Gregor Blog – Stran 22 – Ne sekiraj se. Ni vredno.

18. septembra, 2018

PO BAKRENI POTI.

Ni me sram priznati, da sem tistega dne spal malo dlje. Prejšnji dan je bil izredno naporen. Druženje s sorodniki terja svoj davek, ampak je vedno vredno. Tokrat je bilo še toliko bolj, saj nisem čestokrat povabljen na zlato poroko. Ki je bila, po mnenju udeležencev obeh – tiste pred petimi desetletji in te v sedanjosti – skoraj identična. Z istimi pričami, v isti cerkvi. In čeprav se alkoholu izogibam, se ga kot prebivalec Vipavske doline tokrat nisem branil, v mejah normale. To je pokazala tudi napravica, ki so mi jo sredi noči med vračanjem pod nos ponudili policisti. Povsem korektno, priznal sem, da sem nekaj spil in povsem korektno so mi ob rezultatu tudi izrekli čestitke.

Zategadelj se mi zjutraj iz postelje ni posebej mudilo. A lep dan je klical in vsaj nekaj je bilo treba dati iz sebe. Prvotni plan vzpona na Blegoš je padel v vodo, ko sem ugotovil, da se mi pretirano v klanec ne da voziti. Povlečem Škota iz kleti, zajašem in odvrtim krog skozi mestno središče. Gledam števec, on ne dela. Ustavim, podrezam magnet, dela nekaj metrov. Ustavim ponovno, se minuto ali dve ukvarjam in tokrat dela. No, ne ravno dolgo. Poskusim še enkrat med potjo proti Logu in ko sem že mislil, da sem zmagal, me ponovno razočara. Izustim buket kletvic, obdan v papir iz psovk in okrašen z diamantnimi perlicami avtohtonih bogokletnih skovank južnih in zahodnih sosedov. Ne bo me ustavilo, pač od ene ture ne bom vedel kilometrov.

Saj ne da sem samo pozabil, temveč mi je čisto ušlo iz glave, da sem se ob prejšnji turi domov vrnil brez zadnjih zavor. To je bilo sedaj videti nekako tako, da sem ročico zavore lahko držal tik ob krmilu in še vedno se ob zadnjem pestu ni dogajalo nič. Super, jaz pa sredi klanca. Kako se bom spustil, nisem pretirano razmišljal. Bom že takrat, ko bo do tega prišlo. Evo, Blegoš, nekoč drugič te osvojim. V Dolenjih Novakih zavijem desno proti Kopačnici in čez mostiček zavrtim v rahel klanec.

Pot mi je znana in približno dve leti je, ko sem jo odkrival z namenom dobiti tisti razgled, katerega sem videl v zgibanki o kolesarskih poteh po Cerkljanskem. Takrat mi ni uspelo, tokrat mi bo. Kaj kmalu je bilo treba izbrati srednjo, makadamsko pot, ki se je vila skozi hladen gozd, mimo starega in z mahom poraščenega kamnitega zidu na levi in z vedno bolj odpirajočim se pogledom na prepadne skalnate stene Malega in Velikega Njivča na desni. In ta pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja. Italijani jo še sedaj iščejo, čestokrat me namreč ustavijo in sprašujejo, kje je.

Pogled na sotesko Pasice, kjer se skriva Partizanska bolnica Franja.

Pod Mrovljevim Gričem se lahkotno vzpenjam po makadamu, uživam v razgledih, prijetnem hladu in pripetljajih prejšnjega dne. Kako lahko je življenje, če se zavedaš, da je ob določenih trenutkih težko. Kako zanimivo je imeti pozitiven pogled na svet in se prepustiti preprostemu toku, vedoč da so stvari, ki ne bodo lahke, a bo treba skoznje.

Na razpotju, tam nekje na pobočju Škofja, zavijem levo proti Ermanovcu. Pogled se vedno bolj odstira na okoliške vasi: strnjene Labinje in Poljane ter skupčkane Novake. Kmalu se pripeljem na travnik in tam jo zagledam. Mogočno lipo, s klopco. Tebe sem iskal in zdaj tudi vem, zakaj te nisem našel. Takrat sem na eni od poti zavil nekam dol. Zdaj te pa imam. Naslonim Škota na veličastno deblo, sedem na klopco in odložim komolce na mizico. Srkam vase ta razgled. Porezen, Kojca, nekje daleč se kažejo Alpe. Nikjer nikogar, prijeten hlad in lep, sončen dan. Bistrenje misli.

Čez jaso peljem do počitniških hišic in se priklopim na asfalt. Naj se veselica začne, ker zdaj sem tu, kjer bo treba razmišljati – na spustu. Za menoj je dovolj kilometrov, da vem, kako ravnati v takih primerih. No, najlažji bi bil imeti s seboj imbus, a je ta po čudnem naključju ostal doma. In če ne gre zlahka, mora iti tudi drugače. Ko veliko kolesariš, se naučiš tudi zaviranja samo s prednjo zavoro. Seveda je priporočena nižja hitrost ter večja previdnost.

Bilo je še zgodnje popoldne, ko sem prispel domov. Izkoristil sem za popravilo zavor, da me ne bo ob naslednji turi zopet presenetilo. In za nov števec.

12. septembra, 2018

UČITELJ.

Ni veliko priložnosti, ko bi kolesaril v družbi, predvsem zaradi mojega tempa. Da bi se v družbi odpravil na pot, ki jo dobro poznam, se skoraj ne more zgoditi, za spremembo pa družbo z veseljem sprejmem na nepoznanih poteh. Seveda se prej pozanimam – koliko je kdo sploh pripravljen in kakšno kolo vozi.

Po tem, ko sem letos že prevozil Italijanske kilometre v družbi, je bil čas za ponovno kolesarsko druženje. Do tega sicer ne bi prišlo, če ne bi eden od kolegov vsakič, ko sem se ustavil pri Gabrijelu, povedal da bi rad poskusil in če bi šel z njim, pa da bo on še nekoga pripeljal. Malo sem se izogibal, ko pa me je seznanil, da je tisti drugi približno v istem rangu, kot sem sam, sem bil za akcijo. Seveda ni šlo vse tako hitro. Približno dva meseca sem čakal, potem pa enkrat informacija, da bomo kmalu šli. Vse lepo in prav, ampak sam ne verjamem, dokler nimamo zmenjenega fiksnega datuma. In pride sredi tedna sms, če sem še za, pa mi javi naknadno, da se zmenimo, kako in kaj. To mi je všeč – sam sem brez vseh obveznosti, ti le pridi in gremo. Glede hrane in prostora sem namreč izjemno prilagodljiv, važno je, da mi dogaja.

Tisto soboto popoldne sem se ravno pripravljal na ravninskem delu, da preneham z vrtenjem in se prepustim dobremu kilometru rahlega spusta, ko je zazvonil telefon. ”Posluš, zjutraj se dobimo na žvinskem placu ob sedmih, potem pa gremo z avtom do Tolmina, potem pa že kam naprej, do Kobarida, pa proti Breginju, če mi bo šlo”. Okej, meni je prav. Sicer sem Breginj osvojil pred kratkim, ampak tokrat bom moral biti bolj osredotočen na – učenca. Tako je, vse je organiziral, celo še enega, da mu je posodil kolo, poleg učiteljevanja. Meni pa tudi ni problem podajati svojih izkušenj naprej.

In smo se ob sedmih dobili, se predstavili in naložili še Škota v avto. Bližje kot smo bili Tolminu, bolj je v učencu rasla ideja o Bohinju. Breginj, Bohinj, razlike v besedi ni veliko, v obljudenosti veliko več. Potrebnega je bilo le malo priganjanja, da je izpljunil ”pa pejmo v Bohinj”. ”Če vama je prav”. Seveda nama je bilo. Dve minuti kasneje smo že parkirali na avtovlaku. Peljal sem se prvič, zagotovo pa ne zadnjič.

Glede na to, da sem zjutraj pred odhodom okleval o tem, ali bi vzel s seboj nekaj dolgega ali ne – no, v Bohinjski Bistrici mi je prišlo zelo prav. Je že res, dokler smo sedeli ob kavi, ni bilo nobene panike, ko pa smo se kasneje dali na kolo, je bilo kar potrebno dati nekaj nase. Kakorkoli. Sestavili smo kolesa in posadili učenca na kolo. Po uvodnem krogu brez nadzora je prišel do spoznanja, da bo šlo. Preden nadaljujem – učenec ni na kolesu sedel trideset let. No, poženemo po kolesarski poti in po prvem kilometru je sledilo tipično vprašanje – učenec, a bo? ”Bo, bo, ampak kolo ima luft”. ”Nima lufta, le v višjo daj”. Sledila je kratka pavza s poučevanjem osnov menjalnika in načina prestavljanja, vsaj teoretično. Praksa je v prvem klancu pokazala rezultate. Še enkrat smo ponovili prej našteto, z dodatki, da je treba gledati naprej in se pred vzponom, najsi bo še tako kratek, pripraviti. Učenec je znova zajahal kolo in se od tam naprej kazal v precej boljši luči. Priznam – bilo je malo težav z zaviranjem, pa s stabilnostjo, a ko smo enkrat prišli do Bohinjskega jezera in se podali proti Ukancu, je šlo kot za stavo. Ker sem vozil zadnji v skupini, mi ni bilo treba pretirano skrbeti, pospeševati pa tudi ne.

Ob prvem sestopu, tam pri odcepu za Vogel ali slap Savico, je poleg kolesa pokleknil. Ne dobesedno, kot se spodobi za moškega poklekniti pred žensko, ampak je šlo zgolj za čudno in nepoznano tehniko sestopanja s kolesa. Priznal je, da malo pa ga mučijo kolena, pa smo ga poučili o tem, kako pomembne so prave nastavitve kolesa, kot tudi to, da na kolesu ne smeš hiteti. S takšnim tempom bi sicer oba učitelja prevozila sto kilometrov brez da bi se dodobra zadihala, učencu novincu pa je zadani tempo pobral sapo. Kratek postanek in nato nadaljevanje proti Savici. Rahel vzpon sem premagoval malo sede in malo stoje, bil pa mi je izziv, ker nisem vedel, kaj naj pričakujem. Učencu je šlo dobro, tako da sem lahko opazoval naravo in užival v svojih mislih, ki so se izgubljale nekje med realnostjo in sanjarijami.

Nato se učenec odloči razjahati, ker da ne more več. Zopet gremo od začetka s tem, da si je izbral prehiter tempo, da naj med kolesarjenjem posluša svoje telo in naj ne gleda na čas. Vajen bolj pohajkovanja po hribih se odloči, da bo hodil ob kolesu, z drugim učiteljem pa ga ne prepričujeva. Nadaljujeva naprej in preden bi se uspela zaklepetati, sva pri koči. Kmalu se za nama pripelje učenec, vesel in ponosen, da mu je uspelo.

Za mizo smo nadaljevali z raznimi nasveti in sproščenim pogovorom o tem in onem, nato pa se odpravili nazaj. Vračanje je potekalo brez kakih posebnosti, občasno še s kakšnim nasvetom. Ko smo zlagali kolesa nazaj v avto, je bilo opaziti navdušenost učenca nad kolesarjenjem. In naslednjega dne je dodal, da ga noge ne bolijo, rit pa.

Menda sem se kot učitelj izkazal, čeprav nisem podal nič več, kot le nekaj nasvetov. Vem pa, da ti nasveti marsikomu veliko pomenijo. Če imaš v glavi poštimano, lahko dosežeš marsikaj – ne takoj, ampak postopoma. Se je pa znova potrdil rek, da ko znaš enkrat voziti kolo, tega nikoli ne pozabiš. Res pa je, da po tridesetih letih ne veš, kaj in kako bi z menjalnikom, vzmetenjem in vsemi pripomočki na kolesu. Tega se moraš naučiti, vožnje same pač ne.

8. septembra, 2018

#VSIZASPOŠTOVANJE

Naj na začetku povem tole: blogerji in vlogerji smo se združili v skupino #vsizaspoštovanje z namenom ozaveščanja o spoštovanju do drugih ljudi. Z razlogom – ker je tega spoštovanja vedno manj in manj. Sicer sem najprej kolebal, ali bi, ali ne bi. Nisem influencer. Nisem vplivnež. Moj blog je razmeroma mlad in ne morem se hvaliti z visokim obiskom. Kljub vsemu nisem novinec, prejšnji blog sem fural dobrih sedem let in dal skozi ravno dovolj, da pa že malo vem, o čemu in kako in kaj.

Ne bom veliko o sebi, za spremembo. Priznam, da so bili moji zapisi včasih hudi. Ne hudi, kot množično deljeni, ampak hudi na način realnosti. In ljudje ne maramo realnosti, ko jo je treba sprejeti. Sanja se nam ne, kako nas vidijo drugi in prepričani smo, da nas vidijo vsi v pozitivni luči. In vedno se najde nekdo, ki ve več kot mi sami, si ustvari sliko in nam servira lažno realnost. In to nas boli. Pove nam, kakšni smo, čeprav se moti. In vztraja pri tem. Kaj naj? Napademo nazaj na njegovem nivoju? Zamahnemo z roko in gremo naprej?

Žalostno je, da se o pomanjkanju spoštovanja govori sedaj, ker bi se moralo že pred veliko leti. Je že res, včasih je bilo spoštovanja več in kdor je nameraval pljuvati po ostalih, je to počel v družbi petih kolegov za šankom. Danes se tak človek prijavi na enega od družabnih omrežij, si za profilno sliko nastavi sliko želve, Karantanskega grba ali tistega otroka na vrečki za gres in začne s pljuvanjem. Nič ga ne ustavi, vsaka blokada mu da nov zagon, da se spravi na nekoga, ki ga sploh ne pozna in veselo opravlja svoje delo, moderatorju neke strani pa povzroča nemalo dela z brisanjem neprimernih in žaljivih komentarjev. Bravo. Aplavz, prosim.

Dejansko pa nikoli ni prepozno.

Življenje ni film. Vsak film, ki prikazuje mladino, vsebuje vsaj enega nasilneža. Običajno najbolj simpatičnega. Ki krade malico sošolcem. Ki izsiljuje. Ki zna vrteti žogo. Ki kljub vsej priljubljenosti komaj zdeluje razrede. In ki ga vedno nekje proti koncu filma zabije kak geek. Veš kaj? Ne bodi v filmu. Živi v realnosti. Ne smej se nekomu zaradi frizure, oblačil ali če česa ne ve v šoli. Ne veš ozadja. Če ga zasmehujejo drugi, bodi boljši od njih. Nikoli ne veš, kdaj se lahko obrne in bo nekdo našel razlog, da zasmehuje tebe.

Pojdi. Pojdi do človeka in mu daj nekaj dobrega. Pozitivnega. Neznancu na ulici povej, da ima dober nahrbtnik. Vprašaj brezdomca, če mu kupiš sendvič. Pozdravi, ko vstopiš v avtobus, ker veš, da bi tudi ti rad slišal pozdrav. Nasmehni se. Nasmehnili se ti bodo nazaj. Če ti nekaj ni všeč, pozabi in pojdi naprej. Premikaj se in ne obremenjuj se s težavami drugih. Svet je lahko lep, če se ne obremenjuješ, če se ne pritožuješ in če ne pametuješ. Pogovarjaj se iskreno, odprto, z nasmeškom na ustih. Naj bo vsak dan tvoj dan in ne dovoli, da ti ga nekdo pokvari.

Vsi smo na istem planetu, vsak s svojim namenom. Svoj čas so predvsem meščani radi žalili kmete. Pa si predstavljajte tržnico brez zelenjave in sadja. Še danes ljudje radi zaničujejo smetarje. Pomislite, da nihče ne odpelje, kar vržete v smetnjak. Kam boste odvrgli jutri? Svet potrebuje. Zabavljače, voditelje, delavce in otroke. Mi, ljudje, pa potrebujemo zavedanje, da smo vsi enaki. Da nas povsem nič ne bo stalo, če bomo spoštovali eden drugega, še več – obrestovalo se nam bo. Le tako bomo šli naprej.

#vsizaspoštovanje.

7. septembra, 2018

POPRAVILO SOBNEGA KOLESA.

V strahu pred ponovitvijo lanskega neuspeha, kar se tiče prevoženih kilometrov na kolesu, sem tistega deževnega popoldneva sedel na sobno kolo in po slabi minuti tudi razjahal. Kolo se je namreč zaustavilo takoj po tem, ko sem nastavil čas kolesarjenja in meni ljubo stopnjo. Naj povem – gre za približno deset let staro kolo, katero je do pred približno mesecem delovalo brez problemov. Takrat je prvič pokazalo svoje muhe, a je po odklopitvi iz elektrike naslednji dan delovalo normalno. Seveda se nisem oziral na te simptome in vztrajno vrtel ob slabem vremenu. Ko se je pred dobrim tednom stvar ponovila, tudi nisem ravno paničaril, ampak preprosto izklopil in bil prepričan, da bo ob ponovnem vklopu delovalo. Pa ni. Kljub več poskusom, se je takoj po zagonu zaustavilo. In kaj storiti? Namen je popraviti. V kolikor mi ne uspe samemu, informiranje o popravilu pri bolj sposobni osebi. Odvisno od stroškov popravila, razmislek o tem ali sploh popraviti ali preveriti ponudbo novih ali rabljenih sobnih koles, oziroma primerne podobne naprave.

O tem, da je sobno kolo stran vržen denar, tokrat ne bomo. Ker je stran vržen denar, če si skrajno lena oseba. V tem primeru dvakrat goniš po pol ure, prideš do spoznanja, da to nikakor ni to in sobno kolo konča kot obešalnik za cunje. V kolikor vidiš, da je vsaj približek tistega, kar doživljaš na prostem, potem ni stran vržen denar. Toliko z moje strani, čeprav vem, da se ne boste strinjali vsi. Pa da ne bomo predolgi, poglejmo kako je potekalo popravilo.

Dan 1. Po ponovnem poskusu zagona in ugotovitvi, da se stanje ni spremenilo, je sledila operacija. Hiter pregled je pripeljal do spoznanja, da bo najbolje, če najprej odstranim zaščitno plastiko. Opozorilo: preden začneš karkoli, najprej izklopi iz električnega omrežja. Tisti ”saj bom potem” lahko postane šola ali v najslabšem primeru krsta. No, odvijačim nekaj vijakov, nekaj jih ne dosežem, ker je moj multifunkcijski izvijač predebel in ne pride v vsako luknjo. Ura je pozna, tehnične trgovine v našem mestu so že zaprte. Odložim vse na
naslednji dan.

Prva faza razkrajanja – sedež je odstranjen in kolo v ležečem položaju.

Dan 2. Po nabavi novega križnega izvijača se lotim dela in le par minut kasneje, ko bi moral priti do svečanega trenutka osvoboditve plastičnega ohišja … no, ne bi bilo slabo odstraniti pedal. Seveda ni bilo pri roki orodja, zato se odpravim v najbližjo tehnično trgovino po komplet gedor. Veš kako je to – moški mora imeti orodje. To orodje se sicer z leti nabira, večina se na njemu nabira prah, ampak ko ga rabiš, veš kje ga imaš. In investicija v orodje ni nikoli zgrešena, ne glede na to, koliko ga uporabljaš. Obenem je, če ne potrebuješ vrhunske kvalitete in če ne nekaj šraufaš osem ur dnevno, cenovno tako dosegljivo, da ga enostavno kupiš, četudi ga ne rabiš. Ker, kot omenjeno, orodje moraš imeti.

Skratka, odvijem pedala, a so na tisto osovino pritrjena tako močno, da mi jih ne uspe sneti. Vseeno malo sforciram tisto plastiko in upam, da ostane cela. Ravno dovolj se odmakne, da vidim v notranjost. Tja, kjer nimam kaj početi, laik kakršen pač sem. Kolikor dosežem, preverim jermen, magnete, potem pa se pametovanje počasi zaključi. Kar s sapo spiham prah, preverim nekaj kablov in se odločim zadevo testirati. Priklopim na štrom, deluje. Poskusim nekajkrat, več različnih programov, deluje. Odklopim, pritrdim zaščitno ohišje, naredim vse tako kot treba in poskusim ponovno – deluje. Ravno prav dobre volje, da postanem lačen, zato zaključna dela, kot je recimo čiščenje in montiranje komponent, ki sem jih iz same previdnosti snel, preložim na kak drug dan – recimo, ko bo deževalo.

Dan 3. Ker je ravno prilika, počistim pod kolesom in preden začnem s sestavljanjem, še enkrat preverim. Vse je tako, kot mora biti, kar pomeni, da je popolnemu laiku nekako uspelo. Električnih stvari nerad razstavljam na več delov, ker je elektrika ena redkih žensk, ki se ne pusti šlatati. A očitno mi je tokrat uspelo ne le sanirati napako, temveč tudi premagati en strah več, če se pesniško izrazim. Nekaj malega ponosa pa je le v meni. Zatorej, sestavim vse nazaj tako, kot mora biti, postavim na mesto in veselica se lahko začne. Ampak ne danes. Jutri.

Razmišljam, kako malo je potrebno, da je človek boljše volje. Da se bolje počuti. Zame osebno, poleg tega, da imam zdravje in mirno vest, ni večjega zadovoljstva od tega, da lahko nekaj šraufam. No, razen enega – to, da mi deli po zaključku ne ostajajo. Seveda si ne predstavljam, da bi moral to vsak dan početi – v tem primeru bi se mi zagabilo, zato se resno držim svojega načela, da tistega, kar rad počneš, ne smeš početi vsak dan. Preprosto.

Opomba avtorja: zaradi samo delne odstranitve zaščitnih plastik in posledično težkega čiščenja, ne bom prilepil slike notranjosti, temveč tega prikupnega morskega leva. Slika, za razliko od drugih, ni avtorska.

2. septembra, 20182. septembra, 2018

IDRIJSKI KROG.

Ni važno, zakaj sem se odločil imeti dopust in niti ne, kako sem ga preživel. Najpomembnejše je, da sem ga sploh preživel.

Po nekaj dneh premora in po tem, ko se mi je nabral velik minus, sem tistega lepega četrtka nase nadel kolesarske cunje in se odpravil. Ampak, pojdimo najprej k premoru. Ta je bil nujno potreben, saj se je pojavila bolečina v kolenu. Zaradi nje sem bil primoran predčasno nehati s kolesarjenjem že dve leti nazaj in nikakor nisem hotel, da je tudi letos tako. Še več, nisem bil pripravljen še enkrat klicati, češ, pridi me iskat, nekam bogu za hrbtom in sedemdeset kilometrov od doma. Zato sem se odločil za počitek in rehabilitacijo na svoj način, nato pa znova pregledal trenutno stanje kilometrov in se dal na to, da mi letos uspe.

Ker pa kolesarjenje ni samo nabiranje kilometrov, kar bom počel na sobnem kolesu, pač pa tudi nekam iti, nekaj videti in nekaj doživeti, sem, kot že omenjeno, zajahal Škota in zavil proti Idriji. Že dolgo nisem bil v Idrijski Beli in lepo bi bilo iti, če ne bo preveč nasičena z ljudmi. Seveda ne bo, četrtek dopoldne je, žive duše ne bo tam. Do Idrije brez problemov, koleno dela kot namazano. Hotel sem iti čez nov most, a sta čezenj pohajkovali dve mamici z vozičkom. Prostora zame zagotovo ne bi bilo. Drugi most je bil naložen z mlajšimi mladinci in nekaj vzgojitelji. Ker so se eni ravno odpravljali, drugi pa revno prispeli, je bilo treba tik pred mostom malo poklepetati. Pa sem počakal, kaj naj. Moj stari jaz bi popenil, izrekel nekaj psovk in se pokazal v najslabši možni luči. Že tako me zaradi brade, spete v čop, ljudje s predsodki čudno gledajo.
”Zihr je kak drogeraš.”
”Ampak je na kolesu, v polni kolesarski opremi, po nogah pa se mu vidi, da veliko kolesari.”
”Ja, zihr s kolesom razvaža drogo…”
Kaj bi šele bilo, če bi imel potetovirane roke, uhan in se usekoval brez robca vpričo takih ljudi.

No, počakal sem, da so se vse zmenili in ko so šli otroci mimo mene, sem jim veselo odzdravljal. Lepo je videti, ko te večina otrok iz skupine lepo pozdravi, te pogleda v oči, se prijazno nasmehne… Še je upanje, si rečem. Zavrtim proti Idrijski Beli in glej ga zlomka – koliko časa me ni bilo tu? Dva meseca, približno in od takrat se je stvar kar polepšala. Nove klopi (ker so stare ukradli), leseni čuvaj in dve bajtabukvi. Okej, obstaja verjetnost, da to stoji že več časa tam, sam sem jih opazil prvič, tudi zaradi tega, ker se običajno tu ne ustavljam. Bajtabukva je v bistvu mimobežnica ali knjigobežnica, le da ima značilno podobo stare rudarske hiše z visokim pročeljem, strmo streho, majhnimi okni in strmimi stopnicami ter gankom. Kar lahko rečem, je lahko le pohvala.

Bajtabukva, Idrijska različica knjigobežnice.

Priljubljeno kopališče Lajšt v Idrijski Beli.

Žal pa se ne da pohvaliti malo širše okolice tega priljubljenega kopališča. Nemalo stran je kup prostorov za piknik, kateri so temu primerno onesnaženi. Na enem od njih sem našel plastične zobotrebce, na drugem nekaj pločevink, odloženih v samo kurišče, pri tretjem par plastenk in tako naprej. Da je vse videti lepše, so dodani tisti grdi kovinski sodi za olje, ki v tem primeru služijo kot koši za smeti. Pohvalno, vsaj nekaj je, kamor lahko človek odloži in glede na možnost kraje česarkoli lepšega od teh sodov, je verjetno to edina opcija. Ni mi pa razumljivo – zakaj ne dati v koš? Ljudje znajo povedati samo to, da so plačali pet evrov za vstop v krajinski park, da so tam pustili plastične krožnike in nekaj plastenk, pa ne. Me zanima, če tudi doma pustijo krožnik kar na mizi, ko si napolnijo želodec.

Da ne zaidem z današnje teme. Naprej od Bele se mi ni dalo, poleg tega ni dolgo tega, ko sem tam kolesaril, zato se odpravim po isti poti nazaj. Pri Fežnarju me zamika druga pot. Zavijem ostro desno in se začnem vzpenjati v klanec. Poti ne poznam – prevozil sem jo kakih šest let nazaj v obratni smeri, a mi ni ostala v spominu. Kakorkoli, vzpenjam se po asfaltni cesti in v kolikor bi rabil kaj počitka, bi lahko na enem od ovinkov še preveril teletekst ali si ogledal, kar bi v tistem trenutku ponujale naše televizijske postaje. Naredim samo sliko in zavrtim dalje. Kmalu me preseneti makadam in takrat šele začnem uživati. Ne prevozim veliko makadamskih vzponov, zato mi tale kar popestri dan.

Po dveh kilometrih sem spet na asfaltu, a ne za dolgo – toliko, da se peljem mimo hiš v Zadlogu in Idrijskem Logu. Mimogrede, Idrijski Log je zanimiva vasica in čeprav ni ravno daleč od mene, sem kasneje preko spleta odkril nekaj zanimivih informacij, za katere sploh nisem vedel. Ne bom razlagal, poiščite sami, če se boste odpravili tja na izlet. Sem pa v Koševniku naletel Andrejčkovo brezno, kjer so v nekih drugih časih usmrtili zapornike, prepeljane iz Trsta in Gorice. Število žrtev ni znano. Ne morem trditi, da sem se počutil dobro.

Pogled v Andrejčkovo brezno. Zanimivo, čeprav žalostno.

Spustim se po Klučah, vmes se ustavim in pavziram. Cesto sem v zadnjem mesecu nekajkrat prevozil z avtom, ker je bila najboljši nadomestek obnavljajoče Zale. Seveda so jo uporabljali tudi lokalci in v povezavi z dežjem izpred nekaj dni, je spust po njej bolj muka, kot užitek. Zavore so nekje pri koncu, a ostaja upanje, da bodo preživele še teh nekaj letošnjih kilometrov. Pri Podroteji se priklopim nazaj na Keltiko in v zmernem tempu odkolesarim domov.

Kolena so zdržala. Glava tudi. Pojem dve banani, ker pridem domov pač lačen, pogledam na uro in si rečem, da sem nekoliko zgodaj doma. Čez petnajst minut začne deževati. Ne, nisem zgodaj doma, ampak ravno prav. Jaz že vem.

25. avgusta, 2018

HIŠICA ZA PRITEPENKO.

Ne glede na mojo nerodnost, čudaško usmerjenost k všečnemu in nesposobnost ustvariti nekaj, kar bi lahko pustilo vtis (pa ga ne), umetnost naravnost obožujem. Rad se zagledam v slike, čeprav sem sam z vleko črt neroden in je velik dosežek že, če uspem narisati drevo, kot največji uspeh pa si štejem pleskanje stanovanja. Povprašaj me po katerikoli slovenski pesmi in ti bom znal odgovoriti, dejansko sem pa brez posluha. Omeni mi knjigo, pa ne bom imel pojma, čeprav mi pri pisanju besede tečejo kot blokirane letne gume na poledenelem ovinku. In v kolikor bi imel samozavesti vsaj desetino od nekaterih blogerjev, bi se lahko označil za umetnika, pa se zaradi svoje skromnosti in preprostosti preprosto ne.

Vedno sem znal ceniti ročna dela in kapo dol dam vsakemu, ki nekaj ustvarja. Najsi bodo to prtički, origami ali preproste ptičje hišice, da ne omenjam raznih denarnic, torbic in ogrlic. Ne vem, si pa predstavljam, koliko truda je vloženega v to in smilijo se mi ljudje, k v tem vidijo zgolj kič. Dejstvo je, da raje podprem nekega malega ustvarjalca, kot pa poceni in masovno izdelavo nekje iz juga Kitajske. Da pa bi se sam česa lotil, ne, to pa ne. Nekoč sem sestavljal puzzle in to mi je čisto dovolj.

Vseeno pa pride trenutek, ko moram tudi sam zmetati svoje ideje na plano. Velikokrat jih ne, ker niti ne vem, kako bi začel, vsekakor pa nimam niti prostora, kjer bi se moje stvaritve kopičile. A ko pride prošnja, potem je druga pesem.

To, da se je k nečakinjam zatekla mala mačja kepa, ima po mojem mnenju dva začetka. V eni različici je res prišla sama od sebe, se tam počutila fajn in varno ter tam ostala, v drugi pa jo je polovica vseh nečakinj v veliki želji imeti domačo žival od nekje prinesla in tako, kot znajo samo otroci, omehčala starše. Ampak, to sedaj niti ni pomembno – prošnja, da bi stric naredil hišico, v kateri bi spala in posledično moja obljuba … moralo je obroditi sadove.

Niti nisem izrisal načrta, vse je bilo v glavi in postavljeno v trenutno počutje. Tako sem nekega popoldneva iz trgovine privlekel dve plošči stirodurja in piksno purpene. Zavlekel sem se v klet, nekaj časa strmel v nabavljeno, potem nekajkrat premeril in končno začrtal prvo mero. To bo očitno to. Z olfa nožem prerezal, pretresel purpeno in zlepil prve bočne stranice. Izustil nekaj kletvic, potolkel po žepih, iščoč cigarete in se v istem trenutku zavedel, da se odvajam. Oh, le zakaj nisem nabavil še nekaj spon, da bi lepo stisnil. Moški mora imeti orodje, sam pa sem na lastniškem področju le tega precej bos. Ni kaj, nekaj improvizacije je bilo potrebne. Nekaj trenutkov kasneje zopet nekaj psovk, ko sem ugotovil, da zadnja stranica ni ravno po vseh kriterijih gradnje, vseeno pa sem se zavedal, da se to lahko zgodi tudi boljšim mojstrom. Dodelam sprednji del, dodam ojačitve v notranjosti in prilepim streho. Založim s težkimi predmeti, da bo bolje prijelo in zgolj za preventivo dodam nekaj žebljev.

Dobri dve uri kasneje je hišica za pritepenko v zaključni gradbeni fazi. Po hitrem pregledu sem zadovoljen s svojim delom, ko pa vzamem stvar pod drobnogled, se pokažejo napake. V pozitivo odet si rečem – če obstajajo napake, obstajajo tudi rešitve. V kaseti za orodje, v kateri hranim multiizvijač in garnituro torx ključev, najdem silver tape. Evo ti rešitev. Nadaljevanje načrta je že v glavi in ko odstranim vso odvečno purpeno, zalepim vse stike, malo zaradi dodatne zaščite, malo zaradi estetskega videza. Žal se pri slednjem uštejem in nastane nekaj, kar spominja na večje hiše s fasadami v različnih odtenkih iste barve. Ni kaj, silver tape je tu, da reši problem, zato z njim oblečem celotno sprednjo stran. Gorenjec v meni pravi, da ostalih strani ni potrebno.

Na koncu vse skupaj prilepim na še malenkost večjo ploščo, ker mora pač hiša imeti nekaj dvorišča. Če že prej nisem, sem vsaj tu prisegal na minimalizem, saj je tisto dvorišče bolj kot ne neuporabno – mala pritepenka se na njem ne bo mogla niti usesti. Ampak je to zgolj razlog več, da ne sodimo nečesa na prvo oko, saj jo v notranjosti čakata dva dovolj velika prostora – tak s pogledom na zunanjost in malo bolj zaprt, za več zasebnosti. Predvsem pa je najbolj važno to, da bo žival na toplem in varnem. Ker pa udobja ni nikoli dovolj, je dodana še rdeča odejica. No, realno, gre za staro, sprano in zbledelo majico. Zaenkrat se še ne ve, ali bo hišica postavljena pod balkonom ali v preddverju, sem pa prepričan, da ji bo ustrezala. Javim, ko oddam in dobim prve informacije.

Modrec je nekoč rekel, da to, kako znaš poskrbeti za žival, pokaže kakšen človek si. In ljudje še vedno sodimo po obleki, načinu izražanja in tetovažah. V letu 2018. In kako težko je zadovoljiti nekoga… redki smo tisti, ki smo z malim zadovoljni.

Naj si za konec sposodim besede iz nekoč popularne reklame. Material: petnajst evrov. Čas, porabljen za ustvarjanje: tri ure. Izraz na obrazu nečakinj in opazovanje pritepenke ob odkrivanju novega bivališča: neprecenljivo.