8.8.2018
Dragi.
Glede na to, koliko sem bila minula leta ob morju, je letošnje leto kar rekordno. Kriva je Nina. Ona je namreč včeraj zvečer napisala SMS ¨Jutri imaš prosto, zjutraj te poberem in greva na morje¨. Razveselila sem se, kako se ne bi. Prostega dne sicer bolj kot morja.
Čakala sem jo pred hišo, ko je njen avto priropotal, vrgla vanj nahrbtnik in sedla na sovoznikov sedež.
»Lepo plažo poznam«, je rekla, ko je speljala.
»Super. Nudistična?«, me je zanimalo.
»Divja. Sredi tedna smo, nikogar ne bo«. Kar je sicer res, ampak smo tudi sredi glavne turistične sezone.
Nina očitno te zadeve pozna. In ima strah. Pred čim, sprašuješ? Saj veš, ona je blogerka. Skoraj bi lahko bila influenserka. Na Instagramu ima veliko sledilcev in ji ni ravno do tega, da bi jo na divji plaži kdo prepoznal, po možnosti oblečen, jo skrivaj slikal in kje objavil njeno sliko. Tega si res ne želi, zato vedno poišče kakšne skrite kotičke, kjer ni skoraj nikogar.
»Veš, fina plaža je tam od Strunjana desno«, je začela z razlago. »Ampak tam je bolj za zvečer ali ponoči. Čez dan je veliko oblečenih in imam občutek, da me kdo gleda«.
»Ti veš, jaz obalo zelo slabo poznam«, sem odvrnila. Očitno je ena divja plaža tam v Strunjanu desno, kot je omenila. Sama nisem bila še nikoli v Strunjanu. »Kam potem greva?«, sem vprašala.
»Na Debeli rtič«, je odvrnila.
»Na Debeli rtič? A ni tam nekaj za otroke?«.
»Je in ni«, je bil dvoumen odgovor.
Kakšno uro kasneje parkirava, nadenem si nahrbtnik in mahneva jo na policijsko plažo, za katero nisem vedela, da je policijska. Ne vem, po čem bi lahko sploh sklepala, da je policijska, saj ni bilo nobenega policaja na njej. Le nekaj ljudi se je grelo na zgodnjem soncu, v veliki večini Italijanov, vsaj po gelu v laseh sodeč. Mislila sem, da se bova utaborili tam na koncu tiste betonske plaže, ampak ne, Nina je kar hodila naprej.
»Kam greve sploh?«, sem vprašala v rahlo njenem narečju.
»Kar za mano, boš videla«, je odvrnila.
»A je še daleč?«.
»Ne.«. Bolj odrezavo se ne bi dalo odgovoriti.
Kakih pet minut hoje po kamnih sva le prispeli na menda točno določen del plaže. »Tukaj«, je rekla Nina, odložila nahrbtnik in na hitro pogrnila armafleks.
»Tukaj?«, sem vprašala, odložila nahrbtnik in na hitro pogrnila armafleks še jaz.
»Točno tukaj. Če bova imeli srečo, naju ne bo nihče motil«, je rekla med montažo brisače. Snela je črne adidas natikače, kakršni so sedaj menda moderni, na hitro odvrgla vse cunje in zakorakala v morje. Jaz ostajam bolj pri klasiki in sem imela preproste japonke.
Dragi, ne boš verjel, kakšen občutek svobode je to, ko s sebe odložiš vso obleko. Ja, če greš moje pisanje brati za kakšen mesec ali dva nazaj, sem imela precej zadržkov in mi je bilo precej neprijetno, zdaj pa se slečem kar tako, brez kakršnegakoli sramu. To seveda ne pomeni, da bi se slekla tudi v centru Ljubljane, ampak na plaži pa ni problem.
Dopoldne je minilo hitro, Nina je iz nahrbtnika potegnila tisto plastično posodo s pokrovom, ki se ji je včasih reklo taperver, zdaj pa se ji verjetno ne več, ker nikogar več ne slišim, da bi to rekel.
»Glej, kosilo sem pripravila«, je rekla. V prvi posodi so se bohotili kosi pohanega mesa, v drugi kruh, v tretji narezani paradižniki in sir. Kako se nama je zdelo fajn jesti, tam, sredi plaže, kjer res ni bilo skoraj nikogar. Mimo je res šlo nekaj ljudi, ki so očitno iskali primeren prostor in večina jih je celo pozdravila. Starejši par je celo povprašal, kakšna je voda in z Nino sva istočasno odgovorili. Nina je rekla, da je topla, jaz sem odgovorila, da je mokra. Počutila sem se rahlo butasto, a sem kakšno minuto kasneje ugotovila, da je bilo butasto tudi vprašanje. Pozneje sva z Nino sklepali, da ga sploh ni zanimalo, kakšna je voda, ampak da je le iskal razlog, da se malo ustavi in si bežno ogleda dve mladi in goli telesi.
Namazala sem se in legla na trebuh, ter vzela v roke križanko. Nisem je ravno veliko rešila, ko me je malenkost zmanjkalo. Nina je gledala v telefon, ampak sumim, da je tudi ona rahlo zadremala. Nežno valovanje morja je pač tako delovalo.
»O, glej ju«, sem slišala nekje v sanjah. »Halo«, se je nekdo oglašal. Kakšne sanje.
»Kaj pa vidve tu«, sem zaslišala.
»Kaj pa ti«, sem slišala Nino. To ne morejo biti sanje. Slišala sem samo tisti zvok, kot ga povzročajo mokre bose noge v mokrih kroksih. S kom se pogovarja Nina? Je že navezala stik s kakšnim mimoidočim, ali je le nekdo, ki jo je prepoznal iz njenega bloga? Postavila sem se na komolce ravno toliko, da sem lahko obrnila glavo, a me je sonce ravno toliko slepelo, da sem videla le moško postavo, kateri je iz približne sredine telesa visel bingelj.
»O, Marina, živjo. Mislil sem, da si ena druga. Nisem vedel, da si tudi ti naša«, je presenečeno izjavil neznanec. Obrnila sem se na hrbet in si nastavila dlan nad oči, da sem boljše videla. Pred nama je stal Janko, naš skladiščnik.
»O, Janko, kaj pa ti tu«, sem presenečeno odvrnila.
»Nič, dopoldne sem delal, jutri sem pa prost in sem izkoristil. Nisem vedel, da si tudi ti naša«, je še enkrat ponovil. Kako naša, čigava naša?
»Čigava, naša?«, sem vprašala.
»Ja, nagica. Za Nino sem vedel, ti si pa res presenečenje«, je izdavil.
»No ja, ne obešam ravno na veliki zvon nečesa, kar se ne tiče drugih«, sem odvrnila in se rahlo nasmehnila.
»Ja ja, saj jaz tudi ne. Vseeno je presenečenje«.
Dragi, naj bo jasno, kdo je Janko. Janko je dobro ohranjen moški pri štiridesetih. Imel je menda eno punco, ki je bila bolj materialno naravnana, on pa ji s svojo plačo ni uspel privoščiti vseh njenih izmišljotin, poleg tega je raje denar vlagal drugam, pa je šla. Od takrat je sam, vsaj kolikor se govori. Ne ravno preveč, nekaj pa le da nase, veliko hodi po hribih in vzdržuje kondicijo. V službi se dobro razumemo, izven pa se ne družimo ravno kaj veliko.
»A se vama lahko pridružim?«, je vprašal in skoraj že odložil nahrbtnik. Prosim, Nina, ne izusti ničesar neprimernega.
»Joj, Janko, oprosti, ampak z Marino imava povsem ženski dan«, je rekla Nina.
»Seveda, seveda, razumem, brez zamere«, je hitel pojasnjevati.
»Ni panike, res ne, kdaj drugič pa z veseljem«, se je izmotala Nina.
»Ja, ja, z veseljem, kar povejta, ko bosta spet šle, grem naprej, poiskat kak prostor«, je rekel, se na hitrico poslovil in šel. V bistvu naju ne bi motil, je pa rahlo neprijetno gledati sodelavca na dan dopusta.
»Fak«, je rekla Nina.
»Kaj fak?«.
»Nisem si mislila, da bom kdaj gola srečala nekoga golega, ki ga poznam v oblečenem stanju«, je rekla.
»Tudi jaz ne, sploh tako na frišno«. Podstavila sem si nahrbtnik in se zazrla nekam v daljavo.
»Ampak…«, je rekla čez nekaj časa. Čakala sem na nadaljevanje. Ki ga kar ni bilo.
»No, a bo kaj«, sem jo dregnila.
»A si videla njegovega binglja«, je rekla in obrnila pogled proti meni.
»Videla«, sem rahlo sramežljivo odvrnila.
Med potjo proti domu sva prišli do zaključka. Ni prav, da je moški s takim bingljem sam.
Veš, dragi, po vseh dopisovanjih s fanti, na tistih straneh za iskanje ljubezni in po enem bolj kot ne dolgočasnem zmenku, se mi zdi, da se mi je začelo dozdevati, kakšnega fanta bi rada dobila.