DAN 75: TROMEJA.

Prišel je dan, ki se ga nisem najbolj veselil in prav zato sem ga hotel preživeti kolikor se da lepo in dobro. Zadnji dan dopusta, namreč. Ob zajtrku sem razmišljal, česa vse še nisem videl in prišel do zaključka, da bi lahko bil še kak teden v Kranjski Gori in kolesaril po bolj ali manj znanih biserih.

Utrnila se mi je ideja za Tromejo. Na hitro sem prebrskal splet in zaznal, da je izredno priljubljena krožna pot, ki se začne v Ratečah in konča v Podkorenu. Zaznal sem tudi, da večina kolesari v opisanem vrstnem redu. Okej, jaz ne bom.

Tako se vzpnem skozi Podkoren, na da bi prav dobro vedel, kje sploh sem in z nekakšnim občutkom, da sem se izgubil. Ni me sram priznati, utrujen sem že navsezgodaj in klanec me ubija. Če ne bi bil trmast kot oven, bi odnehal, a nekaj me vseeno žene naprej. Sploh, ko zagledam modro tablo, ki kaže smer proti Tromeji. Takrat sem pomirjen. A vseeno nadaljujem proti Korenskemu sedlu, zgolj zato, ker nisem še nikoli bil. Pa čas imam, saj sem na dopustu…

Po dveh letih je Škot zopet blizu Avstrije.
Občasno zmeden, v času nastanka fotografije pa niti malo…

Na kratko, nič zanimivega. Na parkirišču v senci pojem čokoladico, na kateri je pisalo ¨zmeden¨. Prav zato sem jo kupil. Ker obstajajo trenutki, ko ni bolj zmedene osebe od mene. Kdor me pozna osebno, bi to znal potrditi. Kakorkoli, vrnem se do modre table in zavijem ostro desno na makadamsko pot. Po nekaj vrtljajih je okoli mene vse tisto, kar sem rabil – mir in tišina. Idealno za čiščenje možganov, če le ti ne bi bili zaposleni z drugimi stvarmi, natančneje z okolico. Pustimo ob strani dejstvo, da večji del poti poteka skozi gozd in zato ne nudi ravno obilice razgledov, kadar pa se odpre, so oči presenečene. Meni, osebno mnenje, je ta dan več pomenila senca, vsaj dokler nisem prišel do naslednjega križišča in zopet zavil ostro desno v klanec. Potem sem se ukvarjal z drugimi stvarmi.

Če je nekaj, kar me vleče h kolesarjenju, potem so to take poti…
… in taki razgledi.

Seveda ne vem, koliko časa sem porabil do vrha, ampak to ni tako zelo pomembno, ker sem na poti užival. Tako rečem danes. Četudi so bile noge utrujene in sem v kakšen klanec bolj trpel, kot pa užival. Ampak to je prednost, naj bo pot še tako težka in strma, si na vrhu poplačan z lepim razgledom. In to sem tudi bil.

Peč ali Tromeja je 1508 metrov visok vrh, ki se nahaja na tromeji med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. Večje število spominskih obeležij v treh jezikih se nahaja na vrhu, ampak to me ni toliko zanimalo. Ker sem hotel nagrado, hotel sem razglede. In dobil sem jo. Na Ziljsko dolino in na mogočni Dobrač. In na koroška jezera in gozdnat hrbet Karavank.

Mogočni Dobrač.
Pogled na Ziljsko in Zgornjo Dravsko dolino.

Ko se naužijem lepot, se odpravim na počitek h koči. Dreilandereck Hutte se nahaja na avstrijski strani grebena Karavank in kot je v navadi, ko prestopiš mejo, nihče ne sliši slovensko. Najprej naročim kavo z mlekom in brezalkoholno pivo, ko pa me je natakar čudno gledal, sem raje preklopil na angleščino. Toliko lokalpatriota pa je v meni, da najprej poskusim v svojem jeziku. Dasiravno to ni blog, kjer bi izzval kakršnekoli medsosedske spore, ampak pivo je pa tako sedlo, da sem naročil še enega. In cena je bila še vedno nižja, kot v Italiji.

Ker gre za krožno pot, sem za spust ubral smer proti Ratečam. Zdela se mi je dobra poteza, ker je slednja pot bolj strma. Ampak, zakaj bi šlo vse dobro, če se lahko nekaj pokvari. Omenil sem že, da sem tistega dne po spustu z Vršiča peljal zavore na servis. Ploščice so drsele po diskih in kolo se je prav počasi ustavljalo. Da si boste lažje predstavljali, zamislite si, da vam kratko šalo pove Zoran Predin. Ko on začne, jaz pritisnem ročice in ko on konča, se kolo ustavi. Redki so, ki jim zaupam kolo v servis in še največ sem sposoben narediti sam. ustavim, vzamem imbus in z enim vrtljajem približam ploščice diskom. Na obeh kolesih. Zadostovalo je za kakšen kilometer, nato ponovim. Ni problem v tem, da se ne bi ustavilo, ker po ravnini je delovalo povsem zadovoljivo, na spustu se pa res nisem počutil varno.

Čeprav je rahlo pihljalo, vročina ni popuščala. Na pumpi sem spil še enega brezalkoholnega, nato pa se zaradi relativno zgodnje ure odpravil še do Trbiža. Zamikala me je pot proti Avstriji, pa sem šel malo pogledat. Kdor pozna Pontebbano, bo vedel o čem teče beseda. Idilična kolesarska pot, malo gor, malo dol in brž prideš do Kokove, prvega kraja Kanalske doline. Zgolj še nekaj vrtljajev me loči, čeprav jih je nekaj več, pa sem v Avstriji. Pot postane lepša, predvsem pa ravna. Zapeljem se še do Arnoldsteina, po naše Podklošter. In tam sem zopet uzrl Dobrač. Nekaj me je kar vleko naprej in z velikim veseljem bi nadaljeval, ampak čakalo me je približno 23 kilometrov povratka. Poleg tega bi se rad vsaj malo naspal, ker jutri bo naporen dan…

Dobrač še enkrat.

Nadaljevanje preložim za nedoločen čas, napolnim bidone s svežo vodo in obrnem proti Italiji. Vmes še enkrat obrnem na kolesarski poti, da posnamem tole sliko.

V sobo se vrnem pozno zvečer, utrujen in hkrati zadovoljen. Vidim samo še tuš in posteljo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.