27.7.2018
Dragi.
Vroč poletni večer, dolgčas mi je in nimam kaj počet. Pregledam večino odzivov na moj oglas, v katerem iščem ljubezen in zaradi katerega sem vedno bolj prepričana, da ljubezni tam ne bom našla. Saj sem že napisala, kaj se tam išče. Vseeno me prepriča sporočilo štiriindvajsetletnega Angela, čeprav ne vem, ali je to njegovo pravo ime ali le vzdevek. Če je pravo ime, morajo biti njegovi starši blazno verni, ker bolj svetega imena, kot je Angel, pač ni. Kar mi sicer ni ravno všeč. Všeč mi je pa sporočilo, ki mi ga je napisal. Naj ga prepišem, da boš vedel, o čemu pišem.
¨Pozdravljena. Sem 24 letni fant, ki še sam ne ve, kaj išče. Če si za kak klepet, kasneje mogoče srečanje in če se bova ujela, mogoče še kaj več, se mi javi. Sem resen, zaposlen, ljubitelj narave, iskren, pošten, pa še kaj se bi našlo.¨
To, da ne ve, kaj išče, me je pritegnilo, ker tudi sama ne vem, kaj iščem. Naj mu pišem? Seveda mu bom. Pred pol leta bi bila zadržana. Nina me je naučila, da se živi samo enkrat in da se zamujena priložnost nikoli ne vrne. Če mu zdaj ne odpišem in ga pustim kakšen teden čakati, mi mogoče potem on ne bo odpisal. In bom jaz v pričakovanju odgovora, on pa bo v tem času spoznal drugo. Takrat se ob njegovem imenu pojavi znak, ki kaže, da je aktiven v klepetalnici. Ni kaj, nimam kaj izgubiti. Kliknem.
¨Živjo¨
¨Pozdravljena. Kako si?¨
¨Dobro, ti?¨
¨Tudi dobro. Kaj počneš?¨, je kar hitro začel z vprašanji.
¨Dolgočasim se. Ti?¨. Nenapisano pravilo dopisovanja je menda, da odpisuješ hitro in postavljaš ista vprašanja kot sogovornik.
¨Tudi nekaj podobnega. Kaj iščeš?¨
¨V bistvu ne vem, rada bi spoznala nekoga, ki bi lahko bil moj fant¨
¨Jaz bi lahko bil tvoj fant¨, odvrne pogumno.
¨Dvomim¨, ga rahlo zafrkavam. Dejansko bi res lahko bil moj fant, nekoč.
¨Zakaj dvomiš?¨
¨Ker se niti ne poznava¨
¨Ampak se lahko spoznava¨
¨Ne vem če¨
¨Počneš še kaj drugega, kot dvomiš¨, ga zanima. Zdaj me že ocenjuje po dveh minutah klepetanja.
¨Nisem rekla, da dvomim¨
¨Bere se že tako¨
¨Mogoče res. Ampak ne moreva se spoznat kar tako¨, kar je sicer res.
¨Zakaj ne?¨
¨Nič ne vem o tebi¨
¨Ja, potem pa vprašaj¨
¨Povej mi kaj o sebi¨
¨Kaj te zanima?¨
¨Tako, na splošno, kako ti je ime, koliko si star, iz kje si, kakšne hobije imaš…¨
¨Saj piše vse v profilu¨
¨Ni ravno res¨
¨Kaj ni res?¨
¨Ne piše imena. Piše le Angel in 24 let¨
¨A to ni dovolj?¨. Firbec moški.
¨Ne vem, če piše Angel, še ne pomeni, da si Angel¨
¨Zakaj ne bi bil?¨
¨Ker ljudje lažejo. A če bi ti pisalo Mozart, potem bi ti morala kar verjeti, da si skladatelj?¨
¨A pa misliš, da je bil Mozart edini, ki se je pisal Mozart?¨. Tole postaja vse bolj naporno.
¨Nisem tega rekla. Pravim le, da ne vem, če si res Angel¨
¨Naj slikam osebno in ti pošljem?¨. Popravljam, ne le naporno, tudi dolgočasno.
¨Če hočeš¨, odvrnem in dodam smajlija.
¨Če mi torej ne verjameš, da sem Angel, mi boš verjela, če ti rečem, da sem Bojan?¨
¨Ne gre za to, da ti bom verjela, ampak za to, da se predstaviš¨
¨Kaj pa, če sem Uroš?¨
¨Ja, ne vem kaj si. Če iščeš nekaj resnega, se mi zdi prav, da se predstaviš¨
¨Ti se nisi predstavila¨
¨Res se nisem, ampak tudi ti se nisi. Jaz vsaj nimam problemov s tem. Pozdravljen, jaz sem Marina¨
¨Marina ali Marinka?¨. Dragi, ti veš, nihče v življenju me ne kliče Marinka.
¨Marina¨
¨Lahko bi bila Marinka¨, postaja neduhovit. No, saj ni bil niti duhovit, tako da bolj ostaja, kot postaja.
¨Lahko bi bila tudi Barbara¨
¨Zakaj pa nisi?¨
¨Ker je Marina moje ime in ne morem biti nekaj, kar nisem¨
¨Torej, katera Marina si?¨
¨Kako, katera? A bi še priimek?¨. Ne bom mu dala priimka, če on noče niti pravega imena povedat.
¨Ne ne. A si Marina Izola ali Marina Portorož?¨. Ojoj, slabšega vica že dolgo ne.
¨Halo?¨, po tem, ko nekaj minut nisem odpisala.
¨Kaj je¨, odvrnem.
¨Kam si šla?¨
¨Nikamor, še sem tu¨
¨Ja, ampak ne odpišeš¨
¨Ne vidim razloga, da bi¨
¨Hotela si klepetati, saj si me kliknila¨
¨Res sem hotela, ampak ne vem, če bi še¨
¨Zakaj ne?¨
¨Ker mi ne deluješ odrasla oseba¨
¨Po čem to sklepaš?¨
¨Po obnašanju¨
¨Kako se pa obnašam?¨
¨Slabše od otrok v vrtcu¨
¨Kako to misliš?¨
¨Otroci v vrtcu se znajo vsaj predstaviti¨. Potem je sledilo nekaj minut tišine z njegove strani. Oprosti, dragi, ampak tip mi deluje kreten. Menda obstajajo ljudje, s katerimi si ni treba dopisovati v nedogled, povedo nekaj o sebi in to po resnici, povabijo na kavo in v kolikor si resna oseba, tisto vabilo sprejmeš, greš na kavo in potem se odvije, kakor pač se.
¨Torej, delaš v vrtcu?¨, pride sporočilo čez deset minut.
¨Ne¨, sem kratka.
¨Kje pa?¨
¨Zakaj te zanima?¨
¨Ja, tako, da se malo spoznava, ne¨
¨Prej nisi znal povedati nič o sebi, zdaj te pa o meni vse zanima¨
¨Ja, če nisi nič vprašala¨
¨Kako ne, vprašala sem po imenu, pa koliko si star, pa iz kje si¨
¨Ja, ampak to je tudi vse, kar si vprašala¨
¨Pa še na to nisi odgovoril¨
¨Saj tudi ti nisi¨
¨Ampak ti nisi nič vprašal¨
¨Sem vprašal kje delaš¨
¨Sprašuješ, o sebi pa ne poveš¨
¨Kako si skrivnostna. Ja, če ne vprašaš¨. Postajala sem kar malo jezna.
¨Nisem skrivnostna, le pošteno se mi zdi, da oba odgovarjava. Lahko povem, da delam v trgovini, pa ti?¨
¨Jaz malo to, malo ono¨
¨Kaj bi to bilo¨, me zanima.
¨Malo tega, malo onega, saj veš¨
¨Ne, ne vem. Skrivnosten si¨
¨Pač, nočem govoriti o službi¨
¨Aha. O čem pa bi govoril?¨
¨Malo tako, kaj počneš v življenju, pa to¨
¨No, pa povej, kaj ti počneš v življenju¨
¨Nič kaj takega, malo služba, malo hobiji¨
¨Kakšne hobije pa imaš?¨, sem začela postajati radovedna.
¨Nič kaj takega, malo prostega časa imam in se ne posvečam hobijem kaj veliko¨
¨Ampak omenil si hobije in mene zanima, kakšni so¨
¨Si pa radovedna¨. Spet sem si vzela nekaj minut pavze.
Povej mi, dragi, kakšni ljudje so to? Vse ga je zanimalo o meni, o sebi pa ni znal ničesar povedati. Nisem ravno oseba, ki bi si dopisovala v nedogled, sploh če pogovor ni zanimiv. In pogovorom s tem Angelom, Bojanom, ali karkoli že je, ni bil zanimiv. Hotel je izvedeti čim več o meni, o sebi pa je vse le zavijal v tančico meglene skrivnostnosti. Kakšna lepa primerjava mi je uspela, tančica meglene skrivnostnosti. Všeč mi je, bom še kdaj uporabila.
Razmišljala sem, ali naj mu še napišem nekaj v slovo, kot recimo ¨spat grem¨ ali kaj podobnega, ter ga nato ignoriram, pa sem ugotovila, da mi tega sploh ni treba. Zakaj bi zapravljala čas za nekaj, za kar že na samem začetku dobivam občutek, da ne bo napredovalo, če pa že bo, bo to izredno počasi. Dovolj je. Zaprla sem okno, v katerem je bil klepet z Angelom. Nisem ga blokirala, ni potrebe. Ni škodljiv. Kar naj mi kretenček piše, jaz pa ga bom ignorirala. In naj se sprašuje, zakaj mu ne odpišem.