27.10.2018
Dragi.
Zjutraj sem vstala ob sedmih. Skuhala kavo, pripravila zajtrk, zbudila Nino. Kar je ob sobotah greh, sploh v hladnejših mesecih, zanjo. Na prosti dan jo buditi ob sedmih, raje bi videla, da ji prekolnem celotno družinsko drevo, kot da jo budim ob sedmih. Tako luštna je, ko spi in tako pošastna, ko hodi iz spalnice proti kavi. Potem, po kaki uri budnosti, je precej bolj normalna.
»Daj, Nina, zmigaj se, v trgovino morava. Veš da pride zvečer Damjan, morava pripraviti večerjo«.
»Pa kako večerjo, daj. Nareži malo sira, odpri olive in to je to«.
»Daj no…«.
Sitnoba babja, ki bi jo najraje tisti moment oklofutala. Na srečo ta moment hitro mine in Nina postane najbolj prijazno živo bitje na planetu. Tam, nekje okrog devetih. Nato se spraviva proti trgovini.
Večni problem je, kaj skuhati, ko pride nekdo prvič na večerjo. Saj ne da je k meni že kdo prišel, ampak kolikor sem preverila internet, se vse gospodinje s tem obremenjujejo. Seveda, nekaj kar mu je všeč, ampak, kaj mu je pa všeč? Naj napravim testenine z gamberi in nato ugotovim, da ima alergijo na morsko hrano? Ali, preprosto solato s koruzo in šunko? Naj naredim res okusno in debelo pleskavico in jo skupaj s sirom, listom solate in dvema kolobarjema paradižnika zapakiram v ličen hamburger in nato izvem, da je vegan? Naj postavim na mizo košarico z mešanim sadjem, kaj pa vem, dve jabolki, nekaj pomaranč in šop banan? Ah, bom že v trgovini dobila idejo.
Približno uro kasneje sva v avto odložili moko, jajca, šunko, čokolado v prahu, sladko smetano, kislo smetano, nekaj sixpackov piva, dve steklenici rdečega vina, tri steklenice belega vina, paradižnikovo mezgo, origano, kisle kumarice, točno kilogram banan, ki jih verjetno ni uspelo še nikomur tako točno stehtati, čokolešnik in še nekaj drugih bolj ali manj pomembnih živilskih artiklov. Ideje v trgovini res nisem našla, nato pa se je med vožnjo proti domu Nini utrnila krasna zamisel.
»Lahko bi naredila pico«.
»Seveda. Najboljše. In za sladico tiramisu«.
»O ja, tiramisu, obožujem ga. Res ga bom naredila«. In tako je bilo v trenutku vse zmenjeno.
Kasneje sva počistili stanovanje, jaz sem naredila dva pekača pice, ker pač nikoli ne veš, koliko lačni bomo, sicer pa ostane še za naslednji dan. Nina je pripravila tiramisu in ga dala na hlajenje. Potem mi je pisal Mihael. Fant, s katerim sva si izmenjala nekaj sporočil na enem izmed portalov za iskanje sorodnih duš in je alergičen, če mu rečeš Miha. Napisal je, bom kar citirala: ¨Rad bi te povabil ven¨. Nisem odpisala. Mogoče bom jutri. Kakšno uro kasneje mi je pisal Dejan, se ga spomniš? Pisala sem ti o njemu, tisti, ki je govoril samo o avtih. Vprašal je, če bova šla še kdaj ven. In da ne more nehat mislit name. Nisem odpisala. Zakaj, dragi, zakaj se to vedno dogaja? Kolikor sem prebirala internet, je vedno tako. Brž ko dobiš službo, se ti pojavi nešteto možnosti za mogoče še boljšo. Takoj, ko s partnerjem preskoči iskrica, se ti javijo še drugi potencialni partnerji. In istega dne, ko kupiš neko dražjo stvar, dobiš nekje drugje ugodnejšo ponudbo. Temu se reče…no, ne vem kako. Verjetno nima naziva.
Komaj je dobro odbilo sedmo uro v bližnjem zvoniku, je že pozvonilo na domofonu. Obe sva odhiteli, da bi se javili. Uspelo je meni.
»Halo, Damjan, si ti? Prid kar gor«, sem veselo zažvrgolela v slušalko. Nina je stala poleg in vlekla na uha.
»Ja. A lohk parkiram bicikl tuki notr?«.
»Ja, kar. Pol pa prid gor, vrhnji štuk, vrata desno.«.
»Sam še zaklenem ga. Sentimenti vrednost ima.«. To pomeni sentimentalno, če ne veš. Damjan rad sproti izumlja besede. Minuto ali dve kasneje je že pozvonil na vrata. No, na zvonec.
»Dober večer«, sem nasmejano odprla vrata. Nina je brž pritekla k vratom.
»Dober večer«, je odzdravil in me tesno objel k sebi, prilepil mi pa le en bežen poljub, kot ga bi recimo mama sinu.
»Damjan, tole je Nina, moja cimra. Nina, tole je Damjan, moj…«. Nisem vedela, kako ga bi predstavila.
»Ja, ja, saj razumem«, me je Nina hitro rešila in stegnila roko proti Damjanu. Ta jo je krepko stisnil, skoraj tako krepko kot Krpan Brdavsu, da mu je skoraj kri izza nohtov pritekla. No, nekoliko milejši je pa le bil. »Drgač je pa ona moja cimra«, je dodala. Logično, saj jaz živim pri njej in ne ona pri meni.
»Vino sem prinesel«, je dodal brž, ko je stopil v kuhinjo. Stal je tam s steklenico vina. »Saj ne vem, kakšno je, v Hoferju sem vzel«.
»Bomo poskusili, ane«, je dodala Nina. Zaenkrat je bilo videti vse super. Onadva sta malo vljudnostno poklepetala, jaz sem v pečico potisnila pladenj pice, da se malo ogreje, vsi skupaj smo sedli na kavč.
»Čakaj«, je rekla Nina. »Kar tako pa ne gre, ane«.
»Kako, kar tako?«, sem odvrnila.
»Ja, brez aperitiva«. In že je vlekla steklenice iz ene skrite omare.
»Seveda ne«, sem odvrnila in Damjan se je strinjal. Nina je natočila tri kozarčke medenega žganja. Okusno, da je kar pobožalo požiralnik, močno pa, kot da bi pojedla celo čebelo.
Pica je bila kmalu ogreta, vzela sem jo iz pečice, narezala na kose in postregla. Sedeli smo na kavču, pili vino, grizljali vsak svoj kos in klepetali.
Več, dragi, pa ti bom zaupala v prihodnjih dneh, ker moram še malo razmisliti.