Spodobno je in pravično je, so rekli, da kot pisec naredim en pregled leta ob zaključku le tega. Meni se je pa dogajalo toliko, da vsega skupaj nisem zmožen zmetati v en sam samcat zapis, a tistih sedmih rednih bralcev vseeno nočem pustiti razočaranih.
Od vsega, izbral sem samo dve temi. Dve, ki sta se mi zgodili. Dve, ki sta iz mene samega naredili še bolj mene samega. Ampak dajmo se že na začetku razumet – sem človek, ki v vsaki stvari išče in običajno najde pretežno pozitivne stvari. Ker če je kaj, kar nas bo v življenju vleklo naprej, je to pozitiva. Pozitiven človek bo prej prišel do lastnega zadovoljstva, do lastne sreče, v čemurkoli že je njegova sreča.
Če bi sam izbiral besedo leta, bi ta bila ¨cepljenje¨. Na žalost. Ker o ničemur drugemu se ni toliko govorilo, kot o cepljenju. Kamorkoli greš, si iz vseh strani bombardiran s to besedo in še najbolje je, če greš v naravo, nekam, kjer ni žive duše, pa še tam ravno takrat najdeš človečka, zapleteš se v pogovor, čeprav mukoma, ampak si dober človek in ker ima osebek dar govora, poklepetaš z njim. In ni vrag, slej ko prej beseda nanese na … ma ne, a lahko ne, prosim? Naj ne delujem kot podpornik cepljenja in ne kot podpornik anticepilcev, ampak ali je res treba? Saj ni treba, ane? Eni se radi pohvalijo – jaz sem pa cepljen. Drugi, na tisti drugi strani pa – vi ste ovce, cepljenci, sploh ne veste, da ste poskusni zajčki, boste že videli rezultate čez par let. Na kateri strani sem, sploh ni pomembno in je tolikšen del moje zasebnosti, kot je del moje zasebnosti, če sem recimo fukal ali vzel antidepresive.
Ja, letos sem prebolel korono. Šlo je skozi, naj rečem, precej milostno. Izguba okusa, čeprav so tisti, ki poznajo moje bivše, znali povedati, da ga nisem nikoli imel. Izguba vonja, kar mi je lajšalo preživljanje časa v javnih vecejih. Izguba … Ne, saj drugega nisem izgubil. Stikov z ljudmi, introvert kot sem, nisem pogrešal. Koliko je vse skupaj delovalo na psiho in na kondicijo, o tem sem že pisal. Polagam vam pa na srce, ljudje – naredite v svojem življenju tako, kot se vam najbolje zdi. Ne padajte pod vplive drugih, ampak se sami odločite in stojte trdno za svojimi odločitvami. Nihče vam ne bo zameril, če boste v trenutku šibkosti klonili, ampak vseeno, ostanite človek, človek z razumom.
K drugi, prijetnejši in prav enako dolgočasnejši temi – četrtič v življenju sem se selil. Prvič, kot otrok, toliko otrok, da sem komaj shodil. Povsem nestresno, saj sem šel spat na eni lokaciji, prebudil pa sem se na drugi. Ko bi le bilo vedno tako. Ajde, tisto so bila osemdeseta. Naslednjič, iz mojih prelepih domačih krajev v dolgočasno mesto. A veš, ko rečejo, da enkrat v življenju mora človek doseči dno? Zame je bilo dno dna selitev v to čipkarsko in rudarsko mesto. Kasneje zopet selitev, v precej bolj z zelenjem in hribi bogato vas, ki je v bistvu mesto, pa mu domačini še vedno rečejo vas. Preprosto. In potem letos. Po kakem letu zbiranja poguma in potem še skoraj letu iskanja stanovanja. In potem, naveličan iskanja in razočaran nad ponudbo, izberem ne samo najboljšo, ampak tudi edino opcijo, ki se je v letu iskanja pravzaprav ponudila – bajto. Koliko sem bil vesel, verjetno ni treba poudarjati. Koliko sem bil utrujen, tudi ne. Več kot mesec dni, poleg službe, od jutra do večera prenavljal, razbijal, pleskal, vgrajeval, montiral, čistil in še vse kar spada poleg, vse, da bi le bilo čimprej podobno mojemu idealnemu bivališču, ki mu bi lahko rekel dom. In uspelo mi je. Moje je. Točno takšno, kot sem si zamislil. Četudi stoji v Usrani gasi, ni važno. Na svojem sem.
Kar se ostalega tiče – ja, bilo je nekaj kolesarjenja. Za spremembo od ostalih let, večinoma v družbi. Ne bom pozabil na tisto noro pritiskanje na pedala, ko smo ugotovili, da smo v območju medveda. Niti na tisto »js se ne grem več«, ko smo gonili v Tamar. Niti na 150 kilometrsko avanturo v fejk olstarkah ob Soči vse tja do Gradeža. Ostali mi bodo v spominu tisti pohodi na Blegoš, ko je bilo snega do jajc, če si normalno stal. In tudi na zgrešeno stezo pod Ratitovcem. Ostali bodo spomini na vse iskrene pogovore z dobrimi ljudmi, na vse stiske rok in na vse objeme ljudi, ki jih iz srca cenim zgolj zato, ker so ljudje.
Kaj si želim v prihajajočem? Samo zdravja. Ker če bo zdravje, potem bo vse. Potem bo delo, potem bo radost, potem bo ljubezen. Če ne bo zdravja, potem ne bo nič.
Drage bralke in cenjeni bralci, želim vam eno zdravo, ljubezni polno in optimizma bogato leto 2022.