16.8.2018
Dragi.
Danes me je v enem od inboxov na eni od spletnih strani za iskanje partnerja ali vsaj sorodne duše, pričakalo sporočilo. Ne samo sporočilo, ampak mi je en tip napisal pesem. Naj ti jo prepišem. »Skupaj sva rasla med bloki v predmestju, skupaj odkrivala svet. Skupaj iskala življenjsko sva cesto po vseh zaprašenih poteh. Vedela si, da skrivaj sem te ljubil. Vedela si za vse to. Z leti otroškimi sem te izgubil, ko rekla si več me ne bo«. Potem je še neko nadaljevanje, da naj mu povem, zakaj ga ne poznam več in da umikam pogled.
Ti povem, da mi ni dalo miru. Tale fant, vsaj sklepam, da je fant, ker zakaj bi mi to pisala punca, sploh v moškem spolu, me očitno pozna. Jaz njega ne. Pod imenom ¨Lover99¨ resnično ne poznam nikogar. Takšno je njegovo uporabniško ime. Zakaj mi ni dalo miru? Ker piše, da sva rasla skupaj med bloki, ampak jaz nisem nikoli živela v bloku, niti v nobenem blokovskem naselju, niti v predmestju. Odkrivala nisem sveta z nobenim fantom, čeprav je bil v sosednji hiši en Luka, s katerim sva se velikokrat igrala v našem peskovniku. On je prinesel svoje barbike, jaz sem prinesla nekaj svojih avtomobilčkov. Jaz sem gradila ceste, on je z enim takim majhnim glavničkom ustvarjal frizure. Potem je šel v prvi razred, postal učen in se ni več brigal zame, poleg tega smo se mi preselili. Šele pred kratkim sem na facebooku videla, da živi v Italiji s fantom. Še sreča, doma mu tega njegovi blazon verni starši ne bi dovolili.
Ampak, on me zagotovo ni ljubil, če me pa že je, jaz res nisem vedela za vse to. Je pa res, da ko smo se selili, sem mu rekla, da me ne bo več. Vendar, to ne more biti on, kaj misliš, dragi? Edino če se je mogoče razšel s fantom in je sedaj spet v Sloveniji?
Pa ne, ne more bit, no. Kako me bi pa prepoznal, videla se nisva več kot deset let. Saj imam sliko, ampak nisem edina Marina. Bolje da si neham razbijat glavo s tem in se raje ukvarjam, kdo je v resnici ta ¨Lover99¨. Da bi se spomnila še kakega fanta iz otroštva, to res ne, spomin pa imam dober, tudi če kdaj kaj pozabim. Kaj pa, če tisto, da sva skupaj odkrivala svet pomeni poznejši čas, ko sva v tretjem razredu z enim Petrom res odkrivala svet? Se ga spomnim, bil je moja prva ljubezen, vsaj takrat sem to mislila. Saj veš, dragi, ko smo ljudje otroci in se nam vse lepo in fajn zdi, čeprav samo zaradi tega, ker se ne zavedamo vseh grdih stvari resničnega sveta. Ampak ne more biti on.
Ker mi ni dalo miru, sem povprašala mami. Ona je prebrala veliko poezije in se spozna na jambe in amfibrahe, mogoče mi bo znala kaj več o temu povedat.
»Mami, glej kaj mi je en poslal po internetu«, sem rekla in jo zvabila k računalniku.
»Kaj pa je to?«, je vprašala.
»Ena stran za iskanje ljudi«.
»Zakaj pa iščeš ljudi?«.
»Pa ne za ljudi, no, za iskanje partnerja«.
»Zakaj pa iščeš partnerja? Punca, šele osemnajst si«, je rekla.
»Ja, osemnajst in bi bil že čas, da dobim kakšnega fanta«, sem bila rahlo groba.
»Pa kaj ti bo fant…«. Začela se je srednje daljša pridiga o tem, kako moškim ni za zaupati, da je na začetku fajn, potem pa postaja slabše in slabše in na koncu pride do tega, da se dva človeka, ki sta se včasih ljubila, začneta sovražiti. Da ona že ve, ker je to doživela in da bi lahko tudi jaz vedela, saj sem potomka ločenih staršev. Kar je sicer res, ampak ko sem postala potomka, še nista bila ločena. Kmalu se je sicer pomirila in se začela obnašati kot najboljša prijateljica.
»Daj, da vidim, kaj ti je napisal tisti sluzavec«. Tako je imenovala večino moških. Nekaj časa je brala, potem pa prasnila v smeh. »O, čakaj, le čakaj, ti bom jaz pokazala«, je rekla in se po stopnicah povzpela na podstrešje. Kaj mi ima za pokazati, se mi ne sanja, ampak mora biti nekaj pomembnega, saj je kakšno uro ni bilo nazaj. Nazadnje je le prinesla prozorno škatlico z ovitkom, na katerem je bila slika majhne punčke v prevelikih vijola salonarjih, pod njo pa je pisalo ¨Don Juan¨. Bilo mi je jasno, da je to kaseta. Mami jo je vstavila v radio in zaslišala se je pesem o zelenem rožmarinu, ki naj bi bil v nekomu v spomin.
»Čakaj, ne bo prav«, je rekla mami, ustavila kaseto, odprla predalček, jo vzela ven in obrnila. Znova je zaprla predal, pritisnila na ¨play¨. Potem je nekdo kozlal ob plotu. Mami je prevrtela naprej. »Zdaj bo«, je rekla.
Iz zvočnikov je bilo slišati spevno melodijo z besedilom, ki sem ga prej brala. Še kar žalostna pesem. Vzela sem ovitek v roke in prebrala, kdaj je bilo posneto. 1990.
Oh, dragi, kako zelo žalostno. Deset let pred mojim rojstvom je nekdo napisal žalostno pesem o meni, čeprav dejansko ni o meni. Saj ni mogel vedeti, da se bom nekega dne rodila in se imenovala Marina. Lahko bi se rodila kot fant in bi me imenovali Boris ali Mitja. In veš kaj je še bolj žalostno? Da se je en ¨Lover99¨ odločil osvajati me na način, ki meni ne pomeni nič. Sem razmišljala, če bi mu sploh kaj odpisala.
Na koncu sem odpisala ¨javi se, ko boš imel kaj avtorskega¨. Pa tako sem bila vesela, ko sem prebirala pesem, potem me pa mami razsvetli. Saj je kar za obupat nad fanti mojega letnika.