Kategorija: Marina

4.10.2018   

Dragi.

Po teh desetih dneh življenja z Nino sem poklicala atija. Je že vedel za nastalo situacijo. Je že vedel, da me ni doma. V bistvu je vedel vse, ampak vseeno nič.

»Živjo, ati«, sem rekla, ko se je javil na telefon.
»O, kraljična moja«, se je brž zlagal. Če bi bila jaz kraljična, bi moral biti on kralj, pa ni. No, neke sorte je, ampak samo tisto, ko si pač v nečemu dober in ti nekdo reče, da si kralj.
»Pa ati, no. Nimam več deset let, da bi me tako klical«.
»Ja, kaj pa vem, kako se vi mladi sedaj pozdravljate. Zame boš vedno mala kraljična«.
»Pa reci mi vsaj carica, kraljična je tako 1800…«.
In potem je začel v nekem slengu, za katerega je prepričan, da ga govorimo mladi, pa ga ne.
»Sorči, carica mala, vats ap?«.
»Pa nisem mala, no. Pri 1.65 se je ustavil meter«.
»To je še vedno malo«, se je smejal na drugi strani njegovega Samsunga.
»Pa daj, ati, no«.
»Eksukse mua, maj litl hani bani, vats d problem?«, se je trudil biti duhovit.
»Pa fotr no, pizda, a se loh mal zresniš?«, sem postala že malo naveličana njegovih bednih for. Če ni smešno, ni smešno. Nisi Pižama, da bi se trudil biti smešen. Čeprav on se ne trudi, on preprosto je smešen. Pižama, ne moj ati. Bilo je prvič, da sem pred atijem izrekla grdo besedo, čeprav je grda le beseda, ne pa tudi organ. Pa ni slišal, ali se je pa naredil, da ni slišal, reagiral namreč ni.
»No no, nikar tako ostro«, je dejal, očitno še vedno v šali.
»Kakorkoli, hotela sem te malo slišati«, sem rekla.
»Prav je, da si me poklicala. Slišal sem nekaj stvari in te nalašč nisem hotel poklicati, ampak sem raje čakal, kdaj bom vreden klica in tega, da mi potrdiš govorice iz prve roke«.
»Kakšne govorice?«, sem se naredila rahlo neumno. Mami bi rekla, da se mi ni treba delat, ker sem itak že od vedno.
»No, slišal sem, da nisi več pri mami…«.

Potem me je začelo razjedati, od koga je to slišal. Z mami zagotovo nista bila na vezi, saj sta od ločitve še najbolj srečna, če ne vesta drug za drugega. In dvomim, da bi si šla mami to srečo pokvarit. Čeprav, nikoli ne veš, kaj se dogaja v glavi petinštirideset let stare ženske. Torej, dragi, od kje so prišle atiju na ušesa govorice? Mami prav tako ne govori z dedijem in babi, se pravi z bivšim tastom in bivšo taščo. Od mojih prijateljic tudi ni izvedel, ker jih nimam. Razen Nine. Ampak onadva se ne poznata.

Z atijem sva potem govorila še nekaj minut, pa nikakor nisem prišla do tistega, kar sem hotela – do odgovora, od kje mu govorice. Niti ni povedal kaj veliko o tej stvari. Le rekel je, da ve, da živim pri prijateljici, na koncu pogovora pa tudi rekel, da naj ga kaj obiščeva. Kar obe. O moj bog, Nino želi spoznati. Dragi, a ti napišem točno, kako je rekel?

»Kakšen dan me pa le obiščita«.
»A kar obe?«, sem začudeno vprašala.
»Ja, obe, seveda. Veš da hočem spoznat punco svoje kraljične. No, pardon, moje carice«. Zardela sem v obraz.
»Pa ati, no…«.
»Kaj?«. Ne vem, ali se je zopet hecal, ali je mislil resno.
»Ni moja punca, lepo te prosim, prijateljica je«, sem odvrnila.
»Kako, prijateljica? Slišal sem, da sta par…«
»Joooj, fotr, ne verjemi vsega, kar slišiš, no«.
»Ja, ne vem. Bomo več o tem, ko me obiščeta, okej?«.
»Ja, ja…«. Kar nisem se veselila tistega dne, ko bo treba na obisk.
»Ej, Marinči…«.
»Kaj?«, sem odvrnila, rahlo nejevoljna.
»Da ne boš mislila, da me moti. Nasprotno, podpiram te. Vedno te bom, veš«. Po teh besedah sem se počutila bolje.
»Hvala, ati. Bova v živo več, okej?«. Nato sva se poslovila.

Mene je pa še vedno razjedalo, od kje atiju govorice. In potem sem se spomnila. Danica. Tista upokojena soseda, s katero nimam nič opravka, ki je vedno na vrtu. No, ne na vrtu, ampak ob ograji in vedno govori z ostalimi sosedi. In zdaj, ko sem pobrskala po spominu … oh, kolikokrat je priletela k ograji, ko je mami prišla domov in jo je potem zasliševala o tem in onem. Poskusila je tudi z mano komunicirati. Enega dne, ko sem prišla iz šole, je brž hotela vedeti, kam hodim, kaj bom, ko končam in vse podobne stvari, ki se je ne tičejo. Na vprašanje, zakaj jo zanima, je rahlo zardela v obraz in ni vedela, kaj bi rekla. S tem se je izmenjava besed med nama zaključila za vedno. Da, zagotovo je Danica. Kolikokrat sem na oknu videla njen obraz, ko sem pozno zvečer prišla domov. In zagotovo ji ni ušlo niti to, da je Nina nekajkrat prišla k meni. In zagotovo si je, ker ni imela koga povprašati, razen mami, ustvarila neko svojo sliko v glavi. Ker takim starokopitnim ženam pač ne moreš dokazati ničesar in si nekaj vcepijo v glavo in potem tako je, po njihovem, četudi ni res. Če gresta dve dekleti po pločniku, sta zagotovo lezbijki, če gresta dva fanta, sta zagotovo geja in če gre en gospod s cigareto v roki, je zagotovo drogeraš in pijanec. Oh, Danica, prasica stara, nadzorna kamera naše ulice. Zagotovo je bila ona.

Tako sem bila jezna, da bi najraje šla k njej domov in ji povedala nekaj krepkih. Na srečo je ravno takrat Nina zaključila s svojim blogom in mi prinesla gin tonik. Vesela je bila vabila k mojemu atiju.

29.9.2018   

Dragi.

Zadnji trije dnevi mojega brezdomstva so bili najlepši dnevi v mojem življenju. To o najlepših dnevih sem zagotovo že kdaj omenila, ampak tisto je preteklost. Sicer mogoče pretiravam, ampak čustveno sem tako na dnu, da bi morala začeti kopati, če bi hotela še nižje.

Tri dni po sporu z mamo in pobegom od doma, sem še vedno pri Nini. Njeno majhno stanovanje, ki spominja na Ikein razstavni eksponat, je postalo moje pribežališče. Pribežališče grešnikov, bi rekli v cerkvi. Kar zagotovo tudi je. Z Nino sva, razen kar se tiče službe, večino časa doma preživeli v postelji. Najprej sva jedli, potem sva se ljubili. In v tem krogu se je vse vrtelo. Hrana, kavs, hrana, kavs. Kolikor orgazmov sem doživela v teh dneh, jih nisem še nikoli. Kar je logično, saj nisem dolgo spolno aktivna. In ob ljubljenju z Nino… saj res, dragi, kaj pa moj Damjan? Sicer ni moj, ampak v mislih se še vedno poigravam z mislijo, da me bo nekega dne poklical.

In potem, ko sva tistega večera z Nino ležali v postelji, po tistem, ko nama je skupaj prišlo v 69, meni najljubšem položaju, je prišlo do pogovora.
»Kako zdaj?«, je vprašala Nina.
»Kako, kaj to misliš?«.
»Boš ostala tu pri meni, ali se boš poskušala pobotati z mami in šla nazaj domov?«.
»Nea vem«, sem odvrnila v njenem narečju, rahlo v šali.
»Mislim…«.
»Misliš…«.
»Veš, rada te imam in fajn mi je s tabo…«.
»Tudi meni«, sem jo prekinila.
»…Ampak ne vem. A je to zate? Si pripravljena kar tako ostati tu?«.
»Daj no. Veš da se nisem še pobrala in da veliko premlevam o tem. Domov ne bom šla, ni šans«, sem bila odrezava.
»Saj meni je čisto kul, če si tu. Vsaj seksam redno. Pa pomagaš mi. Ampak nekako hočem imeti še svoje življenje«.
»Hočeš rečt, da bi bilo boljše, da grem?«.
»Ne, ne, nikakor ne. Le rada bi, da veš, da imam tudi jaz svoje življenje«.
»Ne, saj če hočeš, lahko grem«, sem ponudila svoj odhod, ne da bi vedela, kam bi sploh lahko šla. Mogoče k atiju. Mogoče k dedku. Mogoče bi si poiskala stanovanje, v katerem bi bivale resne študentke in bi si ga delila z njimi. Mogoče lahko grem pod most.
»Pa ne, no. Rada bi samo, da veš, da ne moreva cele dneve poležavati. Saj je fajn, ampak jaz moram tudi kaj drugega počet. Moram pisati blog, pa en kup dela prinesem tudi iz službe domov. Če ti to odgovarja, si lahko brez problema tu«.
»Rada sem tu… Fajn mi je pri tebi«.
»No, potem pa ostani«, je rekla in se privila k meni.
»Hvala«. Potem je sledil dolg poljub, ob katerem bi se, z osnovnim znanjem makrameja, jezika zlahka zavozljala.

»Veš, saj imam tudi jaz svoje hobije«, sem rekla kasneje, ko sem se osvojila njenih sladkih ustnic.
»Super«, je odvrnila Nina. »Veš, da se nisva nikoli pogovarjali o temu«. Res se nisva.
»Ja, rada gledam filme, pa križanke rešujem. Pa še kaj«.
»No, vidiš. Potem lahko živiš tu«. Legla je name, da sta se njeni bradavički dotaknili mojih. Tiho sem vzdrgetala.
»Ampak…«, je nadaljevala.
»Kaj spet?«, sem odvrnila in ji pritisnila rahel poljub..
»Najemnina, veš… Saj boš dala kaj poleg?«.
»Seveda bom«, sem odvrnila in se ji nasmehnila.

Nato sva ležali tam cel preostanek večera, blebetali neumnosti in se smejali. Vidiš, dragi, kolikor sem bila včeraj in predvčerajšnjim in še danes zjutraj slabe volje zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, sem ta trenutek najsrečnejša oseba na svetu. To sicer ni res, kajti od vseh prebivalcev planeta, je zagotovo še kak srečnejši, le da tega ne vemo, ker smo osredotočeni samo sami nase. Potem je bil čas za kozarec vina, tuš, umivanje zob, nato pa sva zopet pristali v postelji, pripravljeni na spanje. Pet minut po tistem, ko sva ugasnili luč in ko sva tiho ležali, obe prepričani, da obe spiva, se je oglasila Nina. »Ej«.
»Kaj?«.
»A si še enkrat za 69?«. Valda sem bila.

25.9.2018

Dragi.

Bilo je okrog devetih dopoldne, ko je mami vstopila v sobo.

Prišla je iz nočne, videla Ninin avto in bila prepričana, da sva pogledale film, pojedle kokice in potem zaspale. Čeprav dvomim v resničnost te njene trditve – mami namreč, ko pride iz nočne, vidi samo sebe. Neke vrste egoizem. Običajno gre pod tuš in potem spat in prepričana sem, da je tudi tokrat bilo tako. Potem spi dve uri in vstane. Takrat sem jaz že pokonci in ker danes nisem bila, se ji je zazdelo sumljivo. To je moje mnenje, ona je sicer trdila drugače. Zdaj veš dovolj in bom prešla na bistvo.

Skratka, zazdelo se ji je sumljivo, da nisem še vstala in zato je prišla v sobo pogledat, če je vse okej. In tam je naletela na dve goli ženski telesi, ki sta sladko spali v objemu. Tiho je zaprla vrata in šla. Kasneje, ko sva se z Nino zbudili, sem ji seveda pripravila zajtrk, nič kaj posebnega, ovsene kosmiče s sadnim jogurtom ter nato še kavo. Mami je bila v kuhinji, ko sva vstopili. Videti je bila precej nejevoljna.

»Dobro jutro«, je pozdravila Nina, potem pa še jaz takoj za njo.
»Dobro jutro«, je odzdravila mami. Sedli sva za mizo.
»Kaj se zdaj to pravi?«, je začela mami.
»Kaj?«, sem odvrnila, saj nisem vedela, kaj ima v mislih.
»Kar tujce vlačiti po hiši…«.
»Kakšne tujce?«, sem jo začudeno gledala. Nina je sedela kot vkopana, očitno ji je bilo nelagodno.
»Ti bom dala tujce, jebemti«, je povzdignila glas.
»Pa kje so kaki tujci, pizda«, sem še jaz povzdignila glas. Bilo je prvič, da sem izrekla grdo besedo pred mamo. Čeprav je samo beseda grda, kot organ je lepa.
»Privlečeš tujce v mojo hišo in delaš z njimi vsega in svašta«, je še kar naprej kričala.
»Pa kaj sem počela? Nina ni tujka, moja prijateljica je«, sem kričala nazaj.
»Samo da odnesem pete, pa je hiša polna tujcev, to boš počela v svoji hiši, če jo boš kdaj imela«, ni popuščala jakost.
»Pa prvič, pizda, je nekdo prespal pri meni«. Bilo je drugič, da sem izrekla grdo besedo pred mamo.
»Prvič, prvič, kaj me briga. Privlečeš nekoga domov ko me ni in potem fukate celo noč«. Čakaj, kaj? Kako pa ona to ve, kaj sva počeli?
Ostala sem tiho, ker nisem vedela, kaj bi rekla. Vsaj tista mučna tišina ni nastala, saj je mami brž nadaljevala.
»Od vseh problemov, ki sem jih imela s tabo, si zdaj še lezbijka, al kaj?«.
»Pa kake probleme si imela z mano?«.
»Kakšne, falirana študentka, da me je bilo sram, ko so me v službi povprašali po tebi. Zdaj pa še lezbijka, kaj bodo ljudje rekli«.
»Pa kakšna lezbijka, prijateljica je. Pa če je problem v temu, da je prespala pri meni, to ne pomeni, da fukava«. Bilo je tretjič, da sem izrekla grdo besedo pred mamo. Čeprav je samo beseda grda, kot dejanje je nekaj najlepšega.
»Js mam dovolj«, je rekla Nina, vstala, vzela torbico in se odpravila proti vhodnim vratom.

Stala sem tam sredi kuhinje, kot bi bila na križišču dveh cest, od katerih ena pelje v pogubo, druga pa v osebno zmago. Vili je enkrat rekel, da sta na koncu dve poti, izbereš pa tisto, ki je ni. Veš kaj, dragi? Vili nima pojma.

»Nina, počakaj«, sem rekla. »Deset minut počakaj. Ni treba tukaj, lahko v avtu«. Nič ni rekla, je zasukala se je na peti in zaloputnila vrata za seboj. Stekla sem v sobo, pograbila nahrbtnik in zmetala vanj nekaj cunj, ta zvezek, v kopalnici pograbila zobno ščetko, zategnila vrvico in se ustavila  kuhinji, kjer je rdeč kot rak še vedno besnel orkan, imenovan mami.

»To je to«, sem ji rekla. »To si želela, zdaj boš imela«.
»Kar pojdi, kar pojdi k tej svoji fukari. Še prosila boš, če lahko prideš nazaj«, je rekla. Mislim, da so se ji v očeh pripravljale solze, nisem pa prepričana.
»Lepše bo«, sem odvrnila.
»Nič nimaš, da veš«, je nadaljevala. »Skoraj devetnajst let, pa nimaš nič. Ne šole, ne ponosa, nič«.
»Ti pa petinštirideset in izgubljaš še zadnje, kar si imela«. Odprla sem vrata in stekla po stopnicah.

Nisem vedela, če Nina čaka pri avtu. Kaj naj? Če čaka, grem k njej. Če ne čaka, grem k atiju. On bo razumel. Upam.

Nina je slonela na avtu in kadila njen zvitek tobaka.
»Oprosti«, sem rekla.
»In ti meni. Rada bi čimprej spizdila od tu«.

»Greve«, sem rekla in se rahlo nasmehnila, čeprav s solznimi očmi. Vrgla sem nahrbtnik na zadnji sedež. Nina je prav po moško odvrtela volan iz s škripajočimi gumami speljala lepši prihodnosti naproti.
»Oprosti, ampak jaz bi v miru zajtrkovala. Saj tisto pri tebi je bil zajtrk, samo ni bil v miru«, je rekla in me z nasmeškom pogledala. Jaz sem si brisala solze. »Ne joči. Vse bo še dobro«.
Prijela sem jo za roko. »Hvala ti«.

Ustavila je pri hotelu, samozavestno zakorakala proti hotelski restavraciji, kjer je nekoga poznala ali pa se mi je samo tako zdelo in rekla, da bi si rade privoščile zajtrk.

Nič nisva govorile. Popoldne sem preživela pri njej. Kaj sva počeli, ti je verjetno jasno.

24.9.2018

Dragi.

Po vsem, kar se mi je zgodilo, sem danes končno srečala Nino pred garderobami v službi. V bistvu sem prav iskala trenutek, da jo dobim. Saj vem, lahko jo bi poklicala, ampak mi je bilo nerodno. Nisem vedela, kaj se dogaja v njeni glavi po vsem dogajanju, niti nisem vedela in še vedno ne vem, kaj se dogaja v moji. Sprijaznila sem se s tem, da je bilo lepo, ker je pač bilo. Tudi ona me ni poklicala, verjetno iz istega razloga. Ali pa je mogoče mislila, da me je prizadela ali je imela slabo vest, misleč, da imam jaz občutek, da me je izkoristila. Saj ne vem. Zato sem jo prav namenoma poiskala.

»Ojla, Nina«, sem jo pozdravila.
»Oj, Marinči, serbus«, je rekla in mi namenila enega tistih ljubeznivih pogledov.
»Kako si?«, sem vprašala.
»Dobro. Ej, veš kaj, nimam časa zdaj, te bom zvečer poklicala, ajprou«. Ajprou. Besedna skovanka, ki jo je običajno uporabljala na družabnih omrežjih.

Že vidim. Že vem. Ogromno sem prebrala o tem, da se ljudje z raznimi izgovori umaknejo iz življenja drugih, običajno tistih drugih, katerih družba jim ne ustreza. In zdi se mi, da sem v Nininem življenju ena teh oseb. Pa je šlo. Vse je šlo. Iskreno prijateljstvo, ki sploh še ni bilo prijateljstvo, ampak se je šele rojevalo. Nežne blazinice prstov njenih rok, ki so tako nenadoma nekega večera raziskovale moje telo, da sem drgetala kot takrat, ko te zmoči poletna nevihta. Mehke ustnice, ki so drsele čez moj hrbet in čez zadnjico, nežno ugriznile v peto in čez prste prešle na kolena in vse do vlažnega … moj bog, dragi, sploh ne vem, zakaj to pišem. Dejstvo je, da je vsega tega konec. Na žalost. Prav žalostna sem. Še malo in po licih mi bodo spolzele slane solze, kot bi hotele izbrisati sledi vsega dobrega, kar se mi je zgodilo z njo. To je to. Dala bo odpoved, šla nazaj v njene domače kraje in nikoli več se ne bova videli, ne slišali, nič.

Hladen dan se je prevesil v večer, njenega klica pa ni bilo.

Uro kasneje še vedno nobenega klica.

Še pol ure kasneje in nikakršne sledi o klicu.

Ob pol desetih zvečer zazvoni telefon. Nina. Naj se sploh javim? Sem pripravljena slišati o koncu?

»Ojla«, se javim.
»Oj, živjo. Veš, nisem te uspela poklicat prej, trenutno imam ogromno dela, še kakšen teden«, je hitela razlagati razigrano. Mogoče nima slabih novic zame.
»Veš, hotela sem te poklicati, ker mi je malo nerodno…«, sem rekla. »Ampak nisem vedela, kako pa kaj«.
»Zaradi česa?«, je vprašala.
»Saj veš. Zaradi tiste noči. Nisem vedela, kaj naj si mislim…«.
»Aja. Zadnji dan na morju«.
»Ja. Mislim, pač…«. Saj ne znam nadaljevati.
»A je bilo kaj narobe?«.
»Ne, le…«. Besede so mi šle težko iz ust.
»Misliš, to kar sva počeli?«, se je trudila olajšati pogovor.
»Ja…«. Tolikokrat sem rekla, da bom postala samozavestnejša, zdaj pa ne morem spregovoriti o temu.
»A ni bilo fajn? Meni je bilo super in bi z veseljem še kdaj ponovila«, je rekla. Kamen se mi je odvalil od srca. Zdaj se lahko pogovarjam bolj odkrito o tem.

Ona bi ponovila? Saj jaz bi tudi.

Kakih petnajst minut kasneje, ko sva se iskreno pogovorili o tisti noči, je ustrelila vprašanje.
»A si zdaj doma?«.
»Ja«, sem odvrnila.
»A lahko pridem k tebi?«.
»Zdaj?«.
»Zdaj, ja.«.
»Ja, pridi. Sem sama do jutra«, sem odvrnila.

Kmalu je pozvonilo pri vratih. Stala je tam vsa nasmejana in s steklenico vina v roki. Brž je vstopila, odložila vino, me poljubila na ustnice na način, da nisem vedela kako reagirati in sem zato enostavno začela vračati poljube. Z izjemno hitrostjo je slekla vse cunje in stala naga pred mano. Malce nelagodno sem se počutila.

»Žgala bi se s tabo celo noč«, je tiho rekla, medtem ko mi je začela dvigovati majico. Nisem bila vajena takih besed iz njenih ust. Pretirano upirala se nisem, dvignila sem roke, da mi je čeznje slekla majico in se zazrla v nabrekle bradavičke. »Oh«, je zavzdihnila in začela z jezikom krožiti okrog ene in potem okrog druge, medtem ko je svoje nežne dlani že spravila v moje hlače in mi nežno tresla ritnici. Ni vrag, da ni začutila tudi vlage.

Celo noč sva se ljubili. Potem sva si vzeli pavzo, se iskreno pogovarjali o vsem ter se nato zopet ljubili, vse dokler nisva utrujeni zaspali.

Ampak, dragi, ti jutri povem več, ker so z jutrom prišle resnejše teme.

19.9.2018

Dragi.

Se spomniš, ko sem ti omenila, da atija že dolgo nisem poklicala? No, včeraj sem ga in sva šla danes na kosilo. Dobila sva se kar na parkirišču, kjer me je po dolgem času objel. Lepo je čutiti objem starša, sploh če si nanj malo navezan.

Prosim, nikar mi ne reči, da sem očkova punčka. Je že res, je manj komplicirana oseba, če ga primerjam z mami in mi nudi vse, kar rabim. Če bi mi nudil vse, kar si želim, bi bilo to slabo. Sploh veš, koliko staršev je, ki za svoje otroke ne da ne znajo poskrbeti, ampak se z njimi sploh ne znajo ukvarjati? Otrok joče, pa mu kupijo igračko, rekoč, na, da bo mir. In potem otrok ugotovi, da se da na tak način izvrstno izsiljevati in potem izsiljuje, največkrat vse tja do smrti staršev. Gre v šolo, evo zvezke. Pa jaz ne bi tistih poceni zvezkov, jaz bi tiste z motivi košarkarjev ali priljubljenih junakov. Pa svinčnik. Pa ne bi tistih, ampak one lepše in običajno tudi dražje. Oči, zdaj bi pa jaz izpit naredil, a boš dal kaj zraven? Ja, seveda ti dovolim, da mi kupiš avto, ampak takega in takšnega. Seveda. In starši se tega niti ne zavedajo. Meni so recimo vcepili nekakšno miselnost, da se je najboljše čimprej postaviti na svoje noge in si nekaj ustvariti in da stvar, če je poceni, ni nujno tudi slaba.

Sploh ne vem, zakaj to pišem. Skratka, z atijem sva se dobila na parkirišču in zavila v bližnjo menzo. No, restavracijo, če bi rad dobil občutek, da sva jedla v nekem finem prostoru, čeprav nisva. Navaden prostor s šankom, mizami in stoli. Jaz sem naročila kalamare s pomfrijem, ati pa dunajski zrezek in solato. Pač, nekaj takega, kar doma ne pripraviš nikoli.

Potem sva govorila o vsem mogočih stvareh. O tem, da sem letos bila velikokrat na morju, da imam novo prijateljico Nino, tudi o tem, da hodiva skupaj na nudistične plaže. Govorila sva tudi o Tamari in njenih pričakovanjih po tistem, ko me skoraj pol leta ni niti povohala, zamolčala nisem niti tistega zmenka z Damjanom, ki se mi zdi super fant, tako po videzu, kot tudi po miselnosti. Pa čeprav sem šla le enkrat ven z njim. Pogovarjala sva se tudi o službi, malo o moji, malo o njegovi. Ati je komercialist in je cele dneve v avtu, od stranke do stranke, čez celo Slovenijo. Se mi zdi, da je kar zadovoljen.

Potem je prišlo do tistega vprašanja, ki sem se ga najbolj bala.

»Kako pa kaj mami?«.

Dragi, kaj naj mu rečem? Mami ni zadovoljna s službo, dela cele dneve, doma pregleda vse nadaljevanke na Voyo, kuha vedno eno in isto… Še srečen bo, da sta se ločila. Ali naj kar rečem »mami ima novga tipa«? Kako bi sprejel? Mislim, saj ko grem z atijem, me mami nikoli ne vpraša po njemu. Čeprav ji včasih niti ne povem, ampak kadar ji, ni nobene besede o atiju. Mamo očitno bolj malo briga za to. In verjetno atija tudi in je vprašal zgolj iz vljudnosti. In če je vprašal samo zaradi tega, potem mi sploh ni treba odgovoriti.

»Novga tipa ima«, sem vseeno odgovorila. Ati je sicer odložil vilico, ampak samo zato, da je vzel kruh.
»Novega?«, je vprašal previdno.
»Ja, dišečo smrekico za v avto mi je prinesel«. Nato sva se nekaj minut režala kot pečena mačka, čeprav ne vem, kako se pečen maček reži, ampak se mi zdi smešna primerjava.
»Koliko časa pa že?«, je nadaljeval.
»Kaj pa vem, prejšnji teden je prišel k nama«, sem odvrnila. Zapičil je vilico v rezino paradižnika in jo nesel v usta. Tiho in kulturno jo je prežvečil, srknil požirek vode, nato pa se mi zazrl v oči.
»Dolgo ne bo«.
»Zakaj ne?«.
»Take stvari nikoli ne trajajo«. Ati ima izkušnje, očitno. Kako ne, saj je bil poročen.

Potem sva menjala temo, ampak sem že pozabila. Kar ni mi šlo iz glave, da take stvari ne trajajo.

Ko sva se zunaj poslavljala, mi je rekel, naj ji nič ne omenim. Ampak vseeno me je zanimalo.
»Kako to misliš, da take stvari ne trajajo?«. Zazrl se je nekam v daljavo.
»Stare mačke ne moreš udomačiti«, je rekel. Nato sva šla vsak na svoj konec.

Mami seveda nisem nič omenila. Nisem pa vedela, da zmore ati toliko modrosti. Ima mogoče še čustva do nje?

13.9.2018

Dragi.

Se spomniš, ko sem ti približno dva meseca nazaj omenila, da ima mami novega fanta, čeprav takrat o tem nisem vedela nič in sem samo sklepala? Naj ti povem, prav sem sklepala. Počutim se kot zmagovalka, čeprav nisem niti tekmovala. Ena taka osebnostna zmaga med realnostjo in miselnostjo. No, mogoče ne miselnostjo, bolj domnevanjem.

Skratka, pogovor z mami je danes potekal takole, ob kosilu.
»Kaj je tole?«, sem radovedno vprašala,
»Porova juha«, je odgovorila mami.
»In kaj bo še sledilo?«. Ne morem živeti od porove juhe.
»Nekaj mesa. Na žaru sem spekla čevapčiče in ražnjiče«.
»Od kdaj imamo pa žar?«.
»Saj niso na žaru, v ponvi sem spekla. Le pisalo je na embalaži, da so za žar«.
»Potem sigurno ne bodo dobri. Če piše, da so za na žar, potem niso za v ponev«, sem poskusila duhovičiti in se ob tem delati smrtno resno.
»Pa saj ni razlike«, je že malo povzdignila glas.
»Pa hecam se no, mami, ne bod tolk občutljiva«.

Sledilo je nekaj minut tišine. Približno tri. Potem se je nadaljevalo.
»A zvečer boš doma?«.
»Namen sem imela, ja. Zakaj?«.
Potem je na rahlo zavzdihnila, odložila palčko od ražnjiča na krožnik in srknila požirek vode.
»Obisk bova dobili«, je nazadnje le izustila.
»O, res? Kdo pride?«. Obiskov sem se običajno razveseljevala. To mi je ostalo še iz otroških dni, ko mi je vsak, ki je prišel na obisk, kaj prinesel.
Spet je bilo nekaj trenutkov tišine.
»Stane«, je nazadnje le rekla.
»Kdo pa je Stane?«, nisem odnehala.
»Moj…«.
»Moj, kaj? Sodelavec? Mehanik? Zobozdravnik? Prijatelj?«. Med tem ko sem rekla prijatelj, sem se navihano nasmehnila in, ne vem kako se reče tej gesti, ampak dvakrat na hitro privzdignila obrvi. Tako kot skomigneš z rameni, ampak ne vem, če se ta izraz uporablja tudi za obrvi.
»Moj, ja, prijatelj«, je na koncu rekla.
»Pa, a bo kaj resnega«, sem dregnila.
»A daj no«.
»Kaj, daj no. Saj si dovolj stara«, sem ji rekla prav tako, kot ona reče meni ob določenih prilikah.
»Ma, šele spoznala sva se. Ampak je ena iskrica le preskočila, zato sem ga povabila k sebi domov«.
»K sebi domov? Misliš, k nama domov? Ker jaz tudi živim tu…«.
»Ja, seveda, k nama. Ampak prijateljuje z mano, zato se tako reče«.

To je bilo potem to. Dragi, meni se ne sanja, kdo je ta Stane, kakšen je, ne koliko je star, nič. Nisem drezala vanjo. Če bi imela kaj vesti, bi sama povedala. Verjamem, da je težko o tem govoriti s hčerko, sploh svojo. Tudi meni ni lahko. Komaj sem se navadila, da nimam družine. Oziroma, saj jo imam, ampak razbito. To je isto, kot bi imela razbito vazo. Neki koščki so, ampak skupaj pa ne gredo.

Veš kaj me zanima. Mami mu je verjetno omenila, da ima hčerko, ampak, ali je omenila, koliko sem stara? Mami jih ima petinštirideset, kar pomeni, če mu ni omenila, bo ta Stane lahko sklepal, da imam nekje med pet in deset let. Kaj, saj v teh modernih časih le redkokatera rodi pred petintridesetim. Dejansko bi pa lahko bila stara tudi trideset let, če bi mami zgodaj začela. In če mu mami ni omenila moje starosti, bo on avtomatsko sklepal, da imam med pet in deset let in mi za darilo prinesel plišasto Pujso Pepo. No, pač, naj mi jo. Me zanima, kdo bo bolj zardel od sramu.

Okrog sedmih, bila sem ravno v dnevni sobi, je pozvonilo pri vratih. Mami, cela zrihtana, je brž vstala in šla odklenit. Valda je tudi odprla, če ne, Stane ne bi upal noter. Jaz sem se podvizala v kuhinjo, da ne bom izpadla nezainteresirana tam v dnevni sobi pred televizijo. Vstopil je mož manjše postave, z rahlo plešo. Za trenutek se mi je zazdelo, da je tisti igralec iz Naše male klinike, ampak ni bil. V naročju je držal velik šopek tulipanov, tako velik, da se mu ne bi smelo reči šopek, ampak preprosto šop. Izročil jih je mami, ki je kar kipela od zadovoljstva. Nato se je obrnil proti meni in iztegnil roko.
»Živjo, jaz sem Stane, me veseli«.
»Zdravo, Marina«, sem rekla in mu segla v roko. Imel je rahlo hrapavo dlan.
»Glej, tole je zate«, je rekel in kar od nekod se je v njegovih rokah znašla darilna vrečka, ki mi jo je ponujal. »Nisem vedel, kaj naj ti prinesem, zato sem ti prinesel tole«.
»Oh, hvala, ne bi bilo treba«, sem odvrnila, ne da bi pogledala v vrečko.

Le kakšno minuto kasneje sem naredila najboljšo stvar tega tistega večera. Namreč, se poslovila.
»Jaz vaju ne bom motila, tako da kar grem«, sem rekla nasmejano in se odpravila proti svoji sobi. Prepričana sem bila, da bo vsaj eden od dveh zaljubljencev želel, da ostanem, pa ni bilo tako. Kar mi je po eni strani sedlo, po drugi pa ne ravno najbolj.

V sobi sem pogledala v vrečko. Kaj misliš, dragi, kaj mi je prinesel mamin karkoli že je? Ne boš verjel. Dišečo smrečico za v avto.

Sploh ne bom več pisala.