Radovednost je kot lakota. Moraš jesti, da živiš in moraš spraševati, če hočeš vedeti. In na žalost obstajajo ljudje, ki morajo vedeti tudi stvari, ki jim jih ni potrebno vedeti in na neki točki postanejo vsiljivi. Tečni z nenehnim firbcanjem, samo zato, da se lahko kasneje v drugi družbi malo drugače pokažejo. Kot nekaj več. A veš, ker jaz vem nekaj, kar ti ne.
In tako pridejo potem tudi do tipičnega, karkoli že to je (se vrnem kasneje k temu) štiridesetletnika, ki mu za takšna vprašanja dol visi, vsaj v imenu izpraševalca. Ne verjameš? Od tistih petih najtesnejših prijateljev ne vem vseh informacij. Ja, če rabiš klepet, pokliči, bova klepetala. Če rabiš družbo, pridem, nareži malo sira in salama, daj dobro vino in se bova družila. In se pogovarjamo o vsem, kar nam pade na pamet. In so stvari, ki me dejansko ne brigajo in jih ne vprašam. Kaj bom z odgovorom? Vedel bom, kar je še dodatno breme za spomin. Ker mi informacija verjetno ne bo prišla nikoli prav. Če jo bom potreboval, jo bom poiskal.
Med leti se je nabralo precej takih vprašanj. Dokler sem bil v resni zvezi, so bila vprašanja o naraščaju in poroki postavljena v sam center vsakega sorodstvenega druženja. »Zdej bi mogla bit pa že ohcet hmalu«, so namigovali s tistim hinavskim nasmeškom na obrazu, ko naj bi človek razumel, da je vprašanje le neke vrste šala in da s tem le izražajo svoj smisel za humor. Humor? Oprostite, to ni humor, to je žalostinka. Dokler ni prišel nekoč iz mojih ust odgovor »zakaj te pa to zanima, sej ne bosta povabljena«. In potem je bilo konec. Nekaj izgovorov, češ, saj to se samo tako reče, ne, pizda, ne reče se. Vsakič me sprašuješ in zdaj sem ti povedal, zdaj veš. Druženje se je nadaljevalo z mrkimi pogledi in tihim šušljanjem, lej ga, kako je siten, saj nisem nič narobe naredila, samo vprašala sem. In ko se je večno vprašanje o poroki ustavilo, potem je sledilo: »a bo kej naraščaja?«. O sveti buh taljan, a zdej pa še to. In postajalo je vedno bolj nadležno, dokler ni prišlo do samega vrha, tako rekoč orgazma med izgovori. Malo sva se pogledala. »A čva?«. »Dejva. Če ne, ne bo nikol konc«. In so že bila napeta ušesa, pripravljena sprejeti informacijo o naraščaju, ustnice že našobljene, kot se jih pač našobi, ko se reče črko č, grlo sproščeno, da bo glasno izreklo čestitke. »Midva ne morva met«. Boli te kurac. Ni lepo lagati, ampak včasih je treba, da se zapre gobce. Konec. Fin. Ende. Smrt glede vprašanja o naraščaju. Dva srečna, ostali pa kaj vem. Presenečeni. Začudeni. Z nekim obžalovanjem v sebi, mogoče. Evo ti humor. Prej ti je bilo smešno, kaj pa zdaj?
Na veliko veselje in srečo in zadovoljstvo vseh bogov in svetega Krna, se je tista zveza zaključila. Začuda ni bilo vprašanj glede tega, mene je čakalo vse drugo, kot iskanje substituta in … ne, ni bilo konec. Vedno je nekoga zanimalo, kako živim. Na kaj kurim. Koliko imam najemnine. In, kot mi je prišlo potem na ušesa, so šli odgovori naprej. In ne samo odgovori – tudi vprašanja o meni so bila postavljana drugim ljudem. Vrh vrha, ti rečem.
Pa pojdimo še malo k lepemu in velikokrat zlorabljenemu pregovoru o štalci in kravci. Nimam kaj skrivati, kupil sem hišo. In brž so se našli in rekli, »ja, tako to gre, najprej štalca, pol pa kravca«. Oprosti, kaj hočeš s tem povedat? Ja, saj veš. Ne, ne vem. Ja, hiša, pa potem družina. Aha, štekam, ja, ja. Štekam bolj kot si misliš. Pustiš stat. Če se nadaljuje, lepo poveš. Žalitev za gradbeništvo in favno. Za vse frizijke, dexterje, anguse in boškarine. Žalitev za človeštvo. Leta 2021 žensko primerjati z govedom. Leta 2021 povsem spodobno hišo, prigarano z žulji, primerjati s hlevom. Brez zamere, jaz se takih stvari ne grem. Pa še vedno poslušam. A pa kar sam živiš? Ja, a pa si sam kuhaš? Kdo ti pa pere? Zakaj, pri blaženi Norah Jones, je to tako čudno? A ne smem živeti sam? Je prepovedano? Zapisano v ustavo, da osebek moškega spola, solidno povprečen štiridesetletnik, ne sme živeti sam? Pa sam si kuham, ja. In mi niti ne gre slabo od rok. Tudi pečem, če rabiš kakšno pecivo. Pa saj bi lahko šel na toplo malico. Ma bejž, a tud to obstaja? Saj grem. Če cel dan nekaj delam, si res ne vzamem časa še za kuho in grem na malico. Ne morem si pa vsak dan privoščiti. Za tistih 6, 7 evrov, si v trgovini nabavim pet kil testenin. Računica. Zakaj je v zavesti človeka vklesano, da človek ne more živeti sam? Saj se da.
Ja. Ker ljudje gredo na nekakšne družbene norme. Treba je iti v šolo, si poiskati službo, potem si izbrati partnerja, najraje nasprotnega spola, ker če ne, si že drugačen, treba je kupiti ali zgraditi hišo, ustvariti družino, delati od teme do teme, da ne izgledaš lenuh, iti za dva tedna na morje v Maredo, dva meseca razlagati, kako je bilo lepo, vzeti kredit za smučanje pozimi, dva meseca razlagati, kako je bilo lepo, nikomur omeniti, da hodiš v fitnes in vsaj eden od družine na zumbo, aerobiko ali jogo, ker je to zapravljanje časa, ob nedeljah iti nekam, kjer te vidijo… prosim lepo, a res? Ker, v kolikor ni tako, si čuden. Si izven standardov. Standardov, ki niso niti postavljeni. In veste kaj vam povem? Če je zgoraj omenjeno nekakšna normalnost, potem sem rad čudak. Še enkrat bom napisal, da bo bolj prepričljivo. Rad sem čudak.
Ker, resnici na ljubo, normalnost že dolgo ne obstaja. Pravzaprav, nikoli ni obstajala. Normalnost je v naših glavah, egoistično usmerjena v nas same in našo najbližjo družbo. To najbolj poznamo in to najbolj sprejemamo. Zjutraj pijem kavo, to je normalno. In ljudje, ki ne prisegajo na kavo, pijejo čaj, toplo vodo, džus ali slivovico. Oni niso normalni. Ali oseba, ki živi v glavnem mestu in ima službo, dosegljivo s kolesom ali peš, ne uporablja avtomobila. Kar je zanjo povsem normalno. Ampak zanjo. Težko si predstavljamo osebo, ki živi nekje, kamor pride javni prevoz enkrat dnevno, da bi službovala v trideset kilometrov oddaljenem mestu in ne posedovala vozila. In potem reče provincialec, enostavno se da brez avtomobila. Ja, se da. Ampak v tvojem svetu, kjer je to normalno.
In to ljudje radi počnemo. Sodimo druge po njihovem stilu življenja, označujemo vse, ki ne razmišljajo enako kot mi, sprašujemo osebna vprašanja, ki se nas ne tičejo. Na kratko, najraje pometamo pred tujim pragom. In to tisti, ki imajo pred svojim največ nesnage.
Bolj kot se trudimo biti široki, ožji postajamo.