DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.

Jutro je bilo naporno. Iz neznanega vzroka sem se zbudil že ob šestih, kar ni redna praksa za dan nedelje. Potem sem se prekladal po stanovanju in se psihično pripravljal na kolesarjenje. Na eni strani je bila želja, da grem nekam, kjer sem že bil, da pa vseeno prekolesarim del poti, ki je še nisem. Na drugi strani so bile utrujene noge še od včerajšnjega vzpona. In če bi bil zunaj grd in deževen dan, bi ga zagotovo izkoristil za relaksacijo, kar mi ne bi škodilo. A sonce me je vleklo ven, nekam v tišino, katero sem presneto potreboval in v kateri se najraje zadržujem. Biti sam na makadamski cesti, daleč od prometa in s svojimi mislimi je pač neprecenljivo. Cilj je zaznan.

Tokrat sem zavil levo proti Idriji in Keltika se mi je vlekla, kot že dolgo ne. Samo čakal sem tisti odcep pri Podroteji, da sem se umaknil na manj obljudeno cesto. Objel me je prijeten hlad, ko sem švignil mimo Divjega jezera in objemal me je še vse tja do Idrijske Bele. Priljubljeno kopališče je bilo še zaspano, le pogumen parček se je sončil pred avtodomom in nekaj otročadi se je dričalo po toboganu, medtem ko so njih starši posedali na bližnjih klopcah. Za minuto ali dve sem se ustavil tudi sam, potem pa zagledal zgledno kolesarsko ugvantan par, ki se je podal prav tja, kamor sem se namenil. Kmalu jima je sledila skupina treh ali štirih pravih gorskih kolesarjev. Potem sem zavrtel še sam.

Prvi kilometri makadama.

Srce je rahlo zaigralo, ko se je začel makadam in ko je bilo slišati samo šumenje Belce. Nekako tako si predstavljam moje dneve kot upokojenec – skromna hišica nekje na robu vasi in žvrgolenje ptic. No, do takrat je seveda še daleč in bolje je, če se posvetim življenju tukaj in zdaj. Čeprav sem to pot že nekajkrat prekolesaril, sem vedno očaran nad lepoto narave. Tako je mirno in tako lepo in na žalost tako malo cenjeno.

Oh, te lepote neokrnjene narave…

Kmalu dohitim lepo ugvantan par. Ženi je še kar šlo, mož je pa bolj kot ne sopihal. Prehitim, vržemo si pozdrav in že se na levi pojavijo prve klavže. Ah ne, ne bom se ustavljal, si rečem in mirno nadaljujem. Pri drugih, Putrihovih klavžah za nekaj trenutkov postojim v senci in v mislih obdelam klanec, ki me čaka. Uspešno opravljeno. Na Krekovšah se še malo poigram z mislijo, da bi se spustil proti Idrijski Beli in s tem zaključil en tak lep makadamski krog, a sem v vsemu temu videl problem. Na moje veselje, edini problem današnjega dne. To pot sem namreč že prevozil in bi raje nekaj novega. Problem, je kdo rekel problem? Poglej, vzpenjajoča se makadamska pot vodi naprej.

Naj bo malo off topic – pot, po kateri sem se pognal, bi lahko poznal, saj sem jo nekoč že prevozil. Sicer v obratni smeri. Z avtom. In z ne ravno nula nula v krvi. In kot se bo izkazalo kasneje…

Pripravljen zagristi v klanec, sem bil kar prijetno presenečen, saj me je brž pričakala čisto rahlo vzpenjajoča se ravnina. Super. A veselje ne bo trajalo dolgo, v to sem prepričan. In res, kmalu se začne vzpon. Klanec, ki ga ne poznam. Soočiti se moram s svojim sovražnikom. Vztrajno vrtim in ne popuščam, dokler ne pridem spet do ravnine. Čudno se mi zdi, ker kolikor imam v spominu, bi moralo biti čisto drugače. Seveda, nisem še na vrhu, temveč šele v Bedrovi grapi. In potem se začne zopet vzpenjati.

Nisem bil več tako zelo prepričan, da si želim priti na vrh. Utrujalo me je, začel sem se pogosteje ustavljati. Če me ne bi gnala horoskopska trma, bi že obrnil. Nato mi naproti pripelje starejši gospod na električnem kolesu, vpraša, če je naporno, povem da je in budalo jaz, ne povprašam, koliko je še do vrha. Bravo, edina možnost komunikacije s človeškim bitjem tu nekje bogu za hrbtom in jaz odgovarjam na retorična vprašanja. Najraje bi si zaploskal, res. Nejevoljno nadaljujem, preklinjam svetnike in kar naenkrat ravnina. Ne me zezat, vrh.

Dejstvo: prišel sem ven nekje povsem drugje, kot sem pričakoval. Toliko o tem, kako sem to pot že prevozil – šele kasneje, ko sem za potrebe tega zapisa pregledoval zemljevid, sem ugotovil, da gre tista pot kak kilometer bolj severno. Ampak, menda se celo življenje učimo. Pristal sem v Mrzli Rupi, kjer mi je celo uspelo posneti eno sliko.

Vroč dan v Mrzli Rupi.

Popotnik skozi čas, beseda je tvoja. Pozdravljeni, bralci. Na dan, ko je avtor preostalega zapisa kolesaril po omenjeni trasi, je minilo petindvajset let, odkar je znameniti Giro d’Italia prvič pripeljal tudi v Slovenijo. Cilj dvanajste etape je bil v Kranju, zmagal pa je Italijan Andrea Ferrigato. Tistega dne je na trinajstem mestu pristal Valter Bonča, dve mesti za njim pa Miguel Indurain. Giro je kasneje še nekajkrat prišel v Slovenijo, česar na žalost naši mediji skorajda niso omenjali. Nazaj na ceste.

Sledilo je kakih sto metrov makadamske ravnine, nato pa spust proti Trebuši. Po osemnajstih kilometrih sem bil zopet na asfaltu, občutek dober, cesta hitro prevozna in kaj kmalu sem zopet zavil na Keltiko ter proti domu. Pojavile so se prve dežne kaplje, a nič pretresljivega. Tradicionalno sem se ustavil na pumpi, kjer sem našel še enega somišljenika na cestnem kolesu, veliko bolj utrujenega. Basal se je s čokoladicami in energijskimi pijačami, zaklepetala sva se, čeprav se ne poznava in takrat je nebo izlilo, kar je izliti imelo. Kakih petnajst minut je trajalo. Nato si je cestni kolesar iz kartona naredil improvizirani blatnik in jo mahnil še trideset kilometrov do doma, jaz pa povsem zadovoljen odvrtel še tistih par sto metrov do cilja. In sem potem razmišljal, kako lepo sem se imel…

Eden odgovor na “DAN 49: MRZLA RUPA NA VROČ DAN.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.