Kategorija: Marina

23.6.2021   

Dragi.

Nina me je čakala pred hišo že ob petih zjutraj. Kdaj sem nazadnje tako zgodaj vstala, ne pomnim. Tudi važno ni, pomembno je le, da sem danes. Tako v pričakovanju dopusta nisem bila že dolgo. Tako zelo sem ga čakala, da sem vse spakirala že dva dni nazaj. Trikrat sem preverila vse, pa vseeno nisem prepričana, če sem vse vzela. Kolikor sem raztresena, ne bi bilo nič čudnega, če bi kaj pozabila.

Zdaj sem vsaj videla, kakšen avto ima Nina – staro Fiesto. Starejšo od mojega avta. Ampak menda dela in to je najbolj pomembno.

»Heej«, je glasno pozdravila, ne da bi se zavedala, da večina prebivalcev naše ulice še spi. »Tako sem vznemirjena, nisem si predstavljala, da bova šle kdaj skupaj na morje«, je rekla in istočasno odpirala prtljažnik. Le ta je bil razmeroma prazen, vsaj glede na to, kar sem si predstavljala, da bi morala imeti v njemu. Šotor, mizico, stole, kuhalnik, vse to je rekla, da ima. Je tudi ona raztresena in je večino pozabila doma?
»Tudi jaz sem v pričakovanju ene nore, odštekane dogodivščine«, sem odvrnila in odložila potovalko v prtljažnik. Sedla sem na sovoznikov sedež, dokaj udobno je bilo, glede na to, da je avto starejši od mene.
»A greve«, je vprašala. Zavila sem z očmi, toliko, da bi si lahko opravila pregled trebušne votline.
»Pejve«, sem odvrnila in Nina je tako zavila z očmi, da je videla še vse za seboj. Nasmehnili sva se. To so te najine fore.

V Ilirski Bistrici sva se ustavili, da sva kupili nekaj za po poti in spili kavo. Jutro je bilo še rahlo hladno, ampak se je dalo biti v kratkih hlačah. Vsaj jaz, Nina je bila v daljši oblekici. Dragi, na tem mestu se opravičujem, saj ne znam pravilno opisati, ali je bila dolga ali ne. Daljša oblekica je, če sega čez kolena in vse tja nekam do gležnjev, to je moje mnenje in ni treba, da se strinjaš. Kar se tega tiče, resnično ne bom komplicirala, le hočem, da mi bo jasno, ko bom nekoč, ostarela in senilna, prebirala te zapiske. In se zgražala nad vejicami. Postavim jo tja, kamor pač mislim da spada.

Zgodnji uri se imava zahvaliti, da na mejnem prehodu nisva čakali več kot pet minut. Sonce je že prijetno ogrevalo kabino avtomobila in kaj kmalu sem lahko občudovala zgradbe Opatije. Priznam, prvič sem na Hrvaškem. Niti o Opatiji nisem slišala veliko, bom pa raziskala, saj me zanima. Kar tako, nenadoma, me je začelo zanimati. Oh, in glej te lepote Moščeničke Drage. Nina kar naenkrat ustavi avto, ugasne in zategne ročno zavoro. Pogledam naprej, pred nama kolona.
»Kaj pa zdaj«, vprašam.
»Zdaj bova pa čakali«, odvrne. »Na trajekt« doda, ko vidi moj začuden obraz.
»Aja. Nisem se še peljala s trajektom«, sem odvrnila.
»Boš videla, všeč ti bo. Kot ti bi všeč cel dopust«, je rekla Nina in stopila po klancu k hišici, kjer je kupila karte za trajekt.

Uro kasneje sva se izkrcali v Porozini in naredili potezo dneva – počakali sva, da so vsi avtomobili odšli. Nina ne mara voziti, če je preveč prometa. Pravi, da se težko zbere, ker ljudje niso previdni vozniki, zato mora biti ona toliko bolj previdna. In če je previdna, ne uživa. In res je kasneje vožnja potekala povsem sproščeno in všeč nama je bilo, da skoraj ni bilo avtomobila na cesti. Pot se je najprej vzpenjala, nato pa sva prišli na krasno razgledno točko. Morala sem slikati, prav res. Neverjetno lepo. Medtem se je Nina naslonila na sprednji del avtomobila, eno nogo naslonila na odbijač in nekaj je spustilo čuden zvok. Pogledala sem proti njej in opazila modrikast dim. Nina si je prižgala cigaret. Najbrž.

»Ti kadiš?«, sem vprašala negotovo. »Nikoli te še nisem videla…«
»Samo na dopustu«, je odvrnila in puhnila dim.
»Pa to imaš neke čudne…«.
»Ne skrbi, sama si jih zvijem. Samo tobak je. Si mislila, da je špinel? Verjemi, tistega se pa ne bi dotaknila«. Upam da res ne. Še to ti škodi.
»Upam da ne. Še to ti škodi«.
»Vem. Saj zato pa samo na dopustu«.

Po nekaj narejenih fotografijah tega prekrasnega razgleda in nekaj skupnih selfijih, sva se odpravili naprej.

»Kmalu bova«, je rekla Nina. »Boš videla, še kakšno urico vožnje in bova v kampu. Prekrasen kamp, nudističen, toplo morje, bar na plaži, pa ljudi ne bo dosti«.
»Čakaj, čakaj, kaj!? Nudističen kamp? Ne ne ne, to ne bo šlo«. Zdaj mi je jasno. Zdaj mi je pa prav vse jasno. Ko sem ji prvič obiskala, mi je odprla zavita samo v kopalni plašč. Kasneje se je pred spanjem kar tako slekla pred mano. Zdaj me je pripeljala v nudističen kamp, kjer se bo naga sprehajala in isto pričakuje še od mene, ne, to nikakor ne bo šlo. In jasno mi je, zakaj nima skoraj nič s sabo. Gotovo je kdo od njenih domačih ali sorodnikov v kampu, kjer imajo prikolico in se tam okoli nagi sprehajajo, cunj pa itak ne rabi, če je to nudističen kamp, ne, ne, konec je. Nina je očitno ekshibicionistka. To ji moram povedat.
»Veš, Nina, ne vem če. Že ko si se prvič slekla, mi je bilo nerodno. Saj nisem nič kaj takega videla, le čudno mi je bilo. In potem sem morala veliko preštudirati, da sem prišla do tega, da bom naslednjič tudi jaz zmogla toliko poguma, da se bom kar tako slekla. Mi bo sicer nerodno, ampak si bom upala. Nikakor pa ne bom gola ležala na plaži, med vsemi moškimi, ki so tam samo zato, da gledajo gole ženske in da se razkazujejo. Sploh pa ne bom gola hodila po kampu, ne, ne in ne«.

Nina je naredila čuden izraz na obrazu in hitro zapeljala na nekakšno priročno parkirišče ob cesti ter sunkovito zavrla. Zazrla se mi je globoko v oči. Kar čutila sem, kako bo konec. Obrnili bova in šli nazaj domov. Odnos se bo skrhal, srečevali se bova v službi kot da se ni nič zgodilo, a tudi to bo postalo mučno, zato bom dala odpoved in se preselila nekam daleč stran, da se ne bova srečali nikoli več v življenju. Ali pa bo rekla, da naj izstopim, da bo nadaljevala sama. Kako naj se vrnem domov? Na tistem sopotnikovem sedežu temno zelene Fieste sem bila videti kot razočaran delfin v risanki. Ninin ostri pogled se ni odmaknil.

Potem so se ji ustnice spremenile v nasmešek, ki se je stopnjeval do razprtih ustnic, da so se kazali snežno beli zobje. No, ne ravno snežno beli, ampak bolj v barvi rahlo porumenelega porcelana, ki je bil nekoč bel.
»Trapa, jaz se hecam. Mar mi nisi verjela? No, se mi zdi, da si mi, glede na vse, kar si rekla«, se ni prenehala smejati.
»Fakju, fakju, fakju«, sem se zdrla nanjo. Nina se je še vedno smejala. Jaz sem bolj kot ne z zaigrano žalostjo gledala skozi okno. Kakšno minuto. Dokler nisem razčistila sama s sabo, da je bilo vse skupaj le nedolžna šala. Obrnila sem glavo proti Nini, ki naju je vozila h koncu in se nasmehnila. »Fakju«, sem ji rekla še enkrat. Videla je moj nasmešek. »Fakmi«, mi je vrnila. To so te najine fore.

»Ampak, veš«, je rekla, ko je zapeljala pred recepcijo kampa. »Če pa najdem kakšno divjo plažo, kjer ni nikogar, potem sem pa rada brez kopalk. Itak me nihče ne vidi«. To ima prav.

Vstopili sva v recepcijo in izrazili željo po parceli z možnostjo elektrike.

18.6.2018

Dragi.

Danes mi ni preostalo drugega, kot da grem do dedija. V roku enega tedna me je klical kar trikrat in vedno spraševal, če bi vzela njegov avto. Sumim na rahlo dementnost. Kasneje se je izkazalo, da je to le pretkana igra. Igra mu je šla namreč vedno od rok. Ne, ni bil igralec, niti v vaški dramski skupini, le znal je narediti tako, da je prepričal ljudi. Kako mu je to uspevalo, sicer ne vem, vem pa, da je imel vedno mir tudi pred nadležnimi zavarovalnimi agenti in tudi drugi akviziterji so pri njemu vedno obupali.

Z obiskom sem razkrila njegovo igro. Naj ti jo razložim: ko sem naredila izpit, mi je obljubil njegov avto. Potem ga je ati prehitel in mi kupil avto. Dedi o vsemu ni vedel nič in ko sem mu povedala, da imam avto, je zopet nekaj igral, da on je pa že novega naročil. Če se vrnem v sedanjost, njegov novi avto je prišel in ne ve, kaj bi s starim. Hotel mi ga je podtakniti. Ne bom lagala, njegov polo je odlično ohranjen in za enajst let star avto (menda jih ima toliko) ima zelo malo kilometrov. Saj bi ga vzela, ampak moj avto je bil darilo, daril pa se menda ne prodaja.

No, dedi je hotel, da vzamem avto in da ga prodam. On se ne spozna na tehnologijo, na daljincu zna premakniti program, to je pa tudi vse. In da se ne bi on sedaj učil uporabljati internet. Razložila sem mu, da naj ga pelje v avtohišo, kjer je vzel novi avto, pa o tem noče slišati.

»Dedi, pa saj pelješ avto tja, kamor si novega kupil, pa ti tega vzamejo«.
»Kako vzamejo, zastonj? Ne dam jim ga zastonj, poglej ga, kako je lep in ohranjen«.
»Pa ne, no, plačajo ti ga«, sem mu zatrjevala.
»Kako le. Jaz bom njim plačal za nov avto, oni pa meni starega, nehaj z neumnostmi«, je trdil svoje v nedogled.
»Daj, malo lepše se obleči, grem s tabo tja, se bomo vse zmenili«, sem na koncu predlagala, ker staremu človeku je res najboljše, da razložijo profesionalci. Mi, mladi, nam nihče ne verjame.

Pol ure kasneje sva se že peljala in po kratkem pogovoru v avtohiši, je kar verjel mojim besedam. Mi, mladi, nam nihče nič ne verjame. Pa sem mu povedala isto, kot mu je kasneje povedal prodajalec. Ampak on je profesionalec, njemu je za verjeti, jaz sem pa laik in ni treba, da mi kdorkoli karkoli verjame. Saj pravzaprav bi sama ravnala enako v kakšni podobni situaciji. Če bi recimo imela boleče grlo in bi mi nekdo rekel, da imam angino, halo, kdo si ti, kaj si zdravnik, da vse veš? Se imaš za pametnega, kaj si študiral medicino? Če bi mi rekla zdravnica, da imam angino, bi ji verjela. Ona že ve, saj ima verjetno vsak dan kakega pacienta z angino.

No, doma dedi še kar ni dal miru. Da zakaj nisva kar takoj pustila starega avta tam in prišla z novim domov, če je tako.
»Saj sem ga videl tam, samo še papirje je treba uredit«.
»Ja, točno zato, dedi. Za to pripravit rabijo kakšen dan«, sem mu rekla.
»To bi lahko imeli že vse pripravljeno«, ni odnehal. »Saj vem, kako to gre, imam izkušnje«.
Oh, ti stari ljudje, oni imajo iz vsega izkušnje. Nikoli ni prodajal avtomobilov, ampak točno ve, kako to gre, koliko časa vzame in vse ostalo. Povej mi, dragi, kdaj je tista starostna meja, ko začnejo ljudje mešati teorijo in prakso? Obstaja določena starost, ko ljudje rečejo aha, zdaj sem pa toliko in toliko star in lahko začnem učiti (po njihovem učiti, v resnici pa soliti pamet) mlajše generacije, ker jaz vse vem? Ker sem starejši in sem imel več časa za učenje, sem pametnejši od vseh vas, mladih. Če ti povem po pravici, meni se ne da o tem niti razmišljati.

Veš kaj? Še malo in grem na morje. Menda ne rabim nič vzeti s seboj, kar je dobro, ker nič nimam. Sem si pa že kupila še ene kopalke, japonke in ene malo lepše sandale, pa v Kiku sem dobila nekaj preprostih in poceni hlač. In če sem prav poštena, se zelo veselim.

13.6.2018

Dragi.

Poletje je že skoraj tukaj, jaz pa ne vem, kako bom preživela dopust. Lani sem ga z mami, malo po hribih, malo v turističnih biserih širom Slovenije. Predlani z atijem v termah, od koder sva se vozila s kolesom vsak dan nekam. Saj meni se ne gre toliko, da ne vem kaj vidim, če pa sem že v nepoznanem kraju, si pa rada kaj ogledam. Za razliko od velike večine, ne maram morja. Ne me razumet narobe, ne prenašam prevelikega števila ljudi. Rada grem na morje, ampak nekam, kjer niso vsi. Da bi jaz ležala na plaži, okrog mene pa otročad, pa njihove mamice, daj to, pazi ono, pojej to, boš to, obriši se, ogrni se, preobleči kopalke, pusti meduzo, pazi ježke, medtem pa njihovi očetje mirno pijejo nikšičko in brskajo po telefonu, hvala lepa, grem drugam prvi dan. Saj ne da sem to že doživela, ampak menda se dogaja, kolikor sem prebrala na internetu. Čeprav, moje mišljenje, vsak ki kaj takega napiše, še malo doda in v resnici verjetno sploh ni tako zelo hudo.

Malo sem upala, da se bo na vseh možnih spletnih portalih za iskanje ljubezni, našel nekdo, ki bi rabil družbo na morju. Ne boš verjel, našli so se. Na žalost sami takšni, ki so trideset ali štirideset plus. Ne morem z dvajset let starejšim na morje. Če bi našla mlajšega, potem so spet problemi. Spati v isti postelji z njim, verjetno bi tudi kaj pričakoval, poleg tega bi se morala zmeniti o vsemu, kakšen apartma rezervirat, pa kje, pa koliko oddaljen od morja, pa ali je to turistično mesto in konec koncev, koliko bi me to finančno oželo. In tako sem misel na morje počasi opustila.

Dokler mi ni danes Nina v službi rekla, če bi šla z njo na morje. Na Cres. V življenju še nisem bila izven Slovenije. Če sem že šla na morje, je bil to Ankaran in enkrat za en dan Simonov zaliv. Ideja se mi je zdela zanimiva. Zakaj pa ne? Misliš, da bi lahko bilo kaj narobe? Ne vem, Nino sem počasi sprejela, zdi se mi super oseba, dobro se razumeva in je skoraj edina v službi, s katero lahko normalno govorim. Vse ostale so sodelavke so nekoliko zategnjene. No, ne ravno vse, Urška na sadju in zelenjavi je pridna in vestna, ne najdeš napake pri njenem delu, ampak preveč rada govori. Če rabiš kakršnokoli informacijo o katerikoli sodelavki ali kateremkoli sodelavcu, potem se obrneš nanjo. In to mi gre na živce, ker mene ne zanima, kaj v prostem času počne Andreja iz oddelka pijač ali kje je doma viličarist Stane.

Da se vrnem k vabilu. Mirno sem zlagala novo pošiljko durum moke na polico, ko se ob njej pojavi Nina.

»Serbus«. Tako se menda pozdravljajo Štajerci.
»Ojla«, sem odvrnila in ji namenila bežen pogled.
»Nekaj sem razmišljala«, je rekla.
»Kar povej«.
»Ti nimaš nikogar, jaz tudi ne, dopusti se bližajo… Kaj ko bi šle medve skupaj?«.
Ostala sem presenečena nad vabilom in zato nisem vedela, kako bi reagirala. Kaj naj rečem? In sem izustila nekaj vmes.
»Ja, ne vem, mogoče…«.
Nina je ostala pri ideji.
»Poznam mali in prisrčen kamp na Cresu. Že dve leti nisem bila tam, bi pa šla, če bi imela družbo. Pa sem pomislila nate«.
»Ja, slišati ni slabo, samo dopuste…«. Nisem prišla do konca.
»Brez skrbi, to bom jaz prilagodila. Vso opremo imam, nič ne rabiš. Imam šotor, kuhalnik, blazine, stole, mizo, le cunje vzemi«.

In kar tako, vidiš, dragi, sva bili dogovorjeni. Brez prevelikega razmišljanja sem imela planiran dopust, na katerega nikoli ne bi šla, če se ne bi spoprijateljila z Nino.

»Kamp ti bo zagotovo všeč, konec meseca greve, takrat še ni veliko ljudi, super bo, se že zdaj veselim«, je rekla, na rahlo in z razprtimi prsti zaploskala, nasmešek pa razvila do te mere, da ni bilo videti le zob, temveč še obe dlesni. Potem je šla opravljat svoje delo, jaz pa nazaj k durum moki.

Doma sem seveda obvestila mami, da grem na morje z Nino, ravno nekih pretiranih odzivov ni bilo, kot jih ni nikoli. Potem sem poklicala še atija, bil je vesel, da imam družbo in omenil, da mu bom Nino morala nekoč predstavit. Ti povem, dragi, tako sem navdušena, da sem danes že poiskala kopalke, japonke in tiste copate za v vodo, ki te varujejo pred ježki.

Zvečer me je klical dedi in povprašal, če bi vzela njegov avto.

4.6.2018

Dragi.

Po tistem zadnjem sporu z Vido, je šla na bolniško. Marjan mi je rekel, da naj bi imela težave z živci, kar se ne čudim. Da živiš v svetu, kjer imaš samo ti vse prav, kjer nihče ne dela tako, kot si ti želiš in kot se tebi zdi pravilno in obenem ne sprejemaš drugače mislečih, to mora biti res izčrpavajoče. In posledično mora udariti nekje ven. Pri Vidi je to udarilo na živcih. Lahko bi kje drugje, recimo lahko ji bi ekstremno hitro rastli nohti, lahko bi svoje težave zdravila z nezdravo hrano in bi postala debela kot sod, ampak je boljše, da je tako, kot je. Je vsaj ni. Je vsaj mir. In tako, dragi, sem postala vodja oddelka z moko.

Sama to vidim kot napredovanje. Kdo bi si mislil, šele tri mesece sem tu. Po mojem mišljenju, do sedaj nihče v Šparu ni napredoval tako hitro, ampak to je samo moje mišljenje, nisem šla preverjat. Dodatnih ugodnosti nimam – še vedno imam pogodbo za določen čas, še vedno delam šest dni na teden in še vedno sem sama za vse. Naučila sem se, da ne grem več pomagat drugim, ker tudi drugi ne pridejo meni. In… Nič, moje življenje teče dalje.

V osnovni šoli so mi rekli, da bom karieristka. Takrat nisem vedela, kaj to pomeni, potem pa sem prebrala nekaj knjig in nekaj spleta, da sem ugotovila, da jaz to ne bom nikoli. Dragi, si ti sploh vedel, da obstajajo ženske, ki delajo na svoji karieri tudi na takšne načine, da nimajo nič od življenja? Da ne hodijo ven, ne zvečer v družbo, niti čez dan v naravo, ampak samo delajo na tem, da bodo nekoč imele kariero in potem, ko do te kariere pride, potem ne vem naprej. So potem srečne? Si rečejo, ¨kako sem jaz vesela, ker imam kariero¨? Da ne omenjam tega, da so takrat v večini stare že štirideset ali več in niso ravno za otroke. Potem pa jok po med over netu, joj, kako mene nihče ne mara, nič nimam v življenju, razen kariero pa bla bla bla to, pa bla bla bla drugo. Jaz bi jih kar tepla. Prej je treba mislit.

Zato jaz ne mislim. Mislim, ja, mislim, ampak ne mislim o temu. Da bi jaz sanjala o karieri, lepo te prosim. Meni je važno, da imam službo. Da zaslužim, da si lahko kaj kupim ali pa da varčujem. Da imam delo, ker če ne delam, potem se mi zdi, da gnijem. Da lahko grem zvečer ven ali čez dan kamorkoli, neobremenjena. Da bom, ko bom spoznala fanta, lahko odgovorila pritrdilno, ko me bo vprašal, če se bi poročila. Kaj pa naj bi rekla? ¨Joj, ne, oprosti, najprej kariera¨?

V zadnjih dneh sem precej razmišljala. O vsemu, kar se mi dogaja. Mami, ati, Nina, služba, zmenki. Zakaj ne bi preprosto uživala? Zakaj bi skrbela za deset let naprej, ko me lahko jutri povozi avtobus? Ko se mi lahko v minuti vse podre? Naj načrtujem vse do leta 2030? Bom potem srečna, bom kričala, da sem najsrečnejša oseba na svetu? Naj se vsemu odrečem, da bom nekoč rekla ¨saj nimam nič, ne partnerja in ne otrok, sem pa bila glavna blagajničarka v Šparu?¨.

In skozi ta razmišljanja, dragi, sem prišla do zaključka, da je najboljše živeti iz dneva v dan. Sicer ne finančno, to mora biti poskrbljeno, da je nekaj na strani, za vsak slučaj. Kar se pa samega življenja tiče, zakaj nekaj planirati za eno leto naprej, za en mesec naprej, če je veliko boljše se zjutraj zbuditi in se vprašati, kaj mi bo pa današnji dan prinesel? Mislim da je to bolj pustolovsko, bolj živahno, kot neka monotonost, kaj pa vem, mislim si.

Misli mi begajo. Pravzaprav mi ne, le ne znam napisati tako, da bi nekoč vedela, kaj sem mislila, zato te bom za danes odložila.

27.5.2018   

Dragi.

Veš, čeprav zapisujem vate takšne in drugačne stvari, je moje življenje nekoliko prazno. Sicer bog ne daj, da bi te kdo prebiral. Če bi te, bi se mu mogoče zdelo, da je moje življenje razpeto med zabavo in delom, čeprav je razpeto samo med delom. Ta trgovina je bolj tako, sicer denar je, ampak prenašati Vido in povrh vsega še vse stranke, ki si ne znajo same poiskat artiklov, to me rahlo uničuje.

Ampak ne bom jamrala. Nekaj dni res nisem ničesar napisala, ker se mi ni zgodilo nič zanimivega, včeraj se pa je in to ti moram povedati. Šla sem na prvi randi.

Že pred dnevi mi je na eni od strani za iskanje partnerja, kjer imam profil, pisal en fant. Predstavil se je kot Dejan, star 23 let in iz moje bližnje okolice. Deloval je prijazen, normalen, čeprav, kaj je sploh merilo za normalnost? No, preko klepeta ni izstopal ne v eno in ne v drugo smer in po tem sem sklepala, da spada v čisto normalno povprečje. Veliko sva si dopisovala, bilo je zabavno in ker mi ni deloval vsiljiv ali, če sem bolj groba, ni iskal seksa, kot to običajno iščejo fantje njegove starosti po spletu. Zato nisem kaj dosti razmišljala, ko je predlagal zmenek. Mogoče bi bilo boljše, če bi razmišljala.

Potem je prišel tisti dan, to je včeraj. V zgodnjem popoldnevu sem končala s službo in preostanek popoldneva preživela v pričakovanju. Saj sem videla njegovo sliko, toliko neumna pa tudi nisem, da ne bi preverila celotnega njegovega Facebooka. Večinoma slike športnih avtomobilov, kar mi sicer ni jasno. Nikoli ne bom razumela ljudi, ki na Facebook objavljajo slike nečesa, kar ni njihovo. Recimo, moja soseda vsak dan objavi sliko kakšne sicer simpatične mačke, ampak zakaj? Te bodo imeli za ljubiteljico mačk, pa sploh nisi, ker je nimaš. No, na njegovem profilu je bilo tudi nekaj slik narave, všeč pa mi je bilo, da je imel tudi svoje slike. Simpatični blondinec, na eni sliki celo v oprijeti majčki, da so do izraza prišle njegove trebušne mišice. Če je s tem na koga naredil vtis, prav, name nekako ne. Boljše se mi zdi, da se imam z nekom pogovarjati, kot pa da izgleda kot maneken. Čeprav je možno tudi, da naletiš na človeka, ki ima obe te vrlini. Ampak to je samo moje mnenje.

In potem je prišel večer. Nase sem navlekla kavbojke, preprosto črno majico od Nirvane, obula allstarke in se odpravila na mesto dogovora. Počakala ga bom na glavnem trgu, kjer me bo pobral in skupaj bova šla na pico. Bila sem pet minut prezgodnja. On je prišel minuto pred dogovorjeno uro. Takoj so mi bile jasne tiste slike avtomobilov na njegovem profilu. To so bile njegove želje. Prip alieljal se je namreč v audiju, ki je bil komaj kakšno leto mlajši od moje mame. Izstopil je in brž mi je bilo jasno, da je tudi slikam sebe posvetil precej časa. Ne ravno, da se je igral s fotošopom, ampak da jih je poiskal po internetu. Bil je komaj kak centimeter višji od mene, temnorjavih las in kar je bilo na slikah videti kot trebušne mišice, je v realnosti zgledalo bolj kot aktiviran airbag. Kaj naj storim? Naj brž rečem, da to ni to in ga obtožim laži in zavajanja, ali naj mu nemara dam priložnost? Porajali so se mi mešani občutki, ampak časa za premislek ni bilo, saj je že stal pred menoj in tiščal roko predse.
»Dejan, me veseli«, je izustil.
»Marina, tudi mene«, sem izdavila in mu segla v roko. Ob tem sem se prisrčno nasmehnila, ampak ne vem, če je opazil. V naslednjem trenutku je že odprl vrata in nakazal, naj vstopim. Sedla sem v avto, dišal je po tisti tipični kozmetiki za armaturne plošče.

»Torej, kam greva«, je vprašal, ko je zagnal motor in zasukal volan v desno, da sva prišla na glavno cesto.
»Nekam jest, saj sva tako rekla«, sem odvrnila. Mogoče sem že malo obžalovala.
»Ja, ampak kam? A vzameva kebab in greva nekam na samo?«.
»Ne ne. Nekam, kjer bova sedela«. Možgani so mi začeli delovati. Bilo je slutiti kot da je imel drugačne načrte. Vseeno je čez nekaj minut lahkotnega pogovora ustavil pred picerijo.

Naročila sem kraško pico, on pa morsko. Pol litra radenske zame, on je, kot se mi je zazdelo, hotel pivo. Če bi jo, bi šla peš domov. Ne bom sedla v avto k nekomu, ki je pil pivo. Alkohol in volan ne gresta skupaj. Nato je naročil jabolčnik.

»Si videla moj avto?«, je vprašal medtem, ko sva čakala na hrano. Kakšno butasto vprašanje. Logično da sem ga videla, še peljala sem se v njemu.
»Videla, v redu je«, sem odgovorila.
»Audi 100 dva nula, letnik triindevetdeset. Sto šestnajst konjev, kot sneta sekira gre. Tristo tisoč kilometrov, od novega je pri hiši. Novo sklopko ima, enkrat letno ga spoliram. Škoda ga je dat proč, zanj bi dobil šeststo, mogoče osemsto. Šibedah, klima, ni da ni«. Resno, o avtih se bova pogovarjala?
»Aham«, sem odvrnila.
»Kaj pa ti«, je vprašal.
»Nič kaj posebnega, delam v Šparu, rada gledam filme, berem…«, vsa navdušena, ker sem končno dobila priložnost spregovoriti.
»Mislil sem, kaj voziš«, me nevljudno prekine.
»A. Twingota. Svetlo modrega«.
»Oh, jajca. Oprosti, tisto sploh ni avto. Ena dva motor, šestdeset konjev. Nikamor ne gre, karoserija kot iz plastike, ne si želet zaletet z njim. Avto mora bit nemški, samo nemški avti dosegajo določene standarde. Pa še to ne vsi, novejši sploh ne. Sama elektronika.«. Mirno sem jedla mojo kraško pico.
»In kaj drgač počneš v življenju«, sem hotela speljati temo kam drugam, da bi izvedela še kaj več o njemu.
»Avtomehanik sem. Delam na servisu, popravljam. Potem pa še doma popravim kak avto, tako, na črno. Menjam olje, filtre, jermene, pa take stvari. Ta teden sem imel enega Volvota. Zajebano za popravljati, ti povem, ampak poezija za vožnjo. Ne tako kot Audi, ampak za Šveda kar dobro«.
»Kaj pa punce, hodiš dosti na zmenke«, sem kar vskočila z vprašanjem.
»Niti ne, vsake toliko grem na kakšen zmenek, kot recimo danes s tabo. Nimam sreče, z veliko večino se nimam kaj pogovarjati«.
»Ali pa one s tabo ne«, sem rekla rahlo namuznjeno. Krožnik je bil prazen.
»Kako misliš? A misliš da preveč govorim o avtih?«.
Kaj naj odgovorim? Naj rečem, da ne pretirava s tem, ali naj bom kruto realna in povem naravnost?
»V bistvu ja. Do sedaj si govoril samo o avtih«.
»Ja, saj se lahko pogovarjava kaj drugega, oprosti«, je skoraj skesano rekel.
»Si v zadnjem času prebral kakšno knjigo ali pogledal zanimiv film«, sem vprašala.
»Knjige ne, sem pa gledal filme, ja. Ponovno sem pogledal vse filme hitrih in drznih. Poznaš? Neverjetno. Prvi in drugi del sta dobra, potem tretji je bolj tako, ampak ko prideš do šestega, tam je pa miselni preobrat…«. Še kar nekaj nadaljuje v tej smeri, ampak ga ne poslušam preveč pozorno. On in njegov miselni preobrat, ja. Zdolgočaseno povlečem telefon iz torbice in, samo zato, da ga prekinem, ob pogledu na ekran naredim zaskrbljeno presenečen izraz na obrazu.
»Si videl koliko je že ura?«, mu rečem in nemudoma pomaham natakarju. Na mizo dam petnajst evrov, več ne bi smelo biti, kar sem pojedla in popila.
»A je že treba it«, je vprašal Dejan.

Natakar je prinesel račun, Dejan je dodal ostalo, nato pa sem hitro odbrzela ven. On za menoj.
»Kam greva zdaj«, je vprašal, kot da mu ni še jasno.
»Jaz imam opravke«, sem si na hitro izmislila.
»Ja, okej, te zapeljem«, odvrne, rahlo nejevoljen. »Mislil sem, da se ti ne bo mudilo. Lahko bi se zapeljala kam na samo«.
»Ja, ne, oprosti«, sem nalašč delovala nekoliko zmedeno. »Prijateljica me pobere, v tem trenutku me bolj rabi, kot ti«, sem rahlo sarkazemična.
»Se bova še kaj videla?«.
»Ne vem, bova na vezi. Mudi se mi«, odvrnem in zakorakam proti domu. Hitro hojo sem ubrala, samo da pobegnem čimprej.

Videla sem ga, ko se je odpeljal. Jaz pa peš, pet kilometrov do doma. Lahko bi koga poklicala, da me pride iskat. Pa nisem. Sem raje temeljito razmislila.

Povej mi, dragi, resnično obstajajo ljudje, ki jim gre le eno po glavi? Kaj je mislil Dejan s tem, ko je rekel, da je mislil, da bi lahko šla kam na samo? Bi želel kaj več, ali bi mi le razlagal o avtomobilih? Ker ni znal povedati nič drugega, sem prepričana, da tudi na samem ne bi začel kakšne druge debate.

Doma sem še malo predelala minuli večer in res, dragi, razočarana sem. Vem da je bil to moj prvi zmenek, ampak predstavljala sem si ga drugače. Vseeno ne bom žalostna zaradi tega. Prepričana sem, da bo v prihodnosti boljše.

4.5.2018

Dragi.

Končno sem si vzela čas, da sem prečistila misli in razmislila vse o praznikih, ki sem jih preživela z Nino. Ti bom povedala kar od tam naprej, kjer sem predvčerajšnjim končala.

Mami sem torej napisala sporočilo in sedla za mizo.
»Kaj boš pila?«, je vprašala Nina in nič čakala na odgovor, temveč kar začela z naštevanjem. »Imam rdeče vino, teran, belo vino, radler, pivo, nekaj žganja in gintonik«.
»Amm, hmm, belo vino bom«, sem rekla.
»Odlična izbira, jaz tudi. Potem bova pa preskočili na gin, kaj praviš?«.
»Ja, lahko, mislim, super, ja«, sem odvrnila bolj mlahavo, saj alkohola nisem ravno vajena. Ne rečem, spijem kakšno pivo, ker za ženske se najbolj spodobi, da pijejo pivo. Sploh ženske mojega ranga. Tiste bolj fine se preseravajo z nekimi koktejli, le da jih poimenujejo koktejlček. Meni se to zdi skrajno bedno in si sama sebe ne predstavljam, da bi prišla v bar in rekla ¨en koktejlček bom¨.

Tako sva z Nino sedeli za mizo, zabadali vsaka svoj zobotrebec v hrano, ki nama je v tistem trenutku najbolj zadišala in nosili v usta. Ne vem, ali je vse sama zrihtala, ali je nekje naročila, ampak ne samo da je narezek perfektno izgledal, temveč je bil tudi okusen. Mogoče je to njen skriti talent. Ne vem še katero, to da dekorira narezke, ali pač da zna le izbrati dobre stvari in ostalo prepusti drugim.

»Čakaj, nekaj sem pozabila«, reče in urno vstane s stola. Dva obrata po kuhinji in v rokah se ji bohoti hleb kruha. »Zjutraj sem ga spekla«, reče in odreže dva velika kosa. Neverjetno, tudi kruh peče. Malo je deklet pri njenih letih, ki bi pekle kruh. Saj ne vem, kaj počnejo dekleta pri petindvajsetih. Se mečejo za fanti, obiskujejo bare, nekatere se ukvarjajo s športom, kaj pa vem. Nina očitno pospravlja to Ikeino stanovanje in piše bloge. In peče kruh.

Tako sva se ne ravno basali s hrano, ampak normalno jedli, pili vino in klepetali. Dragi, ne boš verjel, imava isti okus za glasbo, za filme in celo za knjige. Obdelali sva vse trače o filmskih igralcih in celo o Kardashiankah, poskušali ugotoviti, zakaj so ljudje dejansko neumni, ker pač so in izbirali predlog, kakšen film bi kasneje gledali na kavču. Sama sem sicer navijala za kakšno resnejšo dramo, Nina za noro komedijo, ker menda nama bo to najbolj sedlo po vsem vinu in na koncu sva obe pristali pri komični drami, žanru, ki po mojem razmišljanju ne bi smel obstajati. In po njenem tudi ne. Komična drama je isto kot dramatična komedija, pa ji nihče tako ne reče. Ali kot polbel kruh. Nihče mu ne reče polčrn. Nina je hitro poiskala Grand Budapest Hotel na Partisu in čez uro in še nekaj sva se prestavili na kavč, vsaka s svojim gin tonikom v roki.

Film je hitro minil in Nina je prišla na noro idejo.
»A bi malo trave? Mislim, saj ne vem, če kadiš«.
»Ne, ne kadim. Ne trave, ne cigaret«, sem odvrnila. Misel na to mi je bila odvratna. Poskusila nikoli nisem, mi pa že sam vonj ni všeč. Vem, ker mama kadi. No ja, trave sicer ne.
»Saj jaz tudi ne kadim, občasno mi pa kaki jointek sede«, je rekla. »Ampak zdaj itak nimam. Lahko pa koga pokličem, da mi prinese«, je nadaljevala. Prepričala sem jo, da to ni dobra ideja. Koga bo sedaj budila ob enih zjutraj, da naj ji prinese travo. Namesto tega sem predlagala še en gin tonik.

»Veš kaj«, je rekla medtem, ko je šla v kuhinjo po gin, »še tega, potem bo pa za spat. Ampak pred spanjem je treba še nekaj pojest. Človek ne more lačen spat«. Ob tem se je prav prisrčno nasmehnila. Dobila sem občutek, da ji je vseeno za cel svet, tako kot meni. Nič se ne ozira na to, kaj bodo pa drugi rekli. Njej se zlušta jesti ob enih zjutraj in takrat bo, preden bo šla spat, še nekaj pojedla.
»Joj, ne, Nina, že prej sem se najedla tistega narezka, nič več ne morem spraviti vase«, sem zajamrala.
»A daj no, nea seri, za sladico je zmer prostor«, je zavila čisto po njeno. Iz hladilnika je povlekla dva velika krožnika in na vsakem je počival ogromen kos tiramisuja. Postavila ju je na mizico v dnevni sobi. »Še to, potem pa greva«, je rekla in zapičila desertne vilice kak centimeter od roba in si ponesla velik kos v usta. Če bi prej vedela, da me še to čaka, ne bi pojedla toliko narezka. In kar se sladice tiče, je zadela v nulo. Tiramisu je moja najljubša sladica in sama vedno pravim, še tako slab tiramisu, je dober tiramisu.

Nato je bil čas za spanje. Mislila sem, da bom spala na kavču, pa je Nina kar rekla, naj spim pri njej v postelji. Bilo mi je rahlo nelagodno, ampak saj postelja je velika in lahko sem bolj pri robu. Glede na to, da nisem vedela, da bom prespala, tudi pižame nimam s seboj, stuširala sem se pa doma in se mi sedaj ni treba, tako da bom lahko v istih spodnjicah in nogavicah še jutri. Ni ravno najbolj perfektno, ampak bom preživela.
»Veš, glede na to, da si me prepričala, da prespim, nimam pižame s seboj«, sem rekla.
»Če jo rabiš, ti jo lahko posodim«, je odvrnila. »Jaz itak spim brez«. Še to. Dragi, povej mi, kaj to pomeni, da spi brez pižame? Mislim, saj je bila cel večer v pižami, a jo bo zdaj slekla? Koliko jo bo slekla, oziroma, koliko gola bo? Ima pod pižamo vsaj spodnjice? Jaz pižame ne rabim, lahko spim v spodnjem perilu, saj to itak tudi doma počnem. Ampak, priznam, izredno nerodno mi bo, če sleče pižamo in ne bo imela nič spodaj.
»Ma ne, saj jaz spim v spodnjicah, ne rabim«, sem odvrnila. Slekla sem hlače in majico ter smuknila pod odejo. Udobno je. Nina se je obrnila in slekla zgornji del pižame. Priznam, na skrivaj sem pogledovala v njeni smeri. Popolnoma gol hrbet. Postalo mi je nerodno. Kar čutila sem, kako mi rdečijo lica. Nato je slekla še hlače in zagledala sem njeno – oh ne, dragi, saj nočeš vsega vedeti. Kako je lahko tako sproščena, cela se je slekla pred menoj in sedaj bom spala ob popolnoma goli punci, ki jo povrh vsega niti ne poznam dobro.

Po zajtrku sem šla domov.

In kot sem že omenila, sem o vsem temeljito razmislila in prišla do spoznanja, da to ni nič takega. Menda se vsi rodimo goli in nas potem cerkev prisili v to, da se sramujemo golote in se zato oblačimo. Tako sem prebrala, ne vem pa, koliko je res. Bom pa naslednjič poskusila tudi jaz biti tako samozavestna oziroma karkoli že. Če si bom upala.

Dragi, zdaj veš, zakaj sem oklevala s pisanjem. Res sem imela veliko za razčistiti pri sami sebi.