Objavljeno dne

M#30: O TEMU, KAKO NIMAM IDEJE KARKOLI NAPISATI.

30.8.2018

Dragi.

Kar ne morem verjeti, da je že osem mesecev mimo, odkar sem začela zapisovati svoje misli in doživetja vate. Čas kar leti in ko sem prebirala prejšnje strani, se kar nisem nehala čuditi, koliko vsega sem že doživela, od kar te pišem. Mislim, da je že skrajni čas, da te poimenujem. Ne z imenom, ker ne moreš biti Drago ali Sandi. Ampak poimenovati te kljub vsemu ne morem. Nisi dnevnik, ker si ne vzamem časa vsak dan, da bi te pisala. Niti nisi tednik, ker te ne pišem vsak teden na isti dan.

In sem se odločila, da te bom še vedno imenovala dragi. To sicer sedaj ni važno. Veš kaj mi je pri tebi najbolj všeč? Da vate zapišem stvari, ki jih ne bi delila s širnim svetom. Zakaj neki bi sploh pisala kam drugam svoje dogodivščine, pa naj bodo to spori z mamo, zmenki, ali to, da si na spletu iščem partnerja, če so moji zapisi najbolj varni ravno v tebi, ki se skrivaš pod posteljo? Čeprav, lahko bi si odprla svoj blog, kot ga ima Nina in bi tam pisala vse, kar se mi dogaja. Ampak, kdo bi to sploh bral? Saj sploh ne pišem nič zanimivega. Iz več razlogov, nekaj spominov ohranjam v glavi in v srcu in velikokrat ne napišem vsega. Cenzura ali nekaj takega se temu reče. Še vedno se bojim, da bo nekega dne te zapiske dobil nekdo v roke in me izsiljeval. Ne vem sicer za kaj.

Glede na to, da si varno skrit, mislim da lahko začnem vate zapisovati tudi večje pikantnosti. Saj te nima kdo odkriti. Vedno si v moji sobi, v katero ne vstopa nihče, niti mami ne. Če pa že, velikokrat te imam tudi v nahrbtniku, s katerim hodim v službo, če se mi slučajno porodi kakšna zanimiva misel med malico in glede na vse to, zdi se mi, da si na varnem mestu in lahko povem kdaj kaj bolj pikantnega.

Ne bom dolgovezila, ker danes imam samo nek navdih za pisanje in bi kar pisala in pisala, čeprav nimam kaj. Zato pišem kar tako, nekaj v tri dni, čeprav ne vem, zakaj se reče v tri dni. Lahko bi se reklo v dva dni ali pa v teden. ¨Kaj pa delaš?¨. ¨Ah, pišem kar nekaj tja v en teden¨.

Na kratko, zvečer imam zmenek. Kar tako, četudi je četrtek, ker, zakaj pa ne. Navade, da bi hodila med tednom ven, nisem nikoli imela in čas je, da to spremenim. Kot svobodna ženska imam možnost, da počnem kar hočem točno takrat, kadar sama to hočem. V bistvu me mami čudno gleda, če se odpravim ven med vikendom, še bolj čudno pa, če grem med tednom. Naj se kar navadi na to, sem polnoletna. No, ime mu je Damjan, nekaj dni sva si pisala in ker mu ni problem priti do mene, sva se zmenila za pijačo. Malo sem na trnih, ampak bom preživela. Samozavestna sem, tako da ne bi smelo biti kakšnih problemov.

Dragi, počasi se moram iti pripravit. Ne vem več, kaj ti bi napisala. Na morju je bilo lepo in še dobro, da ni šla Tamara z nama, ker jo bi obe težko prenašali. V službi nič novega, v zasebnem življenju tudi nič.

Grem pogledat, kaj bom oblekla za zvečer. Napišem jutri, kako je bilo.

Objavljeno dne

FURA 5: NA IZI.

Letošnje leto ni moje leto. To je tista laž, kateri verjamemo, ko zapademo v neko drugačno stanje. Ko smo lenobno razpoloženi, ko se nam ne da in ko iščemo vzroke za vse ostalo drugod, razen pri sebi. In če potegnemo črto, nobeno leto ni naše leto, če se tako odločimo. Lahko pa se odločimo drugače.

Junij je. Skrajni čas, da povlečem kolo iz kleti in da se podava novim izzivom naproti. Vem, bo kdo rekel, ti si pa pozno začel letos. Res je. Nekaj dejavnikov vpliva na to. Vreme, recimo. Ki je bilo do sedaj razmeroma slabo, ko je bil čas za kolo. Hribi, recimo. Ki so se postavili na tehtnico in prevagali, ko sem tehtal med tema dvema opcijama. Posledice, recimo. Korona me je psihično in fizično izčrpala. Ne da sem imel prej dobro kondicijo, ampak je zdaj skoraj nimam. In tu se lahko zahvalim samo nečemu – svoji vztrajnosti.

Da sem se zmenil za kolesarjenje na tisto lepo soboto, je bilo pač posledica moje miselnosti, da je dan treba izkoristit, da je vse mogoče, če se da, da je treba v življenju tudi uživati in vse tiste modrosti, ki jih človek vneto zagovarja in ne tudi počne. Tistega jutra bi rade volje ugasnil budilko, se prevalil na drugi bok in spal naprej. Ampak ne. Enkrat je treba začeti. Zakaj ne zdaj?

Če je družba približno enako misleča, s podobnim smislom za humor, približno enako kondicijsko pripravljenostjo, približno enakim ciljem, je vse lažje. In sva vrgla bicikle na prtljažnik in se odpravila proti Tolminu. Za prvič je ravnina namreč dobra izbira. Klanci bodo počakali.

Ernesta se nad izletom ni pritoževala.

Sledila je klasika. Mimo kampa na staro cesto proti Kobaridu. Odlična izbira za vse, ki ne obožujete preveč prometnih cest in z vzponi, ki so v resnici vzpončki, saj se na njih niti ne spotiš. Cesto poznam kot lasten žep, saj sem jo v zadnjih petih letih prevozil približno stokrat. Ob poti gledaš krave, ovce, turiste in doječe mamice. In Sočo, ki se je tokrat prelivala čez skale v smaragdno modrikasti barvi. Res, čista klasika.

Tokrat z drugačnim tempom. Za užitek. Nisem človek za stravo. Grem zase, za svoje dobro počutje, ne da se primerjam z drugimi. Je že res, si beležim kilometre, ampak zaradi svoje evidence.

Napoleonov most, največkrat slikan objekt v Kobaridu.

Po prihodu v Kobarid je sledilo obvezno slikanje Napoleonovega mostu, ki je poleg kostnice verjetno največkrat slikan most čez Sočo. Potem kava pri Lazarju, pica v centru in zopet na staro cesto. Iskanje kotička ob vodi in namakanje nog v ne hladno, ampak ledeno hči planin. Ker Murphy obstaja, se je ravno takrat sonce skrilo, v nasprotnem primeru (in v primeru, da bi imel s sabo brisačo) bi ležal tam na tistih kamnih in kazal soncu belo rit. In kot je vedno pri takih stvareh, samo da sva prišla nazaj na cesto, je začelo sonce spet nažigati. Ampak nimaš kaj, greš in pustiš, da ti sonce na rokah riše sledi rokavov. Saj je fajn.

Škot po vseh teh letih in po vseh kilometrih še vedno teče odlično. V bistvu ne teče, ampak se vrti.

Preden na cilju namestiš kolo na prtljažnik, zaviješ še na sladoled. In ugotoviš, da je šest v bistvu deset, saj sem tisto porcijo sladoleda komaj spravil vase. Ampak je vse pod kontrolo. In nato se odpraviš domov, zadovoljen, ker ti je uspelo, ker si preživel lep dan. Škot teče kot mora, Ernesta se ni pritoževala, mišice niso bolele. In za naslednji dan je napovedan dež.

Objavljeno dne

M#29: O KLICU “PRIJATELJICE”.

24.8.2018

Dragi.

Ne boš verjel, kdo me je danes poklical. Se spomniš Tamare? Verjetno sem ti jo omenila, ko sem te začela pisati. Ne, zagotovo sem ti jo omenila. Moja najboljša prijateljica. No, zdaj verjetno ne več najboljša in mogoče sploh ne več prijateljica. Ampak ti razjasnim najprej to: nimam najboljših prijateljev in prijateljic. Če te nekdo pokliče samo takrat, ko te nekaj rabi, to ni najboljši prijatelj. Najboljši prijatelj je tisti, ki si zate vzame čas in te kdaj pokliče samo zato, da te vpraša, kako si. S Tamaro nisva govorili od konca januarja. Jaz je nisem klicala, nalašč ne, da bom videla, če se bo sploh kdaj spomnila, da še obstajam. In če bi v tem trenutku morala napisati, kdo je moja najboljša prijateljica, bi rekla, da Nina.

In danes zvoni telefon. Videla sem, da kliče Tamara, ampak vseeno sem se oglasila kolikor toliko uradno.

»Prosim?«, standardno.
»Živjo, Tamara tuki«, je delovala nekoliko žalostno.
»O, Tamara, to pa je, hmmm, mislim presenečenje«. Itak sem hlinila presenečenje.
»Kako, a nisi vedela, da sem jaz?«, je vprašala.
»Ne ne, saj mi je napisalo, presenečenje, ker se toliko časa nisva slišali«.
»Pa ja, saj veš, kako je«. Ne, ne vem. »Malo to, malo ono, časa kar zmanjkuje«.
»Aja. Ja, lepo te je slišati, po dolgem času«.
»Tebe tudi. A si kdaj za kakšno pijačo?«, je ustrelila kar naravnost.
»Pa, v bistvu sem«. Že sem iskala po koledarju, kdaj lahko.
»Super. Kar jutri, kaj meniš?«.
»Ne, jutri ne bo šlo, na morje grem«, sem rekla, konec koncev grem res.
»Aja, za koliko časa pa?«.
»Samo za vikend«, kar je konec koncev res.
»O, fajn. A kar sama, al si dobila kakega fanta?«. Prav slišala sem njeno muzanje, ki je nakazovalo, da je pripravljena na pikantnosti.
»Ne ne. Z Nino grem«, sem odvrnila.
»Z Nino?«.
»Ja«.
»Kdo pa je Nina?«.
»Prijateljica in sodelavka«, sem odvrnila.
»Kako, sodelavka? Imaš službo? Zakaj nič ne rečeš?«.
»Imam službo, ja. V Šparu sem, na oddelku moke. Bi rekla, ampak nisem imela kdaj. Saj veš, služba, čas mi kar beži, pa se ne spomnim poklicat. Kako pa kaj Anej?«, sem morala spremeniti temo.
»Ah, razšla sva se«. Naj drezam v podrobnosti? Bolje bo, da ne. Saj me v bistvu ne zanima.
»Uh, škoda. Pa tako lep par sta bila«. Malo laži ne škodi.
»Pa ja, saj veš«. Ne, ne vem. »Včasih kakšno stvar spoznaš prej, včasih kakšno kasneje«.
»Ja, seveda, razumem. Ni kaj, tako je«. Spet lažem, itak ne razumem.
»Torej, ti in ta Nina?«
»Ja, kaj?«.
»Kar na morje skupaj, al kako?«.
»Ja, za vikend. Jutri zjutraj me pride iskat«.
»Ja, fajn. Ti, a veš kaj, jaz sem brez obveznosti, kaj pa če bi šla z vama?«. Ne, ne moreš. Ne moreš. Sedem mesecev se ne javiš in potem bi šla kar na morje.
»Ne moreš, šotor je samo za dve osebi«, sem si na hitro izmislila.
»To ni problem, saj imam svoj šotor«, še vedno prepričana, da se bo kar prištulila.
»Vseeno ne gre to tako. Nina pelje in bi morala njo vprašati, če se strinja«, kar je sicer res.
»No, dej, pa jo vprašaj. Dam za bencin«. Njena vztrajnost ni popuščala.
»Ne bom, ker vem da ne bo za to«.
»Kako veš?«.
»Ja kako, poznam jo«.
»Sploh je nisi vprašala, to si si kar sama izmislila«.
»Valda je nisem vprašala, če si ti to pred eno minuto predlagala«. Malo mi dviguje krvni tlak.
»Ampak lahko bi me vzeli s sabo. Rada bi jo spoznala«.
»Vse ti verjamem, ampak ti zagotavljam, da ti ne bi bilo všeč«, sem vztrajala.
»Kaj ne, na morju je vedno fajn. Zvečer greš na pico, lahko kaj popiješ, ker greš itak peš, lahko greš na nočno kopanje, čez dan pa bereš tračarske revije in ležiš na plaži. Daj no, na hitro pripravim stvari in grem z vama«.
»Pa ne, no, Tamara, če ti pravim. Vse je sicer res, ampak ti ne bo všeč«. Bila sem že malo ihtava.
»Pa kako veš, da mi ne bo«, je kar vztrajala. Zdaj imam pa dovolj.
»Zato ker greva na divjo plažo, kjer sva brez kopalk in tebi to zagotovo ne bo všeč«.
»Kako brez kopalk? Kar nagi?«.
»Ja, nagi sva. In tebi to ne bo všeč, ti pravim«.
»Ne, to mi pa res ne bi bilo všeč. Pa sej lahko gremo na navadno plažo…«.
»Ne, ne gremo!«, sem se zadrla v telefon. »A ti ni jasno, da ne moreš z nama?«.

Potem se je nekaj opravičevala, jaz pa sem rekla, da se slišimo kdaj drugič in prekinila. Dragi, povej mi, je to normalno? Sedem mesecev se ti oseba ne javi, potem pa kar tako nekega dne pokliče, kot da je vse normalno in hoče kar z mojo družbo na morje. Lahko bi jo vzela s sabo, ampak potem bi dva dni gledala njen namrgoden obraz, ker bi medve z Nino uživali brez vsega, ona pa v kopalkah, v katerih bi ji bilo nerodno, zaradi njene stroge krščanske vzgoje. Ampak, a to rabim? Cel teden se veselim vikenda ob morju, potem pa naj mi ga pokvari bivša najboljša prijateljica, ki se zvečer kar tako odloči iti z mano? Ne, tega res ne rabim.

A veš, dragi, ko sem ji omenila kopanje brez kopalk, kar slišala sem jo, kako se križa pred Jezusovim razpelom. In to, da me po sedmih mesecih pokliče, po tistem, ko se je razšla s tistim pljuvajočim in nekulturnim sluzastim bebcem, ne, tega pa ne morem imenovati prijateljstvo. Zvečer sem o tem govorila z Nino. Ne boš verjel, kako sva se režali.

Objavljeno dne

MOJIH PRVIH DESET.

Ne da bi se prav dobro zavedal časa, sem ob pregledovanju nekih slik iz moje preteklosti prišel do spoznanja, da prav v teh dneh praznujem deset let bloganja. Da čas kar drvi, sem se sicer zavedal, ne pa tudi tega, da drvi tako hitro. Še se namreč spomnim, kako sva s kolegom nekega junijskega večera pred desetimi leti, ko je bilo sicer topleje, kot je sedaj, sedela ob pivu in mi je, človeku, ki nikoli ne utihne, rekel, da precej govorim in da bi lahko pisal blog.

In jaz sem tisti človek, ki mora vse poskusiti. »Ojla, boš malo heroina?«. Ma valda, kar s karjolo prpelji. In če že moram vse poskusiti, ker me vse blazno zanima, je nekako logično, da pri nobeni stvari ne vztrajam prav dolgo. Stvari se hitro naveličam, če mi ne dajejo ravno pravšnje mere zadovoljstva. Ampak blog, to sem pa vedno imel nekaj za povedat, čeravno ne vedno kaj pametnega.

Tistega dne sem objavil na eni blogerski platformi. Če koga ravno zanima, takrat je bilo bloganje že v rahlem zatonu – tisti dobri so se večinoma preselili na eno ali drugo družabno omrežje, tisti drugi dobri so vztrajali in želi ali pa tudi ne, plodove trdega dela, nekateri so se odpovedali pisanju ali šli v druge sfere, spet eni so umrli… in iz tistih časov, mojih začetkov, jih je še nekaj, ki še vztrajajo in jih še vedno berem. In lahko samo rečem, ej, vsa čast, mi smo skupaj začeli, mi smo nekakšna zadnja generacija spletnih piscev, ki še kar vztraja. Sploh ne vem, če me berejo, ampak to ni važno. Z nekaterimi smo se celo spoznali, včasih povsem mimobežno, spet drugič se družili pogosteje in za nikogar nimam kaj reči – smo pač čudaki. Ker medtem ko eni gledajo kar pač gledajo po televiziji, mi mozgamo možgane, da spravimo na splet kolikor toliko berljive in smiselne besedne zveze.

V bistvu, ko sem v prejšnjem odstavku napisal ¨če koga ravno zanima¨, sem mislil napisati nekaj drugega. Takrat so obstajale tri ali štiri strani, na katerih si lahko objavljal svoja razmišljanja, doživetja, bluzil, skratka blog. Itak sem bil na vseh. A me to ni ravno zadovoljevalo, zato sem kmalu presedlal na svoje spletišče. Ki me je sicer zadovoljevalo, a sem hotel nekaj več. Nekakšno blogersko skupnost, ki bi ponujala v branje tudi bolj neznane pisce. Potem sem šel še naprej. Seznam blogerjev, ki je bil v tistih časih (pa čeprav ni ravno dolgo tega) precej obiskan. Ni bilo malo dela s tem, ampak nisem človek, ki bi se hvalil. Obenem so drugi videli možnost izboljšav in, izvolite, če se vam da. Lahko pa omenim še nekaj: z določenimi blogerji je padlo veliko grdih besed na ta račun. A dobra duša, kot sem, jim itak ne zamerim, iskreno pa me za njih boli kurac.

Zapisi so bili kakršni so pač bili, včasih boljši, drugič slabši, enkrat duhoviti, spet kasneje sovražno nastrojeni, vmes sem imel en kup težav, ki jih takrat nisem znal krmiliti skozi življenje, eno z drugim je puščalo posledice, dokler nisem pred tremi leti rekel, da je dovolj in da se tega ne grem več. Odprl sem novo spletišče, spremenil stil pisanja, spremenil ime, ki je za razliko od prejšnjega pravo, se bolj dal na vsebino in postal bolj odprt. Večinoma lahko prebirate kolesarska doživetja, sem pa tja se najde kak pohodniški zapis, občasno kakšna recenzija katerega od domačih piscev, v zadnjem času še Marinine zgodbe in redko, ampak res redko, še kakšno moje razmišljanje. Ne skrivam se več na socialnih omrežjih, raje sprejemam vabila na kave ali kaj drugega, ni mi več težko rečt, jaz sem pa ta pa ta. Enkrat se živi. Zakaj bi takrat nekaj hlinili. Bod to kar si, pa briga te.

Deset let je dolga doba in če sedaj pomislim, kaj vse se je v teh letih spremenilo, uff, ogromno. Pobiranje in padanje, smrti in rojstva, selitev, redni spolni odnosi, razmišljanje o prihodnosti, selitev, občasni spolni odnosi, menjava službe, menjava mesta prebivanja, odkrivanja novih stvari, dosežkov na kolesu, pomanjkanje spolnih odnosov, nešteto prehojenih poti, novih poznanstev in še bi lahko našteval. A se v bistvu ni spremenilo veliko – še vedno pišem za hobi in zato lahko pišem ravno to, kar hočem. Še vedno so moji zapisi zgolj moje mnenje. Še vedno imam rad joške. Še vedno sem samo človek, z napakami in vrlinami.

Vse najboljše meni za prvih deset let. In če je kdo, ki me bere vseh teh deset let, ob prvi priložnosti dam za rundo.

Opomba avtorja: heroina nisem nikoli poskusil.

Objavljeno dne

M#28: O NEAVTORSKEM OSVAJANJU.

16.8.2018

Dragi.

Danes me je v enem od inboxov na eni od spletnih strani za iskanje partnerja ali vsaj sorodne duše, pričakalo sporočilo. Ne samo sporočilo, ampak mi je en tip napisal pesem. Naj ti jo prepišem. »Skupaj sva rasla med bloki v predmestju, skupaj odkrivala svet. Skupaj iskala življenjsko sva cesto po vseh zaprašenih poteh. Vedela si, da skrivaj sem te ljubil. Vedela si za vse to. Z leti otroškimi sem te izgubil, ko rekla si več me ne bo«. Potem je še neko nadaljevanje, da naj mu povem, zakaj ga ne poznam več in da umikam pogled.

Ti povem, da mi ni dalo miru. Tale fant, vsaj sklepam, da je fant, ker zakaj bi mi to pisala punca, sploh v moškem spolu, me očitno pozna. Jaz njega ne. Pod imenom ¨Lover99¨ resnično ne poznam nikogar. Takšno je njegovo uporabniško ime. Zakaj mi ni dalo miru? Ker piše, da sva rasla skupaj med bloki, ampak jaz nisem nikoli živela v bloku, niti v nobenem blokovskem naselju, niti v predmestju. Odkrivala nisem sveta z nobenim fantom, čeprav je bil v sosednji hiši en Luka, s katerim sva se velikokrat igrala v našem peskovniku. On je prinesel svoje barbike, jaz sem prinesla nekaj svojih avtomobilčkov. Jaz sem gradila ceste, on je z enim takim majhnim glavničkom ustvarjal frizure. Potem je šel v prvi razred, postal učen in se ni več brigal zame, poleg tega smo se mi preselili. Šele pred kratkim sem na facebooku videla, da živi v Italiji s fantom. Še sreča, doma mu tega njegovi blazon verni starši ne bi dovolili.

Ampak, on me zagotovo ni ljubil, če me pa že je, jaz res nisem vedela za vse to. Je pa res, da ko smo se selili, sem mu rekla, da me ne bo več. Vendar, to ne more biti on, kaj misliš, dragi? Edino če se je mogoče razšel s fantom in je sedaj spet v Sloveniji?

Pa ne, ne more bit, no. Kako me bi pa prepoznal, videla se nisva več kot deset let. Saj imam sliko, ampak nisem edina Marina. Bolje da si neham razbijat glavo s tem in se raje ukvarjam, kdo je v resnici ta ¨Lover99¨. Da bi se spomnila še kakega fanta iz otroštva, to res ne, spomin pa imam dober, tudi če kdaj kaj pozabim. Kaj pa, če tisto, da sva skupaj odkrivala svet pomeni poznejši čas, ko sva v tretjem razredu z enim Petrom res odkrivala svet? Se ga spomnim, bil je moja prva ljubezen, vsaj takrat sem to mislila. Saj veš, dragi, ko smo ljudje otroci in se nam vse lepo in fajn zdi, čeprav samo zaradi tega, ker se ne zavedamo vseh grdih stvari resničnega sveta. Ampak ne more biti on.

Ker mi ni dalo miru, sem povprašala mami. Ona je prebrala veliko poezije in se spozna na jambe in amfibrahe, mogoče mi bo znala kaj več o temu povedat.
»Mami, glej kaj mi je en poslal po internetu«, sem rekla in jo zvabila k računalniku.
»Kaj pa je to?«, je vprašala.
»Ena stran za iskanje ljudi«.
»Zakaj pa iščeš ljudi?«.
»Pa ne za ljudi, no, za iskanje partnerja«.
»Zakaj pa iščeš partnerja? Punca, šele osemnajst si«, je rekla.
»Ja, osemnajst in bi bil že čas, da dobim kakšnega fanta«, sem bila rahlo groba.
»Pa kaj ti bo fant…«. Začela se je srednje daljša pridiga o tem, kako moškim ni za zaupati, da je na začetku fajn, potem pa postaja slabše in slabše in na koncu pride do tega, da se dva človeka, ki sta se včasih ljubila, začneta sovražiti. Da ona že ve, ker je to doživela in da bi lahko tudi jaz vedela, saj sem potomka ločenih staršev. Kar je sicer res, ampak ko sem postala potomka, še nista bila ločena. Kmalu se je sicer pomirila in se začela obnašati kot najboljša prijateljica.

»Daj, da vidim, kaj ti je napisal tisti sluzavec«. Tako je imenovala večino moških. Nekaj časa je brala, potem pa prasnila v smeh. »O, čakaj, le čakaj, ti bom jaz pokazala«, je rekla in se po stopnicah povzpela na podstrešje. Kaj mi ima za pokazati, se mi ne sanja, ampak mora biti nekaj pomembnega, saj je kakšno uro ni bilo nazaj. Nazadnje je le prinesla prozorno škatlico z ovitkom, na katerem je bila slika majhne punčke v prevelikih vijola salonarjih, pod njo pa je pisalo ¨Don Juan¨. Bilo mi je jasno, da je to kaseta. Mami jo je vstavila v radio in zaslišala se je pesem o zelenem rožmarinu, ki naj bi bil v nekomu v spomin.

»Čakaj, ne bo prav«, je rekla mami, ustavila kaseto, odprla predalček, jo vzela ven in obrnila. Znova je zaprla predal, pritisnila na ¨play¨. Potem je nekdo kozlal ob plotu. Mami je prevrtela naprej. »Zdaj bo«, je rekla.

Iz zvočnikov je bilo slišati spevno melodijo z besedilom, ki sem ga prej brala. Še kar žalostna pesem. Vzela sem ovitek v roke in prebrala, kdaj je bilo posneto. 1990.

Oh, dragi, kako zelo žalostno. Deset let pred mojim rojstvom je nekdo napisal žalostno pesem o meni, čeprav dejansko ni o meni. Saj ni mogel vedeti, da se bom nekega dne rodila in se imenovala Marina. Lahko bi se rodila kot fant in bi me imenovali Boris ali Mitja. In veš kaj je še bolj žalostno? Da se je en ¨Lover99¨ odločil osvajati me na način, ki meni ne pomeni nič. Sem razmišljala, če bi mu sploh kaj odpisala.

Na koncu sem odpisala ¨javi se, ko boš imel kaj avtorskega¨. Pa tako sem bila vesela, ko sem prebirala pesem, potem me pa mami razsvetli. Saj je kar za obupat nad fanti mojega letnika.

Objavljeno dne

ZGODBE IZ KARANTENE – RECENZIJA DRUGEGA VALA.

Opozorilo: tale zapis ni napisan pod prisilo in pod vplivom substanc, temveč pri zdravem razumu in z dobršno mero otroške ter neškodljive nagajivosti. Aja, pa sponzoriran tudi ni.

Po tistem, ko je Gašper v lanskem letu izdal zbirko hudomušnih zgodbic, katere je imel čas pisati med karanteno in so te iste zgodbice postale uspešnica, je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo na plano prišlo nadaljevanje. No, samo malo, prosim. Ko sem rekel ¨uspešnica¨, sem to dejansko tudi mislil. Verjamem namreč, da ljudje, ki imajo vedno resnoben izraz na obrazu, po takih knjigah ne posegajo. Tudi tisti, ki jim je humor tuj, so se ji izognili. Prepričanje, da je treba brati samo in zgolj strogo resno literaturo, kot tudi ljudje, ki to tezo vztrajno trdijo, na veliko žalost nas, normalnežev v nenormalnosti, še niso izumrli in obstaja strah, da sploh nikoli ne bodo.

Preverjena formula, če spregovorim o tistih treh besedah (vlada dela dobro) in je v bistvu v njih prav vse, kar hočeš videti in slišati, je bila že v prvem delu tako dobro potisnjena naprej, da bi bil greh, če bi se ji Gašper v nadaljevanju izneveril. Brez tega zgodbe iz drugega dela, pardon, vala, ne bi bile iste. Kot če bi Ernest napisal starec in morje, čez leto dni pa mladenič in vesolje.

Kakorkoli, ghizbar, ki v aramejščini pomeni zakladnik in s pomočjo perzijcev, ki z imenom gaz-bar imenujejo človeka, ki nosi zaklade, so latinci ustvarili ime Gaspar, kar smo mi seveda malo predelali v lepše zveneče in bolj spevno ime Gašper. Po tej razlagi je avtor, kateremu je tudi zgolj slučajno ime Gašper, nekakšen zakladnik. Kar se je opazilo že v prvem valu in kar lahko potrjujem tudi za drugi val.

Zakladnica dobrih hudomušnih zgodbic nas popelje na Vis in bi se z lahkoto imenovala tudi ¨summer edition¨, saj se vse odvija na tem simpatičnem otoku. Spoznamo domala velik del prebivanja na otoku in ne zgolj počitnikovanja, od tega, kako je večini prebivalcev ime Ante, pa vse do receptur za ribe in za določene osebe, ki ne ravno uživajo v morski hrani, tudi za sladkiš, imenovan hib. Ampak ne bom preveč o vsebini, ker pač to pišem z namenom, da knjigo kupite in ste ob tem, čeprav se tega sploh ne zavedate, tudi dobrodelni. Avtor pravi, da od vsakega prodanega izvoda nameni nekaj eni od ustanov, ki se s tem ukvarjajo.

Da se vrnem k hvali, celotna zadeva je izpeljana na tisti način, da te že med branjem enega dne vleče k naslednjemu. In naslednjemu. In naslednjemu. In naslednjemu. Dokler ne prideš do tridesetega dne, kjer sem vsaj jaz dobil občutek, da je avtor že malo hitel. In potem vrže za konec še zahvalo, kar je pri takšne sorte knjigi povsem logično in celo dobrodošlo, ker o avtorju česa resničnega pač ne bomo izvedeli iz rumenega tiska (ne zaradi pisanja in sklepam, da tudi zaradi kitare ne). Ampak to še ni vse. Celo knjigo požremo v šusu, pretikamo se skozi zgodbe, da bomo ja čimprej vedeli, kaj se dogaja v naslednji, nakar avtor čisto za konec napiše, citiram: »se nadaljuje…«. A resno, Gašper? Zdej bomo še pol leta čakali na tretji val, ti pa boš trgal strune s tvojim jazom in jazzom, namesto da bi se spravil k delu? Marš za pisalni stroj!

Hej, avtor (tega zapisa, ne knjige), dej, povej nam, kjer lahko to čtivo kupimo? Načinov je več. Lahko odpeketaš na Facebook ali Twitter in tam poiščeš Gašperja Kržmanca, lahko pa, če si bolj lene pasme, klikneš na tale link. Obljubim, da se ne boš spotil.