Objavljeno dne

DAN 61: ČE NE GRE, NE GRE.

Razčistimo nekaj: blogi so kot filmi. Sploh kot filmi, ki niso posneti po resničnih dogodkih. Vse je lepo, vse je kot bi bilo izmišljeno, kot plod bujne domišljije. Vsa čast tistim, ki svoje življenje skozi bloge predstavljajo na tak način, jaz zagotovo ne bi zmogel. Ni problema, lahko pišem kako je vse super in fino fajn, ampak potem to nisem več jaz. Potem berete nekoga drugega. V svojih zapisih hočem biti realen, krut, če je to potrebno. Brez olepševanja, brez laži. Ker vem, da me lahko bere tudi kdo, ki bi rad kolesaril, pa mu to ni omogočeno. Ker vem, da so preko mojih zapisov nekateri z mislimi na kolesu in na istih cestah in jim gre tako, kot gre meni.

Fura z Deželakom dan prej je bila posebna izkušnja. Obžalujem le to, da sem doma pozabil števec. Tako sem bil primoran v moji evidenci kilometrov in temu namenjenega časa pustiti prazno polje. In če ne bi šlo za dober namen, bi me to še nekaj časa žrlo, tako pa sem je zamahnil z roko in si rekel, da očitno mora tako biti.

Dan kasneje sem si želel izpolniti željo in se podati na vzpon, ki ga imam že nekaj časa v načrtu. A ker je bilo tako lepo spati, sem budilko preprosto ugasnil in potegnil dremež tja nekje do človeku prijaznejše osme ure. Nato sem počasi pozajtrkoval, nekaj časa razmišljal, kaj sploh bi in se odločil izpolniti vsaj polovico želje. Da ne bo preveč nadležno, naj opišem to željo.

Mangrtsko sedlo. Od doma. Tako kot lani Vršič, štart od doma, kjer bi bil tudi cilj. Pustimo ob strani, Mangrtsko sedlo sem nekoč že osvojil, a mi ni ostalo v preveč lepem spominu. In sem se odločil tokrat povzpeti nanj v enakem stilu, kot takrat – štart v Bovcu, le da me je takrat bolel zob in so mi v bližnji lekarni prodali tableto, ki me bo zagotovo odrešila muk. No, saj me tudi je, a mi povzročila druge. Ostalo ni važno.

Tako sem nekje okrog enajstih snel Škota z avta, ga opasal s torbami in zavrtel proti Logu. Takoj sem čutil. Nekaj ni bilo okej. Čeprav so me od samega začetka tedna pestile bolečine v kolenu, jih tokrat ni bilo čutiti. Saj sem vedel, vse možne žavbe niso kaj prida pomagale, treba je bilo le sesti na kolo in iti. Ampak tokrat ni šlo. Pa sploh ne pripisujem krivde vremenu – že res, da je bilo tega dne pasje vroče, a bilo je nekaj drugega, kar me je zaviralo. Kaj, ne vem niti sam. Mimo Kluž je še šlo, nekaj časa sem se prepričeval, da je vse v glavi, da bom zmogel, da si le domišljam. A ni šlo.

Pogovor s samim seboj je bil sila naporen. Ustavil sem se v senci in debatiral. Jaz in moj ego. Pojdi naprej. Ne grem. Daj, pojdi, nič ti ni. Ne počutim se v redu, stari, štekaš? Ne, počutiš se odlično, močan si, ti zmoreš to. Ne, ne grem, to je to. Daj, ne vdaj se, sedi na kolo in zavrti. Ne, ne grem, zajebi vse skupaj, zdaj grem nazaj proti avtu. Daj no, pojdi naprej.

Da bi se bolj fokusiral na sam podvig, sem škljocnil eno lepo sliko. Pa ni pomagalo. Horoskopska trma se ni vdala, silila je domov in nikamor drugam. Vseeno sem se zapeljal še kak kilometer, ravno toliko, da se lahko reče, da sem bil v Logu. Nazaj grede sem se ustavil pri Klužah, pomalical banano in frutabelo ter se malenkostno zrelaksiral v senci. Nato sem odvrtel nazaj proti avtu, naložil Škota in odšel domov.

Kasneje sem razmišljal, da to očitno ni bil moj dan. Razloga za ta neuspeh ne poznam. Že res, da sem ponoči slabo spal, a to ne bi smelo biti krivo, ker čestokrat slabo spim. Moral bi biti razočaran in nekaj časa sem celo bil. Pa sem si rekel – življenje ni tekma. Ni treba vsak dan narediti toliko in toliko kilometrov in toliko in toliko ur preživeti na kolesu. Pojdi, ko začutiš potrebo. Pojdi, ko hočeš uživati.

In točno to je bilo to. Preprosto nisem užival. In ker nisem užival, je bila vdaja edina pametna rešitev. Bo pa naslednjič slajše. Ker v življenju ne štejejo le zmage, ampak tudi porazi

Objavljeno dne

ZOPET NA POTI Z JUNAKOM DEŽELAKOM.

Naj povem tako: ni tako zelo pomembno, ali poslušam Radio 1 ali ne, ko gre za dobrodelnost, sem poleg, če je le v moji moči. In tako sem tudi letos pristopil v pomoč junaku Deželaku na njegovi poti – dobrodelnem kolesarjenju po Sloveniji (za lansko kolesarjenje pobrskaj po strani). Česa vse že ni poganjal in vozil po naših cestah in že sedaj me muči firbec, kaj za vraga mu bodo pripravili za naslednje leto. No, kolikor sem letos preživel na tistem kvadrociklu, lahko rečem le, da je udoben. Res pa je, da ga nisem poganjal in zato vem samo to o udobnosti.

Ekipo sem pričakal v Vipavi, kjer sem bil pač prezgoden. Ena od mojih vrlin. Ravno toliko, da smo se ujeli ob prispetju in pred kosilom. Ni kaj ovinkariti, ekipa je bila po dolgi noči neprespana in izčrpana in prvi vtis je bil, da bo šesta etapa tiha in zaspana.

In uro kasneje se ekipa vrne nasmejana, naspidirana in polna energije. Ne vem, kako jim to uspeva, ampak jim. In lahko na tem mestu dam samo en velik palec navzgor, ampak več o tem kasneje.

Pot je bila preprosto nora. Sonce je nabijalo, v zraku pa vonj sončne kreme in neverjetne pozitive. Proti Ajdovščini in naprej v Bilje ter do samega konca šeste in predzadnje etape v Solkanu. Bilo je noro. Bilo je lepo. Bilo je nekaj padcev, na srečo nič hujšega. Bilo je veliko smeha in veliko zabave. Bilo je veliko čustev in kar je najpomembnejše, bilo je veliko ljudi, ki so prispevali v skrinjico. Ja, bilo je. In samo ena želja je – naj traja.

Naj se ta neverjetna ekipa nikoli ne upeha. Naj se naslednje leto znova podajo na pot in dokažejo, da je možno vse, če le stopimo skupaj.

Naj na tem mestu pojasnim razlog kratkega zapisa. Ker preprosto ni besed. Lahko izrečem samo pohvale in če se vrnem k prej navzgor omenjenemu palcu – za počitnikovanje otrok na morju je Radiu 1 oziroma Deželaku junaku in njegovi ekipi uspelo zbrati neverjetnih dvesto osemdeset tisoč evrov. Zato, ker si vsak otrok zasluži.

Skoraj na istem mestu kot lani, z največjim junakom.

Iskrene čestitke tudi z moje strani in če se ne vidimo prej, se zagotovo naslednje leto spet.

Tako me je ujelo profesionalno Darjino oko.
Objavljeno dne

DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.

Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.

Tokrat sem zavil levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu, medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.

Prvi kilometri makadama.

Srce je rahlo zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce. Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in na žalost tako malo cenjeno.

Oh, te lepote neokrnjene narave…

Kmalu dohitim lepo ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim, vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka. Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem? Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.

Naj bo malo off topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In kot se bo izkazalo kasneje…

Pripravljen zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem se začne zopet vzpenjati.

Nisem bil več tako zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno, povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.

Dejstvo: prišel sem ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid, sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno sliko.

Vroč dan v Mrzli Rupi.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato. Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.

Sledilo je kakih sto metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo. Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…

Objavljeno dne

DAN 48: STRAH JE PREMAGAN.

Naj se za začetek opravičim, ker bo to postalo stalna praksa. To je namreč zapis z zamudo, na kratko imenovan ¨trojni z¨. Včasih je preprosto nemogoče v enem dnevu odvrteti dobro turo in potem še spisati berljiv zapis. Takole boste danes brali o zaporednem oseminštiridesetem dnevu, medtem ko sem jaz že odvrtel petdesetega ali več. V kolikor koga zanima kaj več, me lahko brez problema pobara na družbenih omrežjih. Hvala za razumevanje.

Sit deževnih dni sem tisto sobotno jutro skozi okno zrl proti Lajšam, ki so se kopale v sončnih žarkih. Srknil sem požirek kave in si mislil, kako bi bilo fajn odkolesariti nekam, brezciljno in s skorajda časovno neomejenostjo. Potem sem se oblekel in šel v službo.

In seveda se mi tudi brž po službi ni dalo na kolo. Kar nekako sem odlašal in iskal izgovore, kar je pripeljalo do ugotovitve, da sem popolnoma len. In kaj storiti ob takih prilikah? Marsikaj sem se naučil in vem, da moram ob trenutkih lenobe premagati samega sebe. Preprosto iti. Kamorkoli. Ven. Ne postati ujetnik štirih sten, zasesti kavč in se delati, kot da ni nič narobe. In ker mi to ni bilo dovolj, sem se odločil soočiti z enim svojih strahov – klancem.

Naj bom realen, do klancev imam izredno spoštovanje. Bili so primeri, ko sem sredi klanca obrnil. Bili so primeri, ko sem v klancih pozabil uživati in je kolesarjenje postalo muka, a mi trma ni dovolila odnehati. Bili so klanci, ki sem jih podcenil. In zdaj ga grem premagat. Ob tem naj ne pozabim na eno dejstvo: vsak klanec je zajeban, dokler ga ne poznaš. Ko ga požiraš drugič, ga poznaš, veš njegove finte, veš kje in kako si. Prav zato sem za prvi konkretnejši vzpon izbral Alpsko perlo, o kateri sem že pisal in boš, v kolikor boš malo pobrskal po moji strani, našel tudi zapis o njej.

Začel sem s krogom skozi mestno središče, kar ne pomeni, da sem se ogrel. Majhno mesto, pač. Dobre štiri kilometre tiste ravnine, na kateri moraš nenehno vrteti in nato postopno nižanje prestav. Nekako mi ni šlo, priznam. Vem, bil sem pripravljen, začel sem pravilno, a vseeno sem se do Počivala vlekel kot shirana škurta. Nezadovoljen in razmišljujoč o tem, da bi odnehal, pa sem kljub vsemu v sebi našel nekaj, kar me je gnalo naprej. Ker vem, če bi obrnil, bi me prvo premagovanje klanca čakalo in čakalo, jaz pa bi v izogib vozil bolj kot ne ravninske ture.

Od Počivala naprej je šlo lažje.

Potem je šlo lažje. Brez problemov po asfaltu in brez problemov po makadamu. Do vrha. Kjer bi spil kavo, če bi le bilo možno. Kjer bi, če bi bil sam, zadovoljno zavriskal.

Logično. Ker so pogoji za padec ali utopitev več kot idealni.

Prav tako, kot sta zavriskala pisatelj Jerry Siegel in risar Joe Shuster na današnji dan leta 1938, ko je izšla prva številka stripa o Supermanu. Z bujno domišljijo avtorjev je postal eden bolj branih komično – akcijskih stripov in navdih za več filmov. Hvala, popotnik skozi čas, poglejmo zopet na ceste.

Nisem vedel, na katero stopničko naj se dam, zato sem na vsaki preživel nekaj minut.

Da mi je uspelo, ni bil edini razlog za veselje. To, da mi do doma praktično ne bo treba zavrteti pedalov, je tudi svojevrsten užitek. Praktično to sicer pomeni, da moram zavrteti vsaj desetkrat, ampak kaj bo to takemu kerlcu. Seveda nisem mogel iz svoje kože in sem na že prej omenjeni ravnini vrtel kot za stavo, da je letelo blizu petdeset.

Naj se sliši, kakor pač se, a prijetno utrujen sem dobil novega zagona. Premagan klanec in pred mano, vsaj v kolesarskem delu življenja, ni več stvari, ki bi se je ustrašil.

Objavljeno dne

DAN 42: NA SVOJI ZEMLJI.

Naj za začetek predstavim Ernesto. Ko sem jo prvič omenil, sem naletel na ¨skrajni čas, da si našel partnerico¨. Ko sem jo tudi pokazal, sem slišal da sem neumen, otročji in še kaj. Mogoče res ni vsem po godu, a za družbo na kolesu je več kot primerna. Lahko se zdi smešno, ampak kaj je življenje brez smeha? Ne samo, da preko nje izkazujem otroka v sebi in je bolj kot ne posrečen okras na krmilu, ampak ima tudi nekatere pozitivne hibe. Deluje recimo kot hupa, ob primernem pritisku pa tudi kot luč. Boljše stvari z obema funkcijama ne bi dobil za štiri evre. Ker pa dam nekaj na varno vožnjo s kolesom, je opremljena tudi s čelado, na kateri je napisana ena izmed dveh mojih srečnih številk. Spoštovano bralstvo, naj vam predstavim Ernesto.

Ernesta, nova zvesta spremljevalka.

Teden je bil naporen. Vreme je zagodlo praktično vsak dan in tako sem treninge izvajal zgolj na sobnem. No, uspel mi je en pobeg s Škotom, ki mi je napolnil baterije in vse kar sem želel od nedelje, je bilo lepo vreme. Saj četudi je oblačno, vsaj naj ne dežuje. In ni. Čeprav je bilo jutro hladno in sem nase nadel dolge hlače in rokave, tega kasneje niti nisem obžaloval.

Brez da bi karkoli planiral, zato niti nisem vedel, kam bom šel. To je običajno, ker poti redko načrtujem. Priznam, imam nekaj podvigov planiranih, a te enodnevne ture so odvisne od več dejavnikov, recimo od tega, koliko zgodaj se zbudim, kakšno vreme je napovedano in konec koncev tudi trenutnega počutja in razpoloženja. In nekaj prvih kilometrov kar nekako ni šlo. Dokler nisem zavil na Keltiki desno. Izbran ležeren ritem mi je ustrezal, nisem pretiraval in če se izrazim bolj športno, lahko bi dal več od sebe. Dokler od daleč ne uzrem zelene luči na prvem semaforju. Potem pohodim na polno, ker se mi čakanje na rdeči zdi sila dolgočasno. Evo, to je to, to si ti, si rečem. Ja, to sem jaz, človek, ki gre na kolo uživat, čeprav včasih trpi, ampak si na koncu dneva reče, da je bilo vredno.

Dasiravno bi mi bolj sedla kakšna ravninska, kot je recimo stotka do Kobarida, se nekje na dvajsetem kilometru odločim za krožno turo, ki sem jo pred leti odpeljal v obratni smeri. Čutim ogretost, vrtim zlahka in približno vem, kaj imam pred sabo, ko v Bači pri Modreju zavijem proti Podbrdu. No, saj ne da se bova danes videla, kajti z velikim spoštovanjem do tistega klanca lahko naravnost ustrelim, da nisem še dovolj pripravljen. Ozka pot, ki še ni zasičena s turisti, me pelje ob Bači, kar me tako navdihuje, da moram vsaj kakšno sliko pritisniti.

Bača.

Skozi Klavže brez problemov, prvi se začnejo šele v Kneži, ko se pojavi prvi vzpon. Sicer kratek in ne ravno hud, ampak dovolj, da si potrdim prepričanje o (še) nepripravljenosti na klance. Ampak treba je dati skozi. Če se ne bom podajal na vzpone, ne bom nikoli pripravljen.

Mimogrede, je spretno oko na prejšnji fotografiji opazilo, da ima Škot podporno tačko? Nikoli je ni imel in če sem natančnejši, je tudi sedaj nima. Sila praktična reč je bila pri Kitajcih cenejša od zavitka bombonov na črpalki, na žalost pa tudi manj uporabna. Nekako bi še šlo, če bi poševnooki priložili primerne vijake, a v končni fazi sem jo snel še pred Grahovim in se bom nekega drugega dne ukvarjal z njo. Ker pa sem že ravno nekaj delal na Škotu, bi se spodobilo narediti tudi nekaj na sebi, zato si snamem rokave. Sonce je namreč prav prijetno.

Razmišljam, da bi se spustil tistih sto metrov, prečkal železniške tire in nadaljeval z vzponom proti Bukovemu, a misel hitro ovržem. Nekajkrat sem že prekolesaril tisto pot in klanec je ubijalski. Roko na srce, okolica je impresivna, ampak bi raje malo makadama, četudi na vzponu. Ne, ne. Nadaljujem do Hudajužne, kjer zavijem čez mostiček proti Zakojci.

Preden zagrizem v edini pravi klanec, poglejmo kaj pravi naš popotnik skozi čas. Na današnjega dneva dan leta 1891 se je na Rodinah pri Žirovnici rodil avtor prve slovenske trilogije Bobri ter avtor številnih drugih del, Janez Jalen. Nazaj na ceste.

Okoli mene nič, razen izjemen mir. Nižje žubori potoček, višje mi delajo družbo drevesa, v katerih senci se odločim narediti kratko pavzo. Pot mi prekriža veverica, prva prestava preko verige poganja zadnje kolo po vzpenjajoči makadamski cesti. Spodaj so bili obljubljeni štirje kilometri, a števec je trenutno zadnja stvar, na katero bi gledal.

Takšna pot in takšni ovinki…

In potem jo zagledam, njo, rumeno in z napisom. Tablo, namreč. V spomin se mi vrne en noro strm spust, kar pomeni, da me čaka še kakih sto metrov strmega vzpona. A še prej pomaham domačiji Franceta Bevka. In v tisti klanec greva s Škotom eden ob drugemu, kot najboljša prijatelja. Z Ernesto na čelu.

Rojstna hiša Franceta Bevka.

Skoraj bi že pozabil, čemu tak naslov današnjega zapisa. Brez skrbi, ne bom izobraževal – kogar zanima, si bo sam poiskal podatke na spletu. Pogled se obrne na Baško grapo, kjer so leta 1947 snemali prvi slovenski umetniški film Na svoji zemlji. Ja, prvi film, v katerem se je govorilo in ko obiščeš te kraje, lahko grapo gledaš prav tako, kot sta gledala Stane in Sova. Greh bi bil, če ne bi slikal.

Pogled na Grahovo in Koritnico danes.

Skoraj doma sem, le še kakih dvanajst kilometrov me loči. Nekaj kratkih in skoraj neomembe vrednih vzponov skozi Bukovo in Jesenico, kjer sem bil prepričan, da me bo ujel dež, nato pa spust skozi Zakriž in osem vrtljajev kasneje pristane Škot v kleti.

Ne glede na vzpon, ne glede na to, da se mi zjutraj ni dalo iti in da so bile noge na začetku trde, sem preživel lep dan. Četudi sem na momente kje trpel, sem vseeno užival. In dežja ni bilo.

Objavljeno dne

PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI, DRUGI DEL.

Včasih imam občutek, da nisem naredil dovolj. Da nekaj manjka. In ko sem pred dnevi objavil pet kolesarskih dejstev o meni, sem tako padel noter, da jih brez problema napišem še nekaj. Možnosti so sicer pestre, a izbral sem bolj zanimive, tiste manj zanimive pa bom pustil za nekoč drugič ali pa nemara sploh ne bodo ugledale luči.

Naj vnaprej povem, da sem to pač jaz – teh stvari ne pišem, da bi bil všeč, ampak ker se jih držim. Ker vem, da je tako prav, četudi se komu ne zdi. Če se kdo ne najde v mojih besedah, ni problema, kajti vsi smo le ljudje in vsi delamo napake, kar je dobro. Ne želim sveta, kjer bi bili vsi enaki in ne bi imel vsak svojega mnenja.

Askeza.

Živim dokaj asketsko življenje. Ustaljen ritem dogodkov in občasno odpovedovanje stvarem, ki me sicer zadovoljujejo. To ne pomeni, da se izogibam čisto vsemu, ne – le delam stvari, ki mi nekaj pomenijo in z njihovo pomočjo rastem v notranjem duhu. Seveda so možna odstopanja. Istega načela se držim pri kolesarjenju. Največkrat sam, kljub neizmerno visoki sposobnosti prilagajanja in če je to prilagajanje obojestransko ali večstransko, potem je to dober dan. Veselim se vsakega druženja na kolesu, ni mi težko, ampak nič ni boljšega kot biti sam s sabo na poti, ure in ure. Stvari sam pri sebi nisem nikoli bolje razčistil, kot v kakih zagamanih klancih, kjer pri sedem km/h itak nimaš kaj drugega početi.

Kolesarjenje v družbi, 2018.

Sponzorstva.

Spomnim se objave daleč nazaj, še na prejšnjem blogu, kjer se je v komentarjih znašlo vprašanje, kdo sponzorira moje kolesarjenje. Mišljenje, da me berejo tisoči in da razna podjetja v meni vidijo izvrstno priložnost za reklamo, so žal napačna. Kar se mojih poti tiče, lahko povem, da sem od nakupa kolesa naprej sam. Sam si kupujem opremo, sam plačujem servise za kolo, sam si planiram poti in v primeru večdnevnega kolesarjenja si sam poiščem in plačam prenočišče. Lahko priznam, ko nekje spim, mi dajo kak procent popusta ali brezplačno kosilo. Lepa gesta je, mi pa ni prišlo v navado, da bi to izkoriščal. Če nadaljujem, nekaj majic in nekaj parov rokavic je prišlo kot darilo ob osebnem ali kakem drugem prazniku, sicer pa je vse financirano iz lastnega žepa.

Vreme.

To dejstvo je tu tudi zato, da lahko prilepim nekaj slik. Načeloma me ne motita ne mraz in ne vročina, bolj me ovirata dež in veter. Za veter poznamo razloge, dež je pa moteč predvsem zato, ker mi pada na očala. Brez njih sem kot krt, tako da kakršnakoli aktivnost brez očal (razen spanja) odpade. No, če ravno dežuje, se ne odpravim na pot, se je pa že dogodilo, da sem vozil po dežju, čeprav zaradi zgoraj navedene težave zgolj do prve strehe in moje izkušnje so take, da je lahko prva streha lahko zelo daleč. Tako sem nekoč v Avstriji več kot uro sedel v majhni avtobusni čakalnici in čakal, da nebo izlije, kar ima izliti. Nisem dočakal, ampak sem se naveličal. Le nekaj dni kasneje me je ujelo nekje ob Kolpi, mene pa je čakalo še kakih 70 kilometrov. Na srečo sta se našla prijazna zakonca, me nahranila in napojila, gospod pa je zvrnil sedeže v Dacii, naložil kolo in me peljal do prenočišča. Da ne zaidem preveč, kakršnokoli vreme že je, če je sonce, je vse lažje.

Avstrija, 2017.
Nekje ob Kolpi, 2017.

Varnost.

Sem kolesar in sem voznik avtomobila, zato vem, kaj mi gre pri avtomobilistih na živce, ko sem na kolesu in kaj mi gre na jetra pri kolesarjih, ko sem v avtu. Včasih sem vedno kolesaril ob robu, da bi minimalno oviral promet. Na žalost se je pojavljalo to, da so mi stranska ogledala vozila pet centimetrov od balance. Kasneje sem razvil teorijo, da je bolje biti meter od roba, ker se imaš v primeru bedaka za volanom vsaj kam umakniti. Sicer se trudim biti na bolj prometnih cestah čim manj, ampak včasih ne gre drugače. Če je na voljo kolesarska steza, jo uporabljam, izjemoma če jo zgrešim. Lahko povem tudi to, da za lastno varnost kolesarim občasno tudi po pločniku, če ni na njemu preveč ljudi. Ker nihče ne bo poskrbel bolje zame kot jaz sam, uporabljam čelado, Škot pa je opremljen tudi s svetlobnimi telesi, tako spredaj kot zadaj. In med potjo ne uporabljam slušalk, ne za glasbo in ne za telefoniranje. Raje se ustavim. Sicer pa čakam na čase, ko se bodo ljudje do sočloveka obnašali bolje, čeprav se bojim, da jih ne bom dočakal. Se pa najdejo izjeme, preden kdo reče, da stavim vse v isti koš.

Hrana.

Če rabiš gurmana, pokliči mene. Načeloma pazim kaj jem in se pred daljšimi kolesarjenji tudi ustrezno pripravim. Na splošno sem nor na testenine, pico in suhe mesnine in se požvižgam na besede strokovnjakov, kaj bi moral in kaj ne bi smel. V bidonih prisegam na vodo, občasno isostar, med pavzo pa mi sede brezalkoholno pivo (in normalno pivo po koncu). Enkrat sem poskusil neko pregrešno drago jed, ki naj bi kolesarju dala super moč, pa jo je bilo tako težko pogoltniti, da od takrat prisegam na Frutabelo. Naj uživa v lepljivih in niti ne tako dobrih zmeseh ne vem česa tisti, ki mu je to užitek in je prepričan, da bo s pomočjo tistega lažje dosegel cilj, zame je nekaj omenjenih čokoladic v torbi čisto dovolj. Sicer magnezij jemljem pogosto preventivno, za boljšo regeneracijo pa prisegam na arašide, banane in čokoladno mleko.

Bonus.

Tekmovanja. Enkrat in edinikrat sem se prijavil na za ene resno in za druge manj resno skupinsko in organizirano kolesarjenje, takrat še imenovano ¨maraton češenj¨. Ni se mi šlo za čas, le preprosto sem hotel videti in doživeti čar tega dogodka. Po tistem, ko sem plačal drago prijavnino in v zameno zanjo dobil na polovici poti sendvič ter neomejene količine tople vode z okusom, ki ni bila dobra niti za hlajenje razgrete glave, na cilju pa osem makaronov, sem ugotovil, da to ni zame. Pisalo se je leto 2010 in čeprav bi ob morebitni dobri družbi mogoče šel še kdaj, so nekaj let kasneje samo kolesarjenje nesrečno in nesmiselno preimenovali v ¨junaki vinogradov¨, kar se mi zdi tako out, da me niti najmanj ne vleče. No, sicer pa mislim, da sem v točki o askezi napisal dovolj.

In glej ga zlomka, kar še in še bi lahko našteval, pa se bom raje zaposlil z iskanjem novih in zanimivih poti, da bo kaj osvajati in pisati.