IN POTEM DOLGO NIČ…

Naslednjega dne mi je rahlo zavrelo. Ker sem dan prej snel prednje kolo za potrebe prevoza v prtljažniku, mi nekako ni uspelo prav nastaviti. Zavorne ploščice so drsele po disku in kljub nešteto poskusom, ki jih izvede amater, nikakor ni uspelo nastaviti tako, da bi normalno teklo.

Bil je čas sprememb. Zgolj naključje je, da mi je ob istem času nagajal tudi avto, a za to sem že vedel, da bom menjal mehanika. Kakorkoli, tistega dne sem imel opravke. Da bo bolj zanimivo, opravke v dveh različnih mestih, ki ju povezuje Keltika. Ihtav, kot znam biti, sploh če se mi mudi, sem naložil Škota na prtljažnik in se zapeljal direkt k serviserju. Bil je dober serviser, če si mu pripeljal kolo v zimskem času. Ko je imel gužvo, je naredil bolj na hitro, pač. In ko sem mu nazadnje plačal sicer borno ceno, je bilo po prvi vožnji ugotovljeno, zakaj. Razen da je malo z orodjem krilil okrog kolesa, ni bilo niti najmanj profesionalno narejeno.

Pa sploh ni važno. Tistega dne sem ga hotel presenetiti, kar mi ni uspelo, saj je bila delavnica zaprta zaradi dopusta. Ni kaj, rabim novega serviserja. Hitro pokličem soseda, mi da številko enega bolj resnih tipov, ki popravljajo kolesa, ga pokličem, upajoč da lahko še isti dan oddam kolo – tip je v popoldanski izmeni. Ni panike, zmeniva se za drugi dan.

Tri spremembe v tako kratkem času – zamenjal mehanika za avto, zamenjal serviserja za kolo in … sprejel odločitev, da o tretji ne bom pisal v blogu.

Tako sem tistega popoldneva dirjal še na drugi konec Keltike s kolesom na prtljažniku. Naslednji dan sem ga sicer oddal, seznanjen z dejstvom, da bo popravilo trajalo kak teden in pol. Kar se je na koncu razvleklo na skoraj tri.

Da mi bo brez kolesa skrajno dolgčas, sem bil prepričan. Seveda sem se motil. Dogajalo se mi je toliko stvari, da vse ne bo šlo v en zapis. Roko na srce, večinoma sem počival, se predajal branju, se družil z ljudmi in živalmi, kondicijo pa ohranjal s hojo po hribih. Tako sem recimo, kot vsako leto nekajkrat, šel na Blegoš, na Porezen, povrh vsega pa končno obiskal tudi slap Beri. Užival sem v kulinariki in s piva presedlal na vino.

Pogled na Porezen.
Sklepanje prijateljstev z biki…
… in s psi.

Imel sem tudi dovolj časa, da sem razmislil o stvareh, ki bi me morale izpolnjevati, pa me ne in sem na tem področju naredil majhno čistko. Ne bom na dolgo in široko o tem, le to, da kolesarski izleti ne bodo več označeni z dnevom in da se bo na blog sčasoma uvrstilo tudi kaj drugega, ne le kolo.

Ker si pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj pomenijo.

Eden odgovor na “IN POTEM DOLGO NIČ…”

  1. Vse te hipne spremembe… včasih postanejo prav odlična poživitev.
    En lep september želim.
    ‘ ker si pač moraš v življenju vzeti čas za vse, kar te veseli in za tiste, ki ti nekaj pomenijo.’
    Uživaj

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.