Objavljeno dne

SMO SPLOH ŠE LJUDJE?

Sezona kolesarjenja je mimo, čeprav obstaja upanje, da bom letos še sedel na kolo, v kolikor bosta vreme in zdravje dopuščala. In čeprav je bil prvotno ta blog postavljen za opisovanje mojih kolesarskih izletov, je začel na poznojesenske dni malo samevati. Kar se ne sme dogajati, ane. Zato se bo pa lahko prebralo kaj drugega, življenjskega.

Nisem narejen tako, da bi kritiziral. Lahko bi, priznam. Če sem natančnejši, kritiziram, če mi ni všeč, nikakor pa ne kritiziram vsega povprek. Takih ljudi je dovolj in ko se naveličam poslušati kritike, običajno rečem ”povej kaj pohvalnega”. In potem pove nekaj o sebi. Recimo, soseda še v nobeni restavraciji ni dobro jedla. Drugo sosedo vedno ujame radar. Znanec vedno tarna nad ponudnikom mobilne telefonije. Nobene novosti, skratka, vsem pa je skupno to, da so vedno krivi drugi. V vseh restavracijah slabo kuhajo, če pa je slučajno dobro, je pa postrežba na nuli. Pa jaz nisem kriva, ker sem šla prehitro, zakaj so postavili radar prav tam, ga niso mogli nekje drugje? In pa, zakaj bi menjal operaterja, saj so vsi isti. Prva, ti ostani doma, pa si segrevaj pasulj iz konzerve, druga, ti malo manj pritiskaj na plin in tretji, ti lahko za spremembo gledaš tudi malo okoli sebe in ne pokličeš osem ljudi vsakič, ko se ti zgodi nekaj, kar se ti ne ravno vsak dan. Ljudje, vsi problemi, ki jih najdemo okrog nas, sploh niso okrog nas, ampak v nas. Mi se obremenjujemo z nečim, četudi se nas ne tiče. Ker tuji problemi so vedno slajši kot naši. Še več, tuje znamo odlično razčleniti, pokomentirati, skritizirati in najti rešitev, s svojimi pa se ne znamo soočiti. Ljudje smo in če imaš težavo, zagotovo je nekdo nekje, ki te bo poslušal. Mogoče celo jaz. Nikar pa ne misli, da te bom, če znaš govoriti o drugih, o sebi pa si tiho. Takih ljudi imam dovolj.

Ker, slabe izkušnje. Začenši v poznem najstništvu, ko si pod vplivom alkohola ali česa drugega storil marsikaj. In so naslednji dan vedeli vsi, tvoj film je bil pa meglen. Ali ga sploh ni bilo. Nikogar ni bilo, ki bi čutil karkoli. Morebiti stisko, morebiti razigranost, nagajivost. Vsi pa so čutili, da morajo to deliti. Žalost, res žalost. Danes, kot skoraj asocialen primerek človeške vrste, redko zahajam v družbo. Sicer se spravim do bližnje oštarije na pivo ali več, ampak če ni prave družbe, je skoraj isto, kot če ga spijem doma. Nisem delal neke selekcije, ker se je naredila sama z osebno odločitvijo, da ne zapravljam časa in energije za ljudi, s katerimi ni nekakšne obojestranske povezanosti. Ker, lahko sedi še tako nedolžen in sladek fris nasproti tebe in se ti nasmiha, v resnici pa že razmišlja, kaj bo o tebi povedal nekomu tretjemu. Kot, ko smo pred časom sedeli v eni druščini in je ena od oseb naskrivaj slikala vsakega posebej in pošiljala slike svoji prijateljici, z vsemi potrebnimi informacijami: ta je ta, ta je un, pa tadva sta skupaj. Oh, prosim, no. Sej nismo na živinskem sejmu.

Kakorkoli, danes dam veliko na odnose. Na tiste, taprave, ne fejkane. Kljub asocialnosti sem letos spoznal nekaj odličnih primerkov človeške vrste. Take, pri katerih dobiš v dveh minutah občutek, da jih poznaš že celo življenje. Pa se potem celo leto ne vidiš, ob naslednjem snidenju pa vse točno tako, kot da bi se nazadnje videl včeraj. Ampak to ni toliko pomembno – važnejše je to, da so ti odnosi pristni. Ker, dobri ljudje prepoznamo dobre ljudi. Kot se prepoznajo psice in kot se prepoznajo Brici. In za take ljudi si z veseljem vzamem čas za druženje. Za razliko od fejkov. Fejke prepoznaš po temu, da te pokličejo točno takrat, ko nekaj rabijo. Potem lahko dve leti ni nič, nobenega glasu, kot da te ni, dokler ni potrebe po nečemu. In pride klic. Lahko rečem, da sem spoznal tudi nekaj takih. Se zmeniš, greš na kavo. Smo na vezi, so tiste zlajnane besede ob slovesu. Tri mesece kasneje pride sms. ”Pa kje si ti, nč se ne javiš, nč ne pišeš…”. ”Ja, sej ti tud ne”. In potem naslednje tri mesece spet nič. Nato pa se enkrat rabi pomoč, pa bi pomagal, ker si dobričina po srcu, pa ne pomagaš iz samega principa, ker se spomnijo nate samo takrat, ko te rabijo. V najslabšem primeru se zaključi s tem, da si vse kaj drugega, samo človek ne in … no ja, a niso taki odnosi ubijajoči?

Pa da ne začnem o tem, kako se ne znamo pogovarjati. Se je kdo kdaj vprašal, zakaj? Vsepovsod ena živčnost, stres, napetost. Sprejemanje drugačnosti. Zavedanje, da drugačnost ni vedno slabša. Pohlep, lezenje v rit, pomembnost, puščanje vtisa, šokiranje, stari in novi triki privabljanja. Halo? Resno? S tem se bomo ukvarjali? Kje je dobra stara šola preprostosti, humanosti, kavalirstva? Se nam res tako zelo mudi, nekam, niti sami ne vemo kam? Samo zato, da zadovoljimo svoje potrebe, ne ozirajoč se na druge?

Zbudi se, raja.

 

Objavljeno dne

TA STAR ZA ŽUPANA.

Vem, omenil sem nekoč, da se v tem blogu, za spremembo od prejšnjega, zdaj že dolgo neaktivnega in sploh neobstoječega, iz časov, ko se nisem razkrival, ne bom dotikal političnih tem, bom tokrat naredil svetlo izjemo. Ker, ne gre zgolj za politiko, ampak za humor, ki zadane z aktualno tematiko, katera ostane večna in ki ga poznamo še iz časov priljubljene oddaje Tv Poper.

V kraju, kjer trenutno prebivam in vse kaže, da bom tudi ostal, bi lahko rekli, da ni nič drugače, kot drugje po Sloveniji. Izvajajo se predvolilne kampanje, kandidati se predstavljajo in vse poteka tako, kot pač mora. In potem, ko so vsi trije kandidati že bili prepričani, da jih ne more nič več presenetiti, je priljubljena revija Siga’čan objavila izredno novico, da se je, kljub zamudi z vložitvijo vseh papirjev, pojavil še četrti kandidat. V nasprotju z drugimi kraji, kjer si kandidati mečejo polena pod noge, ga tu podpirajo, sploh ker nima podobnih načrtov in se trudi v kraj prinesti svežino, ne pa novosti, ki so bile novosti pred desetimi leti. Že res, da se ostali trije kandidati zavzemajo za zadeve, ki so življenjsko pomembne, bodisi na področju zaposlovanja ali boljšega preživljanja življenja, ampak četrti se zavzema za stvari, za katere marsikdo ne razume, da so življenjskega pomena.

Čeprav prepozno, pa je Ta star udaril na polno. S seboj ima popolno ekipo za občinski svet in občinsko upravo, česar v Sloveniji nima še nihče. Ta star je pač pripravljen. Torej, uredništvo ekskluzivno razkriva bodoče člane občinske uprave in njihove zadolžitve, v kolikor bo Ta star izvoljen.

Ta star – župan.
Ta tierjesti – člani občinske uprave, zadolženi za mestno redarstvo.
Ta smikav – član občinske uprave, zadolžen za nadzorništvo lubadarja in svetovalec za žled in podlubnike.
Ta stara – članica občinske uprave, zadolžena za komunalno infrastrukturo in gradnjo doma ”Viele cure mpa suše čišpe”.
Marjetica – občinska tajnica, referentka za družbene dejavnosti (prva naloga: vpis vrtca na seznam Unesca).
Ta pjan in ta pjana – člana občinske uprave, zadolžena za pitno žganje.
Gospod in gospa – direktor občinske uprave in svetovalka za notranje zadeve zunaj, zunanje zadeve noter ter posebne ukrepe.
Ta deuji – član občinske uprave, referent za turizem in za pridobivanje evropskih sredstev.
Ta kaševa – članica občinske uprave, zadolžena za menjavo brez trgovin in občasne relacijske prevoze.
Ta krastav – član občinskega sveta, zadolžen za selitev zdravstva v dolino Pasice.
Ta pierjev – član občinskega sveta, zadolžen za nadzor kvalitete perja pri udomačeni perjadi.
Ta slamnat – član občinskega sveta, zadolžen za nadzor tehnične spravnosti kos in grabelj.
Pust – član občinskega sveta, zadolžen za sprejemanje krivde v zadevah, kjer je drugi ne sprejmejo, se pravi vedno.
Članstvo občinskega sveta so potrdili tudi nekateri drugi, katerih naloge se delijo po trenutnih željah in potrebah.

V kolikor bi radi bodočega župana, člane občinske uprave in člane občinskega sveta bolje spoznali, vas vabim na spletno stran Laufarije Cerkno.

Četrti kandidat za župana. Foto: Siga’čan.
Program bodočega župana. Foto: Siga’čan.
Bodoči župan, člani in članice bodoče občinske uprave ter člani bodočega občinskega sveta. Foto: Laufarija Cerkno.
Objavljeno dne

BO ”SVEČA MANJ” RES REŠILA SVET?

Čeprav je bil ta zapis pripravljen za objavo že pred samim praznikom, sem njega objavo raje zamaknil za nekaj dni. Iz več razlogov. Prvi je ta, da bi se med poplavo tekstov s podobno vsebino nekje izgubil, bil spregledan ali na hitro prebran in čez nekaj minut pozabljen, drugi pa ta, da ne gre le za sveče. Tudi te so v naslovu zgolj za nekakšen prikaz, v nadaljevanju pa bo moč opaziti, da je v svečah še najmanj problema.

Dajmo se nekaj zmeniti – razčistimo najprej pri sebi. Koliko tistih, ki je objavilo nekaj o svečah, koliko vas je neslo svečo na pokopališče tistega dne? Ne, ne bodimo kot ostali, ki gledajo, koliko kdo ima, koliko da in kakšno je njegovo življenje, ampak bodimo boljši. Bodimo zgled. Pridimo že enkrat do tega, da nam bo dol viselo za druge, da se ne bomo obremenjevali s posamezniki, temveč naredili nekaj za to, da bo nam boljše. Lepše.

No, začnemo pri sebi? Zdravo, moje ime je Gregor, star sem dve polnoletnosti na leto in pol podlage, zaposlen, lastnik avtomobila in ljubiteljski kolesar. Obožujem hrano, kar se pozna tudi na obsegu, knjige, kar se pozna na intelektualnosti, komedije, kar se pozna pri govorjenju neumnosti v družbi in lenarjenje, kar se pozna na času, ki ga porabim za prej naštete stvari. Imam to možnost, da v službo hodim peš in isti način premikanja uporabljam tudi za ostale opravke v mestu. Opa, skoraj bi pozabil navesti, da sem tudi potrošnik. Večinoma kupujem stvari, ki jih potrebujem, torej hrano. Ne morem uiti svoji razvadi, zato tudi enkrat mesečno kupim edino revijo, ki jo prebiram. Boste rekli, nič posebnega nisi, jaz pa bom odgovoril – hvala bogu. Nočem biti nekaj posebnega. Hočem biti preprosto jaz in mislim, da mi uspeva. Ampak, zakaj sveče?

Zato, ker ob to se znamo ljudje spotakniti, kadar je čas za to. Kot se znamo spotakniti ob ognjemet za silvestrovo. Kot se znamo spotakniti ob cestne službe vedno, ko potekajo dela na cestah. To znamo. To nam gre tako jebeno dobro od rok, da bi bilo škoda prenehati. Tako smo pametni, ko vidimo nekoga, da prinese svečo na grob. Vse vemo? Ne, ne vemo. Mogoče je to edina sveča, ki jo prinese na leto. Tako zelo smo eko osveščeni, da je letos nismo nesli in zdimo se ponosni nase, ker smo nekaj dobrega naredili za okolje. Lepo, pohvalno. Med letom pa grob kot kazino. Naj povem, tudi jaz je letos nisem nesel. Preprosta ikebana, to je to. Ne vodim evidence, a na leto nesem približno pet sveč. Prav tako ne vodim statistike, a v trgovini kupim približno dvajset plastenk pijače letno. Zdaj se vidi, kam pes taco moli? V kolikor bi imel možnost v našem mestu stvari kupovati rinfuzo, bi to počel. In da razbijem še en stereotip, da gremo moški vedno brez vrečke v trgovino – lastim si tri vrečke iz blaga in eno iz močnejše umetne mase. In termovko za čaj in steklenico za vodo.

Ampak mi (ne vsi) smo delili vse možne članke o svečah. Ker v tem je problem. Ni problem v tem, da iz trgovine privlečemo deset plastenk pijače na teden, ni problem v tem, da se ena oseba v avtu pelje v službo in da se jih pet pripelje iz istega konca, vsak s svojim avtom. Ni problem v tem, da kupujemo kruh v plastični vrečki in še manj to, da zvečer pred televizijo odpremo vrečko čipsa, ker, razvade pač morajo biti. Tudi v tem, da se bunimo za plačevanje neke smešne vsote za parkiranje na makadamskem parkirišču medtem ko nam pušča olje, ki odteka nekam v globino nečesa, kar nezavedno uničujemo, ni problem. Ne, problem je v svečah. Ker to, to nas bo pokopalo.

Vemo, eni resnično pretiravajo. Svečo sem, svečo tja. Pa onemu, pa drugemu, pa tretjemu. Sveče so pač cenejše od cvetja in primernejše za grobove. Nihče se ne pritoži, ker, verjemite – tistim spodaj je vseeno. Če imaš jajca, prinesi ženi svečo za valentinovo, namesto šopka. Kot pri vsaki stvari, tudi tu velja, da je neka normala dovoljena, le o tem, koliko je normalno in koliko preveč, nimamo pojma.

Naj si za konec dovolim odgovoriti na vprašanje iz naslova. Ne, sveča manj ne bo rešila sveta. Tudi plastenka manj ne. Lahko pa naslednjič v trgovini pomislite – res rabim plastenko te pijače? Moram res nesti svečo vsakič ko grem na grob ljube osebe? Moram res narediti toliko poti z avtomobilom? Ker, nekje je treba začeti. Ni treba veliko, samo miselnost spremeniti, potem gre skoraj samo naprej. Morda sveta res ne bomo rešili in v kolikor smo še kar prepričani, da ga bomo… no, postavite se pred trgovski center za deset minut in opazujte vse plastenke, ki bodo šle mimo vas. Nekaterih ne spreobrneš nikoli. In kokakola mora biti v hladilniku.

Zbudi se, raja.

Objavljeno dne

BLEGOŠ.

Cel teden sem upal, da bo tudi za vikend tako. Jutra so bila namreč depresivno meglena, malo čez deseto uro pa se je prikazalo sonce tudi v naši dolini in razveselilo, roko na srce, vse. A glej ga zlomka, služba mi je pobrala ravno toliko časa, da se v poznih popoldanskih urah ni veljalo nikamor kolesariti. In od tu upanje, da bo vikend enak.

In bil je. Po tem, ko sem v sobotnem popoldnevu preverjal svoje kondicijsko stanje, je v nedeljo padla opcija, ki je bila že dlje v načrtu, a je vedno prišlo kaj vmes – Blegoš. Nekateri bodo rekli, da vzpon na Blegoš šteje le iz Škofjeloške strani, konec koncev je več opisov poti od tam kot iz moje strani, vseeno pa sam pravim, da si tudi pot iz Cerknega zasluži svoj zapis.

Tako sem tistega poznega jutra zavrtel skozi meglo v takojšen vzpon. No, naj ne pretiravam – približno štiri kilometre je res rahlega klanca, tistega, katerega ne vidiš, ampak le občutiš. Potem se pa začne zares. Prestave padajo obratno sorazmerno z naklonom. Nič ni škodilo, da sem nase dal majico več in nataknil nove rokavice s prašičjim potiskom. Čeprav, pet kilometrov kasneje, ko je posijalo sonce, bi se količina tekstila na meni zmanjšala, pa se ni. Vemo, kako je – na soncu toplo, v senci hladno.

Pot proti Počivalu sem že nekajkrat opisal in zato se lahko danes temu izognem. Prav tam, na Počivalu, naredim kratek postanek, zamenjam rokavice za kratke in ogledujem ostale kolesarje. Ne, ne bom imel družbe, ker so kolesarji tistega tipa, ki v jurja vreden avto spravijo tri jurje vredno kolo, se s sedežnico odpeljejo na vrh in se nato spuščajo po downhill progi. Nekajkrat dnevno. Vsa čast, ker ko sem sam to poskusil, sem po tridesetih metrih rekel, da se jaz tega ne grem in peljal Škota ob sebi. No, tudi nosil, ne le peljal. Od Počivala sem nadaljeval z vzponom proti Alpski perli, a le do prvega ostrega ovinka, kjer se pot desno odcepi proti Blegošu. Vnaprej se opravičujem – vsega nisem poslikal, ker menim da se izgubiti ne morete. V kolikor načrtujete obisk, se vam lahko pridružim in skupaj odvrtimo kak dan.

Pot od Počivala proti prvemu ostremu ovinku.

Nato se začne makadam. Končno nekaj zame in Škota. Premalo makadamskih vzponov narediva. Kakorkoli, čeprav sem pot prehodil dve leti nazaj, mi ni ostala v spominu. Ni ravno prehudo, se da peljati. Mimo table za Slugovo dolino si rečem, da bo to tudi treba nekoč obiskati. Ideje za naslednje podvige. Cesta se malo vzpne, pa spet malo poravna, srečam prvi avto in se kulturno umaknem. Misli mi zbežijo v bližnjo prihodnost – na vrhu se bom nastavil sončnim žarkom in spil pir in žganje. Da se pogrejem in odžejam.

Slugov grič. Primerno za krajši postanek.

Kot bi mignil sem na Slugovem griču. Nekaj avtomobilov, en pohodnik in spokojna tišina jesenske narave. Gledam te barve in razmišljam o stvareh, ki ne spadajo v ta zapis. Zaženem se v rahel klanec in vrtim po lepi poti cilju naproti. Pogrešam razglede. Skoraj tisoč in tristo nadmorske, vidim pa ne nič. Odkar ne kolesarim z namenom nabiranja kilometrov, dajem prednost drugim stvarem. Potem, ki jih ne poznam in potem, ki mi nudijo razglede. In nato se odpre tole.

Prijetna pot, na levi pa…
…takle razgled.

Ravno med slikanjem pridejo nasproti trije avti. Nato še eden. Pomislim o tem, kako se hočejo nekateri pripeljati čim bližje koči, petnajst minut hoditi in se na vrhu držati kot največji zmagovalci. Ah, pusti, ni vredno, sploh pa se me ne tiče. Vsak dela tisto, kar mu je najljubše. Nadaljujem in po stotih metrih se zopet umaknem dvema. Tretji me počaka na vrhu pukla, kjer je cesta dovolj široka za srečanje. Nato naletim na modela iz sosednjega bloka, ki mi pove, da so imeli organiziran pohod na vrh. Vrževa nekaj besed, pokaže mi, kje moram zaviti, nato se posloviva. Konec koncev je tudi lepo označeno, le da ob klepetu tega še nisem vedel. In videl. Skratka, če boste tam, pred kamnolomom desno.

Pravo veselje se šele začenja. Pot je sicer lepa, mestoma blatna, predvsem pa vzpenjajoča. Tako zelo, da razmišljam o sestopu. Ampak dokler gre, se ne nameravam ustaviti. In gre, dokler je za podlago utrjen makadam, ko pa zapeljem na sveže posuti del, se zavrti v prazno. Ni kaj, razjašem in porivam kakih trideset metrov. Nato zopet zavrtim, dokler… no, dokler ni zadnji klanec pred kočo spet prehud.

Žganje in pir, tukaj sem, si rečem in med množico obiskovalcev rinem kolo do primernega mesta. Vse klopi na soncu polne, tiste v senci prazne. Ni hudič, da se ne bo nekje našlo četrt kvadratnega metra za mojo rit in alkoholno družbo. Naslonim Škota na ograjo in stopim v notranjost, pogumno kot bi stopil v kak prazen bar sredi dopoldneva. Sanje o čemurkoli, kar sem imel namen spraviti po grlu dol, se razblinijo. Vrsta. Ljudje naročajo hrano, kavo, čaj, žganje. Čakajo. Eni vmes izstopijo in se čez minuto vrnejo in vrinejo na mesto, kjer so bili prej. Kot da sploh ne bi odšli.

Koča pod Blegošem. Vrh je dvajset minut stran in dvesto metrov višje.

Sklenem pakt s samim seboj: čas, ki ga bom tukaj porabil za čakanje, lahko porabim za spust in vsaj del vzpona proti Alpski perli, kjer verjetno ne bo tolikšnega navala in tam nekaj spijem, počijem in se nato odpravim proti domu. Zadovoljen z odločitvijo vržem vase frutabelo  in se spustim po isti poti.

Preden se podam proti Alpski perli, še enkrat razgled.

Cesta proti perli je po novem asfaltirana. Ta trenutek se mi zdi to dobro – hitreje gre in prej bom užival v zasluženi pijači. Ne ustavljam, razen za eno sliko razgleda.

Na vrhu pa približno trije ducati kolesarjev spustašev in nobene vrste za pijačo. Ker je bilo zaprto. Ker je v tem lepem, jesenskem vremenu bilo zaprto. Na dan nedelje, ko bi pohodniki in drugi obiskovalci nekaj pojedli, spili, se družili, tako imenovani alpski biser spi na lovorikah poletja. Če lahko rečemo lovorike. Okej, bo rekel kdo: enkrat je prišel gor in zdaj je pameten, ker je bilo zaprto. Priznam, bilo je veliko dni, ko je bilo odprto in nisem bil tam. Bilo jih je tudi nekaj, ko sem bil in ni bilo odprto. Sanja se mi ne, kako si upravniki predstavljajo turizem, poleg tega sam nimam pojma o temu, ampak… bom na tem mestu raje zaključil s tem. Ne znam opisati občutka, nikakor nisem osupel, niti ne žalosten ali užaljen, še najbolje bi zvenelo, če bi rekel razočaran. Ampak, o turizmu vem le to – če gost ni zadovoljen, bo nesel denar drugam.

In sem ga, po tem, ko sem se spustil mimo Srnce in Roba na Tuškov grič in nato do Lovca v Novakih. Želja po piru se je spremenila v željo po kavi in končno sem tudi do žganja prišel.

In ob povratku domov sem se počutil odlično.

Objavljeno dne

JESEN JE TU.

Privihral je oktober ali, bodimo natančnejši – prišla je jesen. In z njo nove tegobe domače nacije. Roko na srce, ne samo domače, kajti verjetno je v svetu isto. Bom kratek. Slike termometrov v avtomobilih na družbenih omrežjih. Nenehno jamranje, kako zelo hladno je, vprašanja, kdaj se začne kurilna sezona in rdeči alarmi, ker bo zjutraj temperatura padla pod ničlo. Ker, ne gre drugače. Časi, ko si zjutraj pogledal na termometer in se odločil, ali si boš dal kapo ali ne, so mimo. Danes je treba informirati vse okrog sebe, še preden zavre voda za kavo, kako zelo je mraz in kako zelo te zebe, da pogrešaš poletje, obenem pa se pozabi na to, da so isti ljudje tri mesece nazaj izlivali svoje muke vsem sledilcem nad poletno vročino. Ker pa ta novodobna tradicija ni dovolj, je nekaj televizijskih postaj na spored uvrstilo nekaj blazno negledljivih in idiotskih resničnostnih šovov, kjer se poskuša nekaj prebivalcev planeta Zemlja kazati v najlepši možni luči. Bravo. Delati idiote iz ljudi sicer ni lepo, je pa blazno smešno, če nisi med njimi. In če se je kdo kadarkoli vprašal, če obstajajo forumi o osebah v aktualnih resničnostnih šovih – da, obstajajo forumi o osebah v aktualnih, kot tudi neaktualnih resničnostnih šovih. Vzel sem si pol ure, da sem jih prebrskal, zgolj za potrebe teh vrstic in obžalujem svoje dejanje, ker sem pol ure življenja zapravil za totalno debilno branje o kreganju, kdo je boljši in kdo ne. Te pol ure bi lahko koristneje porabil za karkoli drugega, četudi bi bral o razmnoževanju sinic. Da bo pa mera polna, onega dne naletim na plešastega in debelušnega mladeniča, ki se, kot sem zapazil, rad snema in pritožuje. Tokrat je njegova jeza bila namenjena družbi za avtoceste. Ne bom na dolgo, ampak, model, se ti zavedaš, da četudi bi bilo vse lepo in prav, bi dobil nekaj, da bi se pritoževal? Blagajničarka ti je namesto desetih centov vrnila dva bakrena po pet – vlog. Poštar ni dostavil paketa ob enajstih, ampak petnajst minut prej, kar je zelo narobe, ker si ti blazno zaposlena oseba in nisi imel časa petnajst do enajstih prevzet – vlog. Pod noge se ti je prikotalila žoga, ki sta si jo podajala dva otroka pred blokom in te rahlo zadela v gleženj – vlog o tem, kako zelo neodgovorno je to od mamic, ki sta ju pazile, s poudarkom, da bi se lahko končalo veliko huje. Ne bom napisal s caps lock, ampak, a ti to resno? Ti se obremenjuješ z vsem tem? Nimaš svojega življenja in v kolikor ga imaš, nimaš boljšega hobija? Samo čudim se, kaj vse tlači to zemljo.

No, sem rekel, da bom kratek.

Po tem, ko sem opustil svojo bitko s kilometri, ki sicer to ni bila, ampak je postajala vedno večja muka, sem si vzel nekaj pavze. Da se prevetrijo možgani, da se obudijo stare strasti, tiste, ki običajno tudi hitro zamrejo, da se doživi tudi kaj novega in da se telo psihično in fizično spočije. Toliko, da je dovolj. Da se ne pade v nek brezvezen ritem.

Da je treba iti naprej, je jasno. Motivacija ni padla, ker je tehnologija sama poskrbela za to. Namreč, približno pet let star števec se je odločil dati odpoved. Nisem mu zameril. Še živemu bitju ne zamerim, pa da bi napravici z baterijo, magnetom in kablom. Prebrskal sem nekaj spletišč, se ustrezno informiral in v razmerju uporabnost:cena izbral brezžično Sigmo. Bo kdo rekel, budalo, tak znesek za števec – ja, res je, cenejši bi ravno tako meril. Ampak jaz sem človek, ki ve, kaj hoče, kaj potrebuje in koliko časa bom stvar uporabljal.

Nekaj časa sva se lovila. Ne, nisem preskočil na ljubezensko zgodbico, ki bi se razvila v mehko erotiko, kajti še vedno sem pri števcu. Nisva in nisva se uspela uravnotežit, skrival je nekaj svojih muh, ki jih nisem uspel odkriti, ko pa sem jih, sva se prepustila drug drugemu. Zdaj se poznava, veva, kaj pričakujeva eden od drugega in vedno, preden se odpravim, ga nataknem na… v bistvu, res se bere kot mehka erotika, zato bom raje nehal.

Med pavzo sem se udeležil tvitmita in v kolikor ne veste, kaj to je, me ne sprašujte, temveč si ustvarite svojo sliko. Imeli smo se fajn. Potem sem zavil v knjižnico, se založil z dobrim čtivom, ker so večeri pravi za to, preživel vikend brez interneta zaradi tehnične napake človeške narave v nadstropju ali dveh višje, šel na koncert k Albinc in pečen kostanj h Gabrijelu, spil tri kozarce vina in naslednji dan preležal z mačkom. Čeprav, o mačku se mi porajajo dvomi, ker so bili nekoč časi, ko sem spil tudi več, pa nisem imel čebeljega panja v glavi.

Jesen je tu. Priprava na zimo. Listje se obarva, ljudje se umirimo, toplota zunanjega zraku je odvisna od količine sonca in zvečer se sliši prasketanje ognja v peči. Nekateri izkoriščajo kratke popoldneve za zadnjo serijo razgibavanja na soncu, drugi se posvečajo opravilom okrog hiše.

Čakre so odprte in aura je prečiščena, misli so svobodne, nosovi vlečejo vase hladne izcedke, ki so ubežali papirnatemu robcu. Grlo je polno neprijetnih okusov in še tako dober čaj ne pusti dobrega vtisa. Glede na uvodni del tega zapisa, bi lahko sodili drugače, ampak dejstvo je eno – brigati se najprej za sebe. Delati to, kar imaš najraje. Živeti tako, kakor ti ljubo, iskati srečo v majhnih stvareh in spoznavati, da je marsikaj več vredno od denarja, za katerim se pehamo. Žalostno, koliko ljudi se raje pritožuje čez vse, čez kar se pritožiti da, namesto da bi nekaj spremenili. Pri sebi, ne drugod. Ker, ko spremeniš pri sebi, takrat ugotoviš, da drugje sploh ni treba spreminjati. No, je treba, ampak ne tebi.

Stala je tam, med policami in brskala med bolj ali manj zanimivimi naslovi, v knjižnici, kjer preživim uro sredinega popoldneva dvakrat mesečno. Moj ljubi običaj obdobja oktober – marec. Izza spuščenih las se jih je ob prebiranju odlomka na ustnicah risal rahel, zadržan nasmešek, ko je nenadoma dvignila pogled proti hrupu, katerega sem nenamenoma povzročil. Pogleda sta se srečala. Njene oči v barvi nezrelega kostanja so se zazrle v moja enožariščna stekla, za katerimi se je skrival iskren, a sramežljiv pogled. Srečala sva se. Zrak je zavibriral z vonjem tisočkrat obrnjenih in s prozo popisanih listov, bila je najlepša sekunda zadnjih dveh let življenja. In jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo” ter za češnjo na torti dodal sramežljiv, a iskren nasmešek. In ona, izustila je tisti prisrčen ”žiujo” ter za tringelt dodala iskren, a sramežljiv nasmešek.

Jaz, butelj, sem izustil tisti skromni ”žiujo”. Samo tisti butasti ”žiujo”. Za začetek dovolj, a vseeno premalo.

Jesen je tu.

Objavljeno dne

NE GREM SE VEČ.

Kolikokrat začneš nekaj, misleč da bo to pa res to, da te bo zapolnjevalo tako psihično kot fizično, ti dajalo dober občutek, ti pisalo dobre zgodbe za zimske večere in te polnilo z energijo? Jaz nekajkrat letno.

In moj osebni projekt dvanajstih tisočakov kilometrov s kolesom se mi je zdel blazno dobra ideja, ko sem na novega leta dan začel z njim. Resno. Bile bi to dobre zgodbe, nora doživetja in osebnostna rast, v kolikor bi mi uspelo. Če pogledam v bližnjo preteklost ali bolje rečeno, v preteklost letošnjega leta, je bilo točno to. So dobre zgodbe, so najbolj nora doživetja in osebnostno sem s tem tudi malo zrasel. Ne v višino, pač pa nekje v notranjosti. Ampak vsemu navkljub, odločil sem se, da letošnji projekt zaključim predčasno. Odločitev sem sprejel v treznem stanju, po temeljitem razmisleku in pod nikakršno prisilo, zgolj iz enega razloga – ne zadovoljuje me.

V dveh polnoletnostih in še nekaj dodatka svojega življenja sem se spoznal ravno toliko, da vem, kdaj mi kakšna stvar škoduje in kdaj mi koristi. Ne bom trdil, da mi je kolesarjenje škodovalo, ker mi ni, obenem pa bom tudi priznal, da se ob začetku projekta nisem zavedal njegovih razsežnosti. Pameten bo rekel, da se vse da, če se hoče in s tem se strinjam. In kolesarjenje mi je koristilo – doživel sem trenutke, ki jih verjetno ne bi, odkril kraje, ki v nekakšni vednosti zame niso obstajali, gledal sončne vzhode, ko je večina še spala in vozil po poteh, kjer le redko stopi človeška noga. Premagoval sem klance, zaradi katerih sem bil v očeh drugih bedak in osvajal razdalje, ki so drugim problematične na veliko lažje načine. In bilo je neopisljivo.

Pa vendar se je števec ustavil nekje blizu osmih tisočakov. Vem, tiste štiri bi lahko še obdelal do konca leta, ampak ne. V nekem trenutku to nisem bil več jaz. Iti na kolo mi je sčasoma postala muka. Naj se sliši še tako čudno – ne, še vedno rad kolesarim. Še vedno bom kolesaril, a to, da sem sedel na kolo in šel, to je bilo mučno. Ker sem šel nabirat kilometre, ne pa uživat. Rečejo, kakšno uživanje mora biti, da rineš na Vršič, to je mučenje. Ni res, mučenje je bilo to, da sem šel na kolo zgolj z namenom narediti nekaj kilometrov. In sem bil tam in sem vrtel pedale, to je bilo pa tudi vse. Doma sem kilometre zapisal in moj dan je bil zlagano popoln. Ko sem se vprašal, kaj sem tistega dne doživel, si nisem znal odgovoriti. Fak of. Jebeš kilometre, jebeš cifre in vse ostalo, če na kolesu ne uživam. Prazno vrtenje me ne zadovoljuje. Hočem doživljati, videti. Hočem čutiti. Nove poti, novi izzivi, nova poznanstva in nova spoznanja. Eno od teh je tudi to, da se takih projektov v prihodnje ne bom več loteval. Ja, bodo kolesarski, ampak ne na način mučenja.

Preprosto se ne grem več. Ker vem, kaj to zahteva in kaj potegne za seboj. Seveda se bo bralo o kolesarskih dogodivščinah in … no, če pogledam, bistvene razlike ne bo. Razen zame. Zajahal bom kolo in šel uživat. V razgledih, doživetjih. V klancih, v hitrosti. Mučenja ne bom več poznal. Nisem tiste vrste, ki bi nenehno gledal na števec in v glavi vedel točno, koliko kilometrov imam. Ne, konec je. S takim načinom kolesarjenja in z mojim projektom.

Za katerega lahko rečem, da mi je dal ogromno. Ampak samo zato, ker na vse skupaj gledam pozitivno, ker sem tak človek. Če bi bil v negativo usmerjen, bi vedel samo koliko mi je vzel.

In kaj zdaj? Bom realen. Komaj čakam naslednjo priložnost, da odkolesarim nekam, kjer še nisem bil. Da se začnem znova spoznavati na način, kakršnega sem pozabil. Sebe in svoje zmožnosti. Brez nekega v naprej postavljenega cilja in najpomembneje – z veseljem.