BLOG NI MRTEV.

Spretno oko je opazilo, da zadnje čase redko objavljam na bogu. Mogoče je res, da se pogosteje pojavljam na določenem družabnem omrežju, ampak blog… to sem pa res zanemaril. Eno dejstvo je: če se mi nič posebnega ne dogaja, nimam o čem pisati in če sem prav pošten, ne vem kako mi je uspevalo včasih pogosteje pisati, ko se mi ni dogajalo pretirano več, kot se mi trenutno.

Kljub temu, da tople vode ne bom odkril s tem zapisom, bom vseeno pojasnil, zakaj je moja neaktivnost takšna, kot pač je. Da se bo to razumelo, je treba nekoliko v preteklost. Anno domini dvajset in enajst sem začel bolj za šalo kot zares in takrat so bili blogi že v rahlem zatonu. Spremljal sem pisce že prej in kasneje ugotovil, koliko dobrih sestavljalcev besed je kar na lepem poniknilo. Nekateri niso niti povedali vzroka, ampak enostavno nehali. In z leti vedno več upada, vedno manj dobrih zapisov, kar sem ugotavljal ob sestavljanju seznama blogerjev, ki je bil, roko na srce, zahteven projekt. In ker je bil tako zahteven, sem ga nekega dne preprosto ukinil.

Približno takrat sem ugotovil, da imam vsega dovolj. Ne bom se hvalil, a blog je imel dober obisk. Očitno so me radi brali, radi so spuščali komentarje, tudi privat smo včasih poklepetali. Ampak ni mi bilo več všeč. Preprosto. In ko sem menjal vse, od spletne strani, do imena bloga samega, sem se odločil, da ne bom tak, kot so nekateri. Da bom pisal ne le s prsti, temveč tudi in predvsem z dušo. Zato so moji zapisi trenutno bolj občasni, kar se bo popravilo, ko začnem spet kolesariti. Le naj se vreme popravi.

Pa da se razumemo – četudi ne objavljam, vseeno pišem. V prihodnjih dneh boste lahko prebrali prvo domišljijsko zgodbo. Kmalu se bodo začeli kolesarski zapisi s slikami. Nikoli se ne bodo zgodili zapisi, v katerih bi rad ustrezal drugim. Teh iger se ne grem. Če me že kdo bere, naj me bere zaradi tega, kar sem in ne zaradi števila. In čeprav ne kažem navzven, se mi vseeno dogaja. Še kar veliko.

Omenil sem nekatere. Poimensko ne bom v tem odstavku. Poglejmo, kaj so storili, da so se mi priskutili. Dobri pisci, katerih zapise sem bral, četudi mi vsebina ni bila ravno blizu, ampak sem oboževal njihov stil, gladko branje, povezanost, pri veliko njih tudi sarkazem in cinizem. Lahko rečem, da sem se od njih učil in postopoma razvil svoj način. Danes, ko se je večina povezala še z Instagramom, so ti blogi bolj kot ne žalostni približek tistega časa, ko so se posvečali zgolj blogu. Imam Instagram. Ja, objavljam slike. Ja, celo storije snemam. In ker sem drugačne vrste, pazim na neko ravnovesje. Ker, danes prideš na blog nekdaj dobrega pisca, pa te pričaka nek na hitro spackan zapis, kjer je bil včasih sarkazem, je danes egoistična samohvala, kjer je bila včasih reklama za kakega dobrega pisca, je danes že sedmič zapored objavljena ista oseba in kjer je včasih branje gladko teklo, se danes zatika približno toliko, kot se zatika polizdelek v debelem črevesju. In ko pogledaš na Instagram takih blogerjev, si samo želiš, da ta polizdelek ne bi nikoli prišel na plano. Tisoči in tisoči sledilcev, deset slik dnevno in nikoli končani storiji o povsem nezanimivih stvareh, vse od kako držati žlico za zajtrk, do uporabe zobne ščetke. In seveda, označevanje enih in istih osebkov ter podobnih bedarij, ki niso ne smešne in ne zabavne, ker se na sto kilometrov vidi, da je fejk. Zato ne objavljam pogosto na že omenjenem družabnem omrežju, da me ne bi slučajno primerjali.

Raje počnem to, kar mi sede. Nekatere blogerje še vedno spremljam, redno prebiram pa zgolj nekatere. Ker ob njih ne dobim občutka, da je blog mrtev. Tako se redno na seznamu najde Don Marko. Čeprav se izogibam politiki ne le pri pisanju, temveč tudi pri branju, moramo nekaj priznati – njegova satira je tisto, kar je manjkalo od ukinitve oddaje Tv Poper. Redno berem Medejo in jo tu javno naprošam, da naj že kmalu kaj objavi. Ne gre niti brez Nergača, s katerim sem imel nekoč čast poklepetati. Razlogi? Ne le, da me zanima kolesarjenje, ker sem ravno nasprotne sorte kolesar, a vseeno se v njegovih opisih najdejo zanimive poti in na drugačen način predstavljeni kraji naše male dežele. In da ne pozabim na Sestrine dogodivščine v petkah ali brez. Simona, dobr, pa kje si ti?

Lahko se reče, da se nisem moderniziral. Lahko se reče, da nisem v koraku s časom in da sem ostal nekje zadaj. Ampak vseeno je zvečer bolje prebrati nekaj dobrega, zanimivega, zabavnega, poučnega, kot gledati storije. In zato hvala vsem blogerjem, ki ste še vedno to, kar ste bili takrat, ko sem vas začel prebirati in niste klonili raznim vplivniškim mrzlicam. Ostajamo na vezi.

2 odgovora na “BLOG NI MRTEV.”

  1. Bloganje zahteva veliko časa. Redno objavljanje blog prispevkov pa zahteva disciplino. Žal je tako, da ob hitrem tempu življenja na koncu dneva zmanjka časa za pisanje. Res kapo dol vsem tistim, ki redno pišejo blog in še vztrajajo po vseh teh letih.

Dodaj odgovor za Tomaž Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.