13.9.2018
Dragi.
Se spomniš, ko sem ti približno dva meseca nazaj omenila, da ima mami novega fanta, čeprav takrat o tem nisem vedela nič in sem samo sklepala? Naj ti povem, prav sem sklepala. Počutim se kot zmagovalka, čeprav nisem niti tekmovala. Ena taka osebnostna zmaga med realnostjo in miselnostjo. No, mogoče ne miselnostjo, bolj domnevanjem.
Skratka, pogovor z mami je danes potekal takole, ob kosilu.
»Kaj je tole?«, sem radovedno vprašala,
»Porova juha«, je odgovorila mami.
»In kaj bo še sledilo?«. Ne morem živeti od porove juhe.
»Nekaj mesa. Na žaru sem spekla čevapčiče in ražnjiče«.
»Od kdaj imamo pa žar?«.
»Saj niso na žaru, v ponvi sem spekla. Le pisalo je na embalaži, da so za žar«.
»Potem sigurno ne bodo dobri. Če piše, da so za na žar, potem niso za v ponev«, sem poskusila duhovičiti in se ob tem delati smrtno resno.
»Pa saj ni razlike«, je že malo povzdignila glas.
»Pa hecam se no, mami, ne bod tolk občutljiva«.
Sledilo je nekaj minut tišine. Približno tri. Potem se je nadaljevalo.
»A zvečer boš doma?«.
»Namen sem imela, ja. Zakaj?«.
Potem je na rahlo zavzdihnila, odložila palčko od ražnjiča na krožnik in srknila požirek vode.
»Obisk bova dobili«, je nazadnje le izustila.
»O, res? Kdo pride?«. Obiskov sem se običajno razveseljevala. To mi je ostalo še iz otroških dni, ko mi je vsak, ki je prišel na obisk, kaj prinesel.
Spet je bilo nekaj trenutkov tišine.
»Stane«, je nazadnje le rekla.
»Kdo pa je Stane?«, nisem odnehala.
»Moj…«.
»Moj, kaj? Sodelavec? Mehanik? Zobozdravnik? Prijatelj?«. Med tem ko sem rekla prijatelj, sem se navihano nasmehnila in, ne vem kako se reče tej gesti, ampak dvakrat na hitro privzdignila obrvi. Tako kot skomigneš z rameni, ampak ne vem, če se ta izraz uporablja tudi za obrvi.
»Moj, ja, prijatelj«, je na koncu rekla.
»Pa, a bo kaj resnega«, sem dregnila.
»A daj no«.
»Kaj, daj no. Saj si dovolj stara«, sem ji rekla prav tako, kot ona reče meni ob določenih prilikah.
»Ma, šele spoznala sva se. Ampak je ena iskrica le preskočila, zato sem ga povabila k sebi domov«.
»K sebi domov? Misliš, k nama domov? Ker jaz tudi živim tu…«.
»Ja, seveda, k nama. Ampak prijateljuje z mano, zato se tako reče«.
To je bilo potem to. Dragi, meni se ne sanja, kdo je ta Stane, kakšen je, ne koliko je star, nič. Nisem drezala vanjo. Če bi imela kaj vesti, bi sama povedala. Verjamem, da je težko o tem govoriti s hčerko, sploh svojo. Tudi meni ni lahko. Komaj sem se navadila, da nimam družine. Oziroma, saj jo imam, ampak razbito. To je isto, kot bi imela razbito vazo. Neki koščki so, ampak skupaj pa ne gredo.
Veš kaj me zanima. Mami mu je verjetno omenila, da ima hčerko, ampak, ali je omenila, koliko sem stara? Mami jih ima petinštirideset, kar pomeni, če mu ni omenila, bo ta Stane lahko sklepal, da imam nekje med pet in deset let. Kaj, saj v teh modernih časih le redkokatera rodi pred petintridesetim. Dejansko bi pa lahko bila stara tudi trideset let, če bi mami zgodaj začela. In če mu mami ni omenila moje starosti, bo on avtomatsko sklepal, da imam med pet in deset let in mi za darilo prinesel plišasto Pujso Pepo. No, pač, naj mi jo. Me zanima, kdo bo bolj zardel od sramu.
Okrog sedmih, bila sem ravno v dnevni sobi, je pozvonilo pri vratih. Mami, cela zrihtana, je brž vstala in šla odklenit. Valda je tudi odprla, če ne, Stane ne bi upal noter. Jaz sem se podvizala v kuhinjo, da ne bom izpadla nezainteresirana tam v dnevni sobi pred televizijo. Vstopil je mož manjše postave, z rahlo plešo. Za trenutek se mi je zazdelo, da je tisti igralec iz Naše male klinike, ampak ni bil. V naročju je držal velik šopek tulipanov, tako velik, da se mu ne bi smelo reči šopek, ampak preprosto šop. Izročil jih je mami, ki je kar kipela od zadovoljstva. Nato se je obrnil proti meni in iztegnil roko.
»Živjo, jaz sem Stane, me veseli«.
»Zdravo, Marina«, sem rekla in mu segla v roko. Imel je rahlo hrapavo dlan.
»Glej, tole je zate«, je rekel in kar od nekod se je v njegovih rokah znašla darilna vrečka, ki mi jo je ponujal. »Nisem vedel, kaj naj ti prinesem, zato sem ti prinesel tole«.
»Oh, hvala, ne bi bilo treba«, sem odvrnila, ne da bi pogledala v vrečko.
Le kakšno minuto kasneje sem naredila najboljšo stvar tega tistega večera. Namreč, se poslovila.
»Jaz vaju ne bom motila, tako da kar grem«, sem rekla nasmejano in se odpravila proti svoji sobi. Prepričana sem bila, da bo vsaj eden od dveh zaljubljencev želel, da ostanem, pa ni bilo tako. Kar mi je po eni strani sedlo, po drugi pa ne ravno najbolj.
V sobi sem pogledala v vrečko. Kaj misliš, dragi, kaj mi je prinesel mamin karkoli že je? Ne boš verjel. Dišečo smrečico za v avto.
Sploh ne bom več pisala.