NA NOVIGA LEJTA DAN.

Najboljše stvari pridejo nepričakovano. Ne načrtuješ, ne planiraš, samo si ob pravem trenutku na pravem mestu. In ker je bil ravno novega leta dan, sem si rekel – zakaj pa ne. Lahko bi tudi pomislil, zakaj pa ja, ampak življenje mora biti pestro. Ko iz neke rutine, ki si je že rahlo naveličan, pobegneš pred monotonostjo, v nov svet, ki si ga sicer že prej poznal, a ne preveč dobro.

Pojma nimam, kako bi začel. Če bi segel tja vse do rane mladosti, bi bil tale zapis dolg. Zelo dolg. Zato se bom vrnil v tisti vroč avgustovski dan lanskega leta, ko se mi ni dalo na kolo in sem jo kar tako, za šalo, mahnil na Porezen. Pustimo stati, nekje v februarju sem ga prav tako osvojil, mukoma, po snegu, neznosni burji, ampak vesel kot (ne najdem primerjave). Vmes je bil še en poskus s kolesom, ki mi seveda ni uspel, nato pa dolgo nič, do tistega praznika, ko sem jo mahnil navkreber. Takrat sem prvič slišal o tako imenovanih prijateljih Porezna. Nisem posvečal pretirane pozornosti.

Za kaj gre? Gre za nekakšno tekmovanje, ki to pravzaprav ni. Vsak ve, da gre predvsem zaradi sebe in ne zaradi nagrade, ki ga čaka na koncu leta. In tu naj ne pozabim, da sploh ne vem, če je kakšna nagrada. No, gre za to, da čimvečkrat osvojiš vrh.

Torej, ta prečudovita vzpetina, ki ponuja skorajda nešteto poti, po katerih pristopicaš na vrh in ki, ko si enkrat na vrhu, ponuja veličastne razglede, je postala moj izziv za letošnje leto. Vse to se seveda ne bi zgodilo, če ne bi ravno na noviga lejta dan dobil sporočila z vabljivo tematiko. In sem nekje sredi poti rekel »letos se bom tudi sam vpisoval«.

Malo po cesti, malo po bližnjicah, obvezna kava in žganje v koči, voščila, gretje in sušenje oblačil, nato pa čisto na vrh, nekajkrat škljocniti in se vrniti po grebenu. Na vrhu je bil le rahel vetrič, kar je stalna želja rednih pohodnikov.

Kaj naj rečem, bil je dan, ki ga ne bom pozabil. Ga namreč ne smem, saj je bil prvi z nekim namenom. In če sem si v včerajšnjem zapisu želel zdravje, lahko danes dodam še veliko varnih korakov in, bom skromen, vsaj petdeset vzponov. Ker res ne gre za število.

Paradoksalno, že naslednjega dne mi zdravje ni dovolilo vzpona.

ŽELIM VAM…

Ni kaj okolišiti, leto se je začelo in spodobi se ter pravično je primerno voščiti in poslati dobre želje. S poudarkom na dobrih. Ne moreš nekomu zaželeti nekaj slabega. »Srečno novo leto in da bi ti vlaga napadla hišo« nekako ne gre. »Vse dobro ti želim, med drugim tudi, da bi se resneje polomil« tudi ne. To se naredi nekje med letom, recimo v dolgočasnem februarju ali zgodnjejesenskem septembru, ko ima dotični rojstni dan. Ne moreš mu z voščilom pokvariti dni med drugim največjim krščanskim praznikom in prestopom v novo leto, ni humano.

A pojdimo resneje k temi. Želim vam, da bi dobili koledar z dovolj veliko napisano letnico, da bi končno prišli do spoznanja, da druge svetovne vojne ni več. Želim vam zdravja, vsaj v tej meri, da ne bi imeli oči na tilniku in gledali nazaj. Želim vam, da bi se zavedali, da na svetu niste sami, pa bi se kljub temu brigali zase. Želim vam, da bi bili strpni in prišli do spoznanja, da je človek le človek. Želim vam, da vam poberejo vozniško dovoljenje, ker alkoholizirani za volanom nimate kaj početi in če nimate pameti, tudi izpita ne rabite. Želim vam veliko omar brez predalov, da ne bi predalčkali ljudi. Želim vam eno močno burjo, da vam osuši oprane možgane. Želim vam, da bi sami sebe spoznali in ravnali tako, kot vam je najlepše, brez ozira na to, kaj bodo drugi rekli. Želim vam napake, ker iz napak se največ naučimo. Želim vam, da bi si vzeli čas, ker če si ga sami ne vzamete, vam ga bodo vzeli drugi. Želim vam denar, toliko, kot ga potrebujete in ne toliko, kot si ga želite. Želim vam očala, da ne bi slepi tavali v temi.

Pa da ne bom okolišil in dolgovezil, želim vam, da se vam izpolnijo vse skrite želje. Da bi počeli stvari, v katerih uživate in da bi uživali v stvareh, ki jih počnete. In zdravje, ker to je najpomembnejše.

Že že, želje za vas, kaj pa zame? Kratek bom. Edino, kar si želim, je zdravje. Nočem ležati z vročino, nočem si zlomiti nobenega od udov, nočem imeti nečesa, kar niti ni videti. Jebeš jackpot, hišo, dober avto.

Srečno.

Aja, draga Sabina. Zahvaljujem se za voščilnico, žal pa sem izgubil tvojo številko, da bi se primerno zahvalil…

SPREHOD PO FELDBANU.

Teden je bil ravno toliko naporen, da sem si za nedeljo splaniral spanje do pozne ure, preostanek dneva pa lenarjenje, kar mi bi, roko na srce, sedlo. Pa me je dan prej premamil telefonski klic.

Bil sem ravno sredi največjega šundra, tako da nisem niti slišal sogovornika, le pritrdilno sem odgovarjal. »Ja, ja, seveda, ni problema«. Zgolj približno sem vedel, za kaj gre. Ko se je situacija umirila, reci piši kakih sedem ur kasneje, sem se moral pozanimati, za kaj sploh gre.

Vabilo na pohod. Odkrivanje novih starih krajev z nekaj zgodovinske patine me je vedno mikalo in nenadoma nisem čutil potrebe po celodnevnem lenuharjenju. Zakaj bi preležal cel dan, če lahko grem v naravo? Dejstvo: ne bi ga preležal. Opravil bi nekaj gospodinjskih opravil, bral, pisal in podobne stvari, za katere med tednom ni časa.

V hladnem jutru sem najprej stopil po sendvič, nato pa na dogovorjeno mesto na kavo, kjer sem čakal. Kot vedno – sem nekakšno darilo za ljudi, ki vedno zamujajo, še več – celo za tiste, ki pridejo točno. Ker mene se nikoli ne čaka.

Malo čez devet je bilo, ko smo pustili avto pri Podroteji in jo peš mahnili mimo Divjega jezera in mimo Kobile, nato pa se podali v strm breg na levi strani ceste. Bom rekel, da nam je še kar nekako šlo, kakih tristo metrov. No, dokler nismo naleteli na neprehoden usek. Obrnemo in se vrnemo nazaj na glavno cesto proti Idrijski Beli, vse dokler ne zagledamo nečesa, kar bi lahko bila pot, ki bi nas pripeljala na feldban. Ajde, pot, bolj kot ne steza, ki je samo delovala kot steza, v resnici pa je bila goščava, v kateri bi ob bujni domišljiji pomislil na to, da tja pa še ni stopila človeška noga. Kakorkoli.

Četudi deluje kot lepa gozdna stezica, temu ni ravno tako…

Kaj kmalu smo na tistem, kar smo iskali – na feldbanu. Da bo lažje razumljivo, moramo malo v zgodovino in sam bom šel ravno toliko, da bo mogoče premalo. Feldban je v zadnjih sto letih (in verjetno bo prav tako v naslednjih sto) edina železniška proga, ki je bila speljana do Idrije. Namreč, na Šmaren dan anno domini 1916 se je med šesto soško fronto Italijanom uspelo prebiti čez Sočo, s čimer so ustavili oskrbovanje avstroogrskih enot po bohinjski železnici. Oblasti so naročile takojšnjo gradnjo nove ozkotirne železnice in naprej… no, naprej je šlo skoraj samo. Prvega septembra je dvajset tisoč ruskih ujetnikov pljunilo v roke in v Cestnikovi rajdi pri Godoviču začelo z najzahtevnejšim odsekom feldbana. Ta je najprej potekal tri kilometre po Francoski cesti, nato pa po povsem novi trasi navzdol, na povsem nemogočem terenu nad Zalo. Na vrhu Ključ, tik nad Divjim jezerom, je preko mostu prečkal Francosko cesto in zavil proti dolini Bele. In to ni še konec, ampak šele začetek – do vodoravnega dela proge, kjer so vlakovne kompozicije spremenile smer vožnje, so morali prebiti približno 25 metrov dolg predor, takoj za njim pa še enako dolgo galerijo.

Trasa feldbana.
Slika pobrana tu
Na nekaterih odsekih si rečeš, koliko je stvari, ki jih še nisi odkril…

Če se vrnem nazaj v sedanjost, pot je bila predvsem zanimiva. Na nekaterih odsekih precej nevarna zaradi razmočenega terena in listja, ampak če sem zmogel sam, ki se na lestvici »Koliko si neroden od 1 do 10« ocenjujem s trinajstico, potem bo zmogel vsak. Za vekslom, to je tam, kjer je železnica naredila ovinek in zavila proti Idriji, je bilo videti, da bo lažje in posledično korak bolj uren, pa nekako ni bilo tako. Še vedno je drselo, a ne glede na to –  bilo je lepo. Malo adrenalinsko, ampak vseeno. Dokler nismo prišli do galerije, kjer je nekoč stal lesen most, s poudarkom na nekoč. Danes nadaljujemo le kak meter nižje, držeč se za jeklenico, ki nam ne daje ravno občutka varnosti. Uspe nam, za nekaj minut postojimo in, če ne bi bilo megle, bi lahko rekli, da uživamo v razgledu.

Mostu ni več…
Slika pobrana tu

Ker nihče od nas treh ni poznal poti, je bilo presenečenje še večje, ko smo uzrli predor.

Pot se je kmalu razširila, pristopicali smo do nekdanjega območja barak, o katerih danes ni več sledu in le nekaj trenutkov kasneje še na Francosko cesto, ampak le za kakih dvajset metrov, nato pa zavili na boljšo stezo. Celo megla se je dvignila in razgled na Zalo je bil čudovit.

Francoska cesta, Ključe.

Zaključili smo na samem začetku feldbana, pojedli nekaj iz nahrbtnika in po Ključih nadaljevali proti Podroteji.

In sem si bil hvaležen, ker nisem preležal celega dneva.

Pri samem zapisu sem si pomagal s podatki, pridobljenimi tu in tu.

SPET TU.

Življenje ni spektakel niti praznik, temveč godlja.
George Santayana

Minilo je ravno toliko časa od zadnjega javljanja, da je nemara že kdo pomislil – ta je obupal. Ta ne bo več pisal, ne bo več kolesaril, zaprl se bo vase, zavračal stike s svetom, hodil  v službo, si popoldne skuhal makarone in večere preživljal ob reševanju križank in črnobelih filmih.

Napaka. Sem človek, ki ne obupa. Vsaj ne nad vsem. Vsaj ne nad stvarmi, ki jih rad počne. In dasiravno je kdo dobil tak občutek, ko se mu več časa nisem javil, ne, tudi nad ljudmi nisem obupal. Še vedno sem mnenja, da so ljudje dobri. Ne vsi. Ker eni so preprosto prepametni in vedo vse, drugi se ukvarjajo s politiko, tretji so pa idioti. Vsem omenjenim naj bo odpuščeno, saj ne vedo, kaj delajo, a če bi se človek kot bitje bolj brigal zase in manj za druge, bi svet bil nekoliko lepši. Zato jaz to počnem.

Imam prijatelje. Sicer ne veliko, ampak tisti ki so, so kvalitetni. Imam znance, tiste, s katerimi se pozdraviš in si namečeš nekaj vljudnostnih fraz bolj iz bontona, kot iz dejanske potrebe. Ni važno. Ampak pomagati sem pripravljen vedno. Glej, starki bom vedno pomagal čez cesto, ker mi to vzame minuto. Tudi kakemu blogerju sem že pregledal tekst, preden je šel v objavo, ker mi to vzame deset minut. Ni problem, sploh ne. Da bi pa nekdo vprašal za pomoč, misleč da bom jaz za njegovo korist zapravljal denar in čas, na koncu pa ne dobil niti »hvala«, ne, to pa ne. Toliko pa imam sam sebe rad, da se ne pustim izkoriščati.

Četudi se kot introvert bolj malo družim, se vseeno družim. Niso ravno svetlobna leta nazaj, ko sem se družil z dekletom in smo se cel večer pogovarjali o zanimivi temi – cepljenju. Pravzaprav, ali je tema zanimiva ali ne, se odločite sami, meni recimo je. Meni je pravzaprav zanimiva vsaka tema pogovora, dokler ne pride do določene točke – dokler ni nekdo preveč pameten in začne svoje mišljenje vsiljevati. Ko pride do poudarjanja s strani samega sebe, citiram: »jaz to vem…«, potem sta samo dve poti. Vstati in iti domov ali kamorkoli drugam, ali z besedami in dejstvi zabiti človeku v glavo, da je totalen kreten, ker je pač na internetu prebral dve stvari in si izbral ljubšo, ki jo sedaj podaja in vsiljuje kot svoje mnenje. Kakorkoli, potem se nismo družili več. A veš, lahko se druživa sama, s tvojimi kolegi se pač ne bom. Ampak to so moji kolegi. Briga me. Če se že družimo, dejmo si govoriti kosmate šale, zanimive prigode iz življenja, ne pa kratkoročno popularne tematike. Dejmo se smejat, zabavat…

Eno dejstvo. Če so teme preveč resne, kmalu pridemo do tistega, kar večina sploh noče in je to običajno želja ene osebe – politike. In potem gre vse na slabše. Ker ne ostane pri politiki, ampak se razčleni na leve, desne, domobrance, domoljube, rdeče, bele, partizane in na koncu še temnopolte in istospolno usmerjene. Bravo, to znamo. Jaz grem domov. Ne ker sem zaspan, utrujen, karkoli, ampak takih tem se jaz ne grem. Ne da se mi. Nimam volje. Vsi samo čakajo, da nekaj rečeš, da izraziš svoje mišljenje, samo zato, da te lahko popredalčkajo. Običajno se niti ne poslovim, kar grem. Ker se raje ukvarjam sam s seboj, kot z drugimi. Ja, če se pogovarjamo, povej svoje mnenje, poslušal te bom, ni problema. Ko boš pa začel vsiljevati, bom šel. Ne da se meni poslušati tvojih teorij zarote, imam pametnejše delo.

In mi občasno rečejo, da imam probleme. Še več, včasih celo sam mislim, da jih imam. In si gubam čelo in mislim na prihodnost. Kaj bo, če se mi zalomi? Naslednji mesec imam nekaj finančno večjega, bo šlo skozi? Kaj, če nenadoma izgubim ljubljeno osebo? Potem odprem enega od družabnih omrežij in moji problemi izginejo. Pljuvanje drug po drugemu, žaljenje, komentarji čez zdravo mero razuma, vsi vse vedo in ker jim nihče ne da prav, se spustijo na najnižji nivo in … ja, mojih problemov ni več. Ker sploh niso problemi. To, da zjutraj čakajo na prvi tvit, na katerega se lahko spravijo in cel dan tekmujejo, kdo se bo s svojim komentarjem spustil najnižje, to so pravi problemi. Zunaj sonce, krompir je za posadit, drva pripravit, avto peljat na tehnični in na upravni enoti nekaj za zrihtati – vse to lahko počaka, zdaj moram jaz biti žaljiv, tega označit za levičarja, onega za komunista, potem pa se lahko začne. V kolikor mislite, da imate probleme in zgoraj opisanega ne počnete – verjemite, nimate jih.

Vse to sem imel čas razmisliti v času blogerske odsotnosti. Ja, bilo je nekaj neprijetnosti, nekaj bolezni, nekaj bedarij in nekaj pomanjkanja navdiha. Potem sem zbral misli, jih uredil in si rekel, da je sedaj pravi čas. Spet sem tu. Spet bom kolesaril, pisal o kolesarskih podvigih in občasno razmišljal o smislu in bistvu. Aktivnejši bom na družabnih omrežjih, kjer bom občasno spustil kakšno rimo, strl kakšno pikro in se povezoval. In, dano na znanje, tega ne počnem, da bi ugajal. Lepo je videti všečke, niso pa razlog. Sem preprosto človek, z napakami in čustvi. Z najdenim smislom in voljo. In v zapisih predstavljam svoja doživetja, svoja mišljenja in poglede na svet.

SLOVAR NAPAČNE SLOVNICE.

Slovnični fašist v meni ne bo mirno spal, dokler tale slovar ne bo ugledal svetlobe na medmrežju.

Bralec blogov, raznih forumov in komentarjev sem približno deset let in v tem času so me ničkolikokrat zapekle oči ob branju slovničnih napak, ki jih nekateri tako radi ponavljajo. Trudil sem se po najboljših močeh, da sem zbral nekaj ducatov najbolj bleščečih primerkov in ob vsem tem priznavam, da sem nekatere izpustil samo zato, da ne bi slovar deloval vsiljivo.

Izogibal sem se narečjem in slengu.

Apsurt – (absurd) : zadnji film je pa čisti apsurt.
Asvalt – (asfalt) : prebivalci odročne vasice so bili veseli, ko so dobili asvalt.
Avdi – (Audi) : kakšen avto pa imaš? Avdi.
Beset – (besed) : ostal je brez beset.
Biv – (bil) : če bi vedel, ne bi biv tam.
Bloh, tudi blok – (blog) : zakaj sploh pišeš bloh (blok)?
Bol – (bolj) : moral bi se bol potruditi.
Bovha – (bolha) : veterinar je rekel, da ima naš Fido bovhe.
Bres – (brez) : nebo je bilo bres oblačka.
Cil – (cilj) : srečni so bili, da so prišli na cil.
Češne – (češnje) : rabutali smo češne do mraka.
Čovn, tudi čoven – (čoln) : prav dosti nas ne bo šlo v ta čovn (čoven).
Dijamant – (diamant) : podaril ji je dijamantno ogrlico.
Domol, tudi domou – (domov) : vsi so čakali, da pridem domol (domou).
Dovžen – (dolžen) : nikomur ni bil dovžen.
Fižov – (fižol) : na listek mu je napisala, naj kupi fižov.
Gat – (gad) : planinko je ugriznil gat.
Gdo, gdaj – (kdo, kdaj) : nihče ni vedel, gdo in gdaj bo prišel.
Glazba – (glasba) : glazba mu je pomenila več kot slovnica.
Gležen – (gleženj) : med tekom si je zvil gležen.
Gospot – (gospod) : bil je kmet, ob nedeljah pa se je oblekel kot gospot.
Grat – (grad) : lahko bi šli na izlet na grat.
Ispostaviti – (izpostaviti) : ni se bil pripravljen ispostaviti.
Iza – (izza) : fantič mlad prisanka se, šc iza ovinka.
Jas, tudi jast – (jaz) : nihče ne vpraša, kako sem jas (jast).
Klup – (kljub in klub) : klup vsemu smo šli v klup.
Kmetiska – (kmetijska) : v centru se je odprla nova kmetiska trgovina.
Kniga – (knjiga) : izšla je že druga kniga v tej zbirki.
Kobarit – (Kobarid) : ne vidim razloga, da bi šli v Kobarit.
Kon, tudi kojn – (konj) : zobe je imela kot kon (kojn).
Kot – (kod) : od kot si?
Kroh, tudi krok – (krog) : s palico je v pesek narisal kroh (krok).
Ladija – (ladja) : ladija Triglav, ponos slovenske mornarice.
Laješ – (lajež) : celo noč je odmeval pasji laješ.
Medvet – (medved) : medvet je zopet napadel drobnico.
Met – (med) : so rekli, da se bosta cedila met in mleko.
Mlat – (mlad) : kaj misliš, da boš večno mlat?
Mopet – (moped) : za birmo je dobil nov mopet.
Moš – (mož) : to je Bruno, moj moš.
Najbrš – (najbrž) : Pahor najbrš ne bo več predsednik.
Napat – (napad) : vojaki specialnih enot so izvedli silovit napat.
Nebi – (ne bi) : za večerjo nebi solate.
Nebo – (ne bo) : tega mi nebo nihče ukazal.
Nedovžen – (nedolžen) : ni vedela, da je še nedovžen.
Nevem – (ne vem) : nevem če se nevem piše skupaj ali narazen.
Nok – (nog) : letos si še ni obrila nok.
Obcija – (opcija) : obstajala je še druga obcija.
Odaja – (oddaja) : na RTV je bila zanimiva odaja.
Otpatki – (odpadki) : po celotni dolžini ceste so ležali otpatki.
Opstajati – (obstajati) : obnašal se je, kot da ne opstajam
Ostav – (ostal) : dokler ne bo varno, bom ostav tu.
Pavc, tudi pauc – (palec) : med plesom mu je stopila na pavc (pauc).
Pomlat – (pomlad) : prišla je pomlat.
Posebaj – (posebej) : vse punce so naredile vtis, posebaj Marinka.
Pot – (pod) : čakala je, da gre pot tuš.
Povdariti – (poudariti) : napisano je povdaril s krepko pisavo.
Povet – (poved) : vsak učenec je moral napisati eno povet.
Povž, tudi povš – (polž) : šli smo tako počasi, da nas je povž (povš) prehitel.
Precednik – (predsednik) : svečane otvoritve se je udeležil tudi precednik.
Rastava – (razstava) : zbrali smo se na rastavi psov.
Rat – (rad) : rat te imam.
Razmirje – (razmerje) : ustvarila sta boleče ljubezensko razmirje.
Regrad – (regrat) : nona je nabrala regrad.
Rekev, tudi rekeu – (rekel) : sem ti rekev (rekeu), da ne bo šlo.
Riš – (riž) : upam, da ne bo spet riš za večerjo.
Roditelski – (roditeljski) : šola se še ni dobro začela, pa smo že imeli roditelski sestanek.
Ropček – (robček) : vedno je imel ropček v žepu.
Selekciski – (selekcijski) : selekciski postopek mora biti natančno izpeljan.
Slatkor – (sladkor) : v zmlete beljake vmešamo moko in slatkor.
Smisev – (smisel) : ne vem, če ima to sploh smisev.
Smrat – (smrad) : iz njenih ust se je vil neznosen smrat.
Sot – (sod) : spili so cel sot vina.
Sov – (sol) : dala mu je sov na rano.
Sovze – (solze) : ko nas je zagledala, so ji po licu stekle sovze sreče.
Spav – (spal) : spav bom, dokler bom hotel.
Spolnil – (spomnil) : tega se sigurno ni sam spolnil.
Šesto, tudi šecto – (šeststo) : nakazali so mu šesto (šecto) evrov.
Škoren – (škorenj) : obul si je še drugi škoren.
Teško – (težko) : tole je pa teško za dvigniti.
Trenerka – (trenirka) : na znižanju sem kupil novo trenerko.
Umru – (umrl) : ni bil več nasmejan, odkar mu je umru kanarček.
Varjanta – (varianta) : tudi ta varjanta ni slaba.
Vedev – (vedel) : vprašal sem ga, pa ni vedev.
Vikent – (vikend) : za vikent smo šli na morje; starši so kupili nov vikent.
Vrak, tudi vrah – (vrag) : vrak (vrah) je vzel šalo.
Vsepovsot – (vsepovsod) : vsepovsot je bil, le doma ne.
Zaklat– (zaklad) : mislili smo, da smo našli skriti zaklat.
Zastojn – (zastonj) : vzel sem, ker je bilo zastojn.
Zop – (zob) : Plečnikov stadion je načel zop časa.

Slovar se bo po potrebi dopolnjeval.

Hvala za vaše prispevke, ki jih sprejemam na vseh družabnih omrežjih.

NA NAJMOČNEJŠO ENERGIJSKO TOČKO.

Minil je skoraj mesec, odkar sem nazadnje prijel Škota za roge in ga popeljal na turo. V tem mesecu sem razčistil nekaj stvari, predvsem kolesarskih, ki bodo spretnemu očesu brž opazne, kot tudi osebnih. Začel sem se ukvarjati z nekaterimi novimi stvarmi, ki me na žalost (ali morebiti na veselje) niso pritegnile toliko, da bi se z njimi ukvarjal več, kot bi bilo nujno potrebno. In nato sem izkoristil ta lep dan.

Minilo je ravno toliko časa, da sem v svojo kondicijo začel dvomiti, kar me je pripeljalo do sklepa o ravninski turi. Pa ni bilo treba dolgo čakati, da sem pomislil na vzpon. Ja, želel sem si ga. Nisem si pa želel poti, ki sem jo že prevozil. Tudi nisem želel dolge in dolgočasne ravninske vožnje, čeprav, roko na srce, tudi take vožnje se običajno izkažejo za vse drugo, kot dolgočasne.

Dokler nisem privrtel do Stopnika. Kar samo me je povleklo proti Šebreljam. Pot, ki sem jo samo enkrat prevozil z avtom, bo moj današnji izziv. Bo šlo? V mislih se ponižujem, češ, trpel boš, ker si en mesec zabušaval. Oprostite, moje zle misli, ampak toliko sem že prekolesaril v preteklosti, da vem kako in kaj. Vzpon me sicer res pobira, ampak ga zdelam brez ustavljanja. Lažem, enkrat, za spodnjo sliko.

Klanca se sicer skoraj ne opazi, ampak je…

Za tiste, ki ne poznate, Šebrelje se nahajajo na nadmorski višini 639 metrov in so del Šebreljske planote, ki te, ko jo obiščeš, pusti odprtih ust. Ne bom razlagal, zakaj, ker je na spletu dovolj informacij, zgolj za pokušino pa objavljam tole sliko, ki sem jo sicer snel s spletišča Divjih bab.

Šebreljska planota.

Imel sem samo en cilj – Sveti Ivan. Cerkev je postavljena na mesto z izjemno močno naravno energijo in velja za najmočnejšo slovensko energijsko točko. Saj ne, da nekaj stvari o tem ne bi vedel, a da je tako močna, sem izvedel šele, ko sem brskal za informacijami za potrebe tega zapisa. Deset minut sedenja na kamnitem zidu in zrenja v dolino mi je dalo toliko energije, da sem začel dvomiti vase, če sem res prišel s kolesom. Nobene utrujenosti, nobene misli v glavi, vse tako čisto, da bo škoda v prihodnosti umazati. Za vse, ki dvomite v naravne energije, enostavno morate poskusiti. Kot se seveda spodobi poskusiti tudi lokalno kulinarično kreacijo – šebreljski želodec.

Cerkev Svetega Ivana, energijsko najmočnejša slovenska točka.
Pogled na dolino.

Ker mora nekaj ostati za naslednjič, se do arheološkega najdišča Divje babe nisem spustil. Si bom pa planiral izlet in bomo takrat kaj več rekli o temu.

Naprej je šlo kot po maslu. Zamislil sem si, da se bom vrnil čez Jagršče in začel tudi delati na tem. Spustil sem se po ožji makadamski poti, ki je kmalu postala travnata in sčasoma delovala, kot da ni več pot, ampak navadna pohodna steza. Nenadoma se je razširila, postala normalno prevozna, oko je ujelo celo smerokaz in ko je že vse kazalo na to, da bom le nekam prišel, je sledil spust. To bo očitno to, si rečem in se spustim po makadamski poti, vmes me še en pes nahruli pri osamljeni hiši in na naslednjem križišču poskušam ugotoviti, kje sploh sem in vidim tablo. Jagršče – obrnjena proti smeri, od koder sem prišel. Naj gre nekam. Še enkrat mimo zaščitniškega psa in spet v klanec? Ah, ne. Četudi sem si zaželel krožno pot, sem se odločil vrniti po isti. Saj mini krožna mi je sicer uspela – prispel sem na isto križišče, kjer sem zavil proti Jagrščam.

Ni mi žal, da sem en mesec zanemarjal kolo. Niti mi ni žal, da sem se tistega dne hipno odločil za Šebrelje. Ker včasih rabiš nekaj, da ti povrne energijo.