Kategorija: Marina

3.5.2018      

Dragi.

Ja, dragi, vem da sem ti včeraj obljubila, da bom nadaljevala o svojih občutkih glede druženja in tudi prenočevanja pri Nini, ampak v glavi imam še vedno preveč vprašajev in še vedno preveč zakajev in nisem uspela še zreducirati vseh dogodkov in vseh misli ter jih pretopiti v besede. Vem, ti si moj dragi, ki te bi po petih mesecih že lahko poimenovala in tudi če te nihče ne prebira in te nikoli ne bo, verjetno, nočem napisati nekaj na pol. Hočem da veš in hočem imeti spomine.

Dragi, brez zamere. Ko sestavim svoje misli, bom vse zapisala vate.

2.5.2018

Dragi.

Pred dnevi me je Nina povabila k sebi domov. Da ne bi bila sama za praznike, je rekla. Povedala sem ji, da v ponedeljek končam šele po osmi zvečer, nato se grem domov stuširat in potem pridem, pa je ponudila, da se lahko stuširam tudi pri njej. Meni se je zdelo čudno, ker zakaj bi se umivala pri njej, če imam svojo kopalnico. No, ne ravno svojo, ampak si jo delim z mamo, kar je logično, če živim pri njej.

Tako sem se tistega večera privlekla domov in po vseh opravilih navlekla nase trenirko ter se odpeljala k Nini. Oblekla bi si kaj boljšega, saj sem predlagala, da bi šli na kakšno kresovanje, pa je rekla, da se ona bolj doma drži in da bi ji ustrezal bolj miren klepet, malo hrane, malo pijače in nekaj v tem stilu. Zato sem se tako oblekla. Zakaj bi si dala boljše hlače, če bodo ene preproste čisto okej za na kavču sedet in gledat televizijo ali karkoli.

Nina stanuje v starejšem bloku v mansardi. Preselila se je po tistem, ko sta se s fantom razšla, ampak saj o tem sem ti že govorila. Že ko sem vstopila v blok, sem vedela, kaj me čaka. No, vsaj mislila sem. Tiste marmornate stopnice in hodniki, hladno, čutil se je rahel vonj mačjega urina, pomešanega s cigaretnim dimom, kot si predstavljam, ko se kakšen film dogaja v neki večstanovanjski hiši. Če ima tudi stanovanje takšno, ne bom dolgo tu. Pozvonim pri njenih vratih. Enkrat. Nič. Upam, da se ne bo ponovila zgodba z razgovora, ko sem trkala na vrata veceja. Pozvonim drugič. Tokrat se iz notranjosti zaslišijo zvoki premikanja. Odpre mi vrata, bosa, v kopalnem plašču, z v brisačo zavitimi lasmi in z največjim možnim nasmeškom na obrazu.

»Pridi, pridi naprej«, me povabi. »Si že kaj zvonila?«
»Sem«, sem odvrnila.
»Joj, oprosti, upam da ne dolgo, sem bila ravno pod tušem«.
»Ni panike«, se ji rahlo nasmehnem.
»Kar po domače se daj, jaz se samo oblečem«, mi reče in me napoti proti kuhinji. Ona se odpravi v en drugi prostor, sklepam da v spalnico, vem pa ne. Pogledam po majhni kuhinji, simpatična je. Njeno stanovanje deluje ravno nasprotno od grozljivega stopnišča – toplo, prijetno, svetlo. Nekoliko majhno, ampak ni garsonjera. Vse je čisto, vse na svojem mestu in po tem sklepam, da je precej redoljubna oseba. Počutim se kot v Ikeinem razstavnem prostoru, le da sem se morala preobut. Minuto ali dve kasneje pride Nina iz, domnevam da spalnice, vem pa ne, v razvlečeni pižami in lasmi, spetimi v figo.

»Daj, kar tam v predsobi odloži jakno in torbico, potem ti pa razkažem«. Res se razkomotim, da se počutim kot doma.
»Glej«, nadaljuje Nina, »tu je majhna in priročna kuhinja, tu imam dnevno in delovni kotiček, tu je spalnica«. Odpre vrata v spalnico, ki je tako majhna, da komaj greš okoli postelje. »Lahko bi imela manjšo posteljo«, je dodala, »ampak ko je tako fajn se zjutraj predčasno zbuditi in se nato prevaliti na drugo stran in spati do budilke«. To se načeloma strinjam. Vseeno je ostal še prostor za ogromno garderobno omaro. »In tu je še kopalnica«, mi odpre vrata v s keramiko oblečene stene, kjer v kotu stoji preprost tuš, na drugi strani pralni stroj, poleg pa školjka in umivalnik. »Vse skupaj, draga Marina, ni nek luksuz, je pa ekonomično in imam vse, kar rabim«. Res je. Zakaj mi je rekla ¨draga¨? Je res tako osamljena, da je pripravljena v svoje življenje sprejeti vsakogar? Ne poznava se dovolj dolgo, da bi lahko rekla, da sva najboljši prijateljici. Sploh ne vem, kaj sva. Kolegici? Družabnici? Osebi, željni spoznavati nove ljudi?

»Poglej, tu nastajajo moji blogi«, je rekla, ko sva stali v dnevni sobi. »Si ga kdaj brala?«.
»Sem. Opazi se talent, le slovnica ti včasih malo povleče, saj veš, na štajersko«. Nasmehnila se je. Tega se menda človek nikoli ne odvadi. Svojega dialekta, ne nasmeha. Čeprav se tudi nasmeha ne bi smeli. Najbolj me žalosti to, da greš skozi mesto, gledaš ljudi, vsi imajo na obrazih neke mrke poglede, ni videti veselja v njih. Ninine besede v blogih so vesele. Ne da prav skačejo od veselja, ampak so nekako tako, polne optimizma in optimizem je pač vedno dobre volje.

»Vem, ti si hotela ven, meni pa prija bolj domače okolje. Rada sem doma, veš«, je rekla Nina. »Pripravila sem nama prigrizek«. Odprla je hladilnik in iz njega potegnila ogromen pladenj, na katerem so se bohotile na tanko narezane suhe klobase, šunka, bržola in pršut, od svetlejših barv tri vrste sira, mocarela in nekaj žlic francoske solate, od povrtnin kisle kumarice, vložena paprika, nekaj kosov rdeče pese in nekaj lepo izoblikovanih trakcev korenja, manjkale niso niti zelene in črne olive, poleg pa so bile še kapre, ki ne vem kam spadajo. Niti na češnjev paradižnik ni pozabila. Glede na videno, veganka zagotovo ni. Bila sem pa presenečena, pričakovala sem kozarec soka in čips, kokice, arašide, nekaj takega, ne pa takšne suhe pojedine. A mogoče še kdo pride? Kdo bi lahko še prišel? Radovednost me je premagala.

»Joj, Nina, a še kdo pride?«.
»Ne, to je za naju. Saj boš tu več časa, ne?«, je nekoliko nerazumljivo vprašala. »Ne vem, mogoče se kaj nisva razumeli, a kakšni dve uri sem lahko tu«, se diplomatsko izognem, čeprav bi mi druženje s pravimi osebami prišlo prav. Za Nino ne vem, ali je prava oseba, le zdi se mi, da je.
»Kako dve uri? Jaz sem mislila, da bi se malo družile, pogovarjale, nekaj spile, potem pa bi ti prespala tu, ker ti ne bom pustila domov, če boš pila«. Pravzaprav ideja ni slaba. Vseeno kakšno minuto razmišljam o tem, bolj kot ne za hec, da jo malo pustim v negotovosti. Nazadnje tam sredi tiste kuhinje dvignem roke v zrak, rahlo pokrčim kolena in navihano zakričim ¨okej¨. Mislim si, da sem ful zabavna, ker sem to videla v eni seriji. Nina skoči do mene in me objame. »Res sem vesela«, je rekla.

»Samo še mami sporočim«, ji rečem, napišem hitro sporočilo in sedem za mizo.

Dragi, kaj misliš ti o vsemu temu? Zakaj me je objela? Zakaj je pripravila tak narezek? Zakaj hoče biti z mano doma, zakaj noče ven, žurat? Zakaj mi je razlagala, kako se je lepo valjat po postelji? Zakaj mi je odprla napol gola? Zakaj bi rada, da prespim pri njej?

Veš kaj, vse to moje pisarjenje o najinem druženju bom nadaljevala jutri, danes sem preveč utrujena in v glavi imam preveč vprašajev in zakajev.

20.4.2018

Dragi.

Nisem si niti najmanj predstavljala takšnega navala na moje profile na vseh zmenkom namenjenih spletnih straneh. Saj sem ti že povedala, da sem se prijavila na borzo ljubezni. Danes sem najprej poiskala vsa gesla in se prijavila v večino, če ne kar v vse profile, ki sem jih ustvarila. Sporočil res nisem preštela, ker bi mi vzelo preveč časa, pa tudi odgovarjala še nisem na njih. Bom kasneje, če bo kakšno naredilo vtis name.

Naj ti povem, kaj vse so mi napisali fantje, vsaj tako domnevam, ki se največkrat skrivajo za sliko športnega avtomobila ali za sliko živali, recimo leva ali slona. Eden je napisal ¨živjo, mačkica. Si kdaj za kakšno srečanje?¨. Temu ne bom odgovorila. Ne vem niti kako je videti, je debel, suh, majhen, visok, pije, kadi, se ukvarja s kakšnim športom, niti od kod je, nič. Niti ni vprašal, iz kje sem, kar na polno je predlagal srečanje. Eden je napisal: ¨dober dan, sem Miha iz Trbovelj. Kako si? Prideš kaj v Trbovlje?¨. Ta se je vsaj predstavil in povedal, kje živi. Ampak zakaj bi šla jaz v Trbovlje? Verjetno gre za enega onih fantov, ki bi imeli vse, nimajo pa niti vozniškega izpita, niti avta, zato pričakujejo, da bom jaz prišla do njih. In kaj bi potem? Potem bi sedela v nekem baru, se pogovarjala, šla na sprehod, in potem? Potem bi šla nazaj domov, on pa bi mi pošiljal pocukrane esemese. Hvala, ne.

Potem so se začele hujše stvari. En dečko mi je napisal ¨nikoli ne boš vedela, kaj zamujaš, če mi ne odpišeš¨. Tudi zanima me ne. Šlo je še dlje, kajti nekdo je bil zelo zaposlen in je samo na hitro vprašal, če sem za fuk. Morala bi mu odpisati, da nisem, vsaj ne takoj, ampak ko se bolje spoznava, ker bi bilo zame prvič. Ne boš verjel, ampak oglasili so se mi tudi pari. En par, oba trideset let, da iščeta punco, mlajšo od dvajset, da bi se jima pridružila pri igricah. To se mi je zdelo kar zabavno, se dobiš, ona pripravi narezek, on prinese monopoli, eden drugemu krademo parcele in se noro zabavamo. Obožujem monopoli. Spomnim se, kako sem ga igrala s staršema, ko sta bila še srečna. No, saj sta še, ampak vsak posebej, čeprav imam mamo na sumu, da ona ni najbolj srečno bitje na tej zemeljski obli. Imelo me je, da bi jima odpisala, ampak, kaj če nista za monopoli? Mogoče imata raje šah ali Catan, kar pa meni ni ravno najljubša zabava. Da pa ne bi ostalo pri čudnih ponudbah, lahko za konec izpostavim še eno sporočilo. Poslala mi ga je punca, vsaj predstavila se je tako. Napisala je, da se mi ni treba ničesar bati in če sem pripravljena izkusiti ljubezen s punco, se ji lahko javim. Tukaj bom zaključila. Ne s pisanjem vate, dragi, ampak s temi sporočili.

Veš, mislila sem, da je svet še kolikor toliko normalen, da zna še kdo napisati lepo sporočilo, je pripravljen se spoznati lepo po starem, kot v časih, ko še ni bilo interneta. Sicer sama ne vem, kako je to, a kolikor sem prebrala na spletni strani revije Cosmopolitan, je bilo včasih veliko bolj romantično. Od vseh sporočil, ki sem jih dobila, dvomim da bi me bil kateri pripravljen čakati na dogovorjenem mestu z rdečo vrtnico v roki. Mogoče se motim in upam, da se, ampak dobila sem občutek, da se vsem nekam mudi. Čisto za hec bom nekaterim odpisala in spremljala, po kolikem času bo sledilo vprašanje za kakšne nečednosti. No, saj mogoče niso nečednosti, za njih, zame vsekakor so. Mogoče se slepim in pišem to samo zato, da se ne bom nekega dne sramovala svojih besed, ko te bom zopet prebirala – ali kdo drugi. Saj veš, koliko sem stara in veš, da pri mojih letih punce malo razganja. Ene bolj, druge manj, ampak vseeno ne bi navalila na nespodobno povabilo neznanca, kot navalim na tablico čokolade zvečer pred spanjem. A vseeno imam nekakšne zadržke. Zdi se mi, da jih večina išče povsem druge stvari, kot pa ljubezen samo. In to je žalostno. Iščem metuljčke v trebuhu, dobivam pa ponudbe za kačo do popka. Ugasnila bom internet in temeljito razmislila o vsemu skupaj.

Zvečer me je poklicala Nina. Govorili sva več kot pol ure.

9.4.2018

Dragi.

Včerajšnjo nedeljo sem resnično izkoristila za počitek. Se spomniš, kako sem se veselila dneva, ko sem dobila službo? Začetno veselje je splahnelo in kar malo težko mi je oditi v tisto trgovino. Zakaj? Ker so moje sodelavke večinoma lene sorte in se do mene obnašajo, kot da sem študentka. Je že res, da sem zadnja prišla, ampak to ne pomeni, da me lahko izkoriščajo, kaj misliš? Ti povem en primer.

Vido že poznaš, mojo nadrejeno. Ja, tisto Vido, ki naj bi me vpeljala v delo. Ne razumem ravno poteka vpeljevanja, ampak po vsem, kar sem doživljala v teh treh tednih, mislim da moje sodelavke niso vpeljane. Vida mi je lepo rekla, ko končaš svojo polico, greš pomagat drugi sodelavki k njeni polici. In sem nekajkrat šla, enkrat k Urški na sadje in zelenjavo, drugič k Andreji na oddelek pijač in še kam drugam, da malo vidim način dela, njihovo tehniko polnjenja polic, da malo spoznam sodelavce in sodelavke, šla sem tudi k Blažu v skladišče, da sem videla potek spravljanja na skladiščne regale in ne da bi se kovala nekam v zvezde, ampak prepričana sem, da sem svoje delo odlično opravljala. K meni, na oddelek moke, ni nikoli prišla nobena pomagat in mi ni bilo jasno, zakaj ne. Saj nimajo toliko dela, da ne bi časovno uspele. Potem sem videla, da ko napolnijo svoj oddelek, gredo v skladišče, kjer je avtomat za kavo in se skrijejo nekje zunaj med paletami in kadijo. Meni se to sicer ne zdi prav, pa sem vseeno enkrat, ko sem napolnila svojo polico, šla tudi jaz na kavo.

Potem se je začelo, tiste sodelavke so večinoma opravljivke. Opravljajo eno, ko pride ravno tista poleg, začnejo drugo. No, in potem je na cigaret prišla tudi Vida.
»Kaj pa ti tu«, je rekla v mene.
»Na kavo sem prišla«, sem odvrnila.
»Ampak ti imaš notri svojo polico, za katero moraš skrbet«.
»Ja, saj je napolnjena. Kavo spijem in grem nazaj«. Tudi to ni bilo prav.
»No, spij kavo in greva pogledat, kako je urejena polica«, je nekoliko ihtavo rekla.

Pogoltnila sem tisto kavo, vrgla lonček v smeti in šla na svoj oddelek. Kmalu je za menoj prišla Vida in si začela ogledovati polico. Tiho si je mrmrala v tiste pobeljene brke meni nerazumljive besede, nato pa: »Lepo imaš pospravljeno, cenovke so poravnane, tukaj manjka pirina moka. Kaj misliš?«. Kaj naj mislim, v teh desetih minutah je nekdo kupil pirino moko. Brez zamere, ampak za vsako vrečko moke ne bom hodila v skladišče. In sem rekla.
»Ja, nekdo jo je v zadnjih desetih minutah kupil. Da ne hodim po vsako vrečko posebej, potegnem eno naprej in ko se nabere več, grem v skladišče, naložim in pripeljem«, kot da bi morala razlagati postopek svoji nadrejeni. Če je nadrejena, menda ve, kako se dela.
»A pogledam še roke?«, je vprašala.
»Ne vem«, sem iztegnila dlani predse, »si jih vsak dan mažem s kremo, pa tudi z rokavicami delam. Občutek moke ni najbolj prijeten za mojo kožo«.
Butasto me je gledala nekaj sekund, približno pol minute. Bolj butasto me ni gledal še nihče v življenju.
»Marina, a se ti zajebavaš?«, in ker ji očitno ni bilo jasno, da sem vprašanje slišala že prvič, je glasneje ponovila »a se ti zajebavaš?«. Meni ni bilo jasno, zakaj naj bi se zajebavala.

»Pod mojim mentorstvom si takšne zajebancije ni še nihče privoščil. Nismo tu, da bi pokali šale, tu smo, da nas konkurenca ne prehiti in zato delamo tisto, za kar smo tukaj in ne da se zajebavamo in če ti to ne bo prišlo v navado, je samo vprašanje, če boš dobila podaljšano pogodbo, ker česa takega si tu ne dovolimo. Samo da veš, nekega dne bodo mene vprašali, če dam podpis in takrat bom temeljito razmislila, ali ga bom dala ali ne«. Bila je pošteno jezna, čeprav brez razloga. Hotela je jezno odvihrati, kot hočejo v filmih odvihrati jezne ženske, ki so prepričane, da morajo imeti zadnjo besedo. »Ne«, sem rekla glasno. Obrnila se je proti meni. »Hoteli ste jezno odvihrati, ampak ne boste. Na tak način je šansa samo za eno. In jaz vas bom prehitela«, sem rekla in nemudoma jezno odvihrala. Brž se je zasukala za menoj. »Kam greš? Tvoje delo je tukaj«. »Kam«, sem se ustavila in se ji zazrla v oči. »Kam? K vašemu nadrejenemu!«.

Odločila sem se oditi naravnost k Marjanu. Med potjo sem razmišljala, kar je govorila Vida. Kdo je počil šal? Kako sploh počiš šal? Edino če bi imel kdo napihljiv šal, da ga bi lahko počil, druge razlage ni. Sicer znam marsikaj pretrpeti, ampak občasno tudi meni dvigne pokrovko. Marjan je bil na srečo v pisarni, potrkala sem, vstopila in mu povedala, kar se je dogajalo pred nekaj minutami. Smejal se je. Ne samo smejal, dobesedno krohotal se je. Najprej zadržano, z dlanjo si je skrival nasmešek, smeh pa je na neki točki nekontrolirano izbruhnil iz njega. »Ne zamerite, Marina, ampak…«, mu ni uspelo izustiti do konca. »Ne, ne, saj to ne more…čakajte samo malo«, je rekel v smehu in prijel telefonsko slušalko. »Prosim, pridite sem«, je rekel v slušalko in na vratih se je kmalu pojavila Nina.
»Kaj pa je«, je rekla in se čudila Marjanovemu smehu.
»Prosim, Marina, povejte še enkrat«, je rekel med smehom. Meni je bilo sedaj malo nerodno, čutila sem rdečico, ampak sem vseeno povedala še enkrat. Tudi Nina je prasnila v smeh. In potem je ta smeh trajal pet minut.

Ko so se stvari umirile, je Marjan, še vedno z nasmeškom na ustih, začel resnejšo debato. »Veste, Vida je izredna prodajalka. Mogoče smo naredili napako, ko smo jo postavili na višje mesto, ampak takrat ni šlo drugače. Opazili smo vašo pridnost in tudi vemo, da vam povzroča preglavice. Ne skrbite, če bo kdo odločal o vaši prihodnosti pri nas, bom to jaz, in če ne bom jaz, bo to Nina in se glede tega nimate česarkoli bati. Vam pa povem, Vida nima smisla za humor in vas je zato nadrla. Je izredno stroga in ne dovoli napak in nikakršnega heca. Ampak nikar se ne sekirajte zaradi tega, kajti, če boste nadaljevali tako, kot ste začeli, boste čez kakšno leto napredovali, Vidi bomo pa zaradi vseh preglavic, ki jih povzroča, pa ne samo vam, vzeli njen trenutni status in boste mogoče vi njena naslednja nadrejena«.

Ob teh besedah sem se malo pomirila, mi pa še vedno ni bilo jasno, kaj je bilo tako smešnega. Nina je razložila, da je Vida mislila na roke trajanja in ne na moje roke. Za trenutek je postalo hecno tudi meni, priznam. In, je rekel Marjan, da je prišlo do komunikacijskega šuma.

Na poti domov sem razmišljala o tem. Vida je tistikrat, prvi delovni dan, rekla, da naj pazim na roke. In sem pazila na roke. Lahko ne bi bila takšna butara in bi rekla, naj pazim na roke trajanja, roke uporabe, na datume, kakorkoli, ne pa da se izraža tako dvoumno. Naj gre nekam, recimo tja, kamor je šel njen pokojni smisel za humor, če ga je sploh kdaj imela.

Vidiš, dragi, tako delajo z mano. Ampak se ne dam. Prisegam, da se bom v službi trudila, da dosežem svoje. Da bodo do mene imeli spoštovanje.

Dovolj za danes. Grem preverit oglase na portale za iskanje ljubezni.

28.3.2018

Dragi.

O Nini sem ti že pisala, kadrovnici v moji službi. Štajerka. Danes med malico je vprašala, če lahko prisede in rekla sem da ja. Kako bi bilo, če bi rekla ne? Nisem prepričana, a zdi se mi, da če kar tako odrezavo rečeš ne, moraš dati še nek razlog, ki običajno nikogar ne briga. Tako bi morala reči ¨ne, ker bi bila rada nekaj minut sama¨ ali recimo povedati po resnici ¨ne, ker me grozno dajejo vetrovi in če ni nikogar v bližini, lažje prdnem, kar si v družbi sploh ne upam¨. Danes je bilo noro, kar se mojega črevesja tiče. In tako sem rekla, da naj prisede.

Potem sva se malo spoznavali. Že pri petnajstih je prišla v mesto v srednjo šolo, nato se še nekaj trudila na faksu, ugotovila, da ji ne gre, spoznala fanta in ostala tu. Menda ji je bilo kar težko, ker je v tistem obdobju težko navezovala stike in še v neznanem kraju, nato pa se razšla s fantom, si poiskala svoje stanovanje in zapadla v še večjo žalost. Vmes ji je umrl ata, prijateljev ima malo in je blazno introvertirana oseba. Najraje se zadržuje doma, ker ji gredo ljudje na kakšnih večjih prireditvah na živce, le v naravo rada zahaja, povedala pa je, da če bi imela več prijateljev, bi se tudi več družila.

Jaz tega ne razumem ravno dobro. Ljudje ji gredo na živce in pravi, da je osamljena, družbe si pa vseeno ne poišče. Malo se bom morala izobraziti na tem področju. Ne vem, zakaj je treba delati tak halo iz tega. Če ti sede družba, greš ven, če ti ne, si doma. Zagotovo se moraš tudi prilagajati družbi, ampak se mora tudi družba tebi. Ampak na drug način jo razumem. Sama tudi nimam veliko prijateljev in če odštejem še Tamaro, potem nimam nikogar. Tista družba, ki jo imam, je bolj tako, za hec. Z njimi klepetam po mesendžerju in na kavi, ampak da bi si zaupali kakšne resnejše probleme, to pa ne. Ne vem, ali ljudje iz te moje družbe nimajo problemov, ali pa imajo poleg nas še koga, s katerim se o teh problemih pogovarjajo. Ali pa se mogoče s problemi obrnejo na internet, kaj pa vem. Internet je strup, kljub vsej svoji izjemnosti in praktičnosti.

No, potem je Nina vprašala, če bi bila za kdaj it ven in sem odgovorila, da seveda. Izmenjali sva si telefonski številki in je rekla, da me bo kakšen večer poklicala, za malo klepetati. Saj v službi se res ne vidiva vsak dan in kakšen klepet tudi meni sede zvečer. Ne morem se vedno z mami pogovarjat.

Zdaj pa, dragi, jaz tebe vprašam in ne, ne bom te o siru. To se spomnim, ko sem bila mala, kako sem gledala nek butasti resničnostni šov, kjer se niso imeli kaj pogovarjati in so se dve punci spraševali, ena drugo, če so jedle sir. Koliko dolgčas ti mora biti in koliko malo domišljije moraš imeti, da na vprašanje odgovoriš ne samo z vprašanjem, temveč celo z istim vprašanjem. Dragi, kako se tebi zdi to o Nini? Je mogoče kaj narobe z njo, da dekle pri petindvajsetih nima partnerja? Da se ukvarja z numerologijo? Še več, da piše blog? Sploh ne vem, o čem piše, ampak bom raziskala. Ampak kdo danes še piše blog, ko lahko že vsak, še tako nepismen človek, objavi svoje mnenje na Facebooku, ne glede na to, ali se na kaj spozna ali ne? Poleg tega je punca simpatična. Mislim, nima nekih nenavadnih potez na obrazu, tudi bolj obložena ni, kot sem jaz, ima neko standardno višino za dekle njene starosti, ampak, ali je možno, da še vedno preboleva bivšega fanta? Ne more biti takšna punca samska, si mislim. Je pa res, da si samo mislim in ne vem, ker nisem še bila v podobni situaciji. Bi pa rada izvedela, ker me zanima. Sem jo pa pripravljena sprejeti za prijateljico.

Zvečer sem reševala križanko in ne moreš verjet, da mi kar ni šlo. Včasih sem več vedela, se mi zdi. To bi lahko bil moj hobi.

20.3.2018

Dragi.

Ti veš, ker sem ti že omenila, da si želim fanta. Ne kar takoj, da bi me danes eden osvojil, ampak tako, bolj počasi. V bistvu ne vem, ker se bi s tem soočala prvič in se mi tudi sanja ne, kako se bi sploh morala obnašati. In ker pravih prijateljic nimam, sem se zatekla v svet interneta. Malo sem povprašala na Facebooku in Twitterju, pisala sem celo na med over net, da povprašam, kje bi lahko dobila izbiro fantov. Domnevam, da ne moreš kar iti po ulici in vsakega fanta, ki ga srečaš, vprašati, če bi bil tvoj fant, kot se to vidi v filmih. Verjetno bi izpadlo butasto v realnosti.

Nekaj punc mi je svetovalo, naj grem ven. Ampak kam? Če bom stala pred hišo, verjetno ne bom nikogar zanimala, si mislim. Klubi, bari, pivnice, to me ne zanima. Da bi se name prilepil nek pijan fant, ne, to me res ne pritegne. Druge so mi priporočile telesne aktivnosti, torej šport, kjer nisem ravno doma. Saj grem rada s kolesom, ampak kakšna pa je možnost, da bom srečala samskega kolesarja? In to še ni vse, če recitiram tisto priljubljeno reklo iz prodaje, kjer te že skoraj prepričajo v nakup, nato pa dodajo še ta magičen izrek, ki te dokončno prepriča, da to boš pa kupil, četudi ne rabiš. Če bom recimo s kolesom stala ob cesti, se bo kak samski kolesar ustavil? Ali, če me bo prehitel, naj dirjam za njim in kričim ¨čakaj, čakaj, ti si meni všeč¨? Močno dvomim, da bi se kdo zaljubil vame na prvi pogled, sploh ko bi bila vsa prešvicana in zadihana.

Nato mi je kar nekaj ljudi napisalo, da danes poteka modernejša doba in da se partnerja išče na internetu. Tako je najhitreje, menda, pa samo sliko dodaš in napišeš nekaj hobijev in podatkov o sebi in potem čakaš, da ti kdo piše. Rekli so, da je to najceneje, ker ne rabiš drage obleke, ne rabiš izgledati dobro, ker pač le klepetaš in čas si vzameš zvečer, eno uro, odpišeš tistim ki te zanimajo oziroma naredijo vtis in je. Da ne povem, ko sem o tem povprašala na med over netu, mi je nekaj fantov takoj pisalo, da če sem za zmenek. Kar tako, takoj. Mislim, ne takoj, ampak v roku enega tedna. Nekateri so pustili kar email naslov, naj jim pišem. Eden je celo obljubil, da bi pri njemu dobila vse, kar bi si želela, kar se mi zdi nelogično, ker kako bi pri njemu dobila vse, če sploh ne ve, kaj si želim. Če bi mi rekel, se dobiva v tej in tej kavarni in greva potem k meni domov in bi se dobila in šla k njemu domov in bi me vprašal, če bi kaj jedla in bi jaz rekla, želim si škampe na buzari in bi on rekel, tega pa nimam, potem to ne bi bilo to. Ne obljubljat vsega, če potem enih škampov ne moreš pripravit.

Kot si opazil, dragi, sem današnji datum podčrtala z rdečim kemičnim svinčnikom, ker sem se odločila, da je današnji dan nekakšna moja prelomnica. Uradno sem se prijavila na borzo ljubezni. Raziskala sem vse možne portale za spoznavanje fantov in se na večino prijavila. Tinder me je oni dan, ko sem se prijavila, kar malo razočaral, je pa res, da sem namesto svoje slike objavila sliko simpatičnega mucka, ki v gobčku drži vrtnico. Pisal mi ni nihče. Danes pa sem se prijavila na kupid, ona on, urgenco, avanture, jazinti, mojpartner, twoo, badoo, bumble in mogoče še na kakšnega, ki sem ga zdaj pozabila. Na vseh straneh sem izpolnila profil, tako da bo vsak vedel, koliko let imam in iz kje okvirno prihajam, napisala hobije in objavila sliko. Sicer ne takšne, kot jo imam na osebni, ampak eno lepšo, ki sem jo posnela lani na morju, ampak se vidi le obraz, na drugi pa sem slikana v hrbet. Slikala me je mami lani, ko sva šli na Zajamnike. S tem, da sem se na vse to prijavila, se začenja moja pot v svet ljubezni. Zdaj pa da vidimo, kako bo to potekalo. Dragi, veš da ti bom poročala.

Firbčna kot sem, sem že zvečer hotela preveriti, če je kaj odziva, ampak mislim, da bo večje presenečenje, če to storim jutri po službi. Poleg tega nočem, da me zasvoji, kot pravijo, da internet zasvoji. Čeprav je zame izredno malo možnosti, da bi me.

Prav zanima me, koliko fantov mi bo pisalo. Z mislijo na to se sedaj poslavljam. Se oglasim, ko se bo kaj zanimivega zgodilo.