26.10.2018
Dragi.
Ura še ni bila 6 zjutraj, ko mi je bil ta petek že polepšan. Saj vsi vemo, petek je tisti dan, ki ga vsi pričakujemo cel teden. No, naj se popravim, pričakujejo ga tisti, ki ob sobotah in nedeljah nimajo službe. Ljudje iz drugačnih poklicev se veselimo recimo torka, velikokrat tudi ponedeljka, odvisno od delovnega razporeda naših nadrejenih, ki običajno visi na neki oglasni deski v čajni kuhinji.
Čeprav sem sama kar udarjena na petke. Na koledarske, ne čevljarske. To mi je ostalo iz časov šolanja. Itak smo takrat vsi čakali petke.
No, kaj se je zgodilo. Damjan mi je pisal ob ne ravno prijazni uri. Čeprav sem bila takrat že zbujena, karkoli je pred osmo zjutraj, je neprijazna ura.
¨Ojla, Damjan tuki. Se mi zdi, da si pozabila name, k mi nic vec ne pises¨. Vate, dragi, napišem dobesedno tako, kot je pisalo v esemesu. Damjan ima še nek star mobitel na tipke in zato sklepam, da nima strešic. Menda so bili včasih telefoni taki, jaz se jih ne spomnim, tako da ne vem, ali je res ali ne. In res nisem nič pisala Damjanu, ker še vedno ne vem, ali kaj čuti do mene ali me ima le za muho enodnevnico. Potem sem mu odpisala. ¨Živjo, nisem pozabila nate, le držim se nekega nenapisanega pravila, da mora fant najprej pisati¨. Kar je v bistvu res. Nina me je podučila, da prinaša nesrečo, če punca najprej piše fantu. No, ne vem če je ravno nesreča, ampak če je že sreča, je kratkotrajna. Menda, če punca prva piše, lahko kdo razume, da je lahka in išče zgolj telesno potešitev. Če je že res tako, so si to izmislili isti ljudje, ki so prepričani, da a): če ima moški za seboj 100 žensk, je frajer in b): če ima ženska za seboj 100 moških, je kurba. Kot da ne vsi, ki iščejo ljubezen, iščejo tudi seksa. Vsaj pri mojih letih, mogoče se kasneje spremeni.
Deset minut kasneje je prišel naslednji esemes. Očitno toliko časa vzame tipkanje.
¨Lepo bi bilo ce bi se kmalu kaj videla¨. Tudi vejice mu ne gredo najbolje. Saj ne da sem jaz ekspert za ločila, a naj mu bo oproščeno, saj gre za esemes in ne neko leposlovno literarno delo. Po tem sporočilu sem se posvetovala z Nino, ki se je takrat ravno privlekla v kuhinjo, še vsa zaspana in v pižami s tako dolgimi hlačnicami, da jih je vlekla še kakih dvajset centimetrov za seboj. Kje dobiva takšne hlače, mi ni jasno. Jasno pa je, da če pride Nina iz spalnice oblečena, se kurilna sezona še ni začela.
»Povabi ga sem«, je rekla, ko je ugriznila v piškot, ki ga je prej namakala v kavi.
»A misliš?«
»Ja, seveda, zakaj pa ne. Rada bi ga spoznala«.
»To že vem, ampak a misliš, da bo hotel priti? Zdi se mi, kot da bi čas raje preživel z mano, ne z nama«.
Nina je z usti šavsnila proti novemu piškotu, ki ga je namakala v kavo, a ga je namakala preveč in se ji je tik pred ugrizom zlomil in pristal v skodelici.
»Fak«, je izustila. »Če mi gre kaj na živce, je pa to, da se mi piškot zlomi«. To sicer res ni življenjskega pomena, je pa nekaj, kar ti lahko pokvari jutro, če ne kar celega dneva. Kakorkoli, zdelo se mi je, da Nina kar vztraja pri temu, da povabim Damjana domov.
Damjan je sicer vedel, da je moja familija bolj kot ne razbita in tudi to, da sem se skregala z mamo in da živim pri prijateljici. Seveda ni vedel o odnosu med nama, saj je to nekakšna skrivnost, pa tudi nikogar se ne tiče. Ampak, v stanovanju so trije stoli, Nina tudi ima več kot tri krožnike, pa veliko ceneje bo, kot v kakšni restavraciji. Čeprav, če vzameš vse sestavine, pa poleg prišteješ čas, ki ga porabiš za pripravo hrane, je na koncu veliko dražje. In nato napišem Damjanu esemes.
¨Jutri zvečer lahko prideš k nama na večerjo¨. Saj še vedno ne vem, ali je to dobra odločitev. Ampak naj bo. ¨Pridem z veseljem¨, je odpisal čez osem minut.
Dan sva preživeli vsaka po svoje, zvečer pa se vrgli v čistilno akcijo. Dragi, saj veš, kako je, če pride nekdo na obisk. In jutri zjutraj ne bo časa, saj bo treba v trgovino, pred tem pa razmisliti, kaj sploh skuhati.
Najslabše pa je, da če hočeš potem tisti zlomljeni piškot spraviti iz skodelice, moraš umazati še žlico.