15.10.2018
Dragi.
Priznam ti, da sem šele danes prišla malo k sebi, čeprav sem bila pri sebi ves čas. Pravzaprav sem bila pri Nini, ampak to že veš, tukaj namreč živim. K sebi sem mislila nekako tako, da sem končno prenehala misliti na tiste metuljčke, ki so se v trebuhu naselili po poljubljanju z Damjanom. Danes sem končno malo razmišljala.
Pa ne o Damjanu, čeprav mi on kar ne gre iz misli. Vedno se rada ukvarjam s stvarmi, ki nimajo vpliva na življenje. In čeravno nimajo vpliva, delajo iz človeka idiota. Ne iz vsakega, mečejo pa slabo luč na naše prednike, natančneje na nekoga, ki si je to izmislil. Namreč, kdor si je izmislil, da ima človek metuljčke v trebuhu, ta res ni imel pojma o zgradbi telesa. Kako nekako naj bi metulj prišel v trebuh? Prileti skozi kakšno od odprtin medtem ko spimo? Ali pa, hmm, vsak od nas nosi v sebi gosenico že od rojstva in ta gosenica potem čaka, da se zaljubimo in se potem razvije v metulja? To se mi zdi sicer še najbolj logično, saj sem nekje prebrala, da se človek lahko zaljubi samo enkrat v življenju. Ampak, kaj pa tisti, ki se zaljubijo večkrat, imajo v sebi več gosenic?
To so tisti trenutki, za preganjanje dolgčasa. Čeprav imam v življenju pomembnejše stvari. Služba me sicer veseli, ampak kaj pa ostalo? Skregana z mamo. Živim pri prijateljici, v stanovanju, ki izgleda kot Ikein razstavni eksponat in zaradi tega me imajo za lezbijko. Ne zaradi stanovanja. Šmirglam z njo, čeprav tega nihče ne ve. Zaljubljena v Damjana, bradatega hipsterja, ki izgleda deset let starejši. Hobijev praktično nimam, razen filmov. Pa četudi, dragi, se ti ne zdi od vsega tega prav nič pomembnega, je pomembno prav vse, kar sem naštela.
Služba mi daje denar in priložnost za osebnostno rast. Materialistka res nisem, ne kupujem si torbic in čevljev na zalogo, tudi za šminke in pudre in vse te stvari ne zapravljam po nepotrebnem. Skreganost z mamo me pripravlja na samostojnost, na odraslo življenje. Na tiste čase, ko bom lahko rekla, da živim brez skrbi, čeprav je menda življenje tako narejeno, da skrbi nikoli ni konec. Življenje pri Nini mi omogoča eksperimentiranje s spolnostjo na vse mogoče in tudi praktično nemogoče načine in obenem gradi nek trden prijateljski odnos. Zaljubljenost v Damjana mi daje občutek, da me nekdo ljubi, čeprav ne vem, če me in je verjetno vse skupaj samo neka iluzija v moji glavi in si samo domišljam. Če te zanima, mislim da ni osebe, ki bi ji kaj pomenila.
Nina je drugačnega mišljenja. Vidi, da jo požiram z očmi in zato izziva. Ko sem najslabše volje, gre nekajkrat gola mimo mene in potem se s hrbtom obrne proti meni in nekaj pobere s tal, tako da se odpre pogled na, kot pravi ona, dnevnonočno zabavišče. Potem do tega pripravi še mene, mi nameni rahel dotik, da se razvnamem in potem se dogaja.
In onega dne mi reče.
»Veš kaj, pa če bi Damjana povabila na večerjo?«.
»Ja, ne vem, zdi se mi še prezgodaj…«.
In mislim, da je res še prezgodaj. Rada bi ga še malo spoznala. In poleg tega ne vem kaj čuti. Res ne vem. Mogoče sem zanj muha enodnevnica. Mogoče sploh muha nisem.
Dragi, grem razmislit, kaj in kako naprej.