ZGODBE IZ KARANTENE – RECENZIJA DRUGEGA VALA.

Opozorilo: tale zapis ni napisan pod prisilo in pod vplivom substanc, temveč pri zdravem razumu in z dobršno mero otroške ter neškodljive nagajivosti. Aja, pa sponzoriran tudi ni.

Po tistem, ko je Gašper v lanskem letu izdal zbirko hudomušnih zgodbic, katere je imel čas pisati med karanteno in so te iste zgodbice postale uspešnica, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo na plano prišlo nadaljevanje. No, samo malo, prosim. Ko sem rekel ¨uspešnica¨, sem to dejansko tudi mislil. Verjamem namreč, da ljudje, ki imajo vedno resnoben izraz na obrazu, po takih knjigah ne posegajo. Tudi tisti, ki jim je humor tuj, so se ji izognili. Prepričanje, da je treba brati samo in zgolj strogo resno literaturo, kot tudi ljudje, ki to tezo vztrajno trdijo, na veliko žalost nas, normalnežev v nenormalnosti, še niso izumrli in obstaja strah, da sploh nikoli ne bodo.

Preverjena formula, če spregovorim o tistih treh besedah (vlada dela dobro) in je v bistvu v njih prav vse, kar hočeš videti in slišati, je bila že v prvem delu tako dobro potisnjena naprej, da bi bil greh, če bi se ji Gašper v nadaljevanju izneveril. Brez tega zgodbe iz drugega dela, pardon, vala, ne bi bile iste. Kot če bi Ernest napisal starec in morje, čez leto dni pa mladenič in vesolje.

Kakorkoli, ghizbar, ki v aramejščini pomeni zakladnik in s pomočjo perzijcev, ki z imenom gaz-bar imenujejo človeka, ki nosi zaklade, so latinci ustvarili ime Gaspar, kar smo mi seveda malo predelali v lepše zveneče in bolj spevno ime Gašper. Po tej razlagi je avtor, kateremu je tudi zgolj slučajno ime Gašper, nekakšen zakladnik. Kar se je opazilo že v prvem valu in kar lahko potrjujem tudi za drugi val.

Zakladnica dobrih hudomušnih zgodbic nas popelje na Vis in bi se z lahkoto imenovala tudi ¨summer edition¨, saj se vse odvija na tem simpatičnem otoku. Spoznamo domala velik del prebivanja na otoku in ne zgolj počitnikovanja, od tega, kako je večini prebivalcev ime Ante, pa vse do receptur za ribe in za določene osebe, ki ne ravno uživajo v morski hrani, tudi za sladkiš, imenovan hib. Ampak ne bom preveč o vsebini, ker pač to pišem z namenom, da knjigo kupite in ste ob tem, čeprav se tega sploh ne zavedate, tudi dobrodelni. Avtor pravi, da od vsakega prodanega izvoda nameni nekaj eni od ustanov, ki se s tem ukvarjajo.

Da se vrnem k hvali, celotna zadeva je izpeljana na tisti način, da te že med branjem enega dne vleče k naslednjemu. In naslednjemu. In naslednjemu. In naslednjemu. Dokler ne prideš do tridesetega dne, kjer sem vsaj jaz dobil občutek, da je avtor že malo hitel. In potem vrže za konec še zahvalo, kar je pri takšne sorte knjigi povsem logično in celo dobrodošlo, ker o avtorju česa resničnega pač ne bomo izvedeli iz rumenega tiska (ne zaradi pisanja in sklepam, da tudi zaradi kitare ne). Ampak to še ni vse. Celo knjigo požremo v šusu, pretikamo se skozi zgodbe, da bomo ja čimprej vedeli, kaj se dogaja v naslednji, nakar avtor čisto za konec napiše, citiram: »se nadaljuje…«. A resno, Gašper? Zdej bomo še pol leta čakali na tretji val, ti pa boš trgal strune s tvojim jazom in jazzom, namesto da bi se spravil k delu? Marš za pisalni stroj!

Hej, avtor (tega zapisa, ne knjige), dej, povej nam, kjer lahko to čtivo kupimo? Načinov je več. Lahko odpeketaš na Facebook ali Twitter in tam poiščeš Gašperja Kržmanca, lahko pa, če si bolj lene pasme, klikneš na tale link. Obljubim, da se ne boš spotil.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja