Gonim – Stran 4 – Gregor Blog

17. junija, 2020

Z DEŽELAKOM JUNAKOM NA POTI – 3. DEL.

Na določene načine dobrodelnosti imam res svoj pogled, ampak ko gre za res dober namen, tisti tapravi, takrat sem pa poleg. In tudi tokrat mi ni bil problem nadeti si ta finega kolesarskega gvanta in iti.

Ko sem vrtel proti Ajdovščini, sem se počutil svobodno. To so praktično moji prvi letošnji kolesarski kilometri. Ampak ni važno. Prileti SMS. Vid sprašuje, kje sem. Model, s katerim sva vrtela in podpirala vsako Deželakovo vožnjo skozi Vipavsko dolino od leta 18 naprej. Pet minut kasneje se dobiva na avtobusni. Kmalu pride še neresni Vili Resnik in me zaradi mojega gvanta označi za duhovnika. Poškropil bi ga z vodo iz bidona, ampak menda voda še za v čevelj ni dobra, kaj šele za na Vilija. Pa še blagoslovljena ni bila.

Ekipa zamuja, nestrpno jih pričakuje nekaj ljudi. Pridejo. Se pozdravimo, utrujeni, a pozitivna energija kar šprica od njih, kar čutiš, kako jim leze iz vsake pore in omamlja ostale, ki so tam z namenom ali brez.

Začnemo. Cesta ravno dovolj mokra, da se človek ne more odločiti, ali uživa, ali trpi. Sicer to ni vprašanje – uživamo namreč, to se ja ve. Na prvem postanku nastane fotka. Sam sebi se zdim nekoliko maščobno ojačan v lica.

Nadaljujemo, gonimo, se imamo super fino fajn, malo se ustavimo, klepetamo, na vsaki postaji se nam kdo pridruži, čedalje več nas je. Vidim nečakinje, mi mahajo ob cesti, na žalost se nismo ustavili. Vili je šel domov.

Za spremembo letos uberemo bližnjico proti Vogrskemu, nato pa tradicionalno skozi Bukovico in Renče proti Vrtojbi. Krajši postanek, nad nami črni oblaki, a proti cilju se nebo svetlika. Bomo mokri? Ne bomo. Mogoče malenkost ali malo bolj. Pride Mario, bivši sodelavec. Nisva se videla kakih šest let, če ne več. Na hitro se pozdraviva, poklepetava in družno ugotoviva, da sva še vedno enaki moni kot nekoč.

Pridružijo se motoristi, kar tako iznenada nastane pumpa party, črnih oblakov vedno več, prve dežne kaplje. Tresla se je gora, rodila se je miš, dežja je bilo ravno za vzorec. Kar ne pomeni, da smo ostali suhi, v Novi Gorici je bil postavljen vodni tunel. Moraš, moraš skozi.

Deželak opravi nekaj obveznosti – no, ne le on, ampak kar vsi, a čas nas že malenkostno preganja. Zavrtimo še slab kilometer do Solkana, kjer se peta etapa letošnje sezone zaključi. Tam smo. Se veselimo. Slikamo. Oddajamo in sprejemamo.

Kaj vidiš? Vidiš nešteto otroških obrazov, nasmejanih, veselih, ker je v njihovo mesto, v njihovo vas, prišel junak, ki mu ni para. To šteje. Tega otroci ne pozabijo. Vidiš očete, ki z zanimanjem opazujejo kvadrocikel, kako je to narejeno, koliko prestav ima. Vidiš mamice, ki prinesejo piškote in se skupaj z otroci slikajo z ekipo. Vidiš, da so še ljudje, ki jim je mar. Veš, da je temu tako, a vseeno te gane. Spustiš solzo sreče.

In jaz? Vesel, ker sem bil spet vsaj en dan del tega. Da sem doživljal. Da sem črpal. Da sem delil. Da sem spet srečal ljudi, s katerimi se vidimo enkrat na leto, z nekaterimi še manjkrat, pa imaš občutek, da se poznamo že od malih nog.

Ekipi Radia 1 in ekipi dobrodelne akcije Deželak junak še enkrat hvala za vse in če ne prej – naslednje leto!

Gregor, čemu tak nasmešek? Hja, čemu ne.

Gregor, čemu tak sramežljiv nasmešek? Ja no, če sva se šele spoznala…

Gregor, čemu tak nasmešek? Moj? Nino poglej 🙂

Darjin nasmeh kaže na to, da je vedno dobro imeti dva očalarja ob sebi. Foto: Darja

Gregor, čemu… “Dej gmh, to so zdej moške debate”.

11. maja, 2020

TURA 2: OKROG POREZNA.

Nedeljsko jutro je bilo povsem drugačno od sobotnega popoldneva, ko sem sprejel vabilo in če ne bi bil mož beseda, bi odpovedal in nadaljeval s spanjem. Zunaj je bilo namreč oblačno in niti malo me ni vleklo ven. Pa sem vsemu navkljub nadel pohodne hlače, obul gojzarje in spakiral malico to go v nahrbtnik.

Med čakanjem na vodiča, sem se poigraval s slikanjem zaspanih cvetic…

Dobila sva se na Razpotju in brž krenila mimo Podgozdarja, zaobšla Kopo in se na Vršah spustila v bunker. Menda jih bolj malo ve za to, po besedah vodiča.

Nadaljevala sva nekaj metrov v rahel klanec, meni znan z vsake letošnje odprave na Porezen, se ustavila na lepi razgledni točki, nato pa mimo Šasa po ozki stezici vse do Medrc, kjer se odločiva nadaljevati po meni neznani, a že večkrat ogledovani mulatjeri.

Steza je lepa in ravna, vzpona praktično ni, razgledi pa vredni več postankov. Sproščeni klepet, rahel hladen vetrič nama kuštra brade, možgani so na paši, noge pa v enakomernem ritmu rinejo naprej, naprej. Malo pred širšo potjo, ki pripelje iz Otavnika, se posedeva na kamne, ki sva jih prej obložila z anoraki in užijeva dobrote, vodič suho klobaso izpod svojih rok, jaz pa sendvič, ki sem ga zjutraj mimogrede kupil na pumpi. Mimo se vzpne nekaj ljudi proti vrhu, nekaj trenutkov kasneje jih peščica pride dol, kar tako se iznenada pojavi gorski kolesar, a vseeno vidiva manj ljudi, kot sva jih pričakovala. Konec koncev, tudi šla sva nalašč po takih poteh, da se izogneva množici.

Le še kakih pet minut hoje in odpre se nama prekrasen razgled.

Pogled na desno nama prikaže strm vzpon do koče in vidiva njeno streho, a pot naju tokrat vodi po meni neznanemu terenu. Ustreza obema. Žal pa lepa in široka pot kmalu postane stezica, polna z listjem pokritega kamenja in podrtih dreves. Prej prijetna hoja z dobri tempom, nenadoma postane mučenje z dobršno mero previdnosti. Na srečo ne traja predolgo, saj kmalu pristopicava na Trtensko planino, kjer poiščeva stezo proti Pohoškemu kupu. Hoč izpustiva, saj sva že malo utrujena od poti, poleg tega ne bo prav nič narobe, če se nanj povzpneva kdaj drugič.

Lepa in ravna pot, ostro oko bo ujelo tudi streho koče na Poreznu.

Četudi na sliki deluje steza lepa, v resnici ni tako zelo…

Pohoški kup, ki ga večina imenuje kar mali Porezen, stoji kakih dvajset minut hoje od koče na Poreznu proti Petrovemu Brdu. Ogledava si staro kaverno, nato pa le kakih deset minut hoje stran znova počivava na skalah, zreča v hribe, ki sem jih prehodil pred tednom dni, opazi se celo tista kaverna s teraso.

Kaverna na Pohoškem kupu oz. malem Poreznu.

Od daleč opazim teraso pri kaverni pod Lajnarjem,ki sem jo obiskal pred tednom dni.

Končno sledi tudi malo spusta, četudi po brezpotju. Prispeva na Konjsko brdo, pot nama prekrižajo dve srni, midva pa kmalu pristaneva na novi in široki cesti. Ta je na začetku zanimiva, saj naju vodi proti izhodišču, kjer imava parkirana avtomobila, kasneje pa postane sila neprivlačna, saj se vleče kot jara kača, obenem pa ne ponuja prav nič zanimivega. Zadnji štirje kilometri postanejo mučni, rahlo sva naveličana, ampak zmoreva. V prtljažniku imava namreč pivo.

4. maja, 2020

TURA 1: PO RAPALSKI MEJI.

Glede na stanje zadnjega zapisa na blogu, je bilo slutiti samo dvoje: ali se nikoli več ne vrnem, ali pa se vrnem tiho in diskretno, a vseeno nekoliko impozantno. Odločil sem se za slednje. Iz svojih težav sem se zvlekel, pesniško rečeno kot Feniks iz pepela, ponovno sem odkril smisel življenja in se odločil (pa naj se sliši še tako zlajnano) živeti vsak dan, kot da je zadnji.

Odločitev, da se odločim ponovno posvečati rekreativnemu športu ali, če sem natančnejši, kolesarjenju in pohodništvu zgolj in samo z namenom uživanja, se je porodila med iskanjem samega sebe. Ja, se tudi izgubim včasih. In včasih traja več, drugič manj, da se najdem. K temu se vrnem. Kakorkoli, ker je to vendarle hobi, kateremu posvečam nekaj časa, bom svoje ture in fure označeval v naslovu. Pohodniške s »tura«, kolesarske s »fura«. Seveda ne vseh, le tiste, ki bodo vredne.

Tako sem tistega jutra za začetek prve ture izgubil samega sebe. Kje drugje, kot v Davči. Tam se lažje izgubiš, kot v kateremkoli mestu na svetu. In še težje se potem najdeš. Potem pa skozi Sorico, do vrha prelaza. Parkiram avto, s solznimi očmi (zaradi bleščečega sonca) gledam v informativno tablo in sprejemam odločitve, kam jo bi mahnil. Utrne se mi ideja za pot po Rapalski meji, ampak v obratni smeri. In tako jo najprej mahnem proti Možicu.

Realno, kondicijsko sem povsem nepripravljen in že po rahlem vzponu sem zadihan. Ampak se ne dam. Mirno in z užitkom stopicljam proti vrhu, ki me sicer rahlo preseneti – nisem ga pričakoval tako kmalu. Vetru navkljub je bil razgled fenomenalen. Bohinjsko jezero, Triglav, Ratitovec, Porezen, vse to vidim. Prekrasen dan je. Potolčem po strehi vojaškega bunkerja in se podam naprej. Plan je proti severozahodnemu vrhu Slatnika, a me nekaj premoti in nadaljujem po cesti pod njim.

Sicer vem, kaj me je zmotilo. Kasarna pripadnikov GAF (obmejne straže). Pretirano se res nisem pozanimal, kaj se sedaj nahaja v njej, pa tudi ljudi je bilo tam okoli preveč, da bi rinil bližje.

Nadaljujem proti v zemljo vkopanim bivalnim prostorom utrdbe. Čas za fotografiranje. Na toplem soncu si zamišljam, kako prijetna terasa bi to bila, z ležalnikom in senčnikom ter kupico hladnega metinega napitka. Razgled na dolino Bače pa veličasten.

Bivalni prostori.. V notranjosti nekaj grafitov, na žalost ne iz tistih časov…

Na vrhu Lajnarja se na odlični informativni tabli podučim o hribih v daljavi in vidi se dejansko vse, od Porezna in Kojce vse do Debele peči in Dovške Babe ter na drugi strani od Babjega zoba in Stola tja do Cimprovke.

Ni kaj, če je še en vrh, bom pa še tistega osvojil, če sem že tu. Na Dravh se povzpnem po srednje strmi cikcakasti stezi. Razgledi so večinoma povsod enaki, le tu je pogled na Sorico še bolj nor. Z vrha gledam dol, če bom opazil kje Ivana in čeprav točno vem, kje bi moral biti, ga oko ne opazi.

Ob spustu z zadnjega vrha pa še en pogled na osvojene hribe.

Ob povratku k avtu se počutim izredno dobro. Spihal sem si možgane, pretegnil ude, doživel razglede in besede. Okrepčam se s suho mesnino iz nahrbtnika, nato pa se počasi spustim v Sorico. Tam se ustavim še pri Ivanu. Ne, nismo se družili. Ivan pač tam stoji, s paleto v rokah. Kar je edino pravilno, saj je eden od štirih predstavnikov slovenskega impresionizma.

Dejstvo je, da me zgodovina zanima. Ne vsa, večinoma pa tista, ki se nanaša na meni bližnje kraje. In ljudje, ki so zgodovino ustvarjali. Tudi Grohar.

2. januarja, 20202. januarja, 2020

NA NOVIGA LEJTA DAN.

Najboljše stvari pridejo nepričakovano. Ne načrtuješ, ne planiraš, samo si ob pravem trenutku na pravem mestu. In ker je bil ravno novega leta dan, sem si rekel – zakaj pa ne. Lahko bi tudi pomislil, zakaj pa ja, ampak življenje mora biti pestro. Ko iz neke rutine, ki si je že rahlo naveličan, pobegneš pred monotonostjo, v nov svet, ki si ga sicer že prej poznal, a ne preveč dobro.

Pojma nimam, kako bi začel. Če bi segel tja vse do rane mladosti, bi bil tale zapis dolg. Zelo dolg. Zato se bom vrnil v tisti vroč avgustovski dan lanskega leta, ko se mi ni dalo na kolo in sem jo kar tako, za šalo, mahnil na Porezen. Pustimo stati, nekje v februarju sem ga prav tako osvojil, mukoma, po snegu, neznosni burji, ampak vesel kot (ne najdem primerjave). Vmes je bil še en poskus s kolesom, ki mi seveda ni uspel, nato pa dolgo nič, do tistega praznika, ko sem jo mahnil navkreber. Takrat sem prvič slišal o tako imenovanih prijateljih Porezna. Nisem posvečal pretirane pozornosti.

Za kaj gre? Gre za nekakšno tekmovanje, ki to pravzaprav ni. Vsak ve, da gre predvsem zaradi sebe in ne zaradi nagrade, ki ga čaka na koncu leta. In tu naj ne pozabim, da sploh ne vem, če je kakšna nagrada. No, gre za to, da čimvečkrat osvojiš vrh.

Torej, ta prečudovita vzpetina, ki ponuja skorajda nešteto poti, po katerih pristopicaš na vrh in ki, ko si enkrat na vrhu, ponuja veličastne razglede, je postala moj izziv za letošnje leto. Vse to se seveda ne bi zgodilo, če ne bi ravno na noviga lejta dan dobil sporočila z vabljivo tematiko. In sem nekje sredi poti rekel »letos se bom tudi sam vpisoval«.

Malo po cesti, malo po bližnjicah, obvezna kava in žganje v koči, voščila, gretje in sušenje oblačil, nato pa čisto na vrh, nekajkrat škljocniti in se vrniti po grebenu. Na vrhu je bil le rahel vetrič, kar je stalna želja rednih pohodnikov.

Kaj naj rečem, bil je dan, ki ga ne bom pozabil. Ga namreč ne smem, saj je bil prvi z nekim namenom. In če sem si v včerajšnjem zapisu želel zdravje, lahko danes dodam še veliko varnih korakov in, bom skromen, vsaj petdeset vzponov. Ker res ne gre za število.

Paradoksalno, že naslednjega dne mi zdravje ni dovolilo vzpona.

11. decembra, 201911. decembra, 2019

SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to – bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

15. septembra, 201915. septembra, 2019

NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.