Objavljeno dne

VREMŠČICA – PRVI POSKUS.

Pričakovati lepo vreme med dopustom je nekoliko utopično in res moraš imeti srečo, sploh če je to v začetku februarja in vreme bolj spominja na konec aprila. Ne bom preveč hvalil – konec koncev je za mano šele prvi dan in nočem, da se v prihodnjih dneh poslabša.

Ker sem pristaš aktivnega preživljanja dopustniških dni, sem si organiziral dneve. Ne do potankosti, ker to ne bi bilo to, ampak vsaj okvirno. In tako sem se prvega dne odločil za Vremščico. Ne v ravno ranem jutru se odpeljem do izhodišča, katerega si določim že dan prej, a ga v zadnjem trenutku spremenim. Saj bo ravno tako okej.

Parkiram avto, vklopim gps, izključno zato, da bom vsaj okvirno vedel čas in da si bom lahko kasneje ogledal pot in začnem. In ker se dogaja tudi boljšim, se lahko tudi meni, grem v napačno smer. Pa še razmišljal sem o tem na križišču, a ker je očitno pretežko postaviti jasno oznako… no, ne bom se pritoževal. Kake pol ure hoje je trajalo, da sem prišel do spoznanja, da v tej smeri Vremščice ne bom srečal. Osnove kmečkega razmišljanja so mi dale občutek, da je to ravno tisto na moji levi in brez kakega kolebanja krenem s poti in čez travnike proti vrhu. Kmalu prisopiham do steze in še nekaj minut kasneje na osamljenem in od burje skrivenčenem borovcu zagledam markacijo. Okej, kmečko razmišljanje torej deluje. Z urnim korakom nadaljujem, vsake toliko postanem in se zazrem v dolino. Razgled je preprosto lep.

Ker je vsega lepega enkrat konec, stojim kmalu na širokem kolovozu. Nekdo je očitno slišal moje misli in tu postavil smerno tablo, katera me seznani, da bo vrh čez uro in pol. tako čez palec in še malo čez kazalec, zame to pomeni nekje med petdeset in oseminpetdeset minut.

Ko bi le. Resno, ko bi le. V nadaljnjih dvestotih metrih je burja tako sunkovita, tako močna, da moja že na splošno okorna hoja bolj spominja na Jacksonov moonwalk. Pa nisem človek, ki bi hitro odnehal in se predal, ampak tu nisem videl druge rešitve. S težkim srcem, ker je bila želja kar velika, a proti burji … ne. Vem, sem rasel z burjo in poznam načine, kako se z burjo boriti, ampak v tem primeru poklapano obrnem proti dolini.

Med vračanjem srečam starejši par. Že smo si izmenjali tiste vljudnostne pozdrave in že smo si bili dva, tri metre narazen, ko gospa začne pogovor.
”Skuzatemi, oprostite…”
”Skuzatam in oproščam”, odvrnem, kot da sem blazno duhovit.
”Ma kaj ste mogoče od tukaj?”
”Ne-e, ampak mogoče vem”. Prav izzivam geografski kviz.
”Ma kaj mogoče veste, kje je Kalič?”
Povem, kje je Kalič.
”Ma oprostite, dol na križišču, je vaš avto? Bianco?”
”Verjetno, ja”. Ker nisem vedel, če je mogoče še kdo parkiral bel avto na križišču in če je mogoče še kakšno križišče.
”Ma, če je vaš, se bojim da so vam vlomili. Je šipa ono… kome si diče… razbita”.
Se zahvalim. In poslovim. Ne, sej ni panike, dan je lep in dejstvo, da nisem osvojil vrha, mi ga ni pokvarilo. Ampak to, da so mi vdrli v avto, to mi ga bo zagotovo pokvarilo. Že tako uren korak je postal še urnejši in deset minut kasneje sem bil na križišču kriminala in izropanih avtov. Bi se lahko reklo.

Pregledam stekla, vsa cela. Preverim gume, vse polne. Primem za kljuko, zaklenjeno. Vse omenjeno ponovim trikrat. Italijanka stara me je vrgla na finto, kot da bi bili sredi Trsta. Ker Italijani so posebne vrste ljudje. Ko smo mi hodili po nakupe v Italijo, smo bili pridni in tiho, zdaj hodijo oni k nam in mislijo, da … ne, ne bom nadaljeval. Sicer sem se nekaj minut kasneje tej nagajivi šali smejal in v svojo knjižico dokazov o vsem, kar družba še ni sprejela, sem dodal dejstvo, da gre starim ljudem res na otročje.

Med vračanjem proti domu sem se na hitro ustavil, da bi škljocnil poplavljeno Planinsko polje, a me je postanek kratko malo razočaral na pogled smeti pod cesto. Razumem skoraj vse, ampak zakaj moraš plastenko odložiti šest metrov stran od smetnjaka – tega ne bom razumel nikoli.

In ker sem bil zgodaj doma, sem to pomladansko sonce v zadnjem semestru zime izkoristil še za uro in pol krožnega pohoda nad mestom. Ni kaj, kljub vsemu, lep dan je bil.

 

Objavljeno dne

DVA DNI VETRA.

Po tistem, ko je že gladko kazalo, da se letos ne bova družila, me je vseeno presenetila. Več v nadaljevanju.

Tistega jutra sem na vsak način hotel obiskati Medrce. Že prej sem si na spletu ogledal pot in bilo mi je logično, da bom našel. Kako ne, saj človek ne more zgrešiti, poleg tega se je risal lep dan in časa je bilo na pretek. No, skoraj – januar je in dnevi so še vedno kratki.

Na Tuškovem griču pustim avto in jo mahnem skozi Davčo. Čeprav vajen vetra in burje, saj sem po rodu iz takih krajev, je minilo ravno dovolj časa, odkar ne živim več v prezračenih koncih, da sem pozabil, kako lepo je in hkrati težko. Veter se mi zabrije v fris. Prvič. Drugič. Mrši mi brado in privzdiguje kapo. Niti kilometra še nisem naredil, a že razmišljam, da bi obrnil in šel nazaj domov, v topel objem hladnih zidov. Ampak ne. Rinem dalje, ker želim priti vsaj do enega razgleda.

Ni odveč omeniti, da zgrešim. Ne bom trdil, da povsod ni bilo oznak, ampak bom krivdo zvalil nase, ker v vsem vetru in premraženosti, so mi tudi živci rahlo popustili in se nisem pretirano posvečal markacijam. Vem, ko sem doma še enkrat gledal pot, mi je bilo jasno – tu bi moral levo, tam bi moral desno, a sedaj mi ne pomaga kaj dosti. Naslednjič.

Koliko stez, koliko poti, ki ti dajo občutek, da boš nekam prišel, pa se kar naenkrat končajo. Konec, ne gre več naprej. Poti, ki so narejene kar tako, da je nekdo lažje spravil drva domov, nato pa na pot pozabil in jo pustil brez kakršnegakoli cilja. Obrnem in rinem nazaj na drugo pot. In končno, po vseh mukah skozi veter le prisopiham do enega razgleda. Niti ne vem, na katerem hribu sem stal, a zagotovo niso bile Medrce. Le skromna klopca in bogat razgled. Dovolj bo za danes, si rečem in mahnem nazaj proti avtu.

Razgled je lep, čeprav iz neznane lokacije.
Pogled na Porezen.

Ni ga lepšega, kot imeti na dan ponedeljka dopust. Dan sem sicer nameraval drugače zaključiti, ampak to niti ni pomembno, ker se je začel prav tako, kot sem si začrtal. Združiti prijetno s koristnim je bil moj namen, zato sem se odpravil v rodne kraje in naprej proti lovski koči Vojkovo. Že proti koncu serpentinaste ceste so se risali krasni razgledi in vse je kazalo na odličen dan. Parkiram avto pri koči, nataknem rokavice, z dlanmi objamem ročaje palic in jo mimo koče skozi gozdiček mahnem na Nanos.

Pogled na Vipavsko dolino.

Nekaj časa gre, nato se pooblači in veter postane neprijeten. In ker tega nisem doživel prvič na Nanosu, sem vedel da bo tako vse do vrha. Pa saj bom preživel. V daljavi zazrem cerkvico svetega Hieronima. Tako daleč je videti in zaradi vetra se zdi še bolj oddaljena. Občasno se ozrem proti dolini. Vidim morje, prvič letos. Oh, kdaj bo poletje, da grem na tisto mojo plažo in se prepustim valovom… Ne, ne sanjaj. V bistvu tudi sedaj kljub vsemu uživam. Ja, veter mi brije v faco, hladi že tako hladno ozračje, ampak mene na vrhu čaka gorak čaj. No, ne čaka me, ker potuje z menoj osem centimetrov stran od mojega hrbta, ampak vseeno.

Cerkev svetega Hieronima.

Pri cerkvi stojim nekaj minut v varnem zavetju in razmišljam o povratku. Resno, da bi šel nazaj? Namesto tega se domislim odličnega načrta, a o njem kasneje. Uren korak usmerim proti vrhu in po dvajsetih minutah slonim na razpadajočih mizah v bližini koče – prav na tistih mizah, ki so tam, odkar pomnim. Koča deluje odprta, pred njo nekaj oseb, glasnih kot sam vrag in samo narečje mi da vedeti, zakaj je temu tako. Ni važno, ker tega dne mi ne more nič  pokvariti.

Tam nekje daleč, je morje…

A, tisti odličen načrt vas zanima? Zdrava kmečka pamet in preprosta logika, da je v notranjosti vedno topleje, kot nekje na robu in če že do vrha pelje pot – ja, zakaj se ne bi vrnil po njej. Tako usmerim korak proti dolini. Ker je precej mirno (za boljšo predstavo naj povem, da sem na poti na vrh srečal zgolj eno gospo, ob povratku pa vozilo EP-ja), pričakujem da bom v vsej tej tišini naletel na trop gamsov. No, na žalost nisem. Sem pa zato naletel na kopico poti, ki so me vabile preko bližnjic k izhodišču. Ne in ne, po cesti grem in pika. Vmes naletim še na miniaturno različico svetega Hieronima.

Miniaturna različica cerkvice svetega Hieronima.

In za razliko od včerajšnjega dne, sem tokrat vsaj užival.

Ste za nekaj vročega? Vsako leto ob približno enakem času, vstopi v moje življenje, brez kakega vabila ali brez predhodne najave. Zgrabi me, poleže me v posteljo in se nekaj dni ukvarja z mano, tako intenzivno, da švic kar lije od mene in sem na koncu šibak in za videti kot mokra frotirasta brisačka za obraz. Tisto, ker se ne bi smelo, se dvigne in dva dni konstantno stoji in preden pade kakršenkoli sum na to, da je tole uvod v erotično literaturo, naj razočaram – o vročini govorim.

Objavljeno dne

NEKAKO JE TREBA ZAČETI.

Naj zveni še tako klišejsko, vedno z novim letom začnem nekaj novega. Ne, ne gre za novoletne zaobljube in kljub dejstvu in zavedanju, da je vsak dan priložnost za nov začetek, je prestop v novo leto meni osebno najbolj idealen trenutek. Pustimo ob strani – lani sem se hotel dokazovati z doseganjem ciljev, letos je ta samo eden. No, jih je več, a ne bom vseh izpostavljal. Kar tako sem vzljubil pohodništvo in tako mi je cilj čimvečkrat osvojiti vrh. Videti čimveč razgledov in se predvsem gibati. Ker sem pa bolj kot ne antitalent za kakšne ekipne športe, ni pričakovati vpisa k nogometu, košarki, namiznemu tenisu, šahu ali umetnostnemu drsanju in se bom držal bolj aktivnosti, pri katerih sem sam ali v minimalnem številu družbe in pri katerih si spucam možgane. Dolgoletni ljubezni (kolesarjenju) sem tako dodal še obiskovanje hribov, gora in vršacev. In čeprav je razlog v tem, da grem, bom seveda skrbno skrbel tudi za statistiko – ker je to ena od bolj zanimivih stvari, ki me sicer zanimajo.

Ker sem silvestrovo preživel na meni najljubši način, na kratko, v družbi filmov in na toplem, mi na novega leta dan ni bilo treba zdraviti mačka ali katerihkoli drugih tegob. Že res, da se mi zjutraj ni posebej mudilo vstati, a kljub temu sem že pred deseto nadel gojzarje in zagrizel v hrib. Za prvega dne sem si izbral že nekajkrat obiskani in v prejšnjih zapisih omenjeni Blegoš, iz preprostega razloga – najbližji je in časovno dosegljiv skorajda kadarkoli. In kot vse kaže, ga bom letos še velikokrat imel pod nogami.

Za razliko od prvega pohoda, je bilo tokrat manj snega in več ledu. Tako sem dereze nadel že na zadnjem klancu pred kočo, kjer se nisem ustavil, saj sem želel najprej na vrh. Kolesarjenje mi je dalo prakso, kako je z ustavljanjem  – ohladiš se, potem je pa kar težko iti naprej, sploh v klanec. Na vrhu ni bilo pretiranega obiska, zato pa je bila prisotnost vetra toliko večja. Zopet sem imel težave s telefonom, ki očitno rad zmrzne, ko se vključi fotoaparat, ampak mi to ni pokvarilo dneva – vsaj dopoldne ne. Saj jih ne rabim sto, ampak dovoli mi jih vsaj pet narediti, preklemana tehnologija.

Tik pod vrhom Blegoša.

Ob povratku si pri koči nalijem čaj iz termusa in ga kar stoje spijem. Skrajno nekulturno, bi se lahko reklo, kajti sam obsojam ljudi, ki zasedejo klopi v kočah in iz nahrbtnika potegnejo sendviče, žganice in vse ostalo, kar bi lahko naročili tam, povrh vsega pa odložijo smeti v koš ali pa še to ne. Zato se sam postavim tako, da nikogar ne oviram, več od čaja in kakšne čokolade pa tudi nimam nikoli s seboj. Mi pa na kraj pameti ne pade, da bi šel v kočo piti čaj iz termusa.

Naslednjega dne sem sicer planiral drugače, a si v zadnjem trenutku premislil. Menda je boljše tako, ker zna biti pozimi planirana pot na določeno vzpetino (ne bom je poimenoval iz določenih razlogov) zmerno do pretežno nevarna. Skratka, ko sem parkiral, sem zagledal smernik, ki je nakazoval na Kojco. Tolikokrat sem slišal o njej in no ja, zakaj pa ne.

Pot me je nenehno presenečala. Najprej s strmim vzponom in z nultim razgledom. Nato s prvim počivališčem in kratko zgodbico o hudiču in nastanku hudičevega roba. Nato spet s strmim vzponom po listju in manjšo, a vseeno nevarno poledenelostjo na ozki stezici. In takoj za tem z norim razgledom na drugem počivališču. Prijazen par, ki je prisopihal za mano, mi je dal vedeti, da je do vrha še kakih petnajst minut. Zagrizem. Slikam. Tokrat telefon deluje, super.  In na vrhu se odpre eden najlepših razgledov daleč naokoli. Nebo je jasno in ozračje je presenetljivo toplo za ta letni čas. Telefon crkne, a za spremembo imam vsaj nekaj slik za blog in druga omrežja.

Pogled na dolino s Kojce.
In pogled na veličastni Porezen.

Pot navzdol zahteva nekaj previdnosti, a posebej hudo ni. In moj počitek pred delovnim dnem se lahko prične.

Objavljeno dne

MOJE LETO.

Spodobi se in pravično je ozreti se nazaj. Ne preveč, le toliko, za spomine. Iskalci negativnega v vsem, kar se človeku dogaja in vsem, kar se človeku zgodi, bi bili sposobni tak zapis napisati s kupom nejevolje, za nameček pa bi vseboval pripombe, pritožbe in nenazadnje ščepec samozavesti, ker, saj vemo – ”vse me moti, ker ni nič tako, kot jaz želim”. Egoizem ne pozna meja, se ve.

Moje leto je bilo čudovito. Za vse tiste, ki prvič prebirate, bom ponovil že znano. Sem izjemno preprosta oseba iz mesa, krvi in kosti, z nekaj mišične mase, nekaj špeha in zmerno do pretežno dobrimi možgani ter razvitimi čustvi. Pokakam in polulam se na materializem in to je eden od razlogov, da sem zadovoljen z malim. In zato lahko rečem, da je bilo moje leto čudovito. Ker se ne pritožujem nad nečem, na kar nimam vpliva, pa tudi če bi ga imel, se ne bi.

Čudovito je bilo, ker sem šel skozi izkušnje, na katere sem bil letos pripravljen. Za začetek sem že drugega dne kolesaril na prostem. Vreme je to dopuščalo, sam pa sem bil zagnan v osebni preizkušnji, ki sem si jo zadal – prevoziti dvanajst tisoč kilometrov s kolesom. Več o tem kasneje. Potem so prišli prebliski, čutil sem potrebo po spremembi, le da nisem vedel, kakšno spremembo bi. Nato sem zbral pogum, vzel žiletko in potegnil. Nič bat, nisem rezal žil. Obril sem si glavo. Tako, za kratki čas, da vidim, ali mi sede. Ne bom izgubljal besed, prilagam sliko, pa presodite sami.

Plešast bom, ko bom star, zdaj bom imel raje lase.

Meni ni bilo všeč. Ne vizualno, še manj pa iz praktičnega vidika. Že res, da privarčuješ na šamponu, ampak raje ga kupim tri litre mesečno, kot da se mučim z oblačenjem majice. Dovolj o tem. V prvih nekaj mesecih se je nabralo zavidljivo število kilometrov in vse je kazalo na to, da bo, v kolikor zagnanost ne uplahne, cilj dosežen. Nekaj lepih vzponov, nekaj novih poti, vedno več kondicije in želja po tem, da sam sebi dokažem, da zmorem.

Prvič na snegu.

Ampak nekaj mi je še vedno manjkalo. Nekakšne vrste svoboda. Misli so se usmerile drugam in v nekem trenutku sem se odločil izbrisati vse. Nastala je tale spletna stran, ki me zadovoljuje veliko bolj, kot me je prejšnja. Začeli so se novi zapisi, nove izkušnje, nova poznanstva. Tako sem nekega dne z Deželakom junakom in ekipo Radia 1 odkolesaril del njihove etape. Res nora dogodivščina. Vsa ta preprostost, vse to veselje, vsa ta srčnost. Že takrat sem napisal, da mi je v marsikaterih trenutkih prišla solza v oko in ko brskam po spominih – ja, tudi zdaj. Kdor ima dvome v takšno vrsto dobrodelnosti, no… v kolikor bom imel v prihajajočem letu možnost prisostvovati, ga povabim poleg.

Če bo možnost, v prihajajočem letu spet.

Sledile so bolj ali manj lepe ture, predvsem pa takšne, na katerih klancev ni manjkalo. Naj sem vrtel v Breginj, na Kolovrat, Oblakov vrh ali po Bakreni poti, povsod sem užival. Res, četudi sem marsikje trpel, sem vseeno užival. Vrhunec pa je bil Vršič, od doma do doma. Osebni rekord gledano kilometrsko. 212 se jih je nabralo v enem dnevu in na to sem, kljub skromnosti, zelo ponosen. Da pa ne bom ponavljal starih zgodb, bom raje povabil k brskanju po mojem spletišču. Bi vam olajšal iskanje in prilepil linke, a le ti ne bi delovali, ker je nekdo bil pameten in spremenil nekaj stvari, ki bi jih bilo bolje pustiti pri miru. Ta nekdo sem kakopak jaz.

Pot na Kolovrat.
Rabeljsko jezero.
Pontebbana.
Vršič in osebni rekord.

Še nedolgo let nazaj je bilo moje življenje polno stresa in živčnosti. Bilo je potrebnih nekaj korenitih sprememb, da sem vse skupaj vsaj malo omilil – od menjave službe, selitve v mirnejše kraje, do popolne mirnosti v duši, katera je sicer še vedno nemirna in do gibanja. Šele ko nekaj spremeniš pri sebi, potem šele veš, kako malo je potrebno, da je človek srečen. Realno gledano, nimam vsega, ampak manjka mi pa tudi nič ne. Pridejo pa trenutki, ko si nekaj želiš, pa tega ni in ni. Pa zamahneš z roko in greš naprej.

Seveda ne more vse po planih. Nekaj časa se je kuhalo in prav je tako. Najboljše stvari se kuhajo dolgo. Juha, recimo. Nekje v sredini septembra sem prišel do spoznanja, da me kolesarjenje ne osrečuje več. No ja, realno, me, ampak ne na tak način. Ugotovil sem, da grem, ker moram. Ker lovim kilometre. In posledično sem se odpravljal na dolge ture, na katerih nisem užival, ampak samo vrtel. Spraševal sem se, če je vredno. Iti, ne da bi užival, ne da bi se razgledoval naokrog, ne da bi se ustavil, naredil nekaj slik, ampak samo vrtel … ne. Nikakor ne. Plan dvanajstih tisočakov sem opustil. Zaradi lastnih interesov in vesel sem, da sem ga. In na tem mestu prisegam, da se česa takega ne bom več lotil. Jasno je da bom beležil kilometre, vodil neko osebno statistiko, ampak v borbo z načrtnimi dosežki ne bom stopil nikoli več.

Po bakreni poti.

Na žalost so proti koncu oktobra nastopile lažje poškodbe in Škot je pristal v kleti. Ampak se ne dam zlahka.

Blegoš – zadnja tura letos.

A naj bo dovolj o kolesarjenju. Kar se tiče ostalih stvari, sem zadovoljen. Res je, lani ob takem času sem rekel, da se bo manj sekiral. In sem se manj, a še vedno sem se. Rekel sem, da se ne bom posvečal ljudem, ki mi ne pomenijo nič, pa sem se. Tudi to, da bom na prvo mesto postavil sebe, mi ni vedno uspevalo.  Pa sem preživel. In vse, kar se mi je zrušilo v letošnjem letu, bom poskusil v novem popraviti. Ali zgraditi na novo. Ali zamahniti roko in pustiti tako, kot je ter iti naprej. Ker še vedno živim in se posledično tudi učim – starejši kot postajam, bolje se imam z ljudmi, ki mi nekaj pomenijo. Od njih se učim, ob njih se polnim z energijo. Starejši kot postajam, bolj uživam v malenkostih in v stvareh, ki me veselijo. Starejši kot postajam, bolj postajam imun na vse, ki imajo probleme s samimi seboj. In starejši kot postajam, bolj se zavedam, da je moja pot polna vzponov in spustov. Da občasno iz mehke stezice nastane grd makadam in da se včasih sredi blatnih luž najde asfalt.

Spoštovane bralke in cenjeni bralci: želim vam lepo praznovanje. Počnite to, kar vas najbolj veseli in bodite z ljudmi, ki vam največ pomenijo. Naj bodo vaše besede iskrene in iz srca. Naj bodo vaši dnevi polni veselja in radosti. Bodite to kar ste in sprejemajte druge takšne, kot so. Ne mečite petard in se imejte preprosto radi.

Srečno vsem v letu 2019.

Objavljeno dne

BLEGOŠ 2.

Dejstvo ena: svoj prosti čas nerad zapravljam v kakih mestnih središčih, čeprav veliko raje tam, kot pa v nakupovalnih centrih. Veliko raje sem v naravi, kar ste že opazili v nekaterih zapisih, ko sem se s kolesom podajal v znano in neznano. Žal sem zaradi manjših poškodb kolo za nekaj časa odstavil in iskal alternativo. To sem našel v hoji. Redne poti nad mestom in vračanje skozi center sem želel nadgraditi, a mi samemu nekako ni za hribolazenja. Čeprav, roko na srce, je to bolj kot ne potuha in če ne bi … no ja, bi tistega dne ostal doma in preganjal dolgčas.

Na srečo mi je nekega dne kliknilo v glavi in sem poiskal pohodne palice. Še več – odprl sem tošl in si privoščil malo boljše pohodne čevlje. Ni kaj, to so stvari, ki jih človek mora imeti.

Dejstvo dve: gama samci (o tem kdaj drugič) smo prijavljeni na katerem od spoznavnih portalov, kjer iščemo družbo. Seveda smo samci razdeljeni v skupine, ki se imenujejo po triindvajsetih črkah grške abecede, ampak kot rečeno, o tem kdaj drugič. In ker to ni nič kaj takega, sem simpatično hribolazko povabil na pohod. Privolila je.

Tako sva tistega ranega jutra zapustila megleno Cerkno in se odpeljala proti Počivalu in še malo naprej. Zgodnja ura, čeprav se je bližala deveti in na parkirišču en sam avto. Oprtava nahrbtnike in stopiva na lepo in ne preveč strmo pot. Prijeten klepet, veliko smeha in taljenja ledu na visokih smrekah, da je bil pričaran pravi pravljični trenutek v objemu tišine in nenadoma pred nama koča. Do tu sem že prišel peš, čeprav ne v takih razmerah. Do tu sem tudi že prikolesaril, pa ne v takih razmerah, ampak pot vseeno navda z nekakšnim občutkom svobode.

Pri koči se ne ustaviva, ampak kar nadaljujeva proti vrhu. Zame prvič. ”Ej, imaš dereze?” ”Nimam”, odvrnem. ”Imam jaz dvoje”. Šlo je brez derez. Nekajkrat se ustaviva, kajti pogled na meglico nad dolino je preprosto fascinanten. Kaj mi je bilo, da sem nekoč, kot otrok, zasovražil hribe? Saj vem, kot pri kolesarjenju, sem tudi tu poplačan z izjemnimi razgledi, le da lahko grem dlje in višje. Ampak, menda se staram in s starostjo ljudje začnemo početi stvari, ki nas osrečujejo.

Dolina je še ovita v meglico.
Zamrznjen ribnik Brbotalnik. Foto: B.

Na vrhu potegnem iz nahrbtnika čaj, čokolado in šnopc ter si v mislih mrmram tisto od Klemna Klemna. Niti ni veliko ljudi, tistih nekaj pa vljudno pozdravi. Srebava gorak čaj in se ozirava na vse strani. Na eni strani meglice, na drugi strani s soncem obsijana dolina. ”Glej, tja greva”, pokažem s palico na naslednjo destinacijo. Rahlo razočaran, ker se je moj telefon odločil zmrzniti in pin kode ni bilo ne v glavi, niti nikjer na dosegu roke.

Foto: B.
Foto: B.
Moja malenkost zre v dolino in daljino. Foto: B.

Po isti poti se vrneva do Slugovega griča, tam pa se usmeriva na stezico proti Črnemu Vrhu. Za oba je prvič. Malo vzpona, malo pogovora in že sva na široki cesti tik pod Alpsko perlo. Smučarjev ne manjka. Okrepčava se s čajem, malo posediva in se vrneva proti avtu. Res lep pohod, slabe štiri ure hoje, skupno pa približno pet ur svežega zraku.

Nadaljevala sva malo drugače. Obilna večerja je bila res zaslužena in za posledicami enega in drugega me je zvečer zmanjkalo precej prej, kot mi je v navadi. Niti nisem imel časa razmišljati o tem, kakšno srečo imam, da si lahko vse to privoščim…

Objavljeno dne

DECEMBER.

Decembrsko vzdušje se počasi, a vztrajno pripravlja na vrhunec. Lučke, jelke, okraski, kuhano vino, večerni živžav na ulicah, koncerti s šalom okrog vratu in še kaj. Nekateri celo leto čakajo na vse to rajanje, drugim je pa večinoma odveč in komaj čakamo, da minejo ti mrzli meseci.

Če bi me vprašali po najljubših mesecih pred nekaj leti, december ne bi bil med njimi. Če dobro pomislim, ne spada med najljubše mesece niti sedaj. Mi je pa všeč, če se ne pretirava. Priznam, ven me ne vleče. Da bi stal nekje na prostem in silvestroval – ne, to obdobje je mimo. Raje imam zaključene družbe, če je že treba zapustiti varno toplino doma. Izjemoma seveda grem na kakšno dogajanje, čeprav se na koncu večinoma izkaže, da bi bilo bolje biti pod toplo odejo v družbi dobre komedije, skodelice čaja in vonja dišečih sveč.

Celo tako naprej sem, da vsa darila nakupim že v novembru. Namreč, neznosno težko preživljam čas v trgovinah. Običajno mi ni odveč, decembra pa mi gredo prerivajoči nakupovalci na določen organ. Res. Ampak, to ni zapis za pritoževanje. Ni zapis za dvigovanje branosti, niti ne za karkoli drugega. Je le za odpiranje oči.

Nisem pravi naslov za soljenje pameti ali kakršnokoli širjenje sovražnosti. Če me povečana vsebnost kupcev v trgovinah moti, to še ne pomeni, da jih sovražim. Ja, sovražim sicer marsikaj, a ljudi nikoli. Zakaj le? Vsako živo bitje je del našega življenja in ta živa bitja nam, ne glede na to, ali so del ali delček ali nemara zgolj drobec, življenje bogatijo. Ne bo se strinjal vsak, ampak če znaš iz vsake stvari potegniti najboljše in gledati pozitivno, potem s tem ne bi smel imeti problemov. Priznajmo, vedno ni lahko. Včasih kar ne gre in bi najraje obupali. Napaka. Da prideš do zmage, moraš tudi skozi poraze. Nič hudega ni v današnjem ponorelem svetu vreči puške v koruzo, spustiti vse iz rok in se predati misli na to, da se tega ne gremo več. In zdrdramo iz sebe vse, kar nas moti, onesrečuje in ja, potem se brž bolje počutimo.

Samo ljudje smo in v veliki večini ne potrebujemo veliko. Ne, tu ne gre za materialne dobrine, te so od človeka do človeka različne, čeprav so v veliki meri le plod domišljije, želje po sreči in želje po nečem boljšem. Ko bi se ljudje zavedali, koliko materialnih dobrin si lastimo zgolj iz razvajenosti in ne iz dejanske potrebe, bi bilo marsikaj drugače. Več bi se posvečali samemu sebi. Dejansko ljudje potrebujemo, če izvzamemo najnujnejše materialne zadeve, zelo malo. Velikokrat je to le objem, topla beseda, iskren pogled v oči, prijazen nasmešek. In to nam manjka. Si sposoben kar tako, naključnemu neznancu stisniti roko in mu zaželeti vesele praznike? Se kar tako nasmehniti nekomu in mu morebiti s tem polepšati dan?

O ja. Ljudje smo sposobni marsičesa. Na žalost se precej bolj obremenjujemo s tem, kako bi nekomu škodili, kako bi samega sebe povzdignili nekam višje, kako bi bili bolj opazni, koliko bomo zapravili za darilo samo zato, da nas bo nekdo imel rajši. Manj kot se obremenjujemo z drugimi, raje imamo sebe in posledično znamo gledati na življenje drugače. Ker nismo v filmu in nam ni treba igrati nečesa, kar nismo in smo preprosto taki, kot pač smo.

Prej sem spregovoril o darilih. Naj bom realen, s tem ko sem napisal vsa darila, nisem bil povsem iskren. Včasih ne najdem primernega in kljub trudu ne uspem nabaviti do tik pred zdajci. Lahko pa povem, da se to zelo redko zgodi, ker podarjam predvsem preprosta darila. Največkrat so to piškoti izpod mojih rok – osrečijo preprosto (in lačno) osebo in skorajda ni možnosti, da romajo k nekomu tretjemu. Bolj kot je preprosto, bolje je. Ker se ve, da je iz srca.

V bistvu mi dol visi, kako boste praznovali. Kako boste preživeli preostanek decembra in prehod v novo leto. Kaj vse boste podarili in koliko boste zapravili. Jaz vem zase – minimalno in za tiste ljudi, ki mi nekaj pomenijo. Pa tudi glede ostalih stvari ne bom pretiraval, konec koncev, drevesce je postavljeno, božično žito se je razbohotilo. Želim vam pa, da odprete oči. Da ne tavate skozi potrošniško mrzlico tako slepi, da nakupite vse, kar vašim obdarovancem ne bo prišlo prav.

Zbudi se, raja.