DAN 71: KRANJSKA GORA Z OKOLICO.

Kljub dejstvu, da grem na dopust, je bilo preklemansko težko vstati. Ne bom okolišil, imel sem mačka. Skoraj bi lahko izpodbil tisti znano reklo, da nikoli ni dan potem tako hudo, kot je bilo dan prej luštno, a v meni je še vedno ravno toliko žurerskega duha, da bi ta izjava pomenila konec mojega večernega druženja ob vrčku ali več. Kakorkoli, muka mi je bila peljati nahrbtnik s seboj in čeprav sem pred leti že prekolesaril Slovenijo z nahrbtnikom, se tega početja ne poslužujem več. Še več, če bi dobil drugačno nastanitev, bi brez problema vse osnovne potrebščine spakiral v torbe na kolesu.

In tako sem v ranem jutru zavrtel proti Postaji, v strahu, da bom mogoče vseeno moral nadaljevati z nahrbtnikom. Pri Slovenskih železnicah namreč nikoli ne veš. Na tem mestu lahko potrdim izredno prijaznost, saj so mi pomagali naložiti kolo in je celoten proces potekal prav tako, kot bi moral vedno. Mirno sem sedel na vlak, se razkomotil, potegnil zaveso na polovico in v poldremežu spremljal okolico. Do neke točke, kjer se je na vlak zbasalo šestnajst čeških kolesarjev, ki so imeli blazno željo sedeti skupaj. Pregovarjali so me, da se presedem, a se nekako nisem pustil. Da bi se jaz presedel samo zato, da bi oni lahko sedeli skupaj in glasno klepetali, kot sicer vseeno – ne, to ne bo šlo. Kasneje mi je bilo žal, da se nisem, v drugi vagon. Poleg mene sta se nagrmadila dva modela okoli Abrahamovih let, eden je odpel majico, da je razkazoval svoj pivski trebuh in zlato verižico. Še več, bilo mu je zatohlo in je po celotnem vagonu odpiral okna, višek pa je doseglo, ko je dvignil zaveso, da mi je sonce posijalo direkt na fris. Sekundo kasneje sem zaveso spet spustil in mu namenil tak pogled, da, kot bi rekel Mlakar, bi še medvedu storlo utečt.

Čakanje na vlak…

Z Jesenic sem nadaljeval po krasni kolesarski poti, vmes poklical oddajalko apartmaja in slikal. Čeprav realno, do Mojstrane ni kaj slikati. Tam pa me je pričakala tako lepa kolesarska steza, da bi lahko na njej preživel ure in ure. Sicer sem jo nekoč že prevozil, a nad lepimi in dobrimi stvarmi sem navdušen vedno znova in znova.

Apartma sem prevzel dve uri pred dogovorjeno uro, se udobno namestil in samo malo legel na posteljo. Dve uri kasneje sem bil kot nov in rekel sem si, alo, nisi prišel na dopust spat. Naj povem, odkar sem bil nazadnje na dopustu, tistem pravem, da bi nekje bil nekaj dni, sta minili dve leti. Zato sem se letošnjega dopusta izredno veselil, četudi sem se spomnil in organiziral malo pozno. Še tako pozno, da so mi šele v ponedeljek sporočili, da ima drugi ponudnik nočitev prosto in lahko podaljšam za dva dni. In ker sem človek, ki morja ne rabi več kot en dan, sem jo mahnil v pristni biser, Kranjsko Goro.

In tako sem po dremežu zopet zajahal Škota in jo mahnil do Trbiža. Prekrasna kolesarska pot (ki jo bom podrobneje opisal v kakšnem od prihodnjih zapisov) do Rateč poteka po ravnini, ko pa vstopiš v Italijo, začne rahlo padati. Vmes enkrat prečkaš cesto, ki po mojih domnevah ni ravno prevozna, dejansko pa verjetno je, ker pelje do Belopeških jezer, nato pa prideš na križišče, kjer te usmerjevalne table napotijo proti Avstriji ali proti Trbižu in naprej proti Žabnicam, Ovčji vasi in drugim krajem. Na urejenem počivališču sem obrnil in med povratkom videl tablo za Belopeška jezera. Ni kaj, grem pogledat, ker nisem bil še nikoli. Tisti kratek vzpon do prvega jezera me je sicer malenkostno utrudil, a vseeno sem hotel še videti še drugo. Manjši spust in že sem bil na parkirišču. Zluštal se mi je pir, ki je bil sicer zaslužen, po vseh teh kilometrih. Ne samo da sem dobil neko vodeno tekočino, ki je bila bolj podobna kakšni drugi tekočini, še cena je bila tako zasoljena, da bi ga po urni postavki služenja denarja moral piti vsaj petdeset minut. Na koncu sem natočil še vodo, ob kateri je bil nek napis v italijanščini, a sklepam, da je bila pitna.

Prvo Belopeško jezero.
Drugo Belopeško jezero.
In zanič pivo.

In ker je bila ura še vedno zgodnja, sem jo mahnil še v Planico.

In s temo zaspal v pretirano toplem apartmaju.

DAN 62: POBEG V NARAVO.

Teden se ni dobro začel. Po tistem, ko sem v nedeljo prekolesaril ščepec več kot sto kilometrov povsem nezahtevne ture, me je začelo boleti levo koleno. Nepričakovano, kot vedno. To se mi je sicer v preteklosti že zgodilo in v zgodovini vseh mojih kolesarjenj je bilo to edinkrat, da sem klical prevoz. Takrat me je pobrala prijateljica, za kar ji izrekam večno hvaležnost.

Tokrat je bilo drugače. Prišel sem domov, pojedel običajne stvari, ki zmanjšujejo bolečine v mišicah, nato pa je začelo. Brez kakega opozorila. Moralo bi obstajati nekaj, da bi te opozorilo vnaprej, kot recimo starejši avti, ki en mesec slabo vžigajo, medtem zbereš denar, kupiš akumulator in ko ne vžge več, zamenjaš.

Sanjal sem normalno hojo po stopnicah. Sanjal sem jo po ravnem, da o počepih sploh ne govorim. Da bi kolesaril, mi na kraj pameti ni padlo, a če sem se že odločil o vsakodnevni aktivnosti, sem tri dni mukoma zavrtel kak kilometer ali dva na sobnem kolesu. Mazila in obkladki so pomagali bore malo, roko na srce. Potem sem se spravil na eno kolesarjenje, naslednji dan na drugo, žal neuspešno, tretji dan pa…

No, tretji dan nisem niti razmišljal o kolenu. Bolečin ni bilo in to je bilo najvažnejše. Želel sem si pravi pobeg, nekam stran od ljudi, od tegob, od vsega. In kje bi se boljše počutil, kot v naravi. In v klancih. Želje so najbolj izpolnjene, če si jih izpolnim sam in sonce je že krepko grelo, ko sem malo čez enajsto zavrtel proti Kladju. Naj povem, prelaz Kladje je en tak simpatičen vzpon, ki je z ene strani bolj priljubljen, z druge strani pa se pot vleče in vleče, kot da ji ne bo nikoli konca. Pravzaprav ni tako zelo hudo, ko ga nekajkrat prevoziš. Je pa res, da s katerekoli strani ga osvajaš, ko si enkrat na vrhu, ti kakih deset kilometrov ni treba zavrteti.

Sam pa sem ubral drugo pot. Ko sem bil na vrhu, mi ni še bilo do spusta, kje pa, saj se še ogrel nisem. Zavil sem ostro levo mimo hiš in proti Ermanovcu. Pot mi je znana, saj sem jo pozimi osvajal peš. Le da sem se tokrat veliko več ustavljal. Zatorej, naj se na tem mestu ustavim s pisanjem in nalepim nekaj slik pomirjujoče narave in razgledov.

Vzpon na Kladje.
Nekaj kubikov jih pa je…

Ko sem se nagledal teh lepot in kako uro počival v prijetno hladni senci, sem se spustil skozi Staro Oselico in na Sovodenj, kjer sem si privoščil kavo, nato pa jo zopet mahnil čez Kladje domov. Kaj naj rečem, užival sem na polno. Tudi na spustu s Kladja, kjer cesta bolj spominja na adrenalinski park.

Senca v križišču, kjer sem počival.
Spust proti Stari Oselici.

Tistega popoldneva je pivo v mestnem jedru sedlo kot še nikoli.

DAN 61: ČE NE GRE, NE GRE.

Razčistimo nekaj: blogi so kot filmi. Sploh kot filmi, ki niso posneti po resničnih dogodkih. Vse je lepo, vse je kot bi bilo izmišljeno, kot plod bujne domišljije. Vsa čast tistim, ki svoje življenje skozi bloge predstavljajo na tak način, jaz zagotovo ne bi zmogel. Ni problema, lahko pišem kako je vse super in fino fajn, ampak potem to nisem več jaz. Potem berete nekoga drugega. V svojih zapisih hočem biti realen, krut, če je to potrebno. Brez olepševanja, brez laži. Ker vem, da me lahko bere tudi kdo, ki bi rad kolesaril, pa mu to ni omogočeno. Ker vem, da so preko mojih zapisov nekateri z mislimi na kolesu in na istih cestah in jim gre tako, kot gre meni.

Fura z Deželakom dan prej je bila posebna izkušnja. Obžalujem le to, da sem doma pozabil števec. Tako sem bil primoran v moji evidenci kilometrov in temu namenjenega časa pustiti prazno polje. In če ne bi šlo za dober namen, bi me to še nekaj časa žrlo, tako pa sem je zamahnil z roko in si rekel, da očitno mora tako biti.

Dan kasneje sem si želel izpolniti željo in se podati na vzpon, ki ga imam že nekaj časa v načrtu. A ker je bilo tako lepo spati, sem budilko preprosto ugasnil in potegnil dremež tja nekje do človeku prijaznejše osme ure. Nato sem počasi pozajtrkoval, nekaj časa razmišljal, kaj sploh bi in se odločil izpolniti vsaj polovico želje. Da ne bo preveč nadležno, naj opišem to željo.

Mangrtsko sedlo. Od doma. Tako kot lani Vršič, štart od doma, kjer bi bil tudi cilj. Pustimo ob strani, Mangrtsko sedlo sem nekoč že osvojil, a mi ni ostalo v preveč lepem spominu. In sem se odločil tokrat povzpeti nanj v enakem stilu, kot takrat – štart v Bovcu, le da me je takrat bolel zob in so mi v bližnji lekarni prodali tableto, ki me bo zagotovo odrešila muk. No, saj me tudi je, a mi povzročila druge. Ostalo ni važno.

Tako sem nekje okrog enajstih snel Škota z avta, ga opasal s torbami in zavrtel proti Logu. Takoj sem čutil. Nekaj ni bilo okej. Čeprav so me od samega začetka tedna pestile bolečine v kolenu, jih tokrat ni bilo čutiti. Saj sem vedel, vse možne žavbe niso kaj prida pomagale, treba je bilo le sesti na kolo in iti. Ampak tokrat ni šlo. Pa sploh ne pripisujem krivde vremenu – že res, da je bilo tega dne pasje vroče, a bilo je nekaj drugega, kar me je zaviralo. Kaj, ne vem niti sam. Mimo Kluž je še šlo, nekaj časa sem se prepričeval, da je vse v glavi, da bom zmogel, da si le domišljam. A ni šlo.

Pogovor s samim seboj je bil sila naporen. Ustavil sem se v senci in debatiral. Jaz in moj ego. Pojdi naprej. Ne grem. Daj, pojdi, nič ti ni. Ne počutim se v redu, stari, štekaš? Ne, počutiš se odlično, močan si, ti zmoreš to. Ne, ne grem, to je to. Daj, ne vdaj se, sedi na kolo in zavrti. Ne, ne grem, zajebi vse skupaj, zdaj grem nazaj proti avtu. Daj no, pojdi naprej.

Da bi se bolj fokusiral na sam podvig, sem škljocnil eno lepo sliko. Pa ni pomagalo. Horoskopska trma se ni vdala, silila je domov in nikamor drugam. Vseeno sem se zapeljal še kak kilometer, ravno toliko, da se lahko reče, da sem bil v Logu. Nazaj grede sem se ustavil pri Klužah, pomalical banano in frutabelo ter se malenkostno zrelaksiral v senci. Nato sem odvrtel nazaj proti avtu, naložil Škota in odšel domov.

Kasneje sem razmišljal, da to očitno ni bil moj dan. Razloga za ta neuspeh ne poznam. Že res, da sem ponoči slabo spal, a to ne bi smelo biti krivo, ker čestokrat slabo spim. Moral bi biti razočaran in nekaj časa sem celo bil. Pa sem si rekel – življenje ni tekma. Ni treba vsak dan narediti toliko in toliko kilometrov in toliko in toliko ur preživeti na kolesu. Pojdi, ko začutiš potrebo. Pojdi, ko hočeš uživati.

In točno to je bilo to. Preprosto nisem užival. In ker nisem užival, je bila vdaja edina pametna rešitev. Bo pa naslednjič slajše. Ker v življenju ne štejejo le zmage, ampak tudi porazi

ZOPET NA POTI Z JUNAKOM DEŽELAKOM.

Naj povem tako: ni tako zelo pomembno, ali poslušam Radio 1 ali ne, ko gre za dobrodelnost, sem poleg, če je le v moji moči. In tako sem tudi letos pristopil v pomoč junaku Deželaku na njegovi poti – dobrodelnem kolesarjenju po Sloveniji (za lansko kolesarjenje pobrskaj po strani). Česa vse že ni poganjal in vozil po naših cestah in že sedaj me muči firbec, kaj za vraga mu bodo pripravili za naslednje leto. No, kolikor sem letos preživel na tistem kvadrociklu, lahko rečem le, da je udoben. Res pa je, da ga nisem poganjal in zato vem samo to o udobnosti.

Ekipo sem pričakal v Vipavi, kjer sem bil pač prezgoden. Ena od mojih vrlin. Ravno toliko, da smo se ujeli ob prispetju in pred kosilom. Ni kaj ovinkariti, ekipa je bila po dolgi noči neprespana in izčrpana in prvi vtis je bil, da bo šesta etapa tiha in zaspana.

In uro kasneje se ekipa vrne nasmejana, naspidirana in polna energije. Ne vem, kako jim to uspeva, ampak jim. In lahko na tem mestu dam samo en velik palec navzgor, ampak več o tem kasneje.

Pot je bila preprosto nora. Sonce je nabijalo, v zraku pa vonj sončne kreme in neverjetne pozitive. Proti Ajdovščini in naprej v Bilje ter do samega konca šeste in predzadnje etape v Solkanu. Bilo je noro. Bilo je lepo. Bilo je nekaj padcev, na srečo nič hujšega. Bilo je veliko smeha in veliko zabave. Bilo je veliko čustev in kar je najpomembnejše, bilo je veliko ljudi, ki so prispevali v skrinjico. Ja, bilo je. In samo ena želja je – naj traja.

Naj se ta neverjetna ekipa nikoli ne upeha. Naj se naslednje leto znova podajo na pot in dokažejo, da je možno vse, če le stopimo skupaj.

Naj na tem mestu pojasnim razlog kratkega zapisa. Ker preprosto ni besed. Lahko izrečem samo pohvale in če se vrnem k prej navzgor omenjenemu palcu – za počitnikovanje otrok na morju je Radiu 1 oziroma Deželaku junaku in njegovi ekipi uspelo zbrati neverjetnih dvesto osemdeset tisoč evrov. Zato, ker si vsak otrok zasluži.

Skoraj na istem mestu kot lani, z največjim junakom.

Iskrene čestitke tudi z moje strani in če se ne vidimo prej, se zagotovo naslednje leto spet.

Tako me je ujelo profesionalno Darjino oko.

DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.

Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.

Tokrat sem zavil levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu, medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.

Prvi kilometri makadama.

Srce je rahlo zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce. Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in na žalost tako malo cenjeno.

Oh, te lepote neokrnjene narave…

Kmalu dohitim lepo ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim, vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka. Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem? Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.

Naj bo malo off topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In kot se bo izkazalo kasneje…

Pripravljen zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem se začne zopet vzpenjati.

Nisem bil več tako zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno, povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.

Dejstvo: prišel sem ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid, sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno sliko.

Vroč dan v Mrzli Rupi.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato. Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.

Sledilo je kakih sto metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo. Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…

DAN 48: STRAH JE PREMAGAN.

Naj se za začetek opravičim, ker bo to postalo stalna praksa. To je namreč zapis z zamudo, na kratko imenovan ¨trojni z¨. Včasih je preprosto nemogoče v enem dnevu odvrteti dobro turo in potem še spisati berljiv zapis. Takole boste danes brali o zaporednem oseminštiridesetem dnevu, medtem ko sem jaz že odvrtel petdesetega ali več. V kolikor koga zanima kaj več, me lahko brez problema pobara na družbenih omrežjih. Hvala za razumevanje.

Sit deževnih dni sem tisto sobotno jutro skozi okno zrl proti Lajšam, ki so se kopale v sončnih žarkih. Srknil sem požirek kave in si mislil, kako bi bilo fajn odkolesariti nekam, brezciljno in s skorajda časovno neomejenostjo. Potem sem se oblekel in šel v službo.

In seveda se mi tudi brž po službi ni dalo na kolo. Kar nekako sem odlašal in iskal izgovore, kar je pripeljalo do ugotovitve, da sem popolnoma len. In kaj storiti ob takih prilikah? Marsikaj sem se naučil in vem, da moram ob trenutkih lenobe premagati samega sebe. Preprosto iti. Kamorkoli. Ven. Ne postati ujetnik štirih sten, zasesti kavč in se delati, kot da ni nič narobe. In ker mi to ni bilo dovolj, sem se odločil soočiti z enim svojih strahov – klancem.

Naj bom realen, do klancev imam izredno spoštovanje. Bili so primeri, ko sem sredi klanca obrnil. Bili so primeri, ko sem v klancih pozabil uživati in je kolesarjenje postalo muka, a mi trma ni dovolila odnehati. Bili so klanci, ki sem jih podcenil. In zdaj ga grem premagat. Ob tem naj ne pozabim na eno dejstvo: vsak klanec je zajeban, dokler ga ne poznaš. Ko ga požiraš drugič, ga poznaš, veš njegove finte, veš kje in kako si. Prav zato sem za prvi konkretnejši vzpon izbral Alpsko perlo, o kateri sem že pisal in boš, v kolikor boš malo pobrskal po moji strani, našel tudi zapis o njej.

Začel sem s krogom skozi mestno središče, kar ne pomeni, da sem se ogrel. Majhno mesto, pač. Dobre štiri kilometre tiste ravnine, na kateri moraš nenehno vrteti in nato postopno nižanje prestav. Nekako mi ni šlo, priznam. Vem, bil sem pripravljen, začel sem pravilno, a vseeno sem se do Počivala vlekel kot shirana škurta. Nezadovoljen in razmišljujoč o tem, da bi odnehal, pa sem kljub vsemu v sebi našel nekaj, kar me je gnalo naprej. Ker vem, če bi obrnil, bi me prvo premagovanje klanca čakalo in čakalo, jaz pa bi v izogib vozil bolj kot ne ravninske ture.

Od Počivala naprej je šlo lažje.

Potem je šlo lažje. Brez problemov po asfaltu in brez problemov po makadamu. Do vrha. Kjer bi spil kavo, če bi le bilo možno. Kjer bi, če bi bil sam, zadovoljno zavriskal.

Logično. Ker so pogoji za padec ali utopitev več kot idealni.

Prav tako, kot sta zavriskala pisatelj Jerry Siegel in risar Joe Shuster na današnji dan leta 1938, ko je izšla prva številka stripa o Supermanu. Z bujno domišljijo avtorjev je postal eden bolj branih komično – akcijskih stripov in navdih za več filmov. Hvala, popotnik skozi čas, poglejmo zopet na ceste.

Nisem vedel, na katero stopničko naj se dam, zato sem na vsaki preživel nekaj minut.

Da mi je uspelo, ni bil edini razlog za veselje. To, da mi do doma praktično ne bo treba zavrteti pedalov, je tudi svojevrsten užitek. Praktično to sicer pomeni, da moram zavrteti vsaj desetkrat, ampak kaj bo to takemu kerlcu. Seveda nisem mogel iz svoje kože in sem na že prej omenjeni ravnini vrtel kot za stavo, da je letelo blizu petdeset.

Naj se sliši, kakor pač se, a prijetno utrujen sem dobil novega zagona. Premagan klanec in pred mano, vsaj v kolesarskem delu življenja, ni več stvari, ki bi se je ustrašil.