PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI.

Bom kar direkten, obisk zadnjega zapisa me je prijetno presenetil. Pravijo, da je treba železo kovati, dokler je vroče, zato tudi tale zapis. Ne, ne želim da ljudje le pridejo na mojo stran, temveč želim objaviti nekaj kvalitetnega, nekaj, kar bo mogoče nekomu prišlo prav in če tudi to ne, da se bo ob zapisu vsaj malo zabaval ali nasmejal. Ker smeh je pol zdravja.

Vem, da so me nekateri šele začeli spremljati in niso še prebrskali vsega, zatorej morebiti še niso seznanjeni z vsem o meni in mojih kolesarskih podvigih. Zato sem pripravil spodnje točke, da si razjasnimo nekatere zadeve, da se pokažem kot človek iz mesa, krvi in kosti, da pokažem moj pogled in da dokažem, da je vse mogoče, če se le hoče.

Nimam pojma.

Jezersko, 2017

Čestokrat se najde nekdo, ki ve več od mene, kar je dobro. Nasveti so vedno dobrodošli in trudim se vsaj poskusiti. Seveda, če pridejo s strani prave osebe. Ker, odkrito povedano, naveličan sem nasvetov ljudi, ki ne kolesarijo, mi pa znajo vseeno povedati, kaj in kako bi moral. Na splošno pa priznavam, da sem totalen kolesarski analfabet. Ja, znam zakrpati zračnico, znam zasilno usposobiti menjalnik, a ko pride do debat v stilu 11-30, potem se poslovim. Ne rečem, poskušal sem razumet, pa so mi razlagali na najbolj nerazumljive načine. Tudi kaseta je zame zgolj nosilec zvoka iz osemdesetih, fajfa pa le kadilski pripomoček. Naj pa ne izpade hvalisavo – dvakrat sem namesto ob morju, dopust preživel na kolesarjenju po Sloveniji v lastni režiji in nabral kar nekaj kilometrov, tako da nekaj pojma pa le imam. Res pa je, da je vse pridobljeno s prakso in le majhen del s teorijo.

Vršič, 2018

Sovražim šport.

No, sovražil sem ga. Ni me sram priznati, da ga ne spremljam, ne nogometa, ne košarke, niti kolesarstva. Ne samo to, vedno sem podpiral športnike, a sebe nisem našel v njem. Že kot mali sem bil bolj lene sorte in še danes je tako. Zjutraj težko vstanem, edino če vem, da me čaka dober kolesarski izlet, potem kar skočim iz postelje, četudi je za menoj premalo spanca. No, nekega dne sem kolesarjenje vzljubil. Pred leti, kar tako. Vozil sem kakih petnajst let starega in polno vzmetenega Balancea na 26 colah, nato pa nekega dne v izložbi uzrl Škota z ugodno ceno in si rekel ¨ne bo me hudič vzel, če si privoščim eno dobro kolo¨. In sem ga kupil. Življenje je potem potekalo tako, da sem postal samski, se preselil in imel nenadoma veliko prostega časa. Istega leta sem prvič obkrožil Slovenijo in postal zasvojen. Pa vendar…

Stari Balance.

Nemotiviranost.

Čeprav z vsem vedenjem o tem, da je za lastno zdravje treba skrbeti, sem včasih iskal razloge, da mi ni bilo treba na kolo. Od vseh izgovorov ¨saj se mi ne da, je slabo vreme, nimam časa, tudi počivati je treba¨, sem prišel na stanje ¨saj se mi ne da, ampak moram, je slabo vreme, ampak se bom primerno oblekel…¨. Vedno sem iskal nekaj, kar bi me motiviralo, a je po večini imelo kratek rok trajanja, potem je nastal tale motivatorski zapis in od tistega dne sem sam sebi največja motivacija. Nekateri so rekli, da kolesarim zaradi bloga, pa so se motili. Pišem zaradi kolesarjenja. Na ta način hočem neznane delčke Slovenije približati drugim, mogoče še koga motivirati za gibanje, sebe pa poganjati tudi v kraje, ki jih ne poznam in da, tudi popotnik skozi čas, ki ga lahko zasledite v vsakem potopisu, je del motivacije. No, na srečo imam tudi sobno kolo, katerega s pridom uporabljam ob dnevih, ko nisem zunaj.

Vzpon na Vojsko, 2017

Gorsko kolo.

Marsikaj sem že slišal. Za nekatere sem neumen, ker se na cesto spravim s širokimi gumami, kot razloge pa navedejo večjo porabo energije in posledično večjo utrujenost. Za take osebe imam odgovor: ti ne boš prav nič prikrajšan, ker bom porabljal svojo energijo in ker bom jaz utrujen. Ne boš utrujen ti namesto mene. Ljudje se na splošno radi posmehujejo, potem pa jih slišiš, da so bili kamenčki na cesti, pa da so morali nesti kolo, ker je bila cesta prekopana. Jaz se ne obremenjujem. Lahko voziš tudi podmornico, mene to ne moti. Vsak si izbere kolo po svojih željah in po svojih zmožnostih. Zame je gorsko kolo najbolj primerno, ker če zagledam makadamsko bližnjico, se mi ni treba odločati. Imam pa na razpolago dve poti, medtem ko specialkarjem ostane ena. Kljub vsemu, naj se to ne bere kot napad na katerokoli vrsto kolesarstva – podpiram vse, ki se odločijo gibati, naj bo to na gorskem, mestnem, cestnem kolesu ali poniju. Svoj pogled imam celo na električna kolesa, ampak ga bom na tem mestu zadržal zase.

Nekje brez signala, prvič.
Nekje brez signala, drugič.

Aplikacije.

Včasih sem uporabljal Sportstracker ali redkeje Stravo. In prišel do ugotovitve, da od aplikacij nimam nič, razen prazne baterije na telefonu in možnosti vpogleda, kje sem se gibal. In če pogledaš, kje si se gibal, tudi vidiš, koliko časa si porabil. In potem greš spet na isto cesto, kar tako, za zabavo in doma prav tako za zabavo primerjaš čase. In potem padeš noter. Ne bom rekel, da mi številke ne pomenijo nič, ker mi – všeč mi je, če vem, koliko kilometrov sem prevozil in dobro je vedeti, koliko časa sem namenil kolesarjenju. Za ti dve informaciji mi zadostuje navaden števec. Seveda si doma vse podatke zapišem, da se bom lahko nekoč ozrl nazaj in da bom vedel, kako napreduje moje vsakodnevno kolesarjenje, nikakor pa ne tekmujem poti sebi. Izzive pač sprejemam drugače, moj namen je pa predvsem v tem, da se vsak dan razgibam in da uživam v svobodi, ki mi jo nudi kolo.

Loška dolina, 2017

Pa čeprav sem bil prepričan, da bo težko najti pet kolesarskih dejstev o meni, je steklo kot namazano in brez problema bi jih lahko napisal še nekaj več, zato lahko v kratkem pričakujete nadaljevanje.

Uporabljene fotografije so iz osebnega arhiva.

2 odgovora na “PET KOLESARSKIH DEJSTEV O MENI.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.