Če nam na prejšnji etapi skoraj ni bilo treba plačati prevoza s cugom, se je tokrat zgodilo prav to. Pustimo ob strani, ampak z logičnim razmišljanjem lahko predvidiš marsikaj in predvideval sem že ob vstopu na vlak. Je pa tudi res, nisem se imel namena okoristiti, kolikor bi se s tistim evrom in pol lahko sploh okoristil in če to bere kdo iz železnic, naj mi prosim javi podatke in mu nakažem dvojni prevoz…
V kolikor so vam moji zapisi dali motivacijo in se želite na pot podati tudi sami, vas opozarjam – deseta etapa ima precej asfalta. Kar, resnici na ljubo, precej ubija razpoloženje, svoje pa je tistega dne dodala tudi blazno visoka temperatura ozračja.
Že vzpon z železniške postaje v Grahovem je bil mučen in bučno olje je že kapljalo s čela. Na glavni cesti se priklopiva na Juliano in brž se pokaže vzpon. Na srečo v senci in po prav prijetni stezici.
Kaj kmalu se pred nama pokaže osamljena kmetija Ravence, kjer naju gospodar pravilno usmeri, kajti kljub izredno lepo označeni poti, kolikor sem jo spoznal v treh etapah, človek občasno pogreša še kakšno smerno tablo ali označbo. Nenadoma se pred nama odpre, zagledava Krn in Temljine. Tu so ljudje bolj sramežljive sorte, saj tistima dvema, ki sva ju srečala, je bilo nerodno odzdravit. Psi so vsaj povohat prišli.
Asfalt. Mimo kapelice in v ovinek, nato pa desno, na stezo čez pašnike vse do Kneže. Vmes, priznam, so misli delovale malenkost drugače in posledično prehodiva cel travnik, v iskanju izhoda, ki je bil le dva koraka stran od vstopa. Vse je okej, brez panike, nekaj zbadljivk in gremo naprej, na moje veliko razočaranje, spet na asfalt. Skozi Knežo se ne ustavljava, nekajminutni postanek narediva v Podmelcu, nato pa strumno naprej. Vmes razmišljam, če bi se povzpela še do slapu Sopota, a zanimanja ni ravno veliko. Na srečo.
Grizeva proti Humu, po eni lepših cest v širši okolici. Sam jo poznam iz kolesarskih časov, čeprav v obratni smeri in tako kot vedno, se tudi tistega dne nisem uspel načuditi vsej njeni lepoti. Pod razgledno točko lahko vstopiš v bunker in si ogleduješ podpise na težkih kovinskih vratih. Kakorkoli, zakaj sem prej napisal, da na srečo ni zanimanja za ogled slapu? Ker ga z vrhnjega ovinka prav lepo vidiš.
Pred Humom poskrbiva za zalogo vode, nato pa odpeketava proti Ljubinju. Še vedno asfalt, hodiva nekaj časa po desnem robu ceste, nato po levem, kjer je pač senca. Čakajoč na tisto makadamsko pot, ki naj bi, kot sem prebral na spletni strani, naju pričakala na desni strani … no, napaka. Ker ravno malenkost poznam tiste kraje, se mi je zdelo nemogoče zaviti desno in res, odcepiš se levo in šele potem na desno. Premagava delček vzpona na Senico, nato pa vsak svojo malico iz nahrbtnika. Koliko je še? Ne more biti več veliko, maksimalno pol ure. Do vrha, potem še spust, pa bova na koncu.
Res, vzpon na Senico ni bil pretirano hud in se je kar dalo hoditi, kljub pripekanju. Na vrhu razgledna točka, od koder je najlepši razgled. Če boste kdaj dobili razglednico Mosta na Soči, bo na njej slika točno s te točke. Naj povem, da sem Senico nekoč že obiskal, a do te točke nisem prišel, pa tudi rahlo naveličan sem bil tistega dne, poleg tega sem prišel in odšel po drugi poti.
Spust ni bil prijeten. Eno od kolen rado povzroča bolečine predvsem na spustih, svoje doda še vročina. Nižje kot sva, bolj je zadušljivo in ko v Modreju stopiva spet na asfalt, nisva nič kaj razvedrena. Na momente naju kar živci bolijo. Ampak, sva blizu konca.
Uradno se etapa konča pri kajak klubu, naju pa čaka še kak kilometer do železniške. In nato na zaslužen pir.
Za sladico še nekaj bolj ali manj zanimivih informacij. Sedemnajst kilometrov in pol, štiri ure in pol hoje, pohodnikov na etapi tistega dne nič. Naporno ni, razen asfalta, razgledi so in če nisi zahteven osebek, ti ne bo nič manjkalo.
Ej, a gremo naslednji vikend še?
Hvala za podroben in koristen potopis. Nadaljujeva v Boh Bistrici in nama pride prav.
Srečno pot naprej vam želim! In bom vesela vaših novih izkušenj…
Hvala za opis popotovanja. Uživam ob branju in podoživljam svojo prehojeno pot (11 in 12 etapa)
Ana