

Ne bom veliko o sebi, za spremembo. Priznam, da so bili moji zapisi včasih hudi. Ne hudi, kot množično deljeni, ampak hudi na način realnosti. In ljudje ne maramo realnosti, ko jo je treba sprejeti. Sanja se nam ne, kako nas vidijo drugi in prepričani smo, da nas vidijo vsi v pozitivni luči. In vedno se najde nekdo, ki ve več kot mi sami, si ustvari sliko in nam servira lažno realnost. In to nas boli. Pove nam, kakšni smo, čeprav se moti. In vztraja pri tem. Kaj naj? Napademo nazaj na njegovem nivoju? Zamahnemo z roko in gremo naprej?

Žalostno je, da se o pomanjkanju spoštovanja govori sedaj, ker bi se moralo že pred veliko leti. Je že res, včasih je bilo spoštovanja več in kdor je nameraval pljuvati po ostalih, je to počel v družbi petih kolegov za šankom. Danes se tak človek prijavi na enega od družabnih omrežij, si za profilno sliko nastavi sliko želve, Karantanskega grba ali tistega otroka na vrečki za gres in začne s pljuvanjem. Nič ga ne ustavi, vsaka blokada mu da nov zagon, da se spravi na nekoga, ki ga sploh ne pozna in veselo opravlja svoje delo, moderatorju neke strani pa povzroča nemalo dela z brisanjem neprimernih in žaljivih komentarjev. Bravo. Aplavz, prosim.

Dejansko pa nikoli ni prepozno.

Življenje ni film. Vsak film, ki prikazuje mladino, vsebuje vsaj enega nasilneža. Običajno najbolj simpatičnega. Ki krade malico sošolcem. Ki izsiljuje. Ki zna vrteti žogo. Ki kljub vsej priljubljenosti komaj zdeluje razrede. In ki ga vedno nekje proti koncu filma zabije kak geek. Veš kaj? Ne bodi v filmu. Živi v realnosti. Ne smej se nekomu zaradi frizure, oblačil ali če česa ne ve v šoli. Ne veš ozadja. Če ga zasmehujejo drugi, bodi boljši od njih. Nikoli ne veš, kdaj se lahko obrne in bo nekdo našel razlog, da zasmehuje tebe.

Pojdi. Pojdi do človeka in mu daj nekaj dobrega. Pozitivnega. Neznancu na ulici povej, da ima dober nahrbtnik. Vprašaj brezdomca, če mu kupiš sendvič. Pozdravi, ko vstopiš v avtobus, ker veš, da bi tudi ti rad slišal pozdrav. Nasmehni se. Nasmehnili se ti bodo nazaj. Če ti nekaj ni všeč, pozabi in pojdi naprej. Premikaj se in ne obremenjuj se s težavami drugih. Svet je lahko lep, če se ne obremenjuješ, če se ne pritožuješ in če ne pametuješ. Pogovarjaj se iskreno, odprto, z nasmeškom na ustih. Naj bo vsak dan tvoj dan in ne dovoli, da ti ga nekdo pokvari.

Vsi smo na istem planetu, vsak s svojim namenom. Svoj čas so predvsem meščani radi žalili kmete. Pa si predstavljajte tržnico brez zelenjave in sadja. Še danes ljudje radi zaničujejo smetarje. Pomislite, da nihče ne odpelje, kar vržete v smetnjak. Kam boste odvrgli jutri? Svet potrebuje. Zabavljače, voditelje, delavce in otroke. Mi, ljudje, pa potrebujemo zavedanje, da smo vsi enaki. Da nas povsem nič ne bo stalo, če bomo spoštovali eden drugega, še več – obrestovalo se nam bo. Le tako bomo šli naprej.

#vsizaspoštovanje.