Je že res, da prav o vsaki turi ne pišem. Lani sem iz same lenobnosti izpustil en zapis o vzponu na Matajur, letos pa itak tako zelo malo hodim, da skoraj ni o čemu pisati. Saj ne, da sem len. Dejansko je bilo letošnjih nedelj bolj malo, da ne bi bile deževne. In če niso bile deževne…
»Greva, sam greva neki na izi«, sem odgovoril, ko me je Von spraševal, kdaj bova spet kam šla. Ni me sram o temu govoriti, kajti iz karantene nisem prišel ravno v top kondiciji, nekatere sledi kovidnosti pa čutim še danes, po več kot mesecu dni. Kot zakleto, ravno med karanteno sta bili dve lepi nedelji, pa še kaj drugega, kar ne spada ravno v ta zapis.
Njemu so te poti bolj znane in po njegovih besedah mi ne bo žal te lahkotne ture. Tako sva v zgodnjem dopoldnevu pustila avto tik pod planino Kuhinja in jo mahnila na Mrzli vrh. Gora krvi in vzdihljajev, kraj strašnih spominov, kot jo je poimenoval nadporočnik Rado Pavlič, ni ravno gora, vsaj meni je delovala bolj kot vzpetina ali hrib. Ampak lepo počasi. Pot poteka večinoma skozi gozd in tiste sončne nedelje, ko je sonce že nakazovalo poletje, je bilo to več kot odlično.
Najprej en postanek pri Puščavnikovi jami, kjer je kar osemnajst let prebival domačin iz vasi Krn, Majdlčev Franc. O tem bi rad izvedel kaj več, a je napisanega gradiva skoraj nič. Kmalu naprej (no, ne ravno tako zelo kmalu, kakšno uro kasneje) se znajdeva na planini Pretovč, od koder se odpirajo lepi pogledi na planino Sleme, desno pa ugledamo eno najbolj idiličnih vasic – Čadrg.
Ampak tu se šele začne. Vzpon postane bolj strm, a ves trud je kmalu poplačan, ko prideš do muzeja na prostem. Ki je tam z namenom. To strmo pobočje nad Tolminom je namreč danes sinonim za nekdaj najbolj krvavo bojišče v Dolini Soče. V kaverni si lahko ogledaš oltar, ki so ga madžarski vojaki postavili leta 1917 in je posvečen Materi Božji. Slik z razlogom ni. Odideva naprej proti vrhu. Celoten vzpon lahko opazuješ ostaline avstro-ogrske in italijanske prve obrambne črte. Z lahkoto se postaviš v leta prve svetovne vojne in si predstavljaš, kaj so doživljali vojaki, samo zato, da bi…no, pustimo to pri miru.
Le malo pod vrhom se nastaviva soncu in iz nahrbtnika potegneva vsak svojo malico. Mimo pride preplašen par pohodnikov in pove, da sta zašla. »Lejte, gaspa, minuta in bosta na stezi«, kar očitno ni bilo najbolj jasno, saj je sledilo še približno šest vprašanj na temo iskanja steze. Suhe klobase praviloma sedejo povsod in skoraj vedno, nad jurja nadmorske pa še toliko bolj. Odracava proti vrhu, kjer se odpre pogled vse tja do morja, osebno pa me najbolj fascinira pogled na Sočo, ki je tega dne prav posebne svetlo smaragdne barve. Če bi znal z besedami opisati to lepoto, bi jo, a ker je ne znam, vas vabim, da ta pogled doživite v živo. Četudi sem prej omenil, da meni ne deluje kot gora, smo vseeno na 1359 nadmorske.
Nazaj grede se spustiva do vikenda Vonovega kolega, a ga na žalost ni bilo, sva pa vseeno solidarnostno pustila sixpack, malo posedela na soncu, nato pa se odpravila naprej, zopet na planino Pretovč in po drugi, ne ravno uhojeni stezi, nazaj proti avtu.
Po dolgem času je res sedlo nekaj hoje po zgodovinsko zanimivih poteh. Dan je bil lep, poln sonca in zdrave zajebancije in, kot vedno, smo ga zaključili ob pivu. Če lahko tistemu rečemo pivo.